Ameriški politični razred se že desetletja neusmiljeno in nepremišljeno vmešava v države, katerih prebivalce se zaničuje. In spet jim pomagajo lahkomiselni ameriški mediji, ki enotno krivijo talibansko zmago za nepopravljivo korupcijo v Afganistanu. Pomanjkanje ameriške samozavesti je presenetljivo. Ni pa presenetljivo, da ZDA po trilijonih dolarjev, porabljenih za vojne v Iraku, Siriji, Libiji in širše, od svojih prizadevanj nimajo pokazati kaj drugega razen krvi v pesku.
Razsežnosti ameriškega neuspeha v Afganistanu so osupljive. Ne gre za neuspeh demokratov ali republikancev, ampak za trajni neuspeh ameriške politične kulture, kar se odraža v pomanjkanju zanimanja oblikovalcev politike Združenih držav za razumevanje različnih družb. Vse je preveč tipično. Skoraj vsaka sodobna vojaška intervencija ZDA v državah v razvoju je gnila. Težko si je zamisliti izjemo, ki se je zgodila po korejski vojni. V šestdesetih in prvi polovici sedemdesetih let so se ZDA borile v Indokini - Vietnamu, Laosu in Kambodži; na koncu so bile po desetletju grotesknega poboja poražene. Krivdo si delita predsednik Lyndon B. Johnson, demokrat, in njegov naslednik, republikanec Richard Nixon.
Približno v istih letih so ZDA postavljale diktatorje po vsej Latinski Ameriki in v nekaterih delih Afrike, kar je imelo katastrofalne posledice, ki so trajale desetletja. Pomislite na Mobutujevo diktaturo v Demokratični republiki Kongo po atentatu na Lumumbo, ki jo je v začetku leta 1961 podprla CIA, ali na morilsko vojaško hunto generala Augusta Pinocheta v Čilu po strmoglavljenju Salvadorja Allendeja leta 1973, ki so ga prav tako podprle ZDA.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so ZDA pod vodstvom Ronalda Reagana opustošile Srednjo Ameriko v vojnah posrednikov, da bi preprečile ali strmoglavile levičarske vlade. Regija se še vedno ni zacelila. Bližnji vzhod in zahodna Azija od leta 1979 čutita breme neumnosti in krutosti ameriške zunanje politike. Afganistanska vojna se je začela pred 42 leti, leta 1979, ko je administracija predsednika Jimmyja Carterja na skrivaj podpirala islamske džihadiste v boju proti režimu, ki ga je podpirala Sovjetska zveza. Kmalu so mudžahedini s podporo Cie pomagali izzvati sovjetsko invazijo in Sovjetsko zvezo ujeti v izčrpavajoč konflikt, medtem ko so Afganistan potisnili v tisto, kar je postalo štirideset let dolga spirala nasilja in prelivanja krvi.
Po vsej regiji je ameriška zunanja politika povzročila vse večjo zmedo. Kot odgovor na strmoglavljenje iranskega šaha Pahlavija leta 1979 (še enega diktatorja, ki so ga postavile ZDA), je Reaganova vlada v vojni z novonastalo iransko Islamsko republiko oborožila iraškega diktatorja Sadama Huseina. Sledilo je množično prelivanje krvi in kemično vojskovanje, ki so ga podpirale Združene države. Tej krvavi epizodi je sledila Sadamova invazija na Kuvajt in nato dve zalivski vojni pod vodstvom ZDA v letih 1990 in 2003.
Zadnji krog afganistanske tragedije se je začel leta 2001. Le mesec dni po terorističnih napadih 11. septembra je predsednik George W. Bush ukazal invazijo pod vodstvom ZDA za strmoglavljenje islamskih džihadistov, ki so jih ZDA pred tem že podpirale. Bushev demokratski naslednik, predsednik Barack Obama, ni samo nadaljeval vojne in v Afganistan poslal več vojakov, ampak je je Cii tudi naročil, naj skupaj s Savdsko Arabijo zruši sirskega predsednika Bašarja al-Assada, kar je privedlo do hude sirske državljanske vojne, ki traja še danes. Kot da to ne bi bilo dovolj, je Obama ukazal zvezi NATO, naj vrže z oblasti libijskega voditelja Moamerja el Gadafija, kar je spodbudilo desetletje nestabilnosti v tej državi in njenih sosedah (vključno z Malijem, ki so ga destabilizirali dotoki borcev in orožja iz Libije).
Kar je skupno vse tem primerom, ni le neuspeh politike. V osnovi vseh je prepričanje ameriške zunanjepolitične družbe, da je rešitev vsakega političnega izziva vojaško posredovanje ali destabilizacija, ki jo podpira CIA. To prepričanje govori o tem, da ameriška zunanjepolitična elita v ničemer ne upošteva želje drugih držav, da bi se izognile hudi revščini. Večina ameriških vojaških posredovanj in akcij Cie se je zgodila v državah, ki se borijo za premagovanje hude gospodarske prikrajšanosti. Toda namesto da bi ublažile trpljenje in pridobile javno podporo, ZDA običajno razstrelijo majhno količino infrastrukture, ki jo država ima, in prisilijo izobražene strokovnjake, da morajo v strahu za svoja življenja pobegniti iz države.
Tudi bežen pogled na ameriško porabo v Afganistanu razkrije neumnost njene tamkajšnje politike. Po nedavnem poročilu posebnega generalnega inšpektorja za obnovo Afganistana so ZDA med letoma 2001 in 2021 v to deželo vložile približno 946 milijard dolarjev. Kljub temu je skoraj bilijon dolarjev, ki so jih Afganistancem namenili Američani, pridobilo le nekaj "src in misli".
Poglejmo, zakaj. Od teh 946 milijard dolarjev je v celoti 816 milijard dolarjev ali 86 % šlo za vojaške izdatke za ameriške čete. Afganistansko ljudstvo je od preostalih 130 milijard dolarjev videlo bore malo, 83 milijard dolarjev je namenjenih afganistanskim varnostnim silam. Še približno 10 milijard dolarjev je bilo porabljenih za operacije proti prepovedanim drogam, 15 milijard pa za ameriške agencije, ki delujejo v Afganistanu. To je pustilo skromnih 21 milijard dolarjev sredstev za "gospodarsko podporo". Kljub temu je velik del te porabe pustil le majhen ali pa sploh nikakršen razvoj na terenu, saj programi dejansko "podpirajo boj proti terorizmu; krepijo nacionalna gospodarstva ter pomagajo pri razvoju učinkovitih, dostopnih in neodvisnih pravnih sistemov".
Skratka, manj kot 2% denarja, ki so ga ZDA porabile za Afganistan, in verjetno precej manj kot 2 %, je doseglo afganistansko ljudstvo v obliki osnovne infrastrukture ali storitev za zmanjševanje revščine. ZDA bi lahko vlagale v čisto vodo in sanitarne sisteme, šolske zgradbe, klinike, digitalno povezljivost, kmetijsko opremo in razširitve, programe prehrane in številne druge programe, s katerimi bi državo rešili iz ekonomskega pomanjkanja. Namesto tega Američani za seboj puščajo državo s pričakovano življenjsko dobo 63 let, umrljivostjo mater 638 na 100.000 rojstev in stopnjo zaostajanja v razvoju otrok, ki znaša 38 %.
Združene države nikoli ne bi smele vojaško posredovati v Afganistanu - niti leta 1979, niti leta 2001 in niti 20 let kasneje. Ko pa so bile tam, bi ZDA lahko in morale spodbujati bolj stabilen in uspešen Afganistan z vlaganjem v zdravje mater, šole, varno vodo, prehrano in podobno. Takšne humane naložbe - zlasti financirane skupaj z drugimi državami prek institucij, kot je Azijska razvojna banka - bi pomagale ustaviti prelivanje krvi v Afganistanu in v drugih revnih regijah ter preprečile prihodnje vojne.
Kljub temu se ameriški voditelji trudijo, da bi ameriški javnosti poudarili, da ne bodo zapravljali denarja za takšne malenkosti. Žalostna resnica je, da ameriški politični razred in množični mediji zaničujejo ljudi revnejših narodov, čeprav neusmiljeno in nepremišljeno posredujejo v teh državah. Seveda večina ameriške elite s podobnim prezirim gleda tudi na ameriške reveže.
Po padcu Kabula ameriški množični mediji predvidoma za neuspeh Združenih držav krivijo nepopravljivo korupcijo v Afganistanu. Pomanjkanje ameriške samozavesti je presenetljivo. Ni presenetljivo, da ZDA po trilijonih dolarjev, porabljenih za vojne v Iraku, Siriji, Libiji in širše, od svojih prizadevanj nimajo pokazati kaj drugega razen krvi v pesku.
Dr. Jeffrey D. Sachs je svetovalec generalnega sekretarja OZN, profesor na univerzi Columbia in direktor njenega Centra za trajnostni razvoj. Bil je svetovalec treh generalnih sekretarjev OZN, različnih vlad in je avtor številnih knjig s področja ekonomije, trajnostnega razvoja, zunanje politike in globaliazacije. V začetku devetdesetih je nekaj časa svetoval tudi slovenski vladi na področju privatizacije.
Copyright © Project Sydicate