Hitrost, s katero učenci Korana, kakor se imenujejo talibani, korakajo proti tistemu, kar je v njihovih očeh središče zla, je morda presenetljiva v vojaškem, taktičnem smislu. V resnici pa ne gre več za vprašanje, ali so vladne enote res tako zelo slabo izurjene (zahodni inštruktorji so nad njimi praviloma obupavali in več kot dve uri usposabljanja dnevno enostavno ni bilo mogoče), ampak gre le še za motivacijo oziroma demoraliziranost. Mesta, sploh provincialne prestolnice, se namreč niso vdajala zaradi srditih bojev med vladnimi silami in talibani, ampak zato, ker se proti učencem Korana preprosto nihče več noče boriti. Znano je, da je korupcija v demoralizirani in leni afganistanski vladni vojski legendarna in menda presega tudi najbolj bujno domišljijo. Verjetno bo edini resnejši odpor pričakovati v prihodnjih dneh, ko bodo talibani v zaseženih ameriških hammerjih in pick-upih prišli do obrobja Kabula, v katerem Američani že evakuirajo svoje državljane, lokalne sodelavce in tudi najzaslužnejše špiclje.

Zmagovalci torej ponovno bežijo, tako kot so nekoč iz Saigona in somalskega Mogadiša. Vojaške intervencije ne bo več, ker zanjo ni nobenega strateškega interesa, in edini specialci, ki bodo prišli na kabulsko mednarodno letališče, bodo tam zato, da varujejo umik zahodnjakov in njihovega lokalnega "strateško pomembnega osebja". In če smo že pri teh nesrečnikih, za katere vrnitev talibanov na oblast pomeni gotovo smrtno obsodbo zaradi "kolaboracije z okupatorji", potem je jasno, da bi morala Slovenija poskrbeti vsaj za tistih nekaj deset Afganistancev (in njihovih družin), s katerimi so slovenski vojaki v minulih letih skupaj delali in sodelovali. Moralna dolžnost svobodne države je, da pomaga ljudem, ki jim grozi smrtna kazen. Če ne bi bili tako smešno neresna država, ki ni sposobna kupiti niti vojaškega transportnega letala, potem bi ti afganistanski zavezniki že včeraj odleteli proti Ljubljani ...

V Afganistanu seveda ne gre za noben manihejski konflikt med dobrim in zlom niti ne gre za huntingtonovski spopad civilizacij, pač pa za čisto navadno državljansko vojno, ki s prekinitvami traja že stoletje. Še vsaka izmed zahodnih sil, ki se je poskušala vmešati v zapletene plemenske odnose v tej srednjeazijski deželi, je kmalu obupala in ugotovila, da ne samo, da se v Afganistanu ne da zmagati, pač pa da njena vojaška prisotonost (beri: okupacija) tam nima nobenega smisla več. Po nekdanjih kolonialnih gospodarjih Britancih in Sovjetih, ki jih je desetletna intervencija (1979-1989) ekonomsko, moralno in zlasti človeško izjemno izčrpala, so šli po isti poti v pogubljenje še Američani, z njimi pa celotna zveza NATO. Za Slovenijo je to lahko dobra šola in edina sreča v tej nesreči in sramoti je to, da tam ni umrl noben slovenski vojak!

***

Afganistan je najmlajši otrok zavoženega koncepta zahodne kulturne politike, geostrateških igric in vojaškega taktiziranja. V deželi, kjer definicija miru spominja na varljivo zatišje med dvema vojnama, smo zahodnjaki pod patronatom Strička Sama dvajset let v povsem kolonialni maniri mislili namesto domorodcev, delali namesto domorodcev in predvsem streljali namesto domorodcev. Tisoč milijard dolarjev, kolikor je Zahod v vseh teh letih "investiral" v državo, ki zadnjih sto let takorekoč ne pozna besedne zveze "trajni mir", je izpuhtelo večinoma v žepih skorumpirane afganistanske politične elite, katere predstavniki v teh dneh mrzlično zapuščajo prestolnico. Talibani so namreč od letališča oddaljeni samo še nekaj deset kilometrov in bodo Kabul obkolili bistveno hitreje, kot so predvidevali tako imenovani zahodni vojaški analitiki; zavzeli bi ga lahko že v nekaj tednih.

Kot vedno doslej pa bodo tudi tokrat krvavo ceno za politično kratkovidnost plačali navadni ljudje. Tisti Afganistanci, ki niso obogateli v korupciji in ki si niso mogli plačali prostega izhoda iz države in dovoljenja za bivanje v ZDA. Maščevanje talibanov bo zagotovo strašno. Ko gre za odnos do drugih, bodisi do nemuslimanske kulturne dediščine bodisi do ljudi, ki niso pravoverni muslimani, za kakršne se imajo talibani, so bodoči novi-stari vladarji Afganistana psihopatsko brezobzirni. Pred leti so razstreljevali budistične spomenike, uvrščene v Unescovo svetovno dediščino, kar je sprožilo kup intelektualnih polemik v zahodnih medijih, začenši z dilemo, zakaj sploh to počnejo. Zato, ker lahko, because they can, je še najbolj preprosto razložil nek avtor.

Prispevek BBC o novi realnosti pod talibansko oblastjo

Za razumevanje takšne iracionalnosti bi bilo bržkone potrebno zelo natančno, detajlno poznati talibansko politično ideologijo in verski fanatizem, ampak zdi se, da je še najbližja razlaga tista, po kateri je vse, kar nima neposredne zveze z islamom, kot ga talibani interpretirajo iz Korana, povsem brez vrednosti. Zato je razstreljevanje budističnih spomenikov v talibanskem miselnem svetu nekaj takšnega, kot če bi podrli kup kamenja ob prašni afganistanski cesti. In zato bodo likvidacije vseh, ki so se v minulih dvajsetih letih pregrešili s sodelovanjem z (zahodnimi) okupatorji, samoumevne, normalne in nujne. Koliko ljudi mislijo talibani pobiti, najbrž ne vedo niti sami. Zagotovo pa raje koga več kot pa premalo.

V dneh, ki prihajajo, bomo zahodnjaki upravičili svoj sloves, ob kateremu se, upam, še komu obrača želodec. Vmešamo se v starodavne konflikte tujih ljudstev in kot kužki marširamo za Američani, ki so se odločili, da mit o Osami ibn Ladnu, arhetipu Zla, ki je 11. septembra 2001 prizadelo Ameriko, geografsko locirajo prav v nesrečni Afganistan. Nihče ne ve, kako zelo so nam lagali tudi v tem primeru - in zagotovo so nam, ker lažejo praviloma vedno in ker zaradi hitrosti njihovega laganja nimamo časa za razmišljanje. Pošljemo nekaj svojih vojakov, ker smo solidarna članica zveze NATO. Kasneje, ko zaradi notranjepolitičnih razlogov ni več pametno pošiljati Slovencev z glavo naprodaj v Afganistan, jih nadomestijo vojaški inštruktorji. Ves ta čas, vsa ta leta, z njimi tako in drugače delajo lokalni sodelavci. Ki imajo družine. In ko se Američani odločijo, da je čas za umik, cucki iz zveze NATO seveda komaj čakamo, da je gospodar ukazal odhod domov ... 

V manj kot enem letu po herojskem umiku iz dežele, ki je vzorčni primer propadle države (failed state), se islamistični zombiji, učenci Korana, kot se cinično imenujejo, dvignejo iz kamnitih puščav in začnejo ofenzivo proti vladnim silam. Samo vprašanje časa je, kdaj bo mula Haibutallah Akhunzada, domnevno najvišji talibanski poveljnik in avtoriteta, s svojimi najožjimi sodelavci razglasil ponovno rojstvo Islamskega emirata Afganistan (prvič je obstajal v letih 1996-2001). Ko se bo to zgodilo, bo po ulicah, hišah in stanovanjih Kabula že potekal lov na vse izdajalce. Tiste z nekaj zgodovinskega spomina bo to spomnilo na prihod Rdečih Kmerov (Khmer Rouge) v Phnom Penh leta 1975. Ker sem bil večkrat v Kambodži in zelo dobro poznam to obdobje, me zmrazi že ob misli, da se bo zgodovina (spet) ponovila. Kmeri, ki so ob prihodu v prestolnico najprej razstrelili stavbo centralne banke (in tako simbolno ukinili denar), so v času svoje strahovlade (1975-1979) potolkli 20 do 30 odstotkov prebivalstva Kambodže, zato lahko danes govorimo o genocidu v Kambodži.

In tako kot je (zahodni) svet aprila 1975 imbecilno opazoval, kako Rdeči Kmeri prevzemajo oblast v Kambodži in pobijajo ljudi, bomo tudi leta 2021 v podobni maniri spremljali vrnitev talibanov in šeriatskega prava na oblast v Afganistanu. Tokrat nekoliko udobneje, z neprimerno večjo slikovno podlago, kajti leta 1975 je bilo v Kambodži težko dobiti snemalca, ker so Rdeči Kmeri pobili vse prebivalce, ki so delali za tujce; za katere so sumili, da so ali bi lahko delali za tujce - in za vsak primer še vse tiste, ki so govorili kak tuj jezik. Likvidirali so tudi vse, ki so nosili očala. Očala so namreč dokaz, da bi bil njihov lastnik lahko intelektualno naravnan, česar pa Rdeči Kmeri niso prenašali, saj je Angkar (tj. partija oziroma Organizacija) za ljudstvo predvidela fizično delo na riževih poljih, delavnicah in v drugi proizvodnji. Pol Pot (s pravim imenom Saloth Sar) se je nad množičnimi delovnimi akcijami in delovišči, kjer marljivo gara tisoče ljudi, navdušil v študentskih letih, ko je kot pariški študent obiskal Jugoslavijo in videl Titove mladinske delovne brigade ...

***

Zgodovina se ponavlja, vendar ne čisto tako, kot je predvideval Hegel. V resnici se stopnjuje, kajti po tragediji in farsi pridemo do tretje "razvojne stopnje", ki je po zaslugi prizorov iz Kambodže in Afganistana, kot tudi zaradi psihopatov, kakršni so (bili) Rdeči Kmeri in kakršni so danes talibani, v resnici čisto navaden genocid, etnocid oziroma zločin proti človeštvu. Vseeno pa to ne bo v ničemer pomagalo vsem tistim prebivalcem Afganistana, ki so ženskega spola, ali pa osumljeni sodelovanja z zahodnimi okupatorji. Afganistanske ženske se bodo s prihodom talibanov vrnile v srednji vek, država v kameno dobo, meni pa pred očmi vedno znova vstaja podoba afganistanske deklice z naslovnice revije National Geographic.

To je tista naslovnica, ki je postala del svetovne pop kulture. Sharbat Gula - tako je bilo ime deklici - se je zaradi sovjetskega bombradiranja znašla v begunskem taborišču v Pakistanu, kjer jo je fotografiral Steve McCurry. National Geographic jo je uspel identificirati in ponovno najti šele leta 2002. Danes že rahlo ostarela gospa Gula je vdova in živi s tremi hčerkami v Kabulu, proti kateremu se zdaj vali množica talibanov, sveto prepričanih, da ženska nima kaj iskati v javnem življenju, kaj šele v medijih, še posebej ne na naslovnici revije, in da mora, ko stopi na ulico, ves čas nositi burko. Šeriatsko pravo v talibanski različici ukinja tudi šolski pouk za deklice, edina (možna) izjema je verska vzgoja. 

Sharbat Bula je preživela sovjetsko okupacijo, talibansko roparsko državo (1996-2001), begunska taborišča, izgon iz Pakistana in na koncu nepričakovano gesto prozahodne oblasti v Kabulu, ki ji je dodelila precej prostorno stanovanje in celo mesečno rento. Če bodo talibani dosledni pri svoji politiki, je gospa Gula takorekoč že obsojena na smrt.

Post scriptum

Besedilo je bilo objavljeno v petek zvečer, po manj kot 48 urah, v nedeljo dopoldne po našem času, so Talibani takorekoč že pred vrati Kabula in na več mestih naj bi že vstopali v mesto.