Razkrivamo

80-letnica operacije Barbarossa: Zakaj Hitler ni premagal Sovjetske zveze

Po hitri, siloviti in nadvse uspešni nacistični invaziji na zahodno Evropo, uspehih v Skandinaviji ter na Balkanu je bil Hitler prepričan, da bo tudi operacija Barbarossa, načrt za osvojitev Rusije, uspešno izvedljiva. V prvih dneh in tednih je dejansko tudi vse kazalo na to in ko so Stalina zbudili v jutranjih urah 22. junija 1941, je bil povsem šokiran in ni mogel verjeti, da so jih napadli Nemci. "Hitler gotovo ne ve za to", je dejal svojemu šefu varnostne službe Nikolaju Vlasiku. Toda Hitler je še kako dobro vedel za vse - čeprav je invazijo na Sovjetsko zvezo načrtoval povsem napačno. Taktika, ki je temeljla na načelu "napasti vsepovsod", ni poudarila primarne pomembnosti Moskve, dokler ni bilo že več tednov prepozno. Če bi nacisti zavzeli Moskvo, od katere so bili pred silovito sovjetsko protiofenzivo dejansko oddaljeni le še nekaj kilometrov, bi to za Sovjete pomenilo strašen udarec. Ruska prestolnica je namreč zavzemala ključni pomen kot središče sovjetskih komunikacij; takorekoč vse ceste in železnice so vodile v glavno mesto kot špice v pesto kolesa. Če bi Moskvo jeseni 1941 zasedli Nemci, bi imeli Rusi velikanske težave s preskrbo in okrepitvijo severne in južne fronte. Železniški sistem zahodne ZSSR bi se sesul, kar bi bil težak udarec za sovjetsko armado.

19.08.2021 22:47
Piše: Shane Quinn
Ključne besede:   Nemčija   Hitler   Barbarossa   Sovjetska zveza   invazija   1941   Moskva   Ukrajina   Albert Speer   Napoleon   Georgij Žukov   Molotov   Luftwaffe  

Hitlerjev megalomanski načrt največje kopenske invazije v moderni zgodovini je imel nekaj hudih pomanjkljivosti. Najhujša je bila razdelitev armade v tri skupine s tremi različnimi cilji.

Ko se je v poznem poletju 1914 začela prva svetovna vojna, je bila velika večina političnih voditeljev prepričana, da se bo hitro končala. Malokateri daljnovidni posameznik je vedel, kaj bo sledilo, na primer Herbert Kitchener, britanski vojni minister. Na eni prvih sej britanske vlade po začetku spopadov je predvidel, da bodo boji trajali tri leta in da bo Britanija sčasoma morala uporabiti vsa svoja sredstva. (1) Pri svoji oceni o triletni vojni se je zmotil samo za eno leto. Edward Grey, britanski zunanji minister, se je spomnil, da se je Kitchenerjeva napoved "zdela večini od nas malo verjetna, če ne celo nezaslišana". (2) Osmega avgusta 1914 je Winston Churchill, prvi lord admiralitete, ocenil, da bo vojna trajala devet mesecev, kar je bilo več, kot so mnogi mislili. 

 

Kitchenerjevi kolegi niso bili zmožni predvideti, koliko je napredovala tehnologija do začetka 20. stoletja – 150 let po industrijski revoluciji v Britaniji okoli leta 1760 in da bo vojna med velesilami povsem verjetno dolgotrajna, čemur bo lahko sledil samo masaker brez primere. Ko se je 11. novembra končno ustavilo prelivanje krvi, so realni analitiki kot Vladimir Lenin, izjavili, da je bila vojna "ostanek meščanskega sveta"; nemški poveljnik Hans von Seeckt pa je dejal, da "vojna ni več inteligenten način za vodenje nacionalne politike". (3)

 

Prihod vojnih hujskačev Benita Mussolinija in Adolfa Hitlerja na oblast v Italiji oziroma Nemčiji je bil skoraj garancija, da se bliža nov velik spopad. Mussolinijev (1922) in Hitlerjev (1933) prevzem oblasti je bil množično podprt s socialnimi pretresi in destabilizacijo, kar je bila posledica prve svetovne vojne. Slaboten odziv zahodnih demokracij sredi tridesetih let na širjenje nacizma, zlasti neodločna reakcija Francije, je opogumil Hitlerja na njegovi poti v vojno. Britanski profesor Evan Mawdsley, strokovnjak za rusko zgodovino, je o stališču Tretjega rajha leta 1941 zapisal, da "invazija na Rusijo ni bila usodna napaka nacistične Nemčije. Navsezadnje, kaj je bila Hitlerjeva druga možnost? Ne napasti Rusije? Pasivnost bi omogočila, da bi nemški sovražniki postali močnejši, in bi pustili Nemčijo gospodarsko odvisno od Rusije. Smrtonosno napako so naredili že prej, ko sta Hitlerjevi pustolovščini na Češkem in Poljskem pripeljali Nemčijo v splošno vojno". (4)

 

 

Sijajen začetek

 

Boji so sprva potekali tako dobro, kot si je Wehrmacht lahko le želel; Poljsko so pregazili septembra 1939, nato so spomladi in poleti 1940 rutinirano zmagovali v Skandinaviji in po zahodni Evropi. Glavna nasprotna sila, francoska vojska, je razpadala že od leta 1917. Tega leta so do 9. junija upori izbruhnili v nič manj kot 54 francoskih divizijah; več kot polovica vojakov se je z dopusta vrnila pijanih. (5) Te osupljive dogodke je francosko poveljstvo prikrivalo po svojih najboljših močeh, o tem po nepotrebnem še dolgo molčali. 

 

Kanadski zgodovinar Donald J. Goodspeed je pojasnil: "Sram in ponos sta slaba svetovalca, vzrokov za katastrofalno francosko moralo, do katere je prišlo leta 1917, niso nikoli popolnoma razkrili, da bi jih analizirali in morda odpravili. Da se jih nikoli niso učinkoviti lotili, je dokazal dokončen polom leta 1940." (6)

 

 

V operaciji Barbarossa je sodelovalo okoli 3 milijone nemških vojakov in njihovih zaveznikov.

 

 

Nacisti so zdaj svojo pozornost usmerili na glavno tarčo svoje imperialistične zunanje politike – Sovjetsko zvezo, ki jo je Hitler že dolgo nameraval osvojiti. Opogumila ga je slaba predstava sovjetske armade v zimski vojni 1939–1940 proti Finski, ki je imela okoli le štiri milijone prebivalcev. Vendar je finski vrhovni poveljnik Gustaf von Mannerheim pravilno sklepal, da so Sovjeti iz svojih uvodnih vojaških pomanjkljivosti na finskih tleh dobili lekcijo, in se je njihova učinkovitost v več tednih "počasi izboljšala". (7) Postopno izboljšanje v ruskem vojaškem ravnanju ni bilo znano maloštevilnim nemškim vojaškim opazovalcem, ki so spremljali Rdečo armado pri njenem finskem vdoru. Na Nemce prvi sovjetski napadi niso naredili nobenega vtisa, nato so se kmalu vrnili domov. 

 

Medtem je aprila 1941 Wehrmacht užival v hitrih zmagah v Jugoslaviji in Grčiji, kar je še dodatno opogumilo Hitlerja. Nemška okupacija Jugoslavije in Grčije je prisilila Hitlerja, da je prestavil napad na ZSSR za 38 dni. To zamudo pogosto omenjajo kot ključni razlog, da nacisti niso zavzeli Moskve in porazili Sovjetske zveze. Ameriški vojaški zgodovinar Samuel W. Mitcham, ki se je osredotočil predvsem na nacistični režim, pa meni, da je "leta 1941 spomladansko deževje pozno prišlo v vzhodno Poljsko in zahodna območja evropske Rusije, in bilo precej močnejše kot ponavadi. Veliko poljsko-ruskih rečnih dolin (tudi Bug) je bilo poplavljenih še 1. junija; torej se invazija na Sovjetsko zvezo ne bi mogla začeli prej". (8) Zemlja se je v zahodni ZSSR osušila do 22. junija 1941. To je bilo idealno za tanke, oklepnike in podobno. Poleg tega Josip Stalin že več tednov ni hotel verjeti številnim obveščevalnim podatkom, ki jih je osebno dobival od svojih agencij in iz tujine, ki so ga opozarjale na bližajoči se nemški napad. 

 

Podpolkovnik Goospeed je napisal: "Poročila sovjetske obveščevalne službe so bila od vseh najbolj verodostojna, točna in podrobna; v njih je pozornost vzbujala velika enotnost, ki bi morala povečati njihovo zanesljivost. Viktor Sukolov, vodja Rdečega orkestra v Bruslju, Rudolf Rössler v Švici, Leopold Trepper v Parizu in dr. Richard Sorge v Tokiju so obveščali Stalina o Barbarossi." (9)

 

 

"Lenin je ustanovil našo državo, mi smo jo pa zajebali."

 

Kremelj očitno ni pričakoval nemške invazije v poletju 1941. Maršal Nikolaj Voronov, vrhovni ruski poveljnik topniških enot Rdeče armade in bodoči heroj Sovjetske zveze, se spominja predvečera Hitlerjevega napada: "Tedaj sploh nisem vedel, ali imamo kakršenkoli operativno-strateški načrt, če bi prišlo do vojne. Vedel sem samo, da načrt za topništvo in bojno taktiko še ni potrjen, čeprav je bil prvi osnutek narejen že leta 1938." (10) Nadaljnji dokazi o pomanjkljivi ruski pripravljenosti so bili razvidni, ko so v začetni fazi invazije Nemci uničili ogromno število sovjetskih letal, veliko jih je bilo še na tleh. Zračne flote zahodnega sovjetskega vojaškega okrožja so v prvem dnevu nemškega napada izgubile 740 od 1540 letal (48 % izguba) (11); lokalni komandant, general Ivan Kopets, se je 23. junija 1941 iz obupa ustrelil, ko je videl uničenje.

 

 

Nemci so bili osupli nad neznanskimi razsežnostmi okupiranih območjih, ko so podirali skozi ruske stepe ...

 

 

Sovjetsko letalstvo je bilo še na slabšem v baltiškem vojaškem okrožju. V prvih treh dneh operacije Barbarossa je bilo uničenih 920 sovjetskih letal od skupno 1080, kar predstavlja 85 % izgubo. (12) Polega tega so Rusi zapustili veliko nepoškodovanih in popravljivih letal, ko so Nemci in njihovi zavezniki sil osi (sprva v glavnem Romuni in Finci) preplavili sovjetsko ozemlje. Do prvega julijskega tedna 1941 so Sovjeti izgubili skoraj 4000 letal, medtem ko je bila Luftwaffe takrat le ob 550 letal. (13)

 

Stalina je zbudil njegov šef varnostne službe Nikolaj Vlasik v zgodnjih urah 22. junija 1941 in mu povedal o hudem nemškem bombardiranju vzdolž nemško-sovjetske meje. Stalin najprej ni hotel verjeti, da se je zgodilo najslabše možno, in je rekel: "Hitler gotovo ne ve za to." (14) Pozneje v tem jutru je Stalin ukazal sovjetskemu zunanjemu ministru Vjačeslavu Molotovu, naj obišče Friedricha von Schulenburga, nemškega veleposlanika v ZSSR. Slednji je potrdil, da je Nemčija napovedala vojno Sovjetski zvezi. Zgroženi Molotov je obvestil Stalina: "Nemška vlada nam je napovedala vojno." Robert Service, britanski zgodovinar sovjetske zgodovine, je pripomnil, da "se je Stalin, ko je to slišal, sesedel v naslonjač in nastala je neznosna tišina".

 

Ko je general Georgij Žukov predlagal, da bi sprejeli ukrepe, s katerimi bi zaustavili nemško napredovanje, je Service zapisal: "Stalin je še naprej vztrajal, da sovjetske kopenske sile ne smejo kršiti pogodbe o nemški ozemeljski celovitosti." (15) V nasprotju s splošnim zatrjevanjem se Stalin ni zlomil in izginil, ko je slišal, da so Nemci napadli s Hitlerjevim pristankom. Triindvajsetega junija 1941 na primer, kot je zapisal Service v svoji biografiji o sovjetskem vladarju, "je Stalin delal brez počitka v svojem kremeljskem uradu in se petnajst ur, od 3.20 zjutraj, posvetoval s člani vrhovnega poveljstva". (16) V tem času, je zapisal Service, je "Stalin klical v svojo pisarno generale, spraševal o situaciji zahodno od Moskve in dajal navodila. O njegovi nadvladi ni bilo nobenega dvoma"

 

Šele zgodaj zjutraj 29. junija 1941 se je Stalinu ponovila bolezen in se je globoko potrt umaknil v svojo dačo v bližini Moskve. To je bila zelo verjetno zakasnela reakcija na njegov težavni obisk 27. junija v ministrstvu za obrambo. Ko sta generala Žukov in Semjon Timošenko na operativnih zemljevidih pokazala osupljivo napredovanje nemške armade, je bil, tako Service, "Stalin šokiran z razsežnostjo katastrofe Rdeče armade" . (17) 

 

Do 27. junija so enote nemške armadne skupine Center že dosegle Minsk, prestolnico sovjetske Belorusije, in bile dobrih 700 kilometrov zahodno od Moskve. Pretresen in vznemirjen je Stalin domnevno potožil: "Lenin je ustanovil našo državo, mi smo jo pa zajebali." (18)

 

 

Po poti Napoleona ...

 

Adolf Hitler je ukazal napasti Rusijo 22. junija, vladi v Britaniji in Ameriki sta predvidevali še eno hitro nemško zmago. Na njihova stališča je vplivala očitna nepremagljivost Wehrmachta in odpor do boljševizma, a tudi nedavna Stalinova čistka v Rdeči armadi. Zunanji opazovalci so napačno verjeli, da je čiščenje zdesetkalo sovjetsko bojno sposobnost. Mawdsley v svoji obširni študiji nemško-sovjetske vojne piše: "Številni sposobni oficirji srednjega ranga so preživeli čistke, ustreljeni komandanti in komisarji so predstavljali manjšino." (19)

 

 

Invazija na ZSSR je ime dobila po Frideriku I. Barbarossi, cesarju Svetega rimskega cesarstva (1122-1190)

 

 

Velika ofenziva v sodobni dobi, morda v vsakem obdobju, predstavlja ogromno tveganje za napadalca, brutalno, kot so običajno taki napadi, in nacistična invazija je bila najbolj zahrbtna od vseh. Različni dejavniki lahko povzročijo njen neuspeh: moč invazijskih sil, strateške napake, vrsta terena, podcenjevanje sovražnika, vreme itd. Ti elementi se še povečajo pri napadu na največjo državo na svetu – Rusijo –, kot je nekoč spoznal Napoleon in bo kmalu tudi Hitler. 

 

Kakorkoli, obstaja nekaj močnih razlogov, zakaj je nemški napad spodletel. Najprej, Hitler nemškega naroda ni pripravil na totalno vojno vse do februarja 1943, ko je bilo že mnogo prepozno. Nacistično gospodarstvo je bilo v začetku leta 1940 "izjemno neučinkovito in negospodarno", je zaznal angleški zgodovinar Richard Overy. (20) Posledice so bile premalo delovne sile, manj orožja, letal in tankov, manj vojakov, medtem ko so ženske večinoma ostale doma, namesto da bi delale v tovarnah orožja. 

 

Po porazu Francije bi s polno mobilizacijo imel Wehrmacht junija 1941 okoli šest milijonov mož udarne sile. (21) To je dvakrat toliko kot trije milijoni vojakov, ki so tega meseca napadli Rusijo. Če upoštevamo strateške napake in herojski ruski odpor, bi bila nemška invazija s šestimi milijoni vojakov gotovo preveč za Sovjete, da bi se spoprijeli z njimi, in to bi bilo mogoče doseči. 

  

Albert Speer, nemški minister za oborožitev in municijo od 1941–1945, je 29. marca 1947 napisal: "Sredi leta 1941 bi Hitler zlahka imel dvakrat bolje oboroženo vojsko, kot je dejansko bila … Pred letom 1942 bi lahko mobilizirali še približno tri milijone mlajših moških brez škode za proizvodnjo … S temi dodatnimi tremi milijoni vojakov bi lahko ustanovili veliko divizij, ki bi bile kot posledica povečane proizvodnje odlično oborožene." (22)

 

 

Norost - napad na treh koncih

 

Druga velikanska napaka s strani nemškega vrhovnega poveljstva in Hitlerja je bila strateška zasnova operacije Barbarossa. Svoje sile so razdelili v tri velike armadne skupine in jim ukazali, naj istočasno zasedejo tri različne cilje, Leningrad, Moskvo in Ukrajino; namesto da bi jih usmerili proti najpomembnejši točki – Moskvi, komunikacijski trdnjavi in srcu sovjetske Rusije, o čemer bomo govorili pozneje. Izkušen vojaški strateg podpolkovnik Goodspeed je zapisal, da "čeprav se je v operacijah in taktiki nemška vojska izkazala daleč boljša od Rdeče armade, tega ne moremo trditi za nemško strategijo. Napaka je bila tako preprosta in očitna, da bi jo lahko predvidel otrok. Nemško vrhovno poveljstvo je poskusilo preveč stvari naenkrat". (23)

 

Nemci so napadli po skoraj celotnem ozemlju zahodne ZSSR. Težišče, teža nemškega udarca, je bila severno od slavnega Pripetskega močvirja v Belorusiji. Vendar so Nemcem in njihovim zaveznikom osi ukazali napasti povsod hkrati. Strateško planiranje Barbarosse je celo preseglo vojaške zmogljivosti nemške vojske; v svoji drznosti je bilo dih jemajoče, neodgovorno in absurdno. Goodspeed je povzel: "Toda Hitler je hotel preveč in posledično je dobil nič. To osnovno napako je kar naprej ponavljal. Kot vodilni motiv se ponavlja v führerjevi strateški miselnosti. Ko so avgusta odpravili prejšnje napake in proti Moskvi uspešno napredovali, je Hitler zasukal svoj sunek na jug v Ukrajino in severno proti Leningradu. Spet dva cilja in oba napačna. Ko bi septembra lahko zavzeli Leningrad, je Hitler preusmeril sile severne armadne skupine proti Moskvi in zaradi tega ni osvojil niti Leningrada niti Moskve." (24) 

 

To stališče podpira Mawdsley, ki je natančno poudaril "napako, ki sta jo naredila Hitler in njegov vrhovni štab leta 1941", ki je bila "napasti vsepovsod". (25) Hitler ni poudaril primarne pomembnosti Moskve, dokler ni bilo že več tednov prepozno. Ruska prestolnica je zavzemala ključni pomen kot središče sovjetskih komunikacij, kar so prepoznali vojaški voditelji kot feldmaršal Fedor von Bock, komandant nemške armadne skupine Center, ki naj bi zavzela Moskvo. (26) Tako rekoč vse ceste in železnice so vodile v glavno mesto, kot špice v pesto kolesa. Podobno se ni zgodilo, ko so Napoleonove sile okupirale Moskvo 14. septembra 1812. Moskva tistega časa namreč ni imela enakega statusa v primerjavi z njeno pomembnostjo v 20. stoletju, ko so se vojske pri oskrbi zanašale na železnice in motoriziran transport. Prva železniška proga v Rusiji je bila zgrajena leta 1837, četrt stoletja po Napoleonovi invaziji.

 

 

Stalin zgodaj zjutraj 23. junija 1941: Do zadnjega ni mogel verjeti, da se mu to res dogaja.

 

 

Če bi Moskvo jeseni 1941 zasedli Nemci, bi imeli Rusi velikanske težave s preskrbo in okrepitvijo severne in južne fronte. (27). To vključuje leningrajski in ukrajinski sektor. Železniški sistem zahodne ZSSR bi se sesul, kar bi bil težak udarec za sovjetsko armado. Goodspeed je napisal: "Po začetku Barbarosse si je čisto lahko predstavljati en sam velik sunek vzdolž osi Varšava-Smolensk-Moskva, s katerim bi Nemci do konca avgusta zasedli rusko prestolnico. Armadni skupini Sever in Jug bi lahko med tem sunkom delovali kot zaščita na bokih; ko bi bilo rusko središče v ruševinah, komunikacijsko središče Moskva pa zavzeto, bi bili sovjetska severna in južna fronta ločeni ena od druge. Potem bi nadaljevanje vzdolž Volge lahko septembra prineslo drugo zmago, celo večjo od bitke za Kijev. Nato bi z večjo koncentracijo moči lažje opravili z Leningradom in severno fronto." (28)

 

 

Če bi zavzeli Moskvo, bi bila vojna končana

 

Močan sunek proti Moskvi bi iz enačbe odstranil grozno rusko vreme. Jesensko deževje in sneg sta z vso močjo udarila v začetku oktobra 1941, šele več tednov potem, ko bi lahko zavzeli Moskvo. Kot so pokazali dogodki, je tako vreme resno upočasnilo nemško napredovanje. Tudi politične posledice kapitulacije Moskve bi bile velike. Tam je bil glavni stan Stalina in njegovega spremstva. Kaj bi storil Stalin, če bi Moskva padla avgusta ali septembra 1941? Morda bi se odločil ostati in s tem zapečatiti svojo usodo, ali pa bi izbral selitev v azijsko Rusijo, kjer bi bilo težko obdržati vlado skupaj. Najpomembnejše od vsega, česar so se nemški generali dobro zavedali, je, da je bil večji del Rdeče armade zbran pred Moskvo za obrambo prestolnice. Če bi te ruske divizije obkolili, jih stisnili v klešče in prisilili v predajo, bi bila vojna praktično končana. (29)

 

Po dveh mesecih invazije, 21. avgusta 1941, je Hitler usodno posegel v potek vojne, prepričan, da bo dokazal, da ima prav on in ne generali – tako kot se je že večkrat zgodilo pri političnih zadevah. Hitler je s tem datumom še poslabšal začetne strateške napake pri Barbarossi: "Najpomembnejši cilj, ki si ga je treba zastaviti pred začetkom zime, NI zavzetje Moskve, temveč zavzetje Krima ter industrijskega in premogovnega območja Doneck, ter Rusom presekati oskrbo z nafto s Kavkaza; na severu pa obkoliti Leningrad in preprečiti povezavo s Finci." (30)

 

Hitlerjev šef operacij, general Alfred Jodl, je zagovarjal to odločitev s trditvijo, da se je Hitler želel izogniti Napoleonovim napakam. (31) Ko smo že prej omenili, je bila Moskva leta 1941 veliko pomembnejša v primerjavi z letom 1812. Hitler je bil pohlepen in je videl preveč stvari naenkrat, namesto da bi se osredotočil na en cilj naenkrat (podobne strateške napake so zagrešili julija 1942, ko je Hitler razdelil svoje sile, da bi zasedel dva cilja hkrati, Stalingrad in Kavkaz). Hitlerjeva želja, da bi udaril vsepovsod, bi bila lahko tudi posledica njegovega hrepenenja, da bi Sovjetski zvezi, za katero je bil prepričan, da je domovina "judovskega boljševizma", prizadejal toliko smrti uničenja, kot bi bilo mogoče.

 

Dva dneva pozneje, ko je slišal nove ukaze, je general Heinz Guderian odpotoval na zahod v Hitlerjev glavni štab, ki je bil v gostih gozdovih pri Rastenburgu v vzhodni Prusiji. Guderian, poveljnik druge tankovske skupine, je obvestil Hitlerja, da bi zavzetje Moskve ohromilo sovjetsko transportno in komunikacijsko omrežje; general je poudaril političen pomen propada Moskve in ogromno spodbudo nemški morali. (32) Poleg tega je vztrajal, da bi padec prestolnice olajšal osvajanje ostalih delov ZSSR, na primer Ukrajine. Vendar je bil Hitler trdno odločen in mu je odgovoril, da njegovi generali "ne vedo ničesar o gospodarskih vidikih vojne". Ukazov niso spremenili. 

 

Goodspeed je komentiral: "Tako je tiho, v štabih daleč od grmenja topov, Nemčija izgubila vojno. Führerjeva direktiva 21. avgusta je pomenila veliko prelomnico v sodobni zgodovini. Veliko grozot se bo še zgodilo, človeštvo se nikakor še ni premaknilo iz teme teh časov, toda svetu je bila prihranjena vsaj nacistična zmaga". (33) 

 

General Franz Halder, načelnik štaba vrhovnega poveljstva nemške vojske, je izjavil, da je bil zgornji Hitlerjev ukaz "odločilen za izid tega vojnega pohoda". (34)

 

________________________

Opombe:

(1) Peter Simkins, "Kitchener, Horatio Herbert Kitchener Earl", 1914-1918-online, 29 March 2018

 

(2) Paul Addison, Churchill on the Home Front, 1900-1955 (Faber and Faber; Main edition, 11. junij 2013) Chapter 4, Two Faces of a Home Secretary, 1910-1911

 

(3) Donald J. Goodspeed, The Conspirators: A Study of the Coup d'Etat (Macmillan, 1. januar 1962), Intro., strani x-xi

 

(4) Evan Mawdsley, Thunder in the East, The Nazi-Soviet War, 1941-1945 (Hodder Arnold, 23. februar 2007) str. 7-8

 

(5) Donald J. Goodspeed, The German Wars (Random House Value Publishing, 2nd edition, 3. april 1985) str. 235

 

(6) Ibid.

 

(7) Oliver Warner, Marshal Mannerheim & The Finns (Weidenfeld & Nicolson, 1st Edition, 1 January 1967) str. 169

 

(8) Samuel W. Mitcham, The Rise of the Wehrmacht: The German Armed Forces and World War II (Praeger Publishers Inc., 30. junij 2008) str. 402

 

(9) Goodspeed, The German Wars, str. 392

 

(10) Harrison E. Salisbury, The 900 Days: The Siege of Leningrad (Da Capo Press, 30. september 1985) str. 78

 

(11) Mawdsley, Thunder in the East, str. 58

 

(12) Ibid.

 

(13) Ibid., str. 59

 

(14) Robert Service, Stalin: A Biography (Pan; Reprints edition, 16 april. 2010) str. 410

 

(15) Ibid., str. 411

 

(16) Ibid., str. 413

 

(17) Ibid., str. 414

 

(18) Shane Kenny, "The Man Who Really Defeated Hitler", Irish Times, 30. april 2005

 

(19) Mawdsley, Thunder in the East, str. 21

 

(20) Richard Overy, Goering: The Iron Man (Bloomsbury Academic, 2nd edition, 1. oktober 2020) str. 169

 

(21) Albert Speer, Spandau: The Secret Diaries (Fontana, London, 1977) str. 62

 

(22) Ibid., str. 62-63

 

(23) Goodspeed, The German Wars, str. 403

 

(24) Ibid., str. 404

 

(25) Mawdsley, Thunder In The East, str. 128

 

(26) Antony Beevor, The Second World War (Phoenix Press, 2013) str. 201

 

(27) Goodspeed, The German Wars, str. 395

 

(28) Ibid., str. 403-404

 

(29) Ibid., str. 396

 

(30) Ibid.

 

(31) Beevor, The Second World War, str. 201

 

(32) Paul Schultz, The Führer Virus: A Tale of Espionage (Strategic Book Publishing & Rights Agency, LLC, 19. november 2008) str. 313

 

(33) Goodspeed, The German Wars, str. 396-397

 

(34) Andrew Roberts, The Storm of War: A New History of the Second World War (Allen Lane, 22. julij 2009) Chapter 5, junij- december 1941

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Vonj imperijev (1): Ena sama kapljica parfuma lahko v sebi skriva vso zgodovino 20. stoletja
2
12.09.2021 11:00
Ena najbolj fascinantnih knjig o zgodovini vonjav oziroma dišav je hkrati tudi neponovljiv oris kulturne zgodovine 20. stoletja. ... Več.
Piše: Uredništvo
Visoka gospodarska rast v Sloveniji je rezultat občutno višjih plač v javnem sektorju in državnih subvencij
8
08.09.2021 21:00
Pred dnevi so bili objavljeni podatki o rasti bruto domačega produkta Slovenije v drugem kvartalu letošnjega leta; s ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zaradi 6450 milijard evrov, ki smo jih v Evroobmočju dali na trg zaradi pandemije, nam zaenkrat še ne grozi inflacija
2
31.08.2021 21:01
Odločitev Evropske centralne banke o obsežnih odkupih državnih vrednostnih papirjev (quantitative easing ali denarno ... Več.
Piše: Bine Kordež
Sodni dan na ljubljanski urgenci! "Rekorder" je na sprejem čakal celih 80 ur! Osemdeset ur, ljudje!
14
25.08.2021 21:30
Razmere na ljubljanski urgenci so kritične. Na pregled zdravnika pacienti, ki pridejo na Internistično prvo pomoč (IPP), zdaj ... Več.
Piše: Uredništvo
Najdaljša ameriška vojna: CIA je že od leta 1979 v vojni z Afganistanom, talibani in Al Kajda so njeni otroci
16
24.08.2021 21:21
Mineva četrt stoletja, odkar se je iz težko dostopnega goratega predela Afganistana oglasil nek mudžahedinski poveljnik in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Umik iz Afganistana, pokopališča imperijev: Tujci pridejo in grejo, talibani pa ostajajo
10
17.08.2021 21:28
O vseh posledicah umika ameriških oziroma tujih sil iz Afganistana je 13. maja letos naš sodelavec Božo Cerar, ki je bil v svoji ... Več.
Piše: Božo Cerar
Olimpijada v številkah: Slovenija glede na število prebivalcev in velikost države 23. na svetu
7
12.08.2021 23:07
Na poletni olimpijadi v Tokiu so bili najbolj uspešni Američani s preko 100 medaljami. V povprečju so jih vsak dan osvojili 5, ... Več.
Piše: Bine Kordež
Skupščina državnega zdravstva: država v državi, kjer dobavitelji v zdravstvu sami sebi določajo cene
13
09.08.2021 20:45
Zavod za zdravstveno zavarovanja (ZZZS) že 30 let upravlja z denarjem, ki ga vsi državljani zbiramo z obveznimi mesečnimi ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Kako so v TEŠ "pokurili" 280 milijonov evrov ali celotna zgodba o izgubi in insolventnosti Termoelektrarne Šoštanj
14
05.08.2021 22:46
Pisati o Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ) oziroma o njenem bloku 6 je pravzaprav preprosto. Lahko se izpostavi zgrešenost te ... Več.
Piše: Bine Kordež
Statistično gledano pri nas pod pragom revščine živi skoraj četrt milijona ljudi, vendar ...
5
28.07.2021 21:30
V Sloveniji živi 12 odstotkov ljudi pod statistično opredeljenim pragom revščine. Ta je v letu 2019 znašal 1.477 evrov na ... Več.
Piše: Bine Kordež
Kako je obrambni minister Tonin, strokovnjak za zakup medijskega prostora, prepričal Pristop, naj Slovensko vojsko promovirajo Nova24tv.si, Domovina.si in Iskreni.net
31
27.07.2021 20:00
Oglasna kampanja za Slovensko vojsko, ki jo financiramo davkoplačevalci, predstavlja jasen primer kanaliziranja javnih sredstev ... Več.
Piše: Domen Savič
20 žensk, ki lahko krojijo prihodnost Slovenije kot bodoče predsednice, premierke in ministrice
15
25.07.2021 22:08
Kako se bo v ženskih kvotah odzrcalilo leto 2022, ki bo super volilno leto, saj se bodo zvrstile državnozborske, lokalne in še ... Več.
Piše: Uredništvo
Popravek: V Splošni bolnišnici Celje so bolnikom vstavili ustrezne zaklopke s CE certifikatom, ki so v uporabi v EU!
0
12.07.2021 19:00
V torek, 6. julija 2021 je bil na spletni strani Portalplus objavljen članek z naslovom V Splošni bolnišnici Celje so bolnikoma ... Več.
Piše: Uredništvo
Titova cesta ali Cesta osamosvojitve Slovenije? Takšne dileme ne bi smelo biti. Po diktatorjih se ne imenuje ulic. Razen v diktaturah.
9
07.07.2021 20:00
Slovenci nismo svojevrstni eksoti v Evropski uniji le zaradi (neuspešnih) vladnih pritiskov na medije, premierjevega čivkanja ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
V Splošni bolnišnici Celje so bolnikoma vstavili problematične srčne zaklopke, ki v EU sploh še niso uradno odobrene!
5
06.07.2021 01:20
Še vedno odmeva dogodek v celjski Splošni bolnišnici, kjer so dvema pacientoma vstavili srčne zaklopke indijskega proizvajalca, ... Več.
Piše: Uredništvo
Ko telo ne zmore več: Adrenalna izgorelost kot posledica deloholizma
13
10.06.2021 23:59
Ko se človek znajde v stanju izgorelosti, je na prvi pogled videti, da se mu je zgodilo nekaj krutega; klientom se zdi situacija ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
80 let Operacije Barbarossa: Zakaj je bil Hitlerjev načrt napada na Sovjetsko zvezo že v naprej obsojen na propad
5
05.06.2021 05:00
22. junija bo minilo natanko 80 let od operacije Barbarossa, največje vojaške operacije, ki so jo izvedli kdajkoli v moderni ... Več.
Piše: Shane Quinn
Je bilo slovensko gospodarstvo v letu korone 2020 kljub vsemu uspešno?
2
02.06.2021 06:00
Lanski rezultati poslovanja gospodarskih družb Slovenije so glede na težke razmere relativno dobri, saj je ustvarjena dodana ... Več.
Piše: Bine Kordež
Neenakost med ljudmi (7): Kakšna je struktura premoženja Slovencev, ki imajo skupaj pod palcem vsaj 170 milijard evrov
5
26.05.2021 05:00
Dohodkovni položaj ljudi se bo lahko izboljševal in približeval nivojem razvitejših držav le z višjo gospodarsko rastjo, z več ... Več.
Piše: Bine Kordež
Neenakost med ljudmi (6): O koncentraciji premoženja ali kako denar dela denar
5
19.05.2021 05:45
Glavni razlog za kopičenje bogastva v rokah ozkega kroga ljudi so torej relativno visoki dohodki iz kapitala, predvsem pa ... Več.
Piše: Bine Kordež
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Ko dojameš, da so med nami tudi novinarji, ki so za nekaj evrov pripravljeni spisati marsikaj, je najbolje zamahniti z roko
Ivan Simič
Ogledov: 2.659
02/
Recenzija: Udbovski učbenik, osnovni tečaj
Ana Jud
Ogledov: 1.799
03/
Hipotetično se lahko sprašujem, ali je tudi Marjan Šarec del proticepilskega gibanja
Milan Krek
Ogledov: 1.675
04/
"Ko sem prišel na NIJZ, sem dobil epidemiologe praktično s svinčnikom in papirjem v času svetovne digitalizacije tega področja."
Milan Krek
Ogledov: 1.844
05/
Četudi bi bila Slovenija res pripravljena na revolucijo, major Troha ni človek, ki bi jo lahko vodil
Ana Jud
Ogledov: 1.223
06/
Kriptopahor, s.p. ali polemika o predlaganem zakonu o "obdavčenju kriptonaložb"
Ivan Simič
Ogledov: 1.303
07/
Bolje najbrž ne bo nikoli: 11. september, dvajset let kasneje
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.193
08/
Visoka gospodarska rast v Sloveniji je rezultat občutno višjih plač v javnem sektorju in državnih subvencij
Bine Kordež
Ogledov: 1.136
09/
Janše na volitvah ne more premagati opozicija, Janšo lahko z oblasti vržejo le anticepilci
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.428
10/
Svetloba je za arhitekta vir energije in misterij neskončne globine
Robert Klun
Ogledov: 814