Razkrivamo

Umik iz Afganistana, pokopališča imperijev: Tujci pridejo in grejo, talibani pa ostajajo

O vseh posledicah umika ameriških oziroma tujih sil iz Afganistana je 13. maja letos naš sodelavec Božo Cerar, ki je bil v svoji dolgoletni diplomatski karieri tudi slovenski veleposlanik pri zvezi NATO, skorajda preroško predaval študentom Fakultete za družbene vede. Nekatere njegove analize ne bi mogle biti bolj točne, njihova aktualnost je danes, ko so po hitri in siloviti ofenzivi talibani v samo nekaj tednih zasedli praktično vso državo in prevzeli oblast, samo še večja. Še spomladi je veljalo, da naj bi se ameriški umik v celoti zaključil do simboličnega 11. septembra, vendar se bo očitno že v prihodnjih dneh. Letos bo sicer minilo že 20 let od napadov na newyorški WTC (Dvojčka) in Pentagon ter t.i. vojne proti terorizmu, Američani pa so zaradi nepričakovanega, za marsikoga šokantnega razpleta dogajanja v Afganistanu doživeli hudo ponižanje, ki v marsičem spominja na vietnamski Saigon leta 1975 ...

17.08.2021 21:28
Piše: Božo Cerar
Ključne besede:   ZDA   talibani   Afganistan   NATO   Kabul   vojska   EU   Biden   Trump   Američani

Foto: zajem zaslona

ZDA je posredovanje v Afganistanu stalo na milijarde dolarjev, več kot obnova Evrope po drugi svetovni vojni v okviru Marshallovega plana. 800 milijard je šlo samo za operacije ameriške vojske ...

Ameriški predsednik Joe Biden je pred tedni kljub nasprotovanju ameriškega vojaškega vodstva (in še koga npr. v Kongresu) sprejel odločitev o umiku preostalih (2500) ameriških vojakov iz Afganistana. Umaknili se bodo do simboličnega 11. septembra, se pravi do dvajsete obletnice napadov pripadnikov Al Kaide na cilje v New Yorku in Washingtonu. Odločitev o zmanjšanju ameriških sil in tudi o umiku je bilo v preteklosti že nekaj, vendar nanašale so se na delni umik ali umik pod določenimi pogoji. Za umik, ko so zanj izpolnjeni pogoji, se je vseskozi zavzemala tudi Evropa (zveza NATO in Nemčija sta bila pripravljena še ostati). Tokrat gre za popolni in dokončni ter brezpogojni umik. Ker je glede posredovanja v Afganistanu znotraj Nata veljalo pravilo in together, out together [1], to pomeni tudi umik sil drugih držav zavezništva (7500), ki sodelujejo v tamkajšnji Nato operaciji Odločna podpora

 

Odločitev o dokončnem umiku iz Afganistana - in sicer do 1. maja letos - je sprejel že prejšnji predsednik Trump. Biden torej nadaljuje njegovo politiko. Predstavlja del mirovnega dogovora, ki so ga ZDA sklenile s talibani v Dohi februarja 2020. Pravzaprav ni šlo za mirovni sporazum, ampak za sporazum o umiku ameriških sil. Mirovni sporazum, s katerim se naj bi vojna zares končala, morajo Afganistanci, se pravi vlada in talibani še skleniti. Ameriški generali so zahtevali, da se z dokončnim umikom do takrat počaka, da se pusti pogajanjem še nekaj časa in da med tem v Afganistanu ostane še nekaj njihovih sil za boj proti terorizmu.

 

 

Najdaljša vojna

 

Posredovanje v Afganistanu predstavlja enega najdaljših ameriških vojaških posredovanj v tujini oziroma eno najdaljših njihovih vojn, pravzaprav neskončno ameriško vojno, kot jo je poimenovala vrsta Američanov in njihovih voditeljev od Obame do Trumpa in Bidena. Bilo je del t.i. global war on terror [2], ki so jo ZDA sprožile po omenjenih terorističnih napadih septembra 2001. ZDA je posredovanje stalo na milijarde dolarjev, več kot obnova Evrope po drugi svetovni vojni v okviru Marshallovega plana. 800 milijard je šlo samo za operacije ameriške vojske. Življenje je izgubilo 2400 vojakov in več kot 20.000 je bilo ranjenih.

 

Izgube na strani sil afganistanske vlade in talibanov so bile še veliko večje, da ne omenjamo številnih civilnih žrtev (okrog 43.000). Izgledi, da bi se prelivanje krvi dokončno ustavilo, so bili že vrsto let slabi. Ne ena ne druga stran ni bila sposobna nasprotnika dokončno vojaško poraziti. Ker je bilo javne podpore za nadaljnjo prisotnost ameriških sil vse manj, potrebe ZDA, da se osredotočijo na soočenje s Kitajsko, pa vse večje (in deloma tudi na Rusijo ter na odpravljanje vrste problemov doma, od katerih nekateri – infrastruktura zahtevajo velika finančna sredstva), so razumljivo ameriški predsedniki vse bolj mrzlično iskali priliko, kako se čim bolj častno umakniti.

 

Najti pravi čas za umik je seveda zelo težko, pravzaprav nemogoče, trenutek ni nikoli pravi. Exit strategy - izhodna strategija očitno tudi to pot ni bila podrobno razdelana. Predsednik Biden, ki že v preteklosti ni bil kakšen podpornik vojne v Afganistanu, je v času volilne kampanije pristajal na zadržanje manjšega vojaškega kontingenta, se je v času zgodovinskih geopolitičnih premikov tako odločil, da stvar enostavno preseka. K temu je najbrž pripomoglo tudi dejstvo, da je terorizem svetovni fenomen, ki ni vezan le na eno državo in prepričanje, da se mu ZDA danes lahko uspešneje zoperstavijo kot v preteklosti. Umik sicer podpira 58 % Američanov in bo Bidenu prinesel tudi pomembne notranjepolitične točke. Resnici na ljubo se je pomen Afganistana za ZDA v zadnjih letih dejansko zmanjšal. Upajmo, da je imel Biden pri tej svoji odločitvi srečno roko. Vendar pa upanje, pravijo, ni nikakršna strategija.

 

Ob umiku ameriških oziroma natovih iz Afganistana se zastavlja vprašanje, ali je bilo posredovanje vredno, ali se je splačalo. Je izkupiček presegel vložek (v denarju in življenjih) ali obratno. ZDA so posredovanje opravičevale s samoobrambo. Ta, individualna ali kolektivna je po 51. členu Ustanovne listine OZN vsekakor dopustna. Kot je znano, so se ZDA zanj odločile, potem ko je režim talibanov nudil zatočišče teroristični organizaciji Al Kaidi, ki je na ozemlju Afganistana urila svoje pripadnike in načrtovala ter izvajala napade na ameriške cilje ne samo po svetu, ampak tudi na ameriških tleh. Ta cilj posredovanja, da se temu napravi konec, je bil že pred časom več ali manj dosežen, resda pa je vprašanje, ali dokončno.

 

ZDA so za dosego svojega cilja dobile tudi blagoslov OZN in pomoč članic Nata. Spomniti velja na operacijo ISAF (The International Security Assistance Force [3]) in že omenjeno Odločno podporo. ISAF je kot misijo mednarodnih varnostnih sil leta 2001 ustanovil Varnostni svet OZN. Njeno poveljstvo pa je Nato prevzel leta 2004. Ob terorističnem napadu Al Kaide na ZDA se je prvič in doslej tudi edinkrat aktiviral 5. člen Washingtonske pogodbe Nata. Ta govori o kolektivni obrambi. ZDA so Al Kaido obglavile (likvidacija Osame bin Ladna) in razbile njeno mrežo v Afganistanu, padel je tudi talibanski režim, ki ji je dajal zatočišče in potuho. Američani so porazili tudi ISIS, ki se je med drugim skušal ugnezditi tudi v Afganistanu.

 

 

Neuspešen "izvoz" demokracije

 

Manj uspešne so bile ZDA s svojimi zaveznicami pri zasledovanju drugih ciljev, vključno s hitrejšim gospodarskim in družbenim razvojem Afganistana. Ta naj bi pripomogel k dolgoročni stabilnosti državi in ustvaril klimo, kjer Al Kaida ne bi mogla preživeti. Vendar tu je prišlo le do manjšega, čeprav ne povsem nezanemarljivega napredka. Zanj so namenile 40 milijard dolarjev, resda je zaradi goljufij (korupcije), razsipništva in slabega upravljanja šlo veliko denarja v nič. S kakšnim pravim uspehom se prav tako ne morejo pohvaliti pri vzpostavitvi splošne varnosti, reda (odprave pridelave in trgovine z opijem npr.), miru in stabilnosti v državi (talibani so ostali aktivni v precejšnjem delu države) ter ne nazadnje glede izboljšanja načina vladanja.

 

Pričakovanja, da se bo v gorato državo pod Hindukušem več ali manj s silo dalo uvoziti demokracijo in ustvariti centralizirano državo zahodnega tipa, so še daleč od uresničitve. Plemenska, etnična (Paštuni, Tadžiki, Uzbeki, Hazari itd.) in verska nasprotja so velika, stare konservativne tradicije močno zakoreninjene, tudi ali predvsem endemična korupcija. Konkretno me je na slednjo opozorila sogovornica ob obisku bolnišnice v Heratu s skupino stalnih predstavnikov pri Natu. Potožila mi je tudi, da je bila zaradi svojega boja zoper korupcijo deležna šikaniranja in groženj. Moje vprašanje s tem v zvezi predsedniku Karzaiju, ko smo se stalni predstavniki srečali z njim, je ostalo več ali manj neodgovorjeno. K pičlemu splošnemu uspehu ZDA v nation-buildingu [4] so s svojim kljubovanjem prispevale tudi sosednje države, med katerimi je demokratična le Indija. Skratka, izgledalo je, da so ZDA naredile, kar so lahko. In upravičeno se je porajalo vprašanje, ali bi lahko z nadaljnjo prisotnostjo dosegle več. Politične rešitve za končanje bojev v državi vsekakor ne bi mogle vsiliti. Ta je odvisna od Afganistancev samih. Kaj dosti tudi niso mogle vplivati na ravnaje sosednjih držav, predvsem Pakistana.

 

Umik ZDA iz Afganistana pa vendarle predstavlja zelo resno politično in strateško tvegano potezo. Lahko bi rekli, da gre za prelomno točko tako za Afganistan kot regijo. V prvi vrsti velja spomniti, da prave prekinitve ognja še ni in da mirovna pogajanja med vlado in talibani niso končana. Pravzaprav so ob objavi dokončnega ameriškega umika zastala. Za njihovo hitro dokončanje Talibani sedaj niso več motivirani, kot so bili v preteklosti, ko so doživljali vojaške poraze. Zakaj bi se pogajali o delitvi oblasti, ko pa se ponuja prilika, da jo s silo prevzamejo v celoti. Vprašanje je, ali se bodo na koncu odločili za pragmatizem, ali pa bodo še naprej nekakšni odpadniki. Pogajanja o delitvi oblasti lahko torej tudi propadejo. Večina Afganistancev si sicer želi, da se stvari rešijo s pogajanji. S svojim posredovanjem jih skuša rešiti Turčija, ki je v Afganistanu in soseščini relativno dobro zapisana. Nasprotniki umika so, kot sem dejal, trdno prepričani, da bi do njega moralo priti šele po sklenitvi miru.

 

 

Vi imate ure, ki pa imamo čas

 

Ko sem prvič obiskal Afganistan, je tudi do mojih ušes prišel stavek, ki so ga talibani ves čas vneto naslavljali na ZDA in članice Nata. You have the watches, but we have the time. [5]. Tega se seveda niso domislili sami. V preteklosti je domorodno prebivalstvo večkrat s svojo potrpežljivostjo in upornostjo dočakalo, da so se prišleki, tujci na koncu umaknili. Za sam Afganistan se je že v preteklosti sploh večkrat izkazalo, da je pravzaprav pokopališče imperijev. To so spoznali tako Angleži kot Rusi. Tudi oni so dobili množico bitk, a vojno na koncu izgubili.

 

Talibani sedaj verjamejo, da so vojno izgubili tudi Američani. In temu primerno so se začeli tudi obnašati. Z napadi na Američane so v skladu z bilateralnim dogovorom prenehali. To pa je več ali manj tudi vse. Niti so trdno v njihovih rokah. Potrpežljivo bodo počakali še teh nekaj mesecev. Z ameriškim umikom bodo vojaško vsekakor močnejši, nekoliko manj sicer politično. Krivde za vse tegobe v državi namreč ne bodo mogli več zvračati na Američane in tujce. Jasno pa je, da bodo novonastali položaj oziroma svojo zmago skušali ustrezno vnovčiti.

 

Umik ali poraz ZDA, kakor koli že pač gledate na stvar,  bo vsekakor imel svojo ceno. V pogajanjih z vlado bodo talibani zahtevali več koncesij na škodo pridobitev v afganistanski družbi v zadnjih letih. Obstaja, kot rečeno, ne tako majhna možnost, da do idealnega razpleta - dogovora o delitvi oblasti, do oblikovanja vlade narodne enotnosti (in potem oblikovanje nove ustave, volitev) sploh ne bo prišlo. Ne samo zaradi večjih apetitov talibanov, ampak nekaj tudi zaradi neenotnosti na strani vlade oziroma nezadostne vključitve predstavnikov različnih etničnih in verskih manjšin, žensk in civilne družbe. Vladno stran so v pogajanjih s talibani Američani sicer oslabili še pred svojim napovedanim umikom. Namreč, ko so se s talibani v Dohi začeli pogajati brez njene prisotnosti. Dodatno Američani svojega odhoda oziroma izpolnjevanja sporazuma s talibani niso zadostno vezali na napredek v pogajanjih med samimi Afganistanci. Zanimivo, da v sporazumu iz Dohe ni nobenega omenjanja pravic žensk. So pa ZDA vladno stran na primer prisilili v izpustitev pet tisoč ujetnikov. V tej fazi bi bila nadaljnja odločna ameriška podpora vladi vsekakor na mestu in nujno potrebna. Talibani za vlado predsednika Ghanija predstavljajo eksistenčno nevarnost.

 

Umik Američanov tako kaj lahko pomeni uvod v novo silovito prelivanje krvi, v novo fazo vojne. Talibani tudi do sedaj, kot omenjeno, svojih napadov na vladne sile niso v celoti ustavili. Spomniti velja, da je umik ZDA iz Iraka prinesel ISIS in nato čez pet let vrnitev ameriških sil, da ga porazijo. Umika Američanov v preteklosti iz Libanona in Somalije enako nista prinesla nič dobrega. Z odhodom Američanov se bo torej talibansko osvajanje ozemlja, že sedaj obvladujejo precejšen kos (trdno je v rokah vlade v Kabulu le 30% ozemlja države), verjetno počasi nadaljevalo in to predvsem na jugu in vzhodu. Temu bi sledila zasedba večjih mest, začenši s Kandaharjem, drugim strateško najbolj pomembnim mestom, in končala s padcem Kabula, prestolnice v letu, letu in pol.

 

Afganistanska vlada in njena vojska sama se jim bo težko uspešno zoperstavila. Ameriški obrambni minister pravi, da se bo morala. Od leta 2013 je res opravila večino bojev in vlada, predsednik Ghani, trdi, da bo kos nalogi tudi v prihodnje. Če ima prav, bi bilo to vsaj kratkoročno seveda dobro. Vendar pri tem še najprej računa na izdatno tujo ekonomsko in vojaško pomoč - v orožju (še posebej letalstvu) in obveščevalnih podatkih. Američani pomoč sicer obljubljajo, vendar za gotovo ne bo takšna in tako obilna (odvisno od Kongresa), kot jo je bila navajena v preteklosti. Postavlja se tudi vprašanje, ali so trenutne afganistanske oborožene sile sploh prava vojska za boj proti gverilskim talibanom - Did US give them watches? [6]

 

 

Sto milijard za vojsko

 

V afganistansko vojsko so sicer do sedaj ZDA investirale sto milijard dolarjev. Tudi Američani nimajo vreče brez dna. Njihovo vojaško vodstvo se je ravno zaradi tega zavzemalo, da ZDA v državi vendarle zadržijo nekaj sil (special operations, intelligence, support personel [7]), ki bi jih v primeru potrebe uporabile, ne za kakšno nation building, ampak za zagotavljanje lastne varnosti. Predstavljale bi naj nekakšno relativno poceni zavarovalno polico. Posredovanje od daleč – over the horizon [8], z letalstvom, droni in raketami ima namreč omejen domet. Tvegano je tudi pošiljanje komandosov. Odsotnost s terena pomeni tudi manj obveščevalnih podatkov, v veliki meri se bo umaknila tudi CIA. Seveda pa umik vojakov ne bo (in tudi ne bi smel) pomenil, da so ZDA povsem dvignile roke od Afganistana. Bo pa vsekakor več poudarka na diplomaciji kot na sili. Diplomacija brez ustrezne podpore v sili pa je lahko tudi neuspešna.

 

Trdnost položaja afganistanske vlade bo odvisna tudi od ravnanja sosednjih držav. Po odhodu Američanov se bo vpliv Pakistana, Irana in Kitajske vsekakor povečal. Nastali vakuum bo nekdo zapolnil. Pakistan si je ameriškega umika že dolgo želel in simpatij ter pomoči talibanom niti ni skrival. Vodilo ga je dejstvo, da tujci pridejo in grejo, talibani pa ostajajo. Vendar bo moral biti Pakistan pri tem sedaj previdnejši. Zaostritev položaja v Afganistanu pomeni tudi več beguncev v Pakistanu. Polna vrnitev talibanov v vladne sobane v Kabulu bi lahko spodbudila ekstremiste v samem Pakistanu, oboroženem z nuklearnim orožjem, da se tudi sami dokopljejo do oblasti v Islamabadu.

 

Iran se bo ameriškega umika iz Afganistana in regije vsekakor razveselil in v tem videl svojo priliko predvsem v zahodnem delu države in pri šiitski populaciji. Kitajska bo v ameriškem umiku videla še en dokaz, da ameriška moč v svetu usiha. Podobno Rusija. Lahko, da ju bo to vzpodbudilo k agresivnejšem nastopu do Tajvana ali Ukrajine. Po logiki stvari je vlada v Kabulu avtomatično deležna simpatij in pomoči Indije. Vprašanje pa vendarle je, ali bi vzpostavitev talibanskega emirata odgovarjala Rusiji, Kitajski in Iranu oziroma ali se jim to na koncu ne bi maščevalo. Najbrž jim tudi ne bi bilo povšeči, da bi se v državi spet ugnezdila Al Kaida. Ampak to so bolj predvidevanja, realnost bo lahko drugačna. Dejstvo je, da Talibani uživajo določeno pomoč ali simpatije tako Pakistana, Rusije kot Kitajske. 

 

Skratka, odhod Američanov nikakor nujno ne pomeni konec nasilja v državi in odsotnosti tujega vmešavanja v prihodnje. Kaj lahko, da se bo vojna jeseni končala le za Američane, za druge pa ne. Možnih je več slabih in manj slabih scenarijev. Lahko, da bomo v nadaljevanju tudi v Afganistanu priča zgodbi zadnjih let iz Sirije in Libije. Ko bodo vojskujoče skupine v državi imele vsaka svojega podpornika v eni od sosednjih držav ali katere velesile. Z nadaljevanjem oziroma dodatnim izbruhom državljanske vojne se bo stabilnost države in regije samo poslabšala.

 

 

Bi se talibani spremenili?

 

Kratko bodo spet potegnili prebivalci Afganistana, ki bodo še naprej med kladivom in nakovalom vladnih sil, talibanov, raznih gospodarjev vojn (warlords - Haqqani), Al Kaide, ISIS in drugih. Civilnih žrtev bojev in predvsem raznih avtomobilov bomb ter IED (improvised explosive devises [9]) je bilo že do sedaj, kot sem omenil, preko 40.000. Samo letos je bilo ubitih ali ranjenih 1783 civilnih oseb (prednjačijo javni uslužbenci, novinarji, zagovorniki človekovih pravic). Če ne bo ustrezne zaščite in humanitarne pomoči, se bodo mnogi pridružili novemu begunskemu valu, ki bo pljusknil tudi k nam. Do sedaj jih je večina ostala v Pakistanu in Iranu. Šlo bo za neposredno grožnjo Evropi. Z begunci je povezana tudi ilegalna migracija, pa nevarnost terorizma, drog itd. Spet se bo pojavilo vprašanje, kdo naj sprejme vse te ljudi. Že sedaj gredo številke afganistanskih beguncev ali notranje razseljenih oseb v milijone. ZDA bi vsekakor morale nuditi gostoljubje ljudem, ki so tako ali drugače servisirali njihovo prisotnost. Drugače se bo še enkrat (Kurdi) izkazalo, da se na zavezništvo z Američani ne gre zanašati.

 

S talibani ponovno na oblasti, s pogajanji ali silo, ne gre izključiti večje prisotnosti Al Kaide in ISIS. Talibani Al Kaide niso nikoli obsodili ali se od nje distancirali. Vendar kakšnih ambicij preko afganistanskih meja talibani najbrž nimajo. Tako je malo verjetno, da bi dopustili njihove napade z afganistanskega ozemlja na cilje v tujini. To bi namreč stvari spet nevarno vrnilo v stanje pred 11. septembrom 2001. To pa je ena od zavez v sporazumu iz Dohe, in če ne prej bi jih tu ZDA krepko prijele za besedo. Možnosti večje prisotnosti Al Kaide in ISIS obstaja sicer tudi drugje, kjer Američani tudi niso ali niso več prisotni.

 

Nekateri ocenjujejo, da če bo vladavina talibanov prinesla nekaj več miru in stabilnosti, jo bodo prebivalci, utrujeni in obubožani od dolgoletnih vojn (kar 80% jih živi pod pragom revščine), na koncu molče sprejeli. Zopet drugi, sklicujoč se na dejstvo, da večina Afganistancev talibanov in njihove ideologije vendarle ne mara, napovedujejo upor ali pa množičen beg. Tako ali drugače vrnitev talibanov bodo najbolj drago plačali domači sodelavci tujih sil, etnične manjšine, civilna družba, ljubitelji zahodne glasbe in oblačenja ter predvsem deklice in ženske.

 

Za razliko od preteklosti (talibanske vladavine v 90-tih letih, ko so jim bile z dekretom odvzete pravice izobraževanja in zaposlitve ter skorajda v celoti gibanja in zdravstvene oskrbe ) so bile te "ogrožene skupine" v zadnjih dvajsetih letih deležne šolanja in tudi zasedbe določenih delovnih mest in nasploh izboljšanja svojega položaja v afganistanski družbi. Niso bile več povsem zaprte med štiri stene in izločene iz javnega življenja. Vsem tem pridobitvam, človekovim pravicam, svobodnim medijem itd. se bo spet slabo pisalo, saj se s talibani in zavezniki (razni gospodarji vojn [10]) vrača islamska vlada in islamsko (šeriatsko) pravo oziroma srednjeveški verski avtoritarni sistem. Na ozemlju pod nadzorom talibanov se že zdaj samske ženske prisiljuje v poroke s talibanskimi borci, ženske aktivistke, novinarke in javne uslužbenke pa pogosto enostavno likvidira.

 

 

Priložnost za mir?

 

Na dokončen odgovor na zastavljeno vprašanje, ali se je splačalo, bo potrebno počakati še nekaj časa. Sem ga pa nakazal, zato se pravzaprav ne bi smelo čakati. Poleg samih Afganistancev in njihove elite nosijo pri tem posebno odgovornost ZDA, EU, OZN in sosedeAfganistana. Varnostni in ekonomski interesi slednjih v pomembni meri zavisijo od stabilnosti Afganistana. Vpreči in ustrezno uskladiti bi bilo potrebno vse napore, vse sile in načine -  od diplomatskih do ekonomskih, od pritiskov, sankcij do korenčkov (humanitarna, razvojna pomoč, umik iz sankcijske liste OZN), da se v Afganistanu najprej doseže vseobsežno premirje in potem zaženejo in končajo pogajanja o prihodnjem sožitju v državi, pri čemer bi se moralo zagotoviti spoštovanje pravic žensk in človekovih pravic.

 

Pakistan lahko pri tem odigra enkratno vlogo. K temu ga lahko vzpodbudi Kitajska, s katero sta si blizu. V OZN, v državi že imajo svojo UN Assistance Mission in Afghanistan [11], bi veljalo razmisliti o peacekeeping [12] misiji pod njenim vodstvom (v kombinaciji s peace-enforcement [13] in peacebuilding [14]). Pri doseganju in implementaciji mirovnega sporazuma pa bi enako pomembno vlogo lahko odigrala tudi EU. Umik ZDA je na koncu lahko tudi priložnost za Evropo. Se bo izkoristila?

 

________________________

 

[1] Skupaj noter, skupaj ven

 

[2] Globalna vojna zoper terorizem

 

[3] Mednarodne varnostne sile

 

[4] Izgrajevanje države

 

[5] Vi imate ure, toda mi imamo čas.

 

[6] So jim ZDA dale ure?

 

[7] Specialne operacije, obveščevalna služba, podporno osebje, npr. letalski mehaniki

 

[8] Preko horizonta

 

[9] Improvizirana eksplozivna sredstva

 

[10] Vojaški poveljniki, gospodarji vojne

 

[11] Misija pomoči v Afganistanu

 

[12] Vzdrževanje miru

 

[13] Uveljavljanje miru

 

[14] Izgrajevanje miru

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Z ukazom o mobilizaciji je Putinova vojna čez noč vstopila v ruske domove
16
22.09.2022 23:00
Rusija ponovno močneje igra na karto zastraševanja Zahoda z možnostjo uporabe jedrskega orožja. Toda po uradni ruski jedrski ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Koliko časa lahko Zoran Jankovič protipravno zanika pravico do groba in spomina?
9
21.09.2022 21:35
Predsednik vladne Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman je vsem štirim predsednikom oziroma trem ... Več.
Piše: Jože Dežman
Pakistan sides with China to escalate Azerbaijan-Armenia conflict
1
20.09.2022 20:00
The last few years have witnessed China actively promoting its Belt and Road Initiative (BRI) by wooing countries which can ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Sodnik za v Guinnessovo knjigo: Marko Ilešič niti po 18 letih nima dovolj Luksemburga in ponovno kandidira za sodnika!
9
15.09.2022 19:00
Prihaja nova epizoda sage o volitvah slovenskega sodnika za Sodišče Evropske unije v Luksemburgu, kjer državo že celih 18 let ... Več.
Piše: Uredništvo
Nova vlada, stari problemi? Prioritete mednarodnega razvojnega sodelovanja Slovenije, Zahodni Balkan in projekt COBISS.Net
2
14.09.2022 19:00
Predsednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Robert Golob na vseh mednarodnih srečanjih izpostavljata podporo Slovenije ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
China's invasion on Taiwan may soon become the question of time and opportunity
6
12.09.2022 22:00
China is behaving like a cornered cat after the stormy visit of US House Speaker Nancy Pelosi to Taiwan and that does not augur ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Balažic: Janković zastruplja prebivalce Moravške doline in jih spreminja v talce svoje sprevržene politike!
8
06.09.2022 19:00
Milan Balažic, nekdanji politik in diplomat, čigar partnerkaNina Krajniknamerava jeseni kandidirati na predsedniških volitvah, ... Več.
Piše: Uredništvo
Je skoraj izravnan proračun za letos 2022 res presenečenje, ali pa rezultat nerealnega načrtovanja 2,5 milijardnega primanjkljaja?
4
05.09.2022 22:00
Po dveh letih več kot trimilijardnega letnega proračunskega primanjkljaja so letošnja proračunska gibanja kar nekakšno ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zaradi suše so hidroelektrarne proizvedle toliko manj elektrike, da je Slovenija uvozila že četrtino vse porabljene elektrike
9
01.09.2022 19:00
Energenti so tema, ki ji zadnje čase namenjamo največ pozornosti. Na eni strani skrb glede zanesljivosti oskrbe, predvsem plina, ... Več.
Piše: Bine Kordež
Putinovo milijardno zavezništvo z Indijo v orožju in tehnologijah
11
31.08.2022 21:00
Dva meseca pred začetkom tako imenovane posebne operacije v Ukrajini je Vladimir Putin z Indijo sklenil strateško, tržno in ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Kapitulacija Marte Kos in zadrega svobodnjakov ali kdor drugem očita streljanje kozlov, je lahko hitro žrtev lastnega napuha
18
30.08.2022 21:30
Po bolj ali manj pričakovani kapitulaciji Marte Kos je jasno, da se boj za predsedniško mesto bije med Natašo Pirc Musar in ... Več.
Piše: Uredništvo
Velemesto privilegijev: Ruski kolonialni imperij se začne in konča v Moskvi
20
26.08.2022 20:00
Ruska prestonica je v več pogledih velika anomalija, vojna v Ukrajini je to razkrila pred celim svetom. Apetiti ogromne Moskve, ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
China is utilizing bots on social media to influence opinions about Xinjiang
5
25.08.2022 20:00
The use of strategic data sources, such as public opinion mining of social media platforms headquartered in the United States, ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
"Zahodni voditelji v zadnjih letih niso pokazali veliko odločnosti, da bi zmanjšali svojo odvisnost od energije avtoritarnih režimov."
12
21.08.2022 21:27
Politični voditelji seredno srečujejo z dilemo, ali ohraniti interese svojega naroda ali biti zvest moralnim normam pri ... Več.
Piše: T-Fai Yeung
Zima brez plina: Politika Evropske unije nas je pripeljala do točke, kjer morda ni več povratka
21
19.08.2022 22:50
V primeru Rusije in oskrbovanja z zemeljskim plinom bi se lahko politiki na lastno pobudo pustili podučiti še precej pred letom ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Konec let debelih krav: Ali se je globalno načrtovani finančni cunami že začel?
8
15.08.2022 22:55
Frederick William Engdahl je konec julija na spletnem mediju Global Research objavil zelo provokativno analizo dogajanja na ... Več.
Piše: Frederick William Engdahl
Stari okostnjaki iz omar ljubljanske nadškofije se bojijo, da bi škof Saje začel čistiti cerkveno nesnago!
16
12.08.2022 23:59
Novomeškega škofa Andreja Sajeta, ki je obenem tudi predsednik Slovenske škofovske konference, papež Frančišek prek svojega ... Več.
Piše: Uredništvo
China's Communist Party holds cadres responsible for family members' activities
7
11.08.2022 21:00
Chinas human rights record reaches new depths with the determination of what type of commercial activities can be pursued by the ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Pravoslavna verska vojna: Hudičev pakt med patriarhom Kirilom in predsednikom Putinom
6
09.08.2022 22:30
Ruska pravoslavna cerkev je eden ključnih stebrov ideologije putinizma, ki vlada Rusiji zadnjih dvajset let. Vladimir Putin se ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Panika je odveč, dvigovanje obrestnih mer ne bo prav dosti obremenilo slovenskega proračuna
8
08.08.2022 22:22
Kaj za Slovenijo pomeni dvigovanje obrestnih mer v Združenih državah in Evropi kot odgovor na visoko inflacijo? Na osnovi ... Več.
Piše: Bine Kordež
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Kaj je 70 milijonov pogodbene kazni v primerjavi s pol milijarde evrov provizije?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.770
02/
Minister Loredan, v tretje gre rado! Kdaj in kje boste ponovno pomislili, da bi bilo dobro odstopiti?
Milan Krek
Ogledov: 1.252
03/
Sodnik za v Guinnessovo knjigo: Marko Ilešič niti po 18 letih nima dovolj Luksemburga in ponovno kandidira za sodnika!
Uredništvo
Ogledov: 1.394
04/
Z ukazom o mobilizaciji je Putinova vojna čez noč vstopila v ruske domove
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.077
05/
Nezavedno je strukturirano kot Evropska komisija
Andrej Drapal
Ogledov: 1.243
06/
Koliko časa lahko Zoran Jankovič protipravno zanika pravico do groba in spomina?
Jože Dežman
Ogledov: 885
07/
Spoštovani minister in podpredsednik vlade Luka Mesec, čas je za test na droge - in to čim prej!
Milan Krek
Ogledov: 1.994
08/
Nova vlada, stari problemi? Prioritete mednarodnega razvojnega sodelovanja Slovenije, Zahodni Balkan in projekt COBISS.Net
Tomaž Seljak
Ogledov: 923
09/
Konec iluzij: Arabsko pomlad so pokopali in razglasili arabsko zimo
Andraž Šest
Ogledov: 536
10/
Upokojitev po slovensko: Zakaj se bo vedno več naših upokojencev odseljevalo na Hrvaško
Ivan Simič
Ogledov: 2.140