Komentar

Pred padcem Kabula: Kdo bo rešil na smrt obsojeno Sharbat Gulo, dekle z naslovnice?

V dneh, ko na zahodu obeležujemo 60-letnico začetka gradnje berlinskega zidu, enega najbolj bizarnih simbolov hladne vojne 20. stoletja, na drugem koncu sveta, v Srednji Aziji, iz sence zaostalosti in verskega fanatizma proti Kabulu, prestolnici Afganistana, marširajo zmagoviti talibani, najbolj brezkompromisni in brezobzirni učenci Korana. Prodirajo proti središču propadle države, kjer se je dve desetletji na oblasti ohranjal režim, ki so ga vzpostavili Američani, z orožjem in denarjem pa tam vzdrževali vsi zahodni zavezniki in zveza NATO, torej tudi Slovenija. Tisoč milijard dolarjev smo "zavezniki" v vsem tem času investirali v državo, kjer je zadnjih sto let vojna normalnost, mir pa anomalija. Po britanski ekspediciji leta 1919 in sovjetski intervenciji leta 1979 je Afganistan ultimativni dokaz, da se zgodovina, če parafraziramo Hegla - ne le ponavlja, ampak tudi stopnjuje; prvič kot tragedija, drugič kot farsa, tretjič pa kot zločin proti človeštvu.

15.08.2021 11:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Afganistan   ZDA   NATO   Slovenija   talibani   islam   koran   Kabul   Sharbat Bula   National Geographic   Steve McCurry   Kambodža   Rdeči Kmeri

Fotomontaža: portal+

Zgodovina se ponavlja, vendar se pri tem tudi stopnjuje, kajti po tragediji in farsi pridemo po zaslugi Rdečih Kmerov in talibanov do zla najhujše vrste, do zločina proti človeštvu.

Hitrost, s katero učenci Korana, kakor se imenujejo talibani, korakajo proti tistemu, kar je v njihovih očeh središče zla, je morda presenetljiva v vojaškem, taktičnem smislu. V resnici pa ne gre več za vprašanje, ali so vladne enote res tako zelo slabo izurjene (zahodni inštruktorji so nad njimi praviloma obupavali in več kot dve uri usposabljanja dnevno enostavno ni bilo mogoče), ampak gre le še za motivacijo oziroma demoraliziranost. Mesta, sploh provincialne prestolnice, se namreč niso vdajala zaradi srditih bojev med vladnimi silami in talibani, ampak zato, ker se proti učencem Korana preprosto nihče več noče boriti. Znano je, da je korupcija v demoralizirani in leni afganistanski vladni vojski legendarna in menda presega tudi najbolj bujno domišljijo. Verjetno bo edini resnejši odpor pričakovati v prihodnjih dneh, ko bodo talibani v zaseženih ameriških hammerjih in pick-upih prišli do obrobja Kabula, v katerem Američani že evakuirajo svoje državljane, lokalne sodelavce in tudi najzaslužnejše špiclje.

 

Zmagovalci torej ponovno bežijo, tako kot so nekoč iz Saigona in somalskega Mogadiša. Vojaške intervencije ne bo več, ker zanjo ni nobenega strateškega interesa, in edini specialci, ki bodo prišli na kabulsko mednarodno letališče, bodo tam zato, da varujejo umik zahodnjakov in njihovega lokalnega "strateško pomembnega osebja". In če smo že pri teh nesrečnikih, za katere vrnitev talibanov na oblast pomeni gotovo smrtno obsodbo zaradi "kolaboracije z okupatorji", potem je jasno, da bi morala Slovenija poskrbeti vsaj za tistih nekaj deset Afganistancev (in njihovih družin), s katerimi so slovenski vojaki v minulih letih skupaj delali in sodelovali. Moralna dolžnost svobodne države je, da pomaga ljudem, ki jim grozi smrtna kazen. Če ne bi bili tako smešno neresna država, ki ni sposobna kupiti niti vojaškega transportnega letala, potem bi ti afganistanski zavezniki že včeraj odleteli proti Ljubljani ...

 

V Afganistanu seveda ne gre za noben manihejski konflikt med dobrim in zlom niti ne gre za huntingtonovski spopad civilizacij, pač pa za čisto navadno državljansko vojno, ki s prekinitvami traja že stoletje. Še vsaka izmed zahodnih sil, ki se je poskušala vmešati v zapletene plemenske odnose v tej srednjeazijski deželi, je kmalu obupala in ugotovila, da ne samo, da se v Afganistanu ne da zmagati, pač pa da njena vojaška prisotonost (beri: okupacija) tam nima nobenega smisla več. Po nekdanjih kolonialnih gospodarjih Britancih in Sovjetih, ki jih je desetletna intervencija (1979-1989) ekonomsko, moralno in zlasti človeško izjemno izčrpala, so šli po isti poti v pogubljenje še Američani, z njimi pa celotna zveza NATO. Za Slovenijo je to lahko dobra šola in edina sreča v tej nesreči in sramoti je to, da tam ni umrl noben slovenski vojak!

 

 

***

 

Afganistan je najmlajši otrok zavoženega koncepta zahodne kulturne politike, geostrateških igric in vojaškega taktiziranja. V deželi, kjer definicija miru spominja na varljivo zatišje med dvema vojnama, smo zahodnjaki pod patronatom Strička Sama dvajset let v povsem kolonialni maniri mislili namesto domorodcev, delali namesto domorodcev in predvsem streljali namesto domorodcev. Tisoč milijard dolarjev, kolikor je Zahod v vseh teh letih "investiral" v državo, ki zadnjih sto let takorekoč ne pozna besedne zveze "trajni mir", je izpuhtelo večinoma v žepih skorumpirane afganistanske politične elite, katere predstavniki v teh dneh mrzlično zapuščajo prestolnico. Talibani so namreč od letališča oddaljeni samo še nekaj deset kilometrov in bodo Kabul obkolili bistveno hitreje, kot so predvidevali tako imenovani zahodni vojaški analitiki; zavzeli bi ga lahko že v nekaj tednih.

 

Kot vedno doslej pa bodo tudi tokrat krvavo ceno za politično kratkovidnost plačali navadni ljudje. Tisti Afganistanci, ki niso obogateli v korupciji in ki si niso mogli plačali prostega izhoda iz države in dovoljenja za bivanje v ZDA. Maščevanje talibanov bo zagotovo strašno. Ko gre za odnos do drugih, bodisi do nemuslimanske kulturne dediščine bodisi do ljudi, ki niso pravoverni muslimani, za kakršne se imajo talibani, so bodoči novi-stari vladarji Afganistana psihopatsko brezobzirni. Pred leti so razstreljevali budistične spomenike, uvrščene v Unescovo svetovno dediščino, kar je sprožilo kup intelektualnih polemik v zahodnih medijih, začenši z dilemo, zakaj sploh to počnejo. Zato, ker lahko, because they can, je še najbolj preprosto razložil nek avtor.

 

 

Prispevek BBC o novi realnosti pod talibansko oblastjo

 

Za razumevanje takšne iracionalnosti bi bilo bržkone potrebno zelo natančno, detajlno poznati talibansko politično ideologijo in verski fanatizem, ampak zdi se, da je še najbližja razlaga tista, po kateri je vse, kar nima neposredne zveze z islamom, kot ga talibani interpretirajo iz Korana, povsem brez vrednosti. Zato je razstreljevanje budističnih spomenikov v talibanskem miselnem svetu nekaj takšnega, kot če bi podrli kup kamenja ob prašni afganistanski cesti. In zato bodo likvidacije vseh, ki so se v minulih dvajsetih letih pregrešili s sodelovanjem z (zahodnimi) okupatorji, samoumevne, normalne in nujne. Koliko ljudi mislijo talibani pobiti, najbrž ne vedo niti sami. Zagotovo pa raje koga več kot pa premalo.

 

V dneh, ki prihajajo, bomo zahodnjaki upravičili svoj sloves, ob kateremu se, upam, še komu obrača želodec. Vmešamo se v starodavne konflikte tujih ljudstev in kot kužki marširamo za Američani, ki so se odločili, da mit o Osami ibn Ladnu, arhetipu Zla, ki je 11. septembra 2001 prizadelo Ameriko, geografsko locirajo prav v nesrečni Afganistan. Nihče ne ve, kako zelo so nam lagali tudi v tem primeru - in zagotovo so nam, ker lažejo praviloma vedno in ker zaradi hitrosti njihovega laganja nimamo časa za razmišljanje. Pošljemo nekaj svojih vojakov, ker smo solidarna članica zveze NATO. Kasneje, ko zaradi notranjepolitičnih razlogov ni več pametno pošiljati Slovencev z glavo naprodaj v Afganistan, jih nadomestijo vojaški inštruktorji. Ves ta čas, vsa ta leta, z njimi tako in drugače delajo lokalni sodelavci. Ki imajo družine. In ko se Američani odločijo, da je čas za umik, cucki iz zveze NATO seveda komaj čakamo, da je gospodar ukazal odhod domov ... 

 

V manj kot enem letu po herojskem umiku iz dežele, ki je vzorčni primer propadle države (failed state), se islamistični zombiji, učenci Korana, kot se cinično imenujejo, dvignejo iz kamnitih puščav in začnejo ofenzivo proti vladnim silam. Samo vprašanje časa je, kdaj bo mula Haibutallah Akhunzada, domnevno najvišji talibanski poveljnik in avtoriteta, s svojimi najožjimi sodelavci razglasil ponovno rojstvo Islamskega emirata Afganistan (prvič je obstajal v letih 1996-2001). Ko se bo to zgodilo, bo po ulicah, hišah in stanovanjih Kabula že potekal lov na vse izdajalce. Tiste z nekaj zgodovinskega spomina bo to spomnilo na prihod Rdečih Kmerov (Khmer Rouge) v Phnom Penh leta 1975. Ker sem bil večkrat v Kambodži in zelo dobro poznam to obdobje, me zmrazi že ob misli, da se bo zgodovina (spet) ponovila. Kmeri, ki so ob prihodu v prestolnico najprej razstrelili stavbo centralne banke (in tako simbolno ukinili denar), so v času svoje strahovlade (1975-1979) potolkli 20 do 30 odstotkov prebivalstva Kambodže, zato lahko danes govorimo o genocidu v Kambodži.

 

In tako kot je (zahodni) svet aprila 1975 imbecilno opazoval, kako Rdeči Kmeri prevzemajo oblast v Kambodži in pobijajo ljudi, bomo tudi leta 2021 v podobni maniri spremljali vrnitev talibanov in šeriatskega prava na oblast v Afganistanu. Tokrat nekoliko udobneje, z neprimerno večjo slikovno podlago, kajti leta 1975 je bilo v Kambodži težko dobiti snemalca, ker so Rdeči Kmeri pobili vse prebivalce, ki so delali za tujce; za katere so sumili, da so ali bi lahko delali za tujce - in za vsak primer še vse tiste, ki so govorili kak tuj jezik. Likvidirali so tudi vse, ki so nosili očala. Očala so namreč dokaz, da bi bil njihov lastnik lahko intelektualno naravnan, česar pa Rdeči Kmeri niso prenašali, saj je Angkar (tj. partija oziroma Organizacija) za ljudstvo predvidela fizično delo na riževih poljih, delavnicah in v drugi proizvodnji. Pol Pot (s pravim imenom Saloth Sar) se je nad množičnimi delovnimi akcijami in delovišči, kjer marljivo gara tisoče ljudi, navdušil v študentskih letih, ko je kot pariški študent obiskal Jugoslavijo in videl Titove mladinske delovne brigade ...

 

 

***

 

Zgodovina se ponavlja, vendar ne čisto tako, kot je predvideval Hegel. V resnici se stopnjuje, kajti po tragediji in farsi pridemo do tretje "razvojne stopnje", ki je po zaslugi prizorov iz Kambodže in Afganistana, kot tudi zaradi psihopatov, kakršni so (bili) Rdeči Kmeri in kakršni so danes talibani, v resnici čisto navaden genocid, etnocid oziroma zločin proti človeštvu. Vseeno pa to ne bo v ničemer pomagalo vsem tistim prebivalcem Afganistana, ki so ženskega spola, ali pa osumljeni sodelovanja z zahodnimi okupatorji. Afganistanske ženske se bodo s prihodom talibanov vrnile v srednji vek, država v kameno dobo, meni pa pred očmi vedno znova vstaja podoba afganistanske deklice z naslovnice revije National Geographic.

 

To je tista naslovnica, ki je postala del svetovne pop kulture. Sharbat Gula - tako je bilo ime deklici - se je zaradi sovjetskega bombradiranja znašla v begunskem taborišču v Pakistanu, kjer jo je fotografiral Steve McCurry. National Geographic jo je uspel identificirati in ponovno najti šele leta 2002. Danes že rahlo ostarela gospa Gula je vdova in živi s tremi hčerkami v Kabulu, proti kateremu se zdaj vali množica talibanov, sveto prepričanih, da ženska nima kaj iskati v javnem življenju, kaj šele v medijih, še posebej ne na naslovnici revije, in da mora, ko stopi na ulico, ves čas nositi burko. Šeriatsko pravo v talibanski različici ukinja tudi šolski pouk za deklice, edina (možna) izjema je verska vzgoja. 

 

Sharbat Bula je preživela sovjetsko okupacijo, talibansko roparsko državo (1996-2001), begunska taborišča, izgon iz Pakistana in na koncu nepričakovano gesto prozahodne oblasti v Kabulu, ki ji je dodelila precej prostorno stanovanje in celo mesečno rento. Če bodo talibani dosledni pri svoji politiki, je gospa Gula takorekoč že obsojena na smrt.

 

 

Post scriptum

 

Besedilo je bilo objavljeno v petek zvečer, po manj kot 48 urah, v nedeljo dopoldne po našem času, so Talibani takorekoč že pred vrati Kabula in na več mestih naj bi že vstopali v mesto.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
18
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
14
20.01.2022 00:00
Iz glasbe kot univerzalne lepote sem z nerazumevanjem gledal na ta ideološki svet ozkosti. Kot so me razburjali tisti, ki so me ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
28
17.01.2022 01:02
Srbi, ki slovijo po konstantnem opevanju lastnega trpljenja, so tudi v Đokovićevem primeru iz muhe naredili slona in za nov kult ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
10
16.01.2022 01:00
Pier Paolo Pasolini je po mojem mnenju eden ključnih velikanov italjanske umetnosti nasploh. Pesnik, dramatik, gigant filmske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
21
14.01.2022 04:45
Nenehoma se sprašujem, zakaj mora ta narod zaradi popolne neumnosti umirati, ob tem, ko bi se lahko v letu 2021 v celoti ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne glejte v zrak! Na Zemlji bodo komedijanti sneli rokavice, maltretirali nepokorne državljane in razkazovali napihnjene mišice
13
09.01.2022 11:00
Tragikomedija Don't Look Up izpostavi ključni in sveto preprosti zgodovinski problem človeštva. Problem so skrajno neumni in ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Razstava: Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit
4
08.01.2022 21:56
Takšne vrste razstave zahtevajo veliko več kot posameznikovo satisfakcijo; dolžne so kanonizirati in etično interpretirati ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kaj ko bi anticepilci odgovarjali za to, kar so storili? Kaj ko bi končno priznali svojo zmoto in se vsaj opravičili?
24
06.01.2022 19:00
Leto 2022 se je začelo natanko tam kjer se je končalo leto 2021. In naša nacionalna televizija je ostala natanko na istem tiru, ... Več.
Piše: Milan Krek
Predlogi k novi ustavi: Slovenija ni Švica, bi pa lahko to postala vsaj na ravni ustave
9
05.01.2022 22:45
Ob osamosvojitvi Slovenije so nam politiki obljubljali, da bomo zaživeli v novi in samostojni državi po švicarskem vzoru. Če bi ... Več.
Piše: Janez Černač
Bolgarske depresije: Ni vse čisto zlato, kar prihaja iz Evropske unije ali Amerike
12
03.01.2022 20:00
Če drži, da je Slovenija do sedaj profitirala s članstvom v EU, je vendarle potrebna zvrhana mera pazljivosti in zadržkov ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
"Človeštvo ima le tri velike sovražnike: vročino, lakoto in vojno. Od teh je daleč najstrašnejša vročina."
8
02.01.2022 20:02
Pandemija se je končala, vendar so njene posledice vidne povsod. Ambrose Bierce je leta 1906 zapisal, da je epidemija bolezen, ... Več.
Piše: Luis Rubio
Evropska kulturna prestolnica 2022: Opera je čutna senzacija ideologije, njen transcendentalni ideal
7
01.01.2022 22:53
Ne more biti resne operne produkcije brez razvite države. Opera nastane vzporedno z nastankom pojma moderna država. Opera je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Gotova negotovost: V letu 2022 najverjetneje še ne bo "vrnitve v normalnost"
9
01.01.2022 00:00
Omikron je vse postavil na glavo. Če smo bili pred njim že nekoliko optimistični, da bomo zaživeli vsaj del predvirusnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Slovenija potrebuje slehernika. Brez izključevanj. Potrebuje velikane. Ne le izjemne, ampak zares velike ljudi.
19
30.12.2021 21:22
Osamosvojili smo se z inovacijo. Slovenci zgodovinsko nismo nikomur nič dolžni. Ne sosedom, ne Evropi in ne svetu. Vse, kar smo ... Več.
Piše: Janez Janša
Demokracija in mi: Dobro je, da v katerem koli odnosu postaviš Kontrolorja svojemu egu
18
29.12.2021 21:00
Aktivni državljan je osrednje geslo razmišljanj Mihe Burgerja na našem portalu v zadnjih šestih letih. Aktivni državljan je zato ... Več.
Piše: Miha Burger
Izkoriščeni, razžaljeni, ponižani, zasmehovani in nazadnje še pozabljeni
18
27.12.2021 20:00
Te dni mi je na portalu+ najbolj v oči padel zapis kolegice Simone Rebolj, ki je opisala realno stanje življenjskega standarda v ... Več.
Piše: Ana Jud
V kakšni državi živim, ko mi premier ne more poslati pisma z dobrim namenom, lahko pa mi pišejo ljudje, ki mi grozijo in me žalijo?
18
26.12.2021 22:00
Veliko manj bi lahko bilo mrtvih to jesen, če bi me poslušali, pa so me raje obtoževali v medijih. Veliko manj bi bilo ... Več.
Piše: Milan Krek
Slovenci obožujejo revne, razžaljene in poniževane, da se lahko naslajajo nad njimi in počutijo večvredne
11
26.12.2021 11:00
Na ljubljanskih ulicah srečujem vedno več in vedno bolj rosno mladih kraljev ulice. Zadeti in odsotni prosjačijo v bojda ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Poplava vulgarizmov in brutizmov naročnikov, ki imajo kapital, nimajo pa zavesti o lepem
2
25.12.2021 20:53
Posebne vrste gnus spreleti človeka, ko se po povratku s potovanja zapelje z letališča v mesto in se mu v vpadnicah začnejo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tistih 8 hertzov razlike: Glasba med harmonijo z naravo ter nacističnim topotanjem
14
23.12.2021 23:59
Nekaj hertzov razlike v glasbi je lahko usodnih za ustvarjanje razlike med sozvočjem z naravo in nacističnim dirigiranjem ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Diploma admirala Masleše ali kako bo slovensko pravosodje torpediralo samo sebe
14
22.12.2021 23:59
Sodstvo se pogreza v najhujši škandal v novejši zgodovini - in to skoraj izključno po svoji krivdi. Tri desetletja negativne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zapomnite si ta imena: Poslanke in poslanci, ki so glasovali za status quo glede prirejenih javnih razpisov in korupcije v zdravstvu!
Uredništvo
Ogledov: 1.910
02/
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
Ana Jud
Ogledov: 2.039
03/
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
Milan Krek
Ogledov: 1.842
04/
Ruska invazija na Ukrajino je morda le še vprašanje dni, razen če bo Putin v zadnjem hipu presenetil z mirovnim predlogom
Božo Cerar
Ogledov: 1.070
05/
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
Pavle Okorn
Ogledov: 1.100
06/
Poteza, ki si zasluži aplavz: Julian Assange postal častni član slovenskega centra PEN
Uredništvo
Ogledov: 1.394
07/
Od podražitev elektrike bodo na koncu profitirale zlasti domače državne energetske družbe
Bine Kordež
Ogledov: 1.026
08/
China’s Belt and Road Initiative: A win-win or a debt trap? The Case of African States
Valerio Fabbri
Ogledov: 872
09/
Panika na levici: Če jim bo Golob odletel iz rok, jih ne reši niti Kos na strehi!
Uredništvo
Ogledov: 3.002
10/
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
Dragan Živadinov
Ogledov: 619