Vsi dosedanji epidemični valovi covida-19 v Sloveniji niso prišli nenadno in brez predhodnih napovedi. Tako Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) kot Institut Jožef Stefan in Fakulteta za pomorstvo in promet iz Portoroža in še številni drugi smo napovedovali posamezne valove, tudi najnovejšega, v katerem smo trenutno. Sodobni modeli napovedovanja imajo (lahko) veliko dodatno (po)moč pri reševanju zapletenih procesov na področju nalezljivih bolezni. Vendar problem ni v tem, da nismo imeli podatkov, na podlagi katerih pripravljamo napovedi, ali da nismo uspeli opozarjati na nov val, ki prihaja; problem (in hkrati izziv) je v tem, da se zdi, kot da nam del prebivalcev Slovenije ne bi hotel verjeti in (resno) sprejeti naše napovedi ter se pripraviti na prihod novega epidemičnega vala. Še več, nekateri so nas na družbnih omrežjih napadli, da grozimo, da strašimo ljudi, da smo negativni ipd.

Nekateri so nam celo grozili.

Toda naša opozorila so imela vedno in zgolj samo en namen – da bi pravočasno opozorili prebivalstvo in odločevalce, da se nam bliža (potencialna) nevarnost in da bi se nanjo pravočasno in ustrezno pripravili z namenom, da bi za seboj pustila čim manjše opustošenje. Tako kot bi npr. kmet, ko se približuje nevihtna ujma, spustil vse iz rok in se začel pripravljati na prihajajočo nevihto. A žal se zdi, da je naše prebivalstvo še naprej dokaj nezainteresirano za novi, tako imenovani 4. val, ki prihaja oziroma se je že začel. Celo več, del prebivalcev nas vztrajno  kritizira in ignorira naša opozorila. Ko sem pred časom zaprosil prebivalce Slovenije, da se z otroki pravočasno vrnejo s počitnic in nekaj dni pred začetkom šole ostanejo doma, da vidijo, ali so otroci zboleli ali ne, in s tem zaščitijo šolo, sem bil deležen številnih kritik. Nekatere bi rad zaradi zelo nizkega nivoja komuniciranja kar pozabil.

Zavedam se, da gre za kompleksno družbeno in javno zdravstveno vprašanje in tudi vprašanje posameznika, ki se ga skušam v tem zapisu vsaj delno dotakniti.

Zanikanje kot del realnosti

Naj za plastičen prikaz zaidem na primer posameznika, ki je je zbolel za boleznijo odvisnosti od drog. Pri boleznih odvisnosti zelo dobro poznamo fazo zanikanja, ko je posameznik že globoko odvisen od drog, pa še vedno tega ne želi/zmore priznati in vztrajno zanika, da ima problem. Ob tem (bolj kot ne neuspešno) prepričuje vse v svoji okolici (predvsem pa samega sebe). Večina mu ne verjame. Stroka ve, da je to zanikanje problema in da problem definitivno obstaja, zato ga je potrebno čim prej začeti reševati. Posameznik pa tega še ne zmore, čeprav mu vsi govorijo, da nekaj ni v redu (z njim), on še vedno vztraja, da ne vidi problema, če pa ga že vidi, ga bo (lahko) po njegovem mnenju na hitro odpravil sam. Običajno ni tako in posameznik se vse bolj globoko zapreda v odvisnost.

Zdi se, da so nekateri naši prebivalci še vedno globoko v fazi zanikanja epidemijskih valov. Nekateri celo tako globoko, da trdijo, da virusa SARS-CoV-2 sploh ni. Drugi pa so prepričani, da virus ne obstaja in da se ga je izmislila politika, če povzamem zapis nekoga iz spletnih medijev. 

Svetovno znana ameriška klinika Mayo pojasnjuje, da je zanikanje strokovnjakom dobro in že dolgo znan zaščitni mehanizem človeka. Če zanikate, se poskušate zaščititi tako, da nočete sprejeti resnice o nečem zelo neprijetnem, kar se vam dogaja v življenju. Zanikanje je mehanizem spoprijemanja s težkimi problemi, ki vam daje čas, da se prilagodite težavnim situacijam in to ni nujno vedno slabo. Problem pa je, če zanikanje traja in traja, saj lahko to ovira posameznikovo sposobnost in zmožnost, da se spopade s težavami ali z izzivi, ki jih običajno ni malo.

Zelo je problematično, če posameznik zanika npr. svojo zdravstveno diagnozo in zaradi tega ne začne s pravočasnim zdravljenjem bolezni. V nekaterih primerih je torej lahko kratkotrajno zanikanje celo dobro, saj daje posamezniku čas, da se prilagodi bolečemu ali stresnemu vprašanju. Včasih je tudi predhodnik neke vrste spremembe v življenju posameznika. Zavračanje priznanja, da je nekaj narobe, je način spopadanja s čustvenim pretresom, stresom, bolečimi mislimi, grozljivimi informacijami, tesnobo ipd. Lahko zanikate vse, zaradi česar se počutite ranljive ali ogroža vaš občutek nadzora, na primer bolezen, obstoj virusa itd. Včasih je lahko kratko obdobje zanikanja človeku v pomoč. Zanikanje daje našemu umu priložnost, da nezavedno absorbira šokantne ali moteče informacije s hitrostjo, ki vas ne bo spravila v psihološko krizo. Torej ignorirate problem v upanju, da bo izginil sam od sebe, a se hkrati tudi pripravljate nanj in načrtujete, kako ga boste rešili, če se sam ne bo (raz)rešil.

Toda ko je problem po krajšem šoku še vedno prisoten, je vendarle treba najti neko rešitev, ker je življenje z njim (lahko) naporno, moteče, grozno in še kaj. Zanikanje, ki traja dlje časa, namreč lahko prepreči, da bi posameznik dobil ustrezno pomoč, na primer zdravljenje ali svetovanje, se spopadel ustrezno s težavami, ki lahko uidejo izpod nadzora, vse do potencialno uničujočih in usodnih dolgoročnih posledic. Pomembno se je zavedati, da bi moralo biti praviloma zanikanje le začasen ukrep – zanikanje namreč ne bo spremenilo resničnosti situacije, ne bo rešilo težav, v katere smo se znašli; lahko bi trdili, da bo največkrat tudi poslabšalo trenutne težave.

Pomoč je vedno koristna

V tem trenutku je dobrodošel naslednji nasvet – če sami ne morete napredovati v stresni situaciji, ste obtičali v fazi zanikanja – v trenutni situaciji očitno zanikanja covida-19. Potrebujete ustrezno pomoč, zato jo poiščite čim prej. 

Zanikanje znanosti je očitno postalo eden ključnih problemov v sodobnem času na področju covida-19. Ljudje preprosto zaradi obrambnega mehanizma – zanikanja – ne verjamejo znanstvenim razlagam o covidu-19. Zato se tudi nekateri ne držijo preventivnih ukrepov. Drugi sploh ne verjamejo, da covid-19 obstaja, tretji pa celo vlagajo kazenske ovadbe zoper ljudi, ki jim ponujajo znanje o covidu-19. 

Nekateri gredo še dlje. Celo takrat, ko so že hospitalizirani v bolnišnični covidni enoti, trdijo, da niso zboleli za covidom-19, da so jih prisilno hospitalizirali, in razmišljajo, da bi podpisali odhod iz bolnišnice, kjer ni kisikovih naprav in bi v nekaj urah (lahko celo) umrli. Nekateri otroci prepovedujejo cepljenje svojim staršem, ki kasneje končajo na covid oddelku bolnišnice, kjer svoje stališče celo zaupajo zdravnikom, ki zdravijo njihove starše. Mnogi se zaradi zanikanja ne cepijo in nimajo ustrezne zaščite pred covidom-19. Zelo priročne za izgovor so posamezne teorije zarot, ki jih je poln splet in tudi vsakodnevno se širijo od ust do ust. Običajno teorije zarot nimajo znanstvene osnove, so pa napisane tako preprosto, da jim je mogoče na hitro verjeti in nekateri hitro postanejo njihovi pristaši.

Res obstaja na tisoče različnih zgodb. Vse so legitimne. A veliko teh zgodb se zgodi ravno zaradi zanikanja problema (tj. covid-19), ki je za posameznike očitno preveč grozen/stresen/neprijeten (ali karkoli drugega), da bi ga sprejeli ter oblikovali dovolj dobre in uspešne odgovore nanj. Zanikanje je pogosto najosnovnejši odgovor in ni jih malo, ki še vedno vztrajajo pri tem. Očitno ta problem postaja vse večji, širši in globlji, saj zanikovalci prenašajo svoja stališča na druge, ki nimajo dovolj znanja, izobrazbe, informacij, kompetenc itd., da bi lahko racionalno odklanjali takšna stališča ter razlikovali med zanikanjem posameznikov (ki je postalo patološko stanje) in realnim problemom, ki ga imamo v družbi. Zavedam se, da bomo med zanikovalci našli tudi zdravnike in druge izobražene ljudi, kar dokazuje, da smo vsi krvavi pod kožo, vsi smo vsi samo ljudje in vsem je očitno trenutno najbolj ustreza strategija zanikanja. 

Ko gledamo odgovor na covid-19 v letu 2020 in prvi polovici leta 2021, lahko ugotavljamo, da je bilo veliko akcij proti maskam, proti cepljenju, ponujale so se različne zarotniške teorije. Lahko rečemo, da je zmagovala retorika, ki je proti znanosti. Žal je vse to tudi prispevalo k neugodnemu razvoju epidemije in veliko mrtvih po različnih delih sveta, tudi v ZDA, kot je navajal eden od člankov v znani medicinski strokovni reviji reviji JAMA (Journal of American Medical Association, op. uredn.).

Nizka znanstvena pismenost prebivalcev močno prispeva k zanikovanju znanosti in vzpostavlja ter vzdržuje napačna prepričanja o cepljenju. Znanost o covidu-19 je zapletena, javnosti je predstavljena kot vrtoglava paleta grafov, statističnih podatkov in predlaganih terapij. Tudi sporočila znanstvenikov so se (hitro) spreminjala zaradi novih spoznanj, kar je še povečalo nezaupanje v znanstvenike. 

Nedavne raziskave kažejo na to, da se lažna prepričanja (lahko) pojavijo pri človeku tudi tedaj, ko obstajajo nevropsihološke okvare, ki spodbujajo oblikovanje lažnih prepričanj zaradi napačnih senzoričnih informacij in ovirajo zavračanje prepričanja zaradi napačnih sistemov v možganih, ki vrednotijo misli in prepričanja. Dogaja se, da ljudje sprejemajo popačene informacije, ki motijo razlago sveta, manjka pa jim tisti del procesa, ki je potreben za to, da se ugotovi, ali so informacije resnične ali napačne. Ko ljudje razmišljajo o določeni stvari in presojajo, ali je resnična ali ne, potrebujejo v možganih potrditev o tem. Pri nekaterih so sistemi, ki so odgovorni za spremljanje verodostojnosti idej, nefunkcionalni ali delujejo z manjšo močjo, zato ljudje tudi temu primerno sprejemajo neobičajne sklepe. Vse zgoraj navedeno sicer velja za osebe z demenco, vprašanje pa je, ali so vsi ti mehanizmi pomembni tudi za zdrave osebe, ki razvijajo napačna prepričanja?

Razcvet zarotniških teorij

Za nekoga brez zadostne znanstvene pismenosti je branje in razlaga grafikona podatkov o okužbah s covid-19 lahko zelo zahtevna naloga (pa ne gre samo za podatke in grafikone). Brez zanesljivih podatkov in znanstvenih razlag so lahko posamezniki prisiljeni poiskati druge vire informacij, ki imajo vpliv na lastne občutke, vključno z zarotami, ki zanikajo obstoj grožnje. Namesto da bi se ukvarjali z informacijami, ki so zahtevnejše, je morda lažje sprejeti preproste in pomirjujoče podatke. Teorije zarote lahko prinesejo (navidezno) varnost in mir, tako kot pri bolniku s frontotemporalno demenco (posledica poškodbe možganov čelnega in senčnega režnja), ki je zadovoljen s prepričanjem, da je bogat, čeravno v resnici ni.

Navedeno problematiko povečujejo družbeni mediji. Pred internetom teorije zarote niso dobile dovolj pozornosti, ostale so zanemarjene in zaradi tega so hitro zamrle, ker so imele premalo podpornikov in potencialnih sledilcev. V času spletnih medijev pa se te teorije krepijo in odvračajo ljudi od iskanja resnice, saj so svojo "resnico" že našli in druge ne potrebujejo. Oprimejo se tiste "resnice", ki so jo našli, jim je razumljiva in jo kot tako z lahkoto sprejmejo. Lažna prepričanja o covidu-19 se v teh časih pogosteje pojavljajo tudi v Sloveniji in (kot kažejo raziskave) pri posameznikih, ki imajo napačne možganske sisteme za spremljanje in vrednotenje znanstvenih informacij.

Znanost in stroka delujeta na sledeči način. Ko zdravniki ugotovijo učinkovitost zdravila, kot je npr. hidroksiklorokin, preberejo raziskovalne študije, ocenijo škodljive učinke zdravila, nekateri pa lahko celo proučijo farmakokinetiko, preden se odločijo, ali je predpisovanje zdravila sprejemljivo tveganje za bolnika. Vendar tak proces logike in sklepanja ni dostopen samo zdravnikom ali znanstvenikom. To se ljudje (na)učijo že v osnovni in srednji šoli ter se kasneje izostri z reševanjem problemov na fakultetah, kasneje pa v službah. Če ta postopek uravnoteženja in primerjave vseh plati vprašanja ni del razmišljanja posameznika, je posameznik bolj dovzeten za verjetne lažne informacije. Razvoj čelnega režnja je pomemben za podporo procesu sklepanja, je del izobraževanja in znanstvene pismenosti ter predstavlja jedro zdrave demokracije.

Epidemija  covida-19 krepi izzive za zanikanje znanosti. Zato je pred nami pomemben izziv. V prihodnje bi morala skupnost sistematično uravnavati svoja prizadevanja naravoslovnega izobraževanja, ki se začne v otroštvu in vse življenje ter s tem krepiti razmišljanje posameznika, ki bo na ta način usposobljen oblikovati realistične in učinkovite odgovore na vprašanja časa. Ko zmaga znanost, zmagajo vsi.

Toda kot družba se moramo zavedati tega pojava in ga sprejeti v družbi takega, kot je, brez olepševanja. Priznati je treba, da so nekateri globoko zabredli v zanik(ov)anje in da verjetno nekateri potrebujejo celo strokovno pomoč (psihoterapevtov, psihologov, psihiatrov in drugih svetovalcev), ki jim pomagajo ponovno sprejemati svet okoli njih realno. Da bodo v prihodnje ponovno znali, zmogli in zmožni iskati realne izhode, kot sta naprimer cepljenje in upoštevanje nefarmakoloških ukrepov v podobnih primerih, kot je epidemija covida-19. S tem bi pomembno prispevali svoj del k skupnemu obvladovanju te pandemije.

Cepljenje je rešitev

Človek je čudovito bitje, ki je preprosto in zelo zapleteno hkrati. Marsičesa o človeku še ne poznamo in marsikaj bomo morali še dodati v knjigo o človeku, da ga bomo bolje spoznali. Naj bo moj zapis skromen kamenček v mozaiku odkrivanja človeških potencialov in obrambe, ko se človek znajde v stiski.

Poiščite pomoč, ko ste v stiski.

Trenutno je najboljša rešitev stiske zaradi covida-19 cepljenje. Na voljo imamo štiri rešitve. Štiri cepiva. Vsa je odobrila Evropska agencija za zdravila (EMA), ki je dovolila uporabljati samo tista cepiva, ki so lahko dokazala varnost pri cepljenju. Moramo pa povsem jasno tudi priznati, da imajo vsa cepiva nekatere neželene učinke, tudi cepiva proti covid-19. Vendar pa, če primerjamo težave, morebitne stranske učinke po cepljenju in morebitno okužbo s covid-19, ki nam je v Sloveniji zapustila že prek 4.500 grobov, so ti minimalni, hkrati pa se jih da z ustreznim in pravočasnim zdravljenjem dobro obvladovati in rešiti.

Strah pred cepljenjem je sicer razumljiv, a vseeno menim, da je pretiran. Cepljenje proti covidu-19 je za Slovence še vedno velik privilegij. Na svetu je namreč mnogo ljudi, ki nikakor ne morejo priti do cepiva in so zato v celoti prepuščeni bolezni covid-19, ki neusmiljeno pobira človeška življenja. Mi pa živimo v državi, ki ima trenutno na zalogi preko 700.000 odmerkov cepiva in vsak, ki se želi cepiti, se lahko cepi takoj.

Ko se odločate o cepljenju, pomislite, kako srečni smo lahko, da smo del EU, kjer so cepiva prosto dostopna in jih je dovolj za vse. Večina držav članic, med njimi tudi Slovenija, zato solidarnostno podarja cepiva državam, kjer tega ne morejo kupiti. Samo 100 kilometrov stran ni več tako kot pri nas. In res bi bilo žalostno, da bi v jesenskem in zimskem času ljudje pri nas umirali zaradi bolezni covid-19, ker niso bili pravočasno cepljeni v poletnih mesecih, ko je bilo  cepivo na voljo vsem.

Ostanite zdravi! Če se še niste cepili, se dajte čim prej.