Današnji komentar je usmerjen v umetniško zvrst, ki jo pred vami redko osvetljujem. V gledališko scenografijo. Generalno prevladujejo v gledališču tri scenografske logike: italijanska škatla, ambient sam po sebi in totalni prostor. Meta Hočevar je v svoji umetniški biografiji oblikovala vse tri strukture. Današnji pogled bom usmeril v scenografije Mete Hočevar, oblikovane za italjansko škatlo, ki omogočajo občinstvu frontalni pogled na prizorišče. V strokovni razpravi o scenografiji vse analitične vektorje usmerjamo v odnos med avditorijem (zrenjem), telesom igralca in scenskim prostorom. Vse troje se sešteje v scenski pomen. Omenimo še amfiteater, ki ima posebno historično pozicijo.

Meta Hočevar je lani izdala dve stostranski knjigi kanonsko-poetskih spisov o gledališki scenografiji z nalovom Prostori igre (druga, dopolnjena izdaja) in Prostori mojega časa. Obe sta izšli v Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega. Glede na virusno obdobje sta bili z moje strani spregledani. Menim, da ju moram nujno osvetliti, sploh glede na njun strokovni in siceršnji pomen. Že izid takšnih knjig je dovolj velik povod za današnji komentar. Vzrok pa izhaja iz gledališkega spomina na njene umetnine - scenografije, ki so nam izoblikovale sodobno gledališko mišljenje. 

Že zdavnaj bi se moral prikloniti lepoti in mišljenju gledaliških scenografij Mete Hočevar. Njeno umetniško delo spremljam od leta 1979, ko sem v SNG Vrhnika gledal njen ikoničen volumen za Cankarjevo Lepo Vido v uprizoritvi Slovenskega ljudskega gledališča Celje v režiji Mileta  Koruna. Za vedno se mi je vtisnila v spomin hladna svetloba pleksi modrine. V zadnji instanci je scenografija funkcionalna kosntrukcija – materialnega – v prostoru (en passant: pleksi steklo so iznajdli leta 1929, vir: Enciklopedija materialov).

Premiera predstave Lepa Vida je bila odigrana v platinastem obdobju celjskega teatra, ki ga bo morala zagodovina gledališča še dodobra premisliti: kako je sploh mogoče, da v tako majhnem provincialnem mestecu zažari teater svetovnega formata? Kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni, da dobimo vrhunske gledališke predstave, kot smo jih dobili v Celju med leti 1975-1980?

V obeh knjigah Prostor igre in Prostori mojega časa so zastopana bazična besedila, ki odkrivajo dejanske povezave med scenskimi pojmi, njihovimi razsežnostmi in estetiko. V njih prevladuje avtoričina natančnost tako v teoretskih premislekih kot v opisu gledaliških izvršnih gest. Ne znate si predstavljati, kako zahtevna in odločilna je scenografova izvršna gesta, ki omogoči predstavo. Scenograf je tisti, ki zmore izoblikovati metropolitanske umetnine. Scenografija v naši Republiki največkrat izzveni v duhu provincialnosti. Pogosta odostnost scenografije pa označuje omejenost gledališkega mišljenja.

Digresija: Logika Praznega prostora Petra Brooka ni v odsotnosti scenografije, temveč ontološka pozicija, ki odstranjuje nebistveno, da bi v praznem scenskem prostoru zasvetilo bistevno. Toda to je mogoče le v Brookovem umetniškem primeru. Vsi ostali izpraznjevalci prostora so največkrat njegovi epigoni. Konec digresije.

Meta Hočevar usmerja bralca obeh knjig v prostor uprizarjanja, ki sproža gledališko mišljenje. Na vseh ravneh ozavešča gledalčevo povezanost s prostorom. Knjigi nista obsežni, a lahko iz njunega strokovnega materiala prečrpamo ogromno vedenja o gledališki vizualni vednosti. Predvsem znakovnosti.

V gledališki svet scenografije vstopajo umetniki, ki so izšolani na visokih šolah za vizualno umetnost ali arhitekturo. Toda pozor! V obeh primerih globinsko doživljamo prostor arhitekturno. Tudi v primeru, ko gledamo popolne gledališke abstrakcije. Meta Hočevar izhaja iz arhitekturne - 3D linije scenografije, ki jo virtuozno prevaja v - 2D vizualnost italijanske škatle. Na odru ne gradi arhitekturnih nadomestkov, temveč arhitekturne strukture, ki jih obravnava kot transparentno slikovno polje. V svojem umetniškem življenju je izoblikovala množico scenskih odločitev, ki so se seštele v obeh knjigah. Knjigi sta visokoprofiliran učebnik posebnih znanj, ki bi jih morali razumeti vsi pripravniki za gledališko umetnost od Los Angelosa do Vladivostoka.

Meta Hočevar vstopa v dramo najprej kot "dramaturg". S svojo analizo besedila opravi dramaturgijo prostora. Z razporeditvijo prostorskih elementov in z njihovo menjavo doseže prostorsko dinamiko. Seveda najprej postavi osrednjo prostorsko hipotezo, ki jo šele v drugem koraku potrdi, ko obravnava še obrobne prostorske ideje. V tretjem koraku pa postavi hierarhijo dogodkovnih presečišč. Razvrsti jih po njihovem pomenu. Osrednjo idejo opremi z modernističnimi gestami. Uresniči jo z materialno eleganco. Naj zapišem to, kar bi moral že na samem začetku: gledališki prostor je zapleten fenomen, ki ga ne more niti približno zaobjeti format komentatorske izreke. Bazično je potrebno razumeti predvsem to, da umetnost scenografije ni dekoracija dramskega besedila!

Scenografija je najprej proizvodnja znakovnih pomenov. Njene oblike vzpostavljajo kompleksen odnos med igralčevim gibanjem in razumevanjem prostora kot znaka v sistemu. V njej spremljamo igralčevo mizansceno in določitev generalne ikoničnosti predstave. Spremljamo geometrične prostorke reze. Istočasno pa je scenografija najprej estetski pojav. Je stroj za proizvodnjo lepote. Je lepota sama po sebi. Sploh takrat, ko poišče optimalno uprizoritveno obliko v odnosu do teme, motiva in vsebine. Ne pozabimo, da je gledališče začasna struktura, ki nam preplete prostor dogajanja, telo in gledališki čas. Kot takšno jo zelo težko hranimo v relevantnem muzejskem spominu. 

Scenografijo je potrebno obravnavati izolirano. Posamično. Istočasno pa kot njeno spajanje v veliko celoto predstave. Vsaka scenografska umetnina je poglobljena organska kulturna slika. Sekularni oltar civilizacije.

Meta Hočevar se je šolala v izteku zgodnjega modernizma, v šestdesetih letih, scenografije pa je začela oblikovati v sedemdesetih letih, ko sta bili v svetu prevladujoči metodi modernistične redukcije in minimalizem. V obeh je poiskala izvor za svoje prostorske postavitve. Izvrstna je bila njena prva scenografija za predstavo Kdor skak, tisti hlap dramatika Rudija Šeliga v režiji Dušana Jovanovića. V predstavi je prevladoval modernistični minimalizem. Zame je to ena pomembnejših scenografij v drugi polovci XX. stoletja.

Gledališče je predvsem vizualna umetnost. Meta Hočevar se tega nadvse dobro zaveda. Z vsemi gledališkimi elementi istočasno pa sproži gledališki čas. Predvsem njeno estetsko sfero - estesijo. V knjigi Prostori mojega časa zapiše: Predstava se ne rodi iz branja in študija drugih predstav, ampak iz življenja. Pa naj se imenujejo performans, akcija, projekt, opera, drama ali pa kaj čisto novega ali zelo norega.

Vse umetniško življenje oblikuje prostorske modele. V obeh knjigah beremo njena izhodišča. Doseže jih s prepostim odrskim skiciranjem. Njena scenografija nam omogoči pretok gledališke energije. Sproži silo, ki ohranja obliko. Je ena tistih gledaliških umetnic, ki evropeizira našo Republiko. Je umetnica scenografskega medija, ki se je vse svoje umetniško življenje borila proti banalnemu, provincialnemu, dekorativnemu realizmu.

Scenografija je funkcionalno vesolje, ki nas poganja s svojo materialno dinamiko. S spremembo prizorov opravlja spremembo sveta. Dramsko obliko spremni v optikinetično formo. Res je, oči so natančnejša priča kot ušesa.