Komentar

Pred padcem Kabula: Kdo bo rešil na smrt obsojeno Sharbat Gulo, dekle z naslovnice?

V dneh, ko na zahodu obeležujemo 60-letnico začetka gradnje berlinskega zidu, enega najbolj bizarnih simbolov hladne vojne 20. stoletja, na drugem koncu sveta, v Srednji Aziji, iz sence zaostalosti in verskega fanatizma proti Kabulu, prestolnici Afganistana, marširajo zmagoviti talibani, najbolj brezkompromisni in brezobzirni učenci Korana. Prodirajo proti središču propadle države, kjer se je dve desetletji na oblasti ohranjal režim, ki so ga vzpostavili Američani, z orožjem in denarjem pa tam vzdrževali vsi zahodni zavezniki in zveza NATO, torej tudi Slovenija. Tisoč milijard dolarjev smo "zavezniki" v vsem tem času investirali v državo, kjer je zadnjih sto let vojna normalnost, mir pa anomalija. Po britanski ekspediciji leta 1919 in sovjetski intervenciji leta 1979 je Afganistan ultimativni dokaz, da se zgodovina, če parafraziramo Hegla - ne le ponavlja, ampak tudi stopnjuje; prvič kot tragedija, drugič kot farsa, tretjič pa kot zločin proti človeštvu.

15.08.2021 11:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Afganistan   ZDA   NATO   Slovenija   talibani   islam   koran   Kabul   Sharbat Bula   National Geographic   Steve McCurry   Kambodža   Rdeči Kmeri

Fotomontaža: portal+

Zgodovina se ponavlja, vendar se pri tem tudi stopnjuje, kajti po tragediji in farsi pridemo po zaslugi Rdečih Kmerov in talibanov do zla najhujše vrste, do zločina proti človeštvu.

Hitrost, s katero učenci Korana, kakor se imenujejo talibani, korakajo proti tistemu, kar je v njihovih očeh središče zla, je morda presenetljiva v vojaškem, taktičnem smislu. V resnici pa ne gre več za vprašanje, ali so vladne enote res tako zelo slabo izurjene (zahodni inštruktorji so nad njimi praviloma obupavali in več kot dve uri usposabljanja dnevno enostavno ni bilo mogoče), ampak gre le še za motivacijo oziroma demoraliziranost. Mesta, sploh provincialne prestolnice, se namreč niso vdajala zaradi srditih bojev med vladnimi silami in talibani, ampak zato, ker se proti učencem Korana preprosto nihče več noče boriti. Znano je, da je korupcija v demoralizirani in leni afganistanski vladni vojski legendarna in menda presega tudi najbolj bujno domišljijo. Verjetno bo edini resnejši odpor pričakovati v prihodnjih dneh, ko bodo talibani v zaseženih ameriških hammerjih in pick-upih prišli do obrobja Kabula, v katerem Američani že evakuirajo svoje državljane, lokalne sodelavce in tudi najzaslužnejše špiclje.

 

Zmagovalci torej ponovno bežijo, tako kot so nekoč iz Saigona in somalskega Mogadiša. Vojaške intervencije ne bo več, ker zanjo ni nobenega strateškega interesa, in edini specialci, ki bodo prišli na kabulsko mednarodno letališče, bodo tam zato, da varujejo umik zahodnjakov in njihovega lokalnega "strateško pomembnega osebja". In če smo že pri teh nesrečnikih, za katere vrnitev talibanov na oblast pomeni gotovo smrtno obsodbo zaradi "kolaboracije z okupatorji", potem je jasno, da bi morala Slovenija poskrbeti vsaj za tistih nekaj deset Afganistancev (in njihovih družin), s katerimi so slovenski vojaki v minulih letih skupaj delali in sodelovali. Moralna dolžnost svobodne države je, da pomaga ljudem, ki jim grozi smrtna kazen. Če ne bi bili tako smešno neresna država, ki ni sposobna kupiti niti vojaškega transportnega letala, potem bi ti afganistanski zavezniki že včeraj odleteli proti Ljubljani ...

 

V Afganistanu seveda ne gre za noben manihejski konflikt med dobrim in zlom niti ne gre za huntingtonovski spopad civilizacij, pač pa za čisto navadno državljansko vojno, ki s prekinitvami traja že stoletje. Še vsaka izmed zahodnih sil, ki se je poskušala vmešati v zapletene plemenske odnose v tej srednjeazijski deželi, je kmalu obupala in ugotovila, da ne samo, da se v Afganistanu ne da zmagati, pač pa da njena vojaška prisotonost (beri: okupacija) tam nima nobenega smisla več. Po nekdanjih kolonialnih gospodarjih Britancih in Sovjetih, ki jih je desetletna intervencija (1979-1989) ekonomsko, moralno in zlasti človeško izjemno izčrpala, so šli po isti poti v pogubljenje še Američani, z njimi pa celotna zveza NATO. Za Slovenijo je to lahko dobra šola in edina sreča v tej nesreči in sramoti je to, da tam ni umrl noben slovenski vojak!

 

 

***

 

Afganistan je najmlajši otrok zavoženega koncepta zahodne kulturne politike, geostrateških igric in vojaškega taktiziranja. V deželi, kjer definicija miru spominja na varljivo zatišje med dvema vojnama, smo zahodnjaki pod patronatom Strička Sama dvajset let v povsem kolonialni maniri mislili namesto domorodcev, delali namesto domorodcev in predvsem streljali namesto domorodcev. Tisoč milijard dolarjev, kolikor je Zahod v vseh teh letih "investiral" v državo, ki zadnjih sto let takorekoč ne pozna besedne zveze "trajni mir", je izpuhtelo večinoma v žepih skorumpirane afganistanske politične elite, katere predstavniki v teh dneh mrzlično zapuščajo prestolnico. Talibani so namreč od letališča oddaljeni samo še nekaj deset kilometrov in bodo Kabul obkolili bistveno hitreje, kot so predvidevali tako imenovani zahodni vojaški analitiki; zavzeli bi ga lahko že v nekaj tednih.

 

Kot vedno doslej pa bodo tudi tokrat krvavo ceno za politično kratkovidnost plačali navadni ljudje. Tisti Afganistanci, ki niso obogateli v korupciji in ki si niso mogli plačali prostega izhoda iz države in dovoljenja za bivanje v ZDA. Maščevanje talibanov bo zagotovo strašno. Ko gre za odnos do drugih, bodisi do nemuslimanske kulturne dediščine bodisi do ljudi, ki niso pravoverni muslimani, za kakršne se imajo talibani, so bodoči novi-stari vladarji Afganistana psihopatsko brezobzirni. Pred leti so razstreljevali budistične spomenike, uvrščene v Unescovo svetovno dediščino, kar je sprožilo kup intelektualnih polemik v zahodnih medijih, začenši z dilemo, zakaj sploh to počnejo. Zato, ker lahko, because they can, je še najbolj preprosto razložil nek avtor.

 

 

Prispevek BBC o novi realnosti pod talibansko oblastjo

 

Za razumevanje takšne iracionalnosti bi bilo bržkone potrebno zelo natančno, detajlno poznati talibansko politično ideologijo in verski fanatizem, ampak zdi se, da je še najbližja razlaga tista, po kateri je vse, kar nima neposredne zveze z islamom, kot ga talibani interpretirajo iz Korana, povsem brez vrednosti. Zato je razstreljevanje budističnih spomenikov v talibanskem miselnem svetu nekaj takšnega, kot če bi podrli kup kamenja ob prašni afganistanski cesti. In zato bodo likvidacije vseh, ki so se v minulih dvajsetih letih pregrešili s sodelovanjem z (zahodnimi) okupatorji, samoumevne, normalne in nujne. Koliko ljudi mislijo talibani pobiti, najbrž ne vedo niti sami. Zagotovo pa raje koga več kot pa premalo.

 

V dneh, ki prihajajo, bomo zahodnjaki upravičili svoj sloves, ob kateremu se, upam, še komu obrača želodec. Vmešamo se v starodavne konflikte tujih ljudstev in kot kužki marširamo za Američani, ki so se odločili, da mit o Osami ibn Ladnu, arhetipu Zla, ki je 11. septembra 2001 prizadelo Ameriko, geografsko locirajo prav v nesrečni Afganistan. Nihče ne ve, kako zelo so nam lagali tudi v tem primeru - in zagotovo so nam, ker lažejo praviloma vedno in ker zaradi hitrosti njihovega laganja nimamo časa za razmišljanje. Pošljemo nekaj svojih vojakov, ker smo solidarna članica zveze NATO. Kasneje, ko zaradi notranjepolitičnih razlogov ni več pametno pošiljati Slovencev z glavo naprodaj v Afganistan, jih nadomestijo vojaški inštruktorji. Ves ta čas, vsa ta leta, z njimi tako in drugače delajo lokalni sodelavci. Ki imajo družine. In ko se Američani odločijo, da je čas za umik, cucki iz zveze NATO seveda komaj čakamo, da je gospodar ukazal odhod domov ... 

 

V manj kot enem letu po herojskem umiku iz dežele, ki je vzorčni primer propadle države (failed state), se islamistični zombiji, učenci Korana, kot se cinično imenujejo, dvignejo iz kamnitih puščav in začnejo ofenzivo proti vladnim silam. Samo vprašanje časa je, kdaj bo mula Haibutallah Akhunzada, domnevno najvišji talibanski poveljnik in avtoriteta, s svojimi najožjimi sodelavci razglasil ponovno rojstvo Islamskega emirata Afganistan (prvič je obstajal v letih 1996-2001). Ko se bo to zgodilo, bo po ulicah, hišah in stanovanjih Kabula že potekal lov na vse izdajalce. Tiste z nekaj zgodovinskega spomina bo to spomnilo na prihod Rdečih Kmerov (Khmer Rouge) v Phnom Penh leta 1975. Ker sem bil večkrat v Kambodži in zelo dobro poznam to obdobje, me zmrazi že ob misli, da se bo zgodovina (spet) ponovila. Kmeri, ki so ob prihodu v prestolnico najprej razstrelili stavbo centralne banke (in tako simbolno ukinili denar), so v času svoje strahovlade (1975-1979) potolkli 20 do 30 odstotkov prebivalstva Kambodže, zato lahko danes govorimo o genocidu v Kambodži.

 

In tako kot je (zahodni) svet aprila 1975 imbecilno opazoval, kako Rdeči Kmeri prevzemajo oblast v Kambodži in pobijajo ljudi, bomo tudi leta 2021 v podobni maniri spremljali vrnitev talibanov in šeriatskega prava na oblast v Afganistanu. Tokrat nekoliko udobneje, z neprimerno večjo slikovno podlago, kajti leta 1975 je bilo v Kambodži težko dobiti snemalca, ker so Rdeči Kmeri pobili vse prebivalce, ki so delali za tujce; za katere so sumili, da so ali bi lahko delali za tujce - in za vsak primer še vse tiste, ki so govorili kak tuj jezik. Likvidirali so tudi vse, ki so nosili očala. Očala so namreč dokaz, da bi bil njihov lastnik lahko intelektualno naravnan, česar pa Rdeči Kmeri niso prenašali, saj je Angkar (tj. partija oziroma Organizacija) za ljudstvo predvidela fizično delo na riževih poljih, delavnicah in v drugi proizvodnji. Pol Pot (s pravim imenom Saloth Sar) se je nad množičnimi delovnimi akcijami in delovišči, kjer marljivo gara tisoče ljudi, navdušil v študentskih letih, ko je kot pariški študent obiskal Jugoslavijo in videl Titove mladinske delovne brigade ...

 

 

***

 

Zgodovina se ponavlja, vendar ne čisto tako, kot je predvideval Hegel. V resnici se stopnjuje, kajti po tragediji in farsi pridemo do tretje "razvojne stopnje", ki je po zaslugi prizorov iz Kambodže in Afganistana, kot tudi zaradi psihopatov, kakršni so (bili) Rdeči Kmeri in kakršni so danes talibani, v resnici čisto navaden genocid, etnocid oziroma zločin proti človeštvu. Vseeno pa to ne bo v ničemer pomagalo vsem tistim prebivalcem Afganistana, ki so ženskega spola, ali pa osumljeni sodelovanja z zahodnimi okupatorji. Afganistanske ženske se bodo s prihodom talibanov vrnile v srednji vek, država v kameno dobo, meni pa pred očmi vedno znova vstaja podoba afganistanske deklice z naslovnice revije National Geographic.

 

To je tista naslovnica, ki je postala del svetovne pop kulture. Sharbat Gula - tako je bilo ime deklici - se je zaradi sovjetskega bombradiranja znašla v begunskem taborišču v Pakistanu, kjer jo je fotografiral Steve McCurry. National Geographic jo je uspel identificirati in ponovno najti šele leta 2002. Danes že rahlo ostarela gospa Gula je vdova in živi s tremi hčerkami v Kabulu, proti kateremu se zdaj vali množica talibanov, sveto prepričanih, da ženska nima kaj iskati v javnem življenju, kaj šele v medijih, še posebej ne na naslovnici revije, in da mora, ko stopi na ulico, ves čas nositi burko. Šeriatsko pravo v talibanski različici ukinja tudi šolski pouk za deklice, edina (možna) izjema je verska vzgoja. 

 

Sharbat Bula je preživela sovjetsko okupacijo, talibansko roparsko državo (1996-2001), begunska taborišča, izgon iz Pakistana in na koncu nepričakovano gesto prozahodne oblasti v Kabulu, ki ji je dodelila precej prostorno stanovanje in celo mesečno rento. Če bodo talibani dosledni pri svoji politiki, je gospa Gula takorekoč že obsojena na smrt.

 

 

Post scriptum

 

Besedilo je bilo objavljeno v petek zvečer, po manj kot 48 urah, v nedeljo dopoldne po našem času, so Talibani takorekoč že pred vrati Kabula in na več mestih naj bi že vstopali v mesto.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
18
Ali se približujemo uničujoči jedrski III. svetovni vojni?
31
01.02.2023 20:00
Odločno obsojam rusko agresijo na Ukrajino in podpiram vsakršno pomoč Ukrajini, da ohrani polno državno suverenost. Ob vse ... Več.
Piše: Marjan Podobnik
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
15
31.01.2023 23:59
Po novem imamo Strateški svet, ki ga vodi predsednik vlade. Imamo lastne strokovnjake, zato nam res ni treba kopirati tujih ... Več.
Piše: Milan Krek
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
8
31.01.2023 11:10
No pa smo poleg vseh dnevnih dogodivščin, političnih, modnih, protokolarnih, muzejskih peripetij v naši deželici dobili še pravo ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.838
02/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.780
03/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.638
04/
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
Milan Krek
Ogledov: 1.052
05/
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.140
06/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.229
07/
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
Bine Kordež
Ogledov: 1.188
08/
Ali se približujemo uničujoči jedrski III. svetovni vojni?
Marjan Podobnik
Ogledov: 947
09/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.623
10/
Izključitev Rusije iz sistema SWIFT je priložnost za Kitajsko in za internacionalizacijo juana
Valerio Fabbri
Ogledov: 573