Razkrivamo

Najdaljša ameriška vojna: CIA je že od leta 1979 v vojni z Afganistanom, talibani in Al Kajda so njeni otroci

Mineva četrt stoletja, odkar se je iz težko dostopnega goratega predela Afganistana oglasil nek mudžahedinski poveljnik in razglasil sveto vojno, džihad, proti Združenim državam Amerike in Izraelu. Bil je 23. avgust 1996 in Osama bin Laden je v varnem zavetju svojega vojaškega tabora pod Hindukušem napovedal zmago islamskih borcev nad neverniki. Na nek način se njegova prerokba uresničuje prav v teh dneh, ko Američani in njihovi zavezniki v precej kaotičnih razmerah bežijo iz Kabula. Skrajni rok za umik, ki so si ga, ironično, postavili sami, se izteče prihodnji teden, tj. 31. avgusta. Kaj se bo zgodilo po tem datumu?

24.08.2021 21:21
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Afganistan   ZDA   CIA   Sovjetska zveza   Carter   Reagan   Brzezinski   komunizem   Al Kajda   Rambo   talibani   mudžahedini   Doha   Katar   Kabul

Fotomontaža: portal+

Združene države se želijo iz Afganistana dokončno umakniti do konca meseca. Po 42 letih vojaške prisotnosti se zdi teh nekaj dni morda najbolj napetih in marsikdo se sprašuje, če v zadnjem hipu ne bo prišlo do kakšnega "nepričakovanega dogodka" ...

Cmok v grlu ameriških in zahodnih obveščevalnih služb je očiten. Za razliko od vladajočih politikov, ki lahko odgovornost za debakel v Afganistanu vedno prevalijo na druge, nižje nivoje, se obveščevalci ne morejo izgovarjati, da niso vedeli, kaj se dogaja na terenu, ali celo, da so jih dogodki presenetili. Marsikoga bo razplet afganistanskega gordijskega vozla, ki se v glavnem zapleta že več kot štirideset let, spomnil na razpadanje SFRJ v začetku devetdesetih. Tudi takrat so zahodne obveščevalne službe z izjemo Mosada verjele, da jugoslovanska zvezna armada, ki je veljala za četrto najmočnejšo v Evropi, ne more biti poražena in da bo slovenska osamosvojitev končana v nekaj urah ali dneh ...

 

Nič manj se taiste službe niso blamirale letos, ko so po majskem umiku zavezniških sil preveč precenjevale vlado v Kabulu, hkrati pa podcenjevale njene talibanske nasprotnike. Nekateri starejši člani obveščevalne skupnosti še niso pozabili, da so Američani podobno lahkomiselno in ignorantsko ravnali tudi pred četrt stoletja, ko se je iz varnega zavetja svojega vojaškega oporišča pod Hindukušem s fatvo oglasil Osama bin Laden. Tistega 23. avgusta 1996, ko je bradati bivši mudžahedin v obveznem vojaškem telovniku in s kalašnikovko Ameriki in njenim zaveznikom, predvsem Izraelu, napovedal džihad, sveto vojno, so v Langleyu, kjer je sedež Cie, novico sprejeli z nasmeškom in jo Beli hiši, Pentagonu in State Departmentu v rednem briefingu predstavili kot "manj verjetno". Seveda bin Ladna pred četrt stoletja mediji, še manj pa javnost niso poznali. A za Cio je bil Osama vseeno stari znanec, nekdanji kolega in zaveznik, zato njegovih besed niso jemali z dovoljšnjo resnostjo.

 

A pri domnevno "nepričakovano hitrem" talibanskem pohodu na oblast v Afganistanu gre vseeno še za nekaj, česar pri ameriški zunanji politiki in njenemu obveščevalnemu aparatu nikoli ne smemo spregledati: da namreč ne glede na mnenje operativcev na terenu, ki imajo praviloma realističen vpogled v dogajanje, na koncu odločajo šefi v tesno zaprtih, klimatiziranih pisarnah. Američani so v zadnjih desetletjih "prodali" oziroma pustili na cedilu že veliko svojih zaveznikov. In če so talibani, ki so jih dolgo povezavali z Al Kajdo in Osamo bin Ladnom, skoraj četrt stoletja veljali za ameriške sovražnike, teroriste in skrajneže, potem se je pred nekaj leti zgodil popoln preobrat; Združene države so dale pobudo za začetek (tajnih) pogajanja z njimi. Uradno so se pogajanja zaključila s podpisom sporazuma lani v katarski prostolnici Doha, kjer se je Trumpov državni sekretar Mike Pompeo veselo fotografiral s ključnim talibanskim voditeljem mulo Baradarjem.

 

 

Ameriško vojaško letalo s katarskimi oznakami je prejšnji teden v Kandahar pripeljalo mulo Baradarja.

 

 

Mula Abdul Ghani Baradar se je 17. avgusta iz Afrike prek Katarja vrnil v Afganistan. Katarsko vojaško letalo ga je pripeljalo v Kandahar, kjer so ga pričakali navdušeni talibani, čez nekaj dni pa je mula že prispel v Kabul, kjer so talibani zdaj gospodarji položaja. Glede na razplet je popolnoma jasno, da so Američani afganistansko legalno izvoljeno oblast mirno prodali za mir s talibani, pri čemer ni jasno edinole to, ali je dal afganistanski vojski nekdo ukaz, da se s talibani ne sme boriti, ali pa so poveljniki v glavnem simpatizirali s talibani in niso želeli spopadov. Jasno je namreč, da se vojska zadnjih nekaj tednov dejansko ni več borila proti talibanom in da se jim je predajala brez omembe vrednega odpora. Če bi se borila, borci v natikačih, oboroženi le z lahkim pehotnim orožjem, nikoli ne bi mogli zasesti cele države. Ne glede na vse kritike je bila afganistanska vojska odlično opremljena, relativno dobro izurjena in zlasti številčno nekajkrat močnejša od talibanskih enot.

 

Zelo verjetno so se Američani odločili za čim nižjo ceno umakniti iz konflikta, v katerem so bili tako ali drugače, posredno ali neposredno, vpletenih celih 42 let, pri tem pa so igrali enkrat z eno, drugič z drugo stranjo ...

 

 

Operaciji Nevihta in Ciklon

 

Zgodovina zavezništva med afganstanskimi mudžahedini (svetimi bojevniki) in Združenimi državami se je začela poleti leta 1979, ko je v obveščevalnih krogih Zahoda prevladala ocena, da bo v Afganistanu prišlo do sovjetske intervencije. Moskva je namreč podpirala marksistično vlado v Kabulu, ki je zaradi svojih radikalnih reform in načina delovanja med muslimanskim prebivalstvom vzbujala vedno večji odpor in celo oborožen upor. Od leta 1978 je bilo v državi tudi najmanj 400 ruskih "vojaških svetovalcev", ki so - podobno kot petnajst let prej pri Castru na Kubi - skrbeli za "usposabljanje varnostnih sil".

 

 

Predsednik Ronald Reagan z delegacijo mudžahedinov v Ovalni pisarni (1983). "Tile gospodje so moralni ekvivalent našim ustanovnim očetom", naj bi izjavil ob tem.

 

 

Ne glede na prikrito vojaško pomoč Sovjetske zveze je v Afganistanu že prihajalo do prvih zametkov državljanske vojne in ko je režim v Kabulu zavrnil ponudbo o pomoči iz Moskve ter začel tajno komunicirati z Washingtonom, so v Kremlju, kjer je bil na oblasti Brežnjev (njegov naslednik Jurij Andropov pa šef KGB), prišli do zaključka, da komunistični Afganistan enostavno ne sme pasti. Na predvečer božiča leta 1979 je prišlo do operacije Šturm-333 (rusko: vihar, op. avt.), katere cilj je bila ohranitev komunizma v tej srednjeazijski državi. Začela se je kopenska invazija sovjetske armade, elitni komandosi KGB-ja, preoblečeni v afganistanske vojaške uniforme, pa so zasedli strateške točke v Kabulu, Bagramu, Kandaharju in Heratu. Med drugim so zasedli tudi predsedniško palačo, ki so jo gardisti branili do zadnjega.

 

Sovjetska okupacija Afganistana je še okrepila odporniško gibanje, ki je Moskvi povzročalo vedno več sivih las, saj so transportna letala domov vozila le še krste ubitih vojakov. Za Američane je bilo vse skupaj sladko maščevanje za Vietnam, kjer so sami izgubili okoli 54.000 vojakov v gverilski vojni, kakršno so zdaj v Afganistanu uspeli vsiliti Sovjetom. Za izčrpavanje Sovjetov je bila vloga afganistanskih mudžahedinov zato bistvena in CIA je za njihovo oboroževanje uporabljala vsa sredstva, zelo verjetno tudi denar iz trgovine z mamili, saj je znano, da v Afganistanu gojijo mak, iz katerega izdelujejo opij.

  

 

Polk. Trautman v Rambu 3 (1988) očita Rusu tisto, kar so potem Američani sami počeli v Afganistanu ...

 

 

Ameriška vojaška, finančna in moralna podpora mudžahedinom se je brez dvoma splačala, kajti do leta 1989, ko se je Sovjetska zveza poražena umaknila iz Afganistana, je izgubila že okoli 15.000 vojakov, obenem pa je zaradi spopadov, represalij nad civilisti in lakote kot posledice vojne umrlo okoli milijon (!) Afganistancev. Natančnega podatka o tem, koliko je ponesrečena ekspedicija stala Sovjetsko zvezo, bržkone ne ve nihče, ocene pa se gibljejo med 40 in 60 milijardami evrov. Po sili razmer so bili mudžahedini v očeh Amerike borci za svobodo, o njih so v Hollywoodu celo snemali filme. Vrhunec pa je bil brez dvoma obisk mudžahedinske delegacije leta 1983 v Beli hiši pri Cartnerjevemu nasledniku Ronaldu Reaganu

 

 

Vsekakor najboljši del Ramba je tale odlomek, ki verjetno ne potrebuje komentarja.

 

 

Popularna kultura je tudi odsev politike in CIA je imela v Hollywoodu v osemdesetih že zelo učinkovito pisarno. Danes se zdita vsaj dva filma o Afganistanu iz druge polovice osemdesetih grozljivo preroška oziroma verodostojna, ko gre za dokazovanje tesne prepletenosti ameriških interesov z bojem afganistanskih mudžahedinov. Se spominjate akcijske sage Rambo? V 3. delu mora John Rambo v Afganistan, kjer v ruskem zaporu mučijo njegovega nekdanjega poveljnika polkovnika Trautmana, ki so ga ujeli med spodletelo tajno operacijo dobave raket stinger. Rambo s podporo mudžahedinov osvobodi Trautmana in ob tem uniči še velik pol sovjetskega bojnega arzenala ... Nič manj učinkovit ni britanski super agent 007, ki v The Living Daylight (1987) zaide v Kabul in tam naleti na pokvarjene sovjetske časnike, ki od mudžahedinov kupujejo opij in ga preprodajajo naprej za Zahod. Tudi James Bond poskrbi za ustrezen ognjemet in uniči precej ruskih letal in oklepnikov.

 

 

Celo James Bond ni mogel brez Afganistana; v eni izmed misij razkriva pokvarjene sovjetske častnike, ki iz Afganistana tihotapijo opij. O "švercu" opija bi sicer največ vedela povedati ameriška Cia ...

 

 

Američani so sovjetske namere v Afganistanu brez dvoma zaslutili že pol leta pred božično invazijo. Po besedah Zbigniewa Brzezinskega, ki je bil takrat svetovalec za nacionalno varnost, je predsednik Jimmy Carter ukaz za Operacijo Ciklon podpisal 3. julija 1979. CIA je afganstanskim upornikom, ki jih takrat še niso imenovali teroristi, ampak borci za svobodo (Freedom Fighters), nudila vojaško usposabljanje in jih oboroževala. Še posebej so bile Moskvi nevarne rakete zemlja zrak FIM-92 Stinger, ki so sestreljevale ruske vojaške helikopterje in vojaška letala.

 

Marsikdo bo začuden ob podatku, da so določeno podporo mudžahedinom izkazovali tudi Kitajci. Komunistična Kitajska proti komunistični Sovjetski zvezi? Vsekakor, kajti Kitajcem niti slučajno ni bilo povšeči sovjetsko širjenje vpliva in interesne sfere v njeni neposredni soseščini (Afganistan in Kitajska sta mejni državi). Finančni del tajne operacije, v kateri so poleg Američanov sodelovali še Britanci in Francozi, je bil "pokrit" s strani bogatih zalivskih držav, ki so napad komunistične Sovjetske zveze na muslimanski Afganistan videle kot sveto vojno. V tem pogledu sta mudžahedine podpirala tudi Pakistan in Iran, medtem ko je Savdska Arabija za oboroževanje mudžahedinov namenjala precej denarja. Savdska družina bin Laden, ki je obračala milijarde dolarjev v gradbenih poslih, je šla še korak dlje in svojega najstarejšega sina Osamo poslala v Afganistan, da tam osebno prevzame skrb za kooridinacijo mudžahedinskega odpora proti Sovjetom. V naslednjih letih je bin Laden deloval deloma v Afganistanu, deloma v Pakistanu, ves čas pod patronatom pakistanskih in ameriških obveščevalcev, svojih prijateljev in zaveznikov. Verjetno je po 11. septembru bin Laden večinoma prebival prav v Pakistanu, kajti kot dializni bolnik bi bolj težko preživel v afganistanskih gorah (Tora Bora), kjer je elektrika redka dobrina, urejena bolnišnica pa znanstvena fantastika. Francoska obveščevalna služba je kmalu po napadih na newyorška Dvojčka v obtok poslala informacijo, da so njeni agenti opazili bin Ladna med obiskom ameriške bolnišnice v Dubaju poleti 2001, kamor naj bi se prišel zdravit zaradi okvarjenih ledvic. Pariški Le Figaro je celo poročal, naj bi imel šef Al Kajde hepatitis C, da je njegovo zdravstveno stanje slabo in da naj bi se mu življenje iztekalo. Bin Ladna je v začetku leta 2002 "pokopal" tudi tedanji pakistanski predsednik Musharraf v intervjuju za CNN, ko je dejal, da je "najbolj iskani terorist na svetu" že umrl zaradi odpovedi ledvic ...

 

 

Ko zavezniki postanejo sovražniki ...

 

Romantično razmerje med zahodnjaki ter mudžahedini, ki je trajalo več kot deset let, se je začelo krhati šele v začetku devetdesetih, ko se je sam vase sesedel sovjetski imperij, obenem pa je svetovno pozornost vzbudil iraški diktator Sadam Husein, ki je poleti 1990 napadel svojo majhno, a z nafto bogato sosedo Kuvajt. Mudžahedini v Afganistanu, med katerimi je igral pomembno vlogo ravno Osama bin Laden, nenadoma niso imeli več zunanjih sovražnikov, zato so se posvetili boju za oblast in po nekaj letih državljanske vojne jim je uspelo vkorakati v Kabul in razglasiti novo državo, islamski emirat (1996). Mule, ki so predstavljale talibane, so prišle na oblast, bin Laden pa naj bi ostajal nekje v Afganistanu, varno skrit v zavetju gora in povezan s svojimi operativci po vsem svetu.

 

Ko so talibani leta 1996 prevzeli oblast v Afganistanu, je bilo takoj jasno, da se bo država zelo spremenila. Spričo verske radikalizacije in medplemenskih konfliktov v etnično zelo pisanem Afganistanu ni šlo več za posvetno državo, pač pa islamski emirat, na čelu katerega so bile mule, tj. verski voditelji. Talibani niso poznali načela ločitve cerkve od države, pač pa so uveljavili teokratsko oblast s strogimi načeli šeriatskega prava, ki je zlasti degradiral ženske, Afganistan pa v vseh pogledih pahnil desetletja v preteklost in ga mednarodno skoraj povsem osamil. Talibani so torej deželo vrnili v srednji vek.

 

 

Sadam je bil dolga leta prijatelj Zahoda. Na sliki s tedanjim francoskim premierjem Chiracom v Parizu.

 

 

V tem obdobju se je pozornost Zahoda osredotočala predvsem na Bližnji vzhod; iraška invazija na Kuvajt je sprožila široko mednarodno koalicijo pod vodstvom Združenih držav za osvoboditev. Medtem so iz Iraka na Izrael in Savdsko arabijo izstreljevali rakete Scud, ki niso povzročile večje škode, še manj pa imele kemične, biološke ali celo jedrske konice. Sadamov napad na Kuvajt je prestrašil Savdsko arabijo, ki je za pomoč in zaščito zaprosila Združene države, kjer so neokonservativci komaj čakali na enkratno priložnost, da "zavarujejo" eno največjih naftnih nahajališč na svetu. Ko so na savdskih tleh čez noč zrasla ameriška vojaška oporišča, se je Osama bin Laden sprl z dvorom v Riadu, ki mu je očital, da je prodal sveto zemljo, se izneveril svojemu poslanstvu varuha dveh najsvetejših mest Meke in Medine, saj je dovolil, da je noga nevernikov stopila na savdska tla. Osama je kmalu postal neusmiljeni kritik vladajoče kraljeve družine in v nekaj letih močno okrepil svoj vpliv med radikalnimi islamisti. Zaradi verbalnih deliktov so ga izgnali iz Savdske arabije, odrekla se mu je celo lastna družina, vsaj formalno. Obstaja kar nekaj indicev, da je tudi v kasnejših letih ohranil stike tako z dvorom kot tudi z družino.

 

Nekako v tem obdobju se je najverjetneje zaključilo tudi dolgoletno sodelovanje med bin Ladnom in Američani. O tem, kje je bin Laden živel v zadnjem desetletju svojega življenja, nimamo prav nobenih konkretnih dokazov. Tudi njegova likvidacija (operacija Neptunovo kopje), do katere je prišlo v začetku maja 2011 v Pakistanu, bi bila lahko bolj kot ne predstava za javnost. Posnetkov nikoli niso objavili, njegovo truplo so, pravijo Američani, zažgali, pepel pa raztrosili nad Indijskim oceanom. Posnetki, ki so jih mediji prikazovali v času po 11. septembru in ki naj bi dokazovali, da je Osama dejansko mastermind Al Kajde, so morda pristni, morda pa tudi ne.

 

Zdi se, da je bil bin Laden dve desetletji pomemben ameriški "partner"; prvič kot zaveznik med mudžahedini v boju proti Sovjetom v času hladne vojne, drugič pa kot mitološki sovražnik, obraz zla, terorist številka ena, ki je ukazal teroristične napade na Združene države 11. septembra 2001 ...

 

 

Kako je umrl bin Laden, ne bomo vedeli nikoli. O Sadamovi smrti pa obstaja videoposnetek.

 

 

Zanimiva in morda ne povsem nenaključna je tudi tale vzporednica: podobno kot bin Laden je bil tudi Sadam Husein dolga leta zahodni zaveznik, še posebej v času iraško-iranske vojne. Leta 1990 so se odnosi prvič skrhali in Sadam je napad na Kuvajt drago plačal; Američani in njihova koalicija ga je brez posebnega odpora pregnali iz Kuvajta, vendar pa ga niso vrgli iz oblasti, saj koalicijske sile niso stopile na iraška tla. Kot da bi ga hoteli "prihraniti" za drugi polčas. Ta se je dejansko zgodil, a šele leta 2003, ko so Američani in Britanci nenadoma našli "dokaze" o povezavi med Sadamom in Al Kajdo, in celo o obstoju orožja za množično uničevanje, ki naj bi ga posedoval iraški diktator. Kljub močnim argumentom, ki so govorili proti takšnim tezam (brez dokazov), in navzlic velikemu nasprotovanju javnosti sta Tony Blair in Busheva administracija (Donald Rumsfeld, Dick Cheney, John Negroponte, Condoleezza Rice, Colin Powell idr.) s ponarejenimi argumenti in manipulacijami v Varnostnem svetu OZN dobesedno izsilili mandat za intervencijo.

 

V t.i. drugi iraški vojni so šli nad Sadama z vsemi sredstvi, brez milosti, in ga brez težav vrgli z oblasti. Zaradi bombardiranj je umrlo na tisoče iraških civilistov. Toda tudi po okupaciji Iraka in temeljitem preiskovanju vseh mogočih tovarn in skladišč sledov o orožju za množično uničevanje niso nikoli našli, še manj pa dokazov o sodelovanju med režimom v Bagdadu in Al Kajdo. Našli so edinole Sadama, ki se je skrival v neki kleti blizu rojstnega kraja; čez tri leta so ga obsodili in obesili v iraškem vojaškem oporišču v predmestju Bagdada, imenovanem Camp Justice. Za razliko od likvidacije bin Ladna o tem obstaja vsaj amaterski videoposnetek.

 

 

Hit 21. stoletja: Vojna proti terorizmu

 

Ko so Brzezinskega, ki je bil med ključnimi Carterjevimi ljudmi, zaslužnimi za ameriško podporo mudžahedinom v Afganistanu, nekoč vprašali, ali kaj obžaluje dejstvo, da so z njihovim oboroževanjem in treningom dejansko podpirali tisto, kar je desetletje kasneje preraslo v islamski fundamentalizem in Al Kajdo, je odgovoril s protivprašanjem: Kaj je bolj pomembno za svetovno zgodovino - talibani ali propad sovjetskega imperija? Nekaj razjarjenih muslimanov ali osvoboditev Srednje Evrope in konec hladne vojne?

 

Takšen odgovor je presenetljivo kratkoviden, a vseeno lažje razumljiv, če upoštevamo, da je bil Zbiegniew Brzezinski po poreklu Poljak in je patološko sovražil Ruse oziroma komunistično Sovjetsko zvezo. Toda v vseh ostalih pogledih je njegov odgovor neprepričljiv, saj, prvič, Sovjetska zveza ni razpadla zgolj zaradi ponesrečene avanture v Afganistanu, in, drugič, ker "nekaj razjarjenih muslimanov" danes nikakor ni več mačji kašelj. Nenazadnje je za mobilizacijo radikalnih muslimanov poskrbel tudi Osama bin Laden, ki velja za ustanovitelja Al Kajde konec osemdesetih in ki naj bi od sredine devetdesetih ukazal večino terorističnih napadov na ameriške cilje (ambasadi v Keniji in Tanzaniji, rušilec USS Cole v Jemnu), katerih vrhunec se je zgodil 11. septembra 2001 z napadi na newyorška Dvojčka in Pentagon.

 

Busheva administracija, v kateri so bili stari znanci iz časov hladne vojne, je na ruševinah Svetovnega trgovinskega centra (WTC), iz katerih se je še kadilo, skovala sintagmo "vojna proti terorizmu", s čemer je v naslednjih mesecih in letih zagnala neverjetno vojaško in finančno mašinerijo, vredno stotine milijard dolarjev. Obraz zla, ki so ga razkrili svetu, je postal Osama bin Laden, organizacija, ki pooseblja terorizem, pa Al Kajda, s katero so Američani še desetletje prej veselo sodelovali v Afganistanu. Že kmalu po napadih je republikanski predsednik George W. Bush "identificiral" žarišče tega novega terorizma in s prstom pokazal kam drugam kot na Afganistan, kjer naj bi Al Kajda in njen šef našla zatočišče.

 

 

 

Bin Ladnova likvidacija naj bi se zgodila v začetku maja 2011, ameriški mainstream mediji pa so ob tem spet dokazali, da so trobila vladajoče politike.

 

 

Za koga dela mula Baradar?

 

Zgodovina ameriške podpore mudžahedinom v času sovjetske okupacije Afganistana in tesni odnosi z Osamo bin Ladnom so nujni predpogoj za pravilno razumevanje aktualne ameriške politike do Afganistana. Ironično pa je, da se v teh odnosih kaže bipolarnost oziroma dialektika vroče-hladno. Danes je namreč Bela hiša s talibani, ki so podobno kot mudžahedini v času sovjetske invazije povsem ameriški produkt, ponovno v (dobrih) odnosih. Takšen zasuk ni od včeraj, ampak se je zgodil že pred skoraj tremi leti.

 

Uvodoma omenjeni mula Baradar, ki je odigral ključno vlogo na talibanski strani in so ga ameriški prijatelji iz Katarja prejšnji teden z letalom dostavili v Afganistan kot dragocenost, je pred tem osem let sedel v pakistanskem zaporu. Leta 2010 so Baradarja, ki je bil v času prve talibanske države drugi človek režima, ki ga je poosebljal mula Omar, namreč aretirali; po dostopnih podatkih so ga na namig ameriških obveščevalcev prijeli pripadniki pakistanske tajne službe. Razlogi za to niso bili nikoli pojasnjeni, Baradar pa je v zaporu ostal celih osem let, ko so ga Pakistanci na prošnjo Bele hiše, v kateri je takrat sedel Donald Trump, nenadoma izpustili. Odšel je v Katar, kjer ga je čakala pisarna predstavnika talibanov, določenega za vodjo pogajanj z - Američani.

 

Iz zapora, v katerega so ga verjetno spravili Američani, za pogajalsko mizo v Dohi, kjer se je pogajal z Američani in dosegel podpis mirovnega sporazuma z Američani. Nič čudnega, če Baradar zdaj, po spektakularni vrnitvi v domovino, velja za najverjetnejšega predsednika talibanskega Afganistana, njegov prihod v Kandahar pa je nekatere spomnil na Homeinijevo vrnitev v Iran leta 1979 po dolgoletnem izgnanstvu. Vsekakor bi utegnil biti mula Baradar za Američane podobno "uporaben" kot nekoč Osama bin Laden; nenazadnje je bil tudi mula nekoč mudžahedin in se je z ameriškim orožjem boril proti Sovjetom. Če se zgodovina ponavlja, potem nas vsekakor čaka še kak presenetljiv zasuk.

 

Medtem pa lahko v Evropi samo upamo, da iz Afganistana tokrat ne bo zbežalo toliko ljudi, kot jih je ob prejšnji talibanski osvojitvi oblasti, ko je begunski val znašal kar okrog štiri milijone ljudi ...

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
16
Has the count down begun for Tik Tok in the U.S.?
0
05.12.2022 22:00
Is Tik Tok on its way out from United States? Perhaps yes, should Republican Congressmen find adequate information that the ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Spolnih zlorab osumljeni pater Rupnik, dvoličnost jezuitskega papeža in posebni vatikanski odposlanec za Slovenijo
20
04.12.2022 23:15
Neverjetno naključje, toda prav v dneh, ko se je v Ljubljani mudil Andrew Small, papežev posebni odposlanec za preiskovanje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ruske paravojaške skupine: Psihopati z macolo, neonacisti in obsojeni kriminalci
17
04.12.2022 00:30
Skupina Wagner ni edina ruska paravojaška skupina, je pa največja in najbolj razvpita. Ustanovljena je bila, da bi vojaško ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
O višini javnega dolga in obrestnih merah v času krize
8
22.11.2022 23:00
Po višini dolga je Slovenija sicer še vedno pod povprečjem Evropske unije, vendar se moramo zavedati, da smo kot majhna država ... Več.
Piše: Bine Kordež
Sprehod po Ljubljani: Kot v prestolnici ponosne socialistične republike, ki se skoraj sramuje samostojnosti
25
21.11.2022 20:00
Slovenija je tako polarizirana, da se njeni prebivalci ne strinjamo več (?) niti o pomenu osamosvojitve. Mnenja so tako deljena, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Rent-a-Pilot: China Hiring Retired Military Personnel from Western Countries
11
20.11.2022 22:49
Pressure is increasing for investigation from the United Kingdom, Australia and New Zealand against reported recruitment of ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Ramzan Kadirov, najljubši Putinov zasebni morilec na daljinsko upravljanje
9
16.11.2022 22:45
Ramzan Ahmatovič Kadirov je formalno predsednik Republike Čečenije, ki je formalno del Rusije. Rad ima medijsko pozornost in ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Predsednica je rojena: Ponovna zmaga ideologije s potencialno lučko na koncu tunela
38
14.11.2022 00:48
Dobili smo prvo predsednico države. Nataša Pirc Musar, ki jo je BBC sinoči označil kot Trumpovo odvetnico (ker je pred leti v ... Več.
Piše: Uredništvo
Zmagala bo Nataša Pirc Musar, Anže Logar ga je strateško polomil, ker ni pravočasno izstopil iz svoje stranke SDS
40
09.11.2022 19:00
Le nekaj dni pred odločilnim krogom predsedniških volitev je tehtnica na strani Nataša Pirc Musar, ki za razliko od ... Več.
Piše: Uredništvo
Rowan Atkinson: Proti sovražnemu govoru se moramo boriti s še več svobode govora!
21
30.10.2022 21:15
Do netolerance nimam tolerance! Proti sovražnemu govoru se ne bori s cenzuro ali represijo, ampak s še več svobode govora, je v ... Več.
Piše: Uredništvo
Bilo je nekoč v Muri: Kratka zgodba o dolgem in prav nič političnem umiranju neke tovarne
12
29.10.2022 22:59
Od propada Mure je minilo že kar nekaj let, vendar zgodbe o tej tovarni še živijo. Pogosto slišimo, da je znamenita pomurska ... Več.
Piše: Bine Kordež
Postmoderna banalnost zla: Putinovi ubijalci z daljinskim upravljalnikom
14
28.10.2022 20:00
Mednarodni kolektiv raziskovalnih novinarjev Bellingcat je razkril, da globoko v drobovju Glavnega računalniškega centra ruskih ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Russia, China's new gas station: Xi wants to buy oil from Putin at a cheaper rate
6
21.10.2022 21:00
China has been stockpiling cheap oil to build up its strategic reserves. It has found Russia as an ideal source from where it ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Genialna logika Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport: 3 x nezakonito = zakonito!
6
18.10.2022 20:30
V medijih smo doslej že prebirali, kako se Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) spreneveda, ko dobi vprašanja, ... Več.
Piše: Uredništvo
Xi faces challenge of shrinking Chinese population as he goes for the third term
11
16.10.2022 21:00
President Xi Jinping faces the real threat of a shrinking Chinese population as he gears up to accept a third term of power and ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Posledice vojne v Ukrajini so že dosegle rusko družbo in nikakor niso nedolžne
10
15.10.2022 21:20
Tisti ruski mediji, ki so še uspeli ohraniti nekaj neodvisnosti, poročajo o različnih posledicah vojne v Ukrajini za rusko ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Hiperprodukcija elite: Države, ki ustvarjajo visoko izobražene, a zafrustrirane in razočarane mlade ljudi, same silijo v težave!
8
07.10.2022 23:00
Problem prekomerne proizvodnje elite in ohranjanje razmeroma visokega števila vpisnih mest na suficitarnih študijskih programih ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Kje so realne poti za zmanjševanje neenakosti pri nas?
11
05.10.2022 19:55
Dohodkovna in premoženjska neenakost prebivalstva je vsekakor ena izmed najbolj izpostavljenih slabih strani sodobnega sveta. ... Več.
Piše: Bine Kordež
G7 Plans for New Global Infrastructure Initiative to Challenge China’s Belt and Road Initiative
8
03.10.2022 20:30
China has tried to project itself as a helping hand for developing countries in matters of infrastructure and economic ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Skoraj izgubljena vojna: Ali Putin lahko konča vojno v Ukrajini in ohrani oblast v Rusiji?
16
01.10.2022 23:59
Putin se je z napadom na Ukrajino pošteno zaplezal in v tej vojni skoraj ne more več zmagati. Vsaj s konvencionalnim orožjem ne. ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Življenje brez Janše ali zakaj brcanje (navidezno) mrtvega konja nikoli ne bo športna disciplina
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.651
02/
Spolnih zlorab osumljeni pater Rupnik, dvoličnost jezuitskega papeža in posebni vatikanski odposlanec za Slovenijo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.960
03/
Slovenci so narod? Ne, Slovenci so pleme!
Denis Poniž
Ogledov: 2.193
04/
Referendum je dokaz nesposobnosti politike, je prelaganje odgovornost na ramena ljudstva
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.999
05/
Uredniški komentar: Kaj ostane liberalcem na južni strani Alp?
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.615
06/
Rusija je država, ki podpira terorizem
Božo Cerar
Ogledov: 1.126
07/
V Ukrajino prihaja "general Zima", z njim pa olajšanje, da smo se za nekaj časa izognili 3. svetovni vojni
Valerio Fabbri
Ogledov: 1.025
08/
Ruske paravojaške skupine: Psihopati z macolo, neonacisti in obsojeni kriminalci
Maksimiljan Fras
Ogledov: 939
09/
Kot v Afriki: Pri skoraj 300.000 prebivalcih ima Ljubljana eno samo zdravnico za obiske na domu
Milan Krek
Ogledov: 1.833
10/
Sprehod po Ljubljani: Kot v prestolnici ponosne socialistične republike, ki se skoraj sramuje samostojnosti
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.472