Film se začne s smrtjo, nadaljuje pa z divjo kinetiko. V njem doživljamo vse možne oblike obredov starodavnega ljudstva Huculi, doživljamo fantazmagorično zlitino krščanstva in poganstva. Pri Sergeju Paradžanovu je Bog predvsem etnolog. Celo vrsto tehnik filmskih analiz obvladam, a mi ob filmih Sergeja Paradžanova popolnoma odpovejo. Ko sem imel sedemanjst let, se je vame prvič in za vse večne čase vtisnila njegova izjemna umetniška struktura, filmska matrica z naslovom Sence pozabljenih prednikov. Gledal sem jo v dvorani ljubljanske Kinoteke. Pred menoj se je odvrtela tehnično popolna filmska projekcija, tako redka v tedanji Kinoteki. Sovcolor, 35mm! Vsa v toplo rdečih in marinsko hladnih barvah. Kromatična. To je bil sovjetski film, posnet v ukrajinski produkciji Dovženka. Film Sence pozabljenih prednikov se je odvrtel v svetem gozdu mistike. Poln družinskih dram. Prelomen film teatralizirane mizanscene. Karpatska, rusinska družinska drama. V njej je prevladovala zimska obrednost in pomladno-poletna spolnost. Nagost.

Mit: Film je ena od verzij Romea in Julije. Ljubezenska romantika se je sprožila na pogrebu sorodnika. Etnografska barvitost sredi zimske beline. Takoj zatem pomladni ples prebujenja. Filmski kadri Sergeja Paradžanova so dolgi, istočasno pa plesno divji. Še en dokaz več, da izhaja pomembna veja avantgardne umetnosti iz pitoreskne ljudske umetnosti. V začetni snežni belini smo gledali nenehno dramo.

Otvoritveni kader: (Po spominu iz globin. Ni nujno, da se je tako dejansko zgodilo v filmu). S subjektivnim pogledom se nahajamo na vrhu drevesa. Otrok Ivan za las preživi gozdarsko nesrečo. Zato, da vstopi v svet odraslih, mora nekdo drug zanj umreti. Slišimo zamolklo sekanje drevesa. Vztrajno ponavljajoče sekanje. Nenadoma prelom in padamo skupaj z drevesom. Sekač, brat otroka, dečku reši življenje, pri tem pa ga sam zgubi. Sekač v hipu umre. Deček steče naznanit nesrečo.

Film je epizodično strukturiran. V pripovedi je vse prežgano s prekletstvom dveh maščevalnih družin. Od vsepovsod vre nesrečna ljubezenska ritmizacija. Neverjetno, a nikakor ne morem priklicati iz spomina zadnjega kadra. Po tistem, ko sem si film prvič ogledal, si ga nisem nikoli več. Filme lahko znova in znova gledam, Paradžanovih ne morem!

Vsi štirje filmi Sergeja Paradžanova so izven vseh kategorij. 

Te dni mi je Sergej Paradžanov prišel naproti iz treh smeri. Posnel je le štiri igrane filme! Komentiram ga samo zato, da si boste, preden umrete, ogledali vsaj enega. Njegovi filmi so prepolni karakternih obrazov in neverjetnih kulturnih fenomenov. Vse v njem je vse obilno in dobro, a hkrati zapleteno in smrtno. S pomočjo racionalnih filmskih tehnik nas popelje v mistično resničnost. Tudi to je mogoče. Film je voden na takšen način, kot da bi bil Paradžanov osebno - usoda. V filmu ni mnenj. V kadrih je naseljena predvsem poezija.

Mit in mitologija: znan in ponavljajoč zaplet. Paradžanov med seboj rima filmske kadre. In rima motive znotraj kadra. Filmski jezik Paradžanova se pred nami množi prek vizualne umetnosti in poezije. Umetniški film je za Paradžanova najprej poezija. Rojstvo in smrt pa sta si blizu: rojen je bil, umrl je. Vse ostalo je obrednost.

Vse življenje je Paradžanov doživljal partijsko nasilje zaradi neprilagojenosti, ki je izhajala iz njegove nebrzdane homoseksualnosti.

Velikan svetovne kinematografije je vse življenje iskal navdih pri pesnikih. V svetu kulturne motivike. Svojim kritikom je večkrat zabrusil z neobrzdano strastjo: Ne, nisem nacionalist, jaz sem genij! Sovjetski, armensko-gruzijsko-ukrajinski umetnik je bil prepoln želje za toplim jugom sredi politične zime. Pri Sergeju Paradžanovu je Bog strokovnjak za etnografijo. Sam sem pred nemogočo nalogo. Povezati bi moral filmsko teorijo s pravoslavno ikonografijo in islamsko metafiziko, ki narekujeta vse njegove igrane filme. 

Rad se ponavljam: Sergej Paradžanov se je v svoji drži zavzemal za "moško lepoto". Komunistični aparat ga je obtožil hermetičnosti, nacionalizma in homoseksualnosti. Zaradi vsega tega je bil najprej obsojen na izolacijo, kasneje pa na zaporno kazen. Za njegovo izpustitev so se zavzemale mnoge svetovne duhovne avtoritete. Po nekaj letih, preživetih v zaporu, je bil izpuščen z dekretom sekretarja komunistične partije Leonida Iliča Brežnjeva. Po izpustitvi je nadaljeval s svojim umetniškim delovanjem. Njegov umetniški čut je vztrajal v modernističnem obravnavanju ljudskega izročila: Lepota potrebuje pozornost!

Pri Paradžanovu gledamo resno obravnavano kulturno dediščino. Filmska lepota se je prepoznala v ikoničnosti, silnosti pravoslavja in islama. Filmski pesnik je v zaporu tulil od bolečine. Miril se je tako, da je v celici vztrajno šival kostume za svoj naslednji film. Njegov osrednji napor je bil usmerjen v to, da so mu prijatelji prek različnih kanalov dostavljali materiale za kostume. Njegovi zaporniški tovariši pa so bili njegovi modeli, na katerih je preizkušal kroje.

V njegovem življenju in v umetnosti je bil nenehno prisoten folklorizem oziroma iskanje idealne poetske strukture. To, kar je prevzel od svojega učitelja Andreja Tarkovskega, je oblikovanje skulptur v filmskem času. Svoje filme je posnel v časovnih oknih ideološke liberalizacije. Med tem, ko ni bil v zaporu. S svojimi filmi je bil zelo oddaljen od revolucionarnih filmskih predhodnikov, a se jih ni nikoli izogibal, predvsem njihovim eksperimentom ne.

Velikan svetovne kinematografije je vse življenje iskal navdih pri pesnikih.

Pitagorejske padavine! Temelj Paradžanove filmske metode: Slediti in še enkrat slediti razkošju igralčeve obraznosti. V celoti se je posvečal nadčutnemu onkraj razuma. Sledil je spektakelskim oblikam brez razlage, polnil je imaginarni prostor z obraznim kroženjem znotraj sekvence. Pri njem je Bog najprej antropolg.

***

Film je redko medij za doseganje ontološke resnice. Avtorska artikulacija Sergeja Paradžanova je bila možna le znotraj filmskega kadra. Le v njem je bil popoln. Če ga pogledamo izven filmskega jezika, je ves čas na robu patosa, skoraj kiča. Zato ga moramo gledati samo znotraj filma! Vsi njegovi filmi so izven vseh kategorij. Nikoli ni upošteval narativne strukture, sledil je le vizualnim rešitvam, nikoli literarnim. Naj ponovim, v njem je prevladovala pesniška zavest. Končna konsekvenca vseh njegovih strasti pa je bila - abstrakcija!

Politična glasnost Gorbačova mu je omogočila, da je posnel še dva filma. Polovico opusa. Oba sta izjemna. Estetske senzacije. Hvala Gorbačovu! Odločil sem se, da si po vseh teh desetletjih ponovno ogledam film Sence izgubljenih prednikov. Predvsem zato, da si ogledam predzadnji in zadnji kader filma. Poiskal sem ga na medmrežju. V zadnjem kadru osem otrok gleda skozi okno.