Tudi tokrat se lotevam – nič kaj dopustniško – težke teme, ki je v Sloveniji izbruhnila v najtežjih časih, kar jih preživljajo prebivalstvo in z njim tudi medicina in zdravstvo. Pred slovenskega zdravnika in še posebej specialista javnega zdravja se namreč postavlja resno strokovno vprašanje, kaj naj naredi kot zdravnik v trenutku, ko je vkleščen med pravom in zakonodajo ter medicinsko etiko, ki je ključ za obstoj medicine, take kot jo poznamo oziroma smo jo vsaj poznali do pandemije covida-19, ko se odloča, kako pomagati ljudem v epidemiji. 

Da bom bolje razumljen, moram uvodoma povedati, da je potrebno gledati na zdravnika specialista javnega zdravja, kot na tistega, ki ne skrbi zgolj za zdravje posameznika, ampak predvsem za skupno zdravje vseh prebivalcev Slovenije. Za razliko od zdravnika družinske medicine, ki skrbi prvenstveno za zdravje do 3000 opredeljenih oseb, specialist javnega zdravja skrbi za vse prebivalce, ki se trenutno nahajajo v Sloveniji. Z namenom ohranjanja in izboljševanja zdravja tudi on predpisuje veliko ukrepov, ki jih je potrebno jemati tako kot zdravila, ki jih predpiše družinski zdravnik. 

Naj začnem s citatom cenjenega kolega dr. Božidarja Voljča, ki je v času svojega ministrovanja v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja dal v parlament Zakon o nalezljivih boleznih, ki z nekaj novelami velja še danes: "Če se želimo uspešno spopadati z družbenimi in zdravstvenimi problemi, je nujno, da družba, zdravstvo in politika dobro sodelujejo." In nadaljujem z izjavo prof. dr. Bojane Beović: "Pravo je lahko razumljeno kot zaščita človekovih pravic s pravniškega stališča, s stališča zdravnikov pa napad na človeška življenja."

Dve močni izjavi, ki veliko povesta o zgodovinskem trenutku, v katerem živimo, in pred zdravnika v javnem zdravju v času epidemije postavlja veliko moralnih in etičnih dilem, ki niso nujno v skladu z obstoječimi pravnimi normami. Še več, velikokrat niso v skladu z pravnimi normami, so pa v skladu z etičnim kodeksom zdravnika in s Hipokratovo zaprisego. Ta je stara preko 2000 let in ima univerzalna pravila, ki so v veljavi vsa ta stoletja in pred vsako generacijo zdravnikov še danes postavljajo iste vrednote. Hipokratova prisega je najbolj slavna etična izjava hipokratskih spisov. Zdravnika zavezuje k najvišjim tehničnim in etičnim standardom, prisega se je ohranila vse do danes.

Tu pa se postavlja vse več novih vprašanj: Kaj je naloga zdravnika javnega zdravja danes? Kako naj ravna v poteku ene najbolj težkih epidemij oziroma pandemij sodobnega časa? Kako naj sploh zdravnik, ki sledi Hipokratovi zaprisegi, učinkovito deluje in upravlja s protiepidemijskimi ukrepi, ki jih v Sloveniji (očitno po mnenju nekaterih) včasih ne podpirajo pravne osnove v obstoječi zakonodaji, kot tudi ne institucije, ki jih ima država za varovanje človekovih pravic, informacij osebnega značaja itd., kar tudi sami občutimo pri vsakodnevnem delu. Pravni okvirji za delovanje države in zdravstva v epidemiji so bili sprejeti, ko ni bilo epidemije oziroma pandemije, in sicer davnega leta 1995. Takrat nihče ni mogel (po)misliti na stanje, s katerim se trenutno soočamo, zato je sedaj njihova vsebina povsem neprilagojena trenutni situaciji, za katero, pravi dr. Voljč, potrebujemo veliko sodelovanja vseh deležnikov.

***

Trenutno stanje na področju obvladovanja covid-19 postavlja zdravnika pred pomembno dilemo, ali naj zdravnik specialist javnega zdravja sledi zakonom, ki so na posameznih mestih že zastareli, in zahtevanim spremembam ustavnega sodišča, ki bodo sprejete nekoč v prihodnosti, ali pa naj se odloči za univerzalno pravilo varovanja človekovega življenja, h kateri ga zavezuje Hipokratova zaprisega, in sprejema tudi ukrepe, ki niso povsem v skladu z obstoječo zakonodajo, pri tem pa tvega spopad(e) s pravno stroko (in še številnimi drugimi), ko ga pestijo premnoga vprašanja, na katera nima vseh odgovorov.

"Epidemija prehiteva pravo, ki ji s svojim počasnim postopkom ne more dovolj hitro slediti, zato je tako pomembno, da je novi Zakon o nalezljivih boleznih napisan tako, da daje prostor za ukrepe, ki jih še nikoli nismo sprejemali za obvladovanje epidemije."

Danes se zdravnik specialist javnega zdravja srečuje z okorelo zakonodajo na področju nalezljivih bolezni, ki nikoli ni bila pisana za tako hude čase, vseeno pa je po zaslugi modrosti takratnih piscev zakona le pustila nekaj skritih širših definicij, ki smo jih kot pravno osnovo uporabili za hitro sprejemanje ukrepov v teh težkih kriznih časih, ko je hitro odločanje in ukrepanje nujno. Vsak epidemični vrh namreč zahteva svoje specifične (učinkovite) ukrepe. 

Obstoječi Zakon o nalezljivih boleznih ima k sreči nekaj podobnih "širših" določil, ki so nam bila pri sprejemanju ukrepov v veliko pomoč, a je ustavno sodišče sredi epidemije nenadoma ravno nekatera od teh določil razveljavilo, češ da so preohlapna in da dajejo izvršni veji oblasti preveč pooblastil. Kot sem že omenil, so ravno zaradi svoje ohlapnosti ta določila omogočala sprejemati učinkovite ukrepe tudi tedaj, ko ni bilo vse določeno v zakonu. S svojim posegom je ustavno sodišče pomembno zmanjšalo učinkovitost spopada z epidemijo. Seveda ne vem, ali je to naredilo zavestno ali po nesreči, ko je želelo po njihovem bolj ustavno stanje. A dejstvo je, da je pomembno poseglo v učinkovitost spopada z epidemijo.

Zakon o nalezljivih boleznih je bil sprejet 16. decembra 1995 in kasneje nekajkrat nadgrajevan z novelami. Toda celih 26 let ni nihče našel teh napak v zakonu, našle pa so se sredi bitke za življenja, sredi epidemije covida-19. Lahko vam povem, da te vsebine ni mogoče urediti za prihodnje pandemije oziroma epidemije enotno, ker te niso enoznačne in se zelo razlikujejo med seboj. Vsaka ima namreč svoje zakonitosti in nemogoče je v tej luči natančno urediti pravni okvir v naprej, ker dejansko ne vemo, s kakšno epidemijo se bomo soočili. Lahko imamo tudi več epidemij hkrati in zakon mora omogočiti, da lahko sprejemamo zdravniki ustrezne ukrepe tudi tedaj in smo sposobni učinkovito odreagirati v vseh primerih tako, da zaščitimo življenja. Dosedanje spremembe zakona so pokazale, da so vsi popravki zakona, narejeni v izrednih razmerah, na hitro pripravljeni in da imamo velike težave pri njihovem sprejemu in implementaciji, kar je razumljivo, saj potrebuje vsaka zakonska materija dovolj časa, da se v miru pripravi, prediskutira v parlamentu in nato sprejme v najboljši obliki.

Da bi bolje razumeli, kaj pomeni spreminjati zakon v teh težkih časih, vam v nadaljevanju predstavljam zakonodajni postopek, ki ima naslednje osnovne postopkovne faze:

1. Prva obravnava, ki je namenjena seznanitvi s predlogom zakona.

2. Druga obravnava predloga vključuje razpravo o zakonu na matičnem delovnem telesu in in na seji Državnega zbora.

3. Tretja obravnava je namenjena razpravi o glasovanju predlogu zakona v celoti in sprejemu zakona.

Vse to pa vzame veliko časa. Dodatno se postopek podaljša, v kolikor zakon zavrne državni svet. Če zakon ni sprejet tudi po intervenciji državnega sveta, se postopek sprejemanja zakona podaljša lahko celo do enega leta. Dolgotrajni zakonodajni postopki pa so v nasprotju s potrebo po hitrem ukrepanju v pandemiji oziroma epidemiji nalezljive bolezni.

***

Ustavno sodišče je zatrdilo, da bianco pooblastilo izvršilni oblasti (tj. pooblastilo, ki ni dopolnjeno z vsebinskimi kriteriji) pomeni opustitev obveznega pravnega urejanja s strani zakonodajalca, ki ni v skladu z ustavnim redom. Globoko razumem ustavno sodišče, da skuša urediti sprejemanje ukrepov na drug način, toda ne sedaj sredi bitke z virusom. To ni pravi čas za to. Verjetno bodo ta vsebinska navodila težko šla skozi parlament v tem trenutku; in ko bodo šla čez potem po določenem času, bo morda že prepozno, saj bo šla epidemija nezadržno naprej in pustila velike posledice.

Skušam zgolj dopovedati, da je sedaj z vidika epidemije pravi čas za iskanje novih operativnih rešitev, predvsem pa to ni čas za pisanje nove zakonodaje, kar je praviloma dolgotrajen proces. Zakonodaja mora biti napisana tako, da omogoča ukrepanje tudi tedaj, ko nastopijo razmere, katerih si sploh nismo predstavljali. Ustavno sodišče je poudarilo, da je zahteva po določnosti zakonske podlage še posebej stroga, kadar gre za omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Splošni akt, s katerim se neposredno posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine nedoločenega števila posameznikov, je lahko le zakon. Se strinjam, če imate pred seboj pojav, ki nima velikega učinka na prebivalstvo, toda vsaka nalezljiva bolezen, tudi gripa, da ne govorimo o covid-19, ima pomembne učinke na prebivalstvo in ukrepi se morajo sprejemati na strokovni osnovi hitro in učinkovito, če hočemo, da so pravočasni in imajo ugodne posledice.

Spremebe v zakonodaji vedno povzročijo zaostanke. Lahko že danes povem, da ukrepi, ki jih bo morda parlament sprejel do Novega leta v novi zakonodaji (morda) ne bodo uporabni za nov epidemični vrh v naslednjem letu, ki verjetno prihaja. Ali bomo sedaj pred in med vsakim epidemičnim valom in vrhom ter vmes spreminjali zakonodajo in s tem zavirali sprejemanje in izvajanje ukrepov, s katerimi (za)ščitimo zdravje prebivalcev ter ohranjamo delujoč zdravstveni sistem? Lahko delamo tudi to, a potem pozabimo na uspešno obvladovnaje epidemije. Ne morem mimo občutka, da nismo zreli za vodenje te epidemije, da praviloma ne razumemo njene razsežnosti in resnosti in da se nenehoma nekateri igrajo z ognjem, ko posegajo v pravila igre.

Ustavno sodišče se ne more skrivati za dejstvom, da ne ve, kako potekajo zakonodajni postopki v Sloveniji, ne more se skrivati za tem, da ni vedelo, kakšna je politična situacija v parlamentu, ne more reči, da ni vedelo, da bo s takim pristopom naredilo zmedo v slovenskem prostoru, in ne more reči, da prav tako ne nosi svojega dela odgovornosti za stanje epidemije, kakršno je. Seveda pa razumem, da tudi ni moglo kar zatisniti oči, ušesa in ne odreagirati.

***

Ustavno sodišče je presodilo, da obstoječi zakon vladi prepušča, da po lastnem preudarku izbira načine (vrste), obseg in trajanje omejitev, s katerimi se (tudi zelo intenzivno) posega v svobodo gibanja (lahko tudi vseh) prebivalcev na ozemlju Republike Slovenije. Mar res kdo misli v tej državi, da ima vlada toliko medicinskega in epidemiološkega znanja, da bi sprejemala ukrepe mimo stroke?! Vlada vse ukrepe pred sprejemom prouči na strokovni svetovalni skupini in potem sprejme ukrepe. Poleg tega večino ukrepov predlaga ravno svetovalna strokovna skupina, zato je strah ustavnega sodišča, da slovenska vlada dela po lastnem preudarku, vprašljiv. Je pa res, da mora vlada sprejemati celostne ukrepe in da se včasih odloči ob tem tudi mimo nasvetov strokovne skupine, kadar vključi najširše interese družbe. Žal so in bodo mnoge vlade posegale v svobodo gibanja (Portugalska je uvedla policijsko uro sredi turistične sezone).

"Vlada mora ukrepati v nekaj dneh, če hoče ustaviti epidemijo."

Ukrepi morajo biti sprejeti hitro, ker epidemija narašča eksponentno in ne daje časa, da bi se sprejemali ukrepi v parlamentu. Virus se širi preko kontaktov in ključni ukrep je zmanjševanje števila kontaktov. Vlada mora ukrepati v nekaj dneh, če hoče ustaviti epidemijo. In tu ni časa za posvete v Pparlamentu ali celo za spreminjanje zakonodaje. Žal se v svetu srečujemo s situacijo, ki zadeva ne samo posameznika, temveč celotno družbo. Za korist celotne družbe in javnega zdravja, tj. naše največje dobrine, se (mora) posameznik odpovedati delčku lastne svobode. To je marsikomu povsem tuje, kako tudi ne, s takimi razsežnostmi ogrožanja javnega zdravja na svetovni ravni so se soočali v Evropi davno pred nami. Zato je v tem kontekstu potrebno razumeti tudi dejstvo, da je žal na neki točki za doseganje skupnega cilja, to je v našem primeru obvladovanje epidemije oziroma pandemije, morda potrebno omejiti tudi tisto, kar nam je samoumevno. Svobodo gibanja. Smotrno ali ne, je vprašanje, s katerim se s svojega zornega kota ukvarja medicinska stroka in na drugi strani politika. Neizogibno pa takšna odločitev pomembno vpliva tako na posameznika kot na širšo družbo. Dolgotrajni postopki in birokratsko dlakocepstvo se v tem kontekstu res zdita popolnoma neupravičena. Dodatno težavo pri sprejemanju nove ali spreminjanju obstoječe zakonodaje, predstavlja tudi nerazumevanje same materije.

Postavlja se novo vprašanje, ali nam zdravnikom tako preostaja le še slediti zakonodaji in nam včasih nerazumljivim posegom v pravno materijo, ki regulira to področje, ob nepravem času ter posredno sprejeti kot samoumevno permanentno oviranje našega dela in vse posledice glede zdravja prebivalstva, ki bodo sledile na zdravju prebivalcev Slovenije. Zavedam se, da je spreminjanje zakonodaje v parlamentu praviloma težak in dolgotrajen proces, ki včasih uspe, včasih pa tudi ne. Tudi sicer zakonodaja nikoli do sedaj ni bila sposobna dovolj hitro slediti potrebam časa in vedno nekako dispnoično prisopiha za dogodki in ne daje dovolj pravne osnove za reševanje akutno nastalih pravnih dilem. Tak sistem reševanja pravnih osnov v času akutnega poteka epidemije ni dobra rešitev za ljudi in družbo, ki zahteva v času epidemije hitre in učinkovite ukrepe. Četudi bo nova zakonodaja v parlamentu sprejeta do konca leta, bo po mojem mnenju deležna novih kritik in pripomb. Toda skušajte razumeti, da virus ne pozna zakonodaje, virus ni pripravljen čakati na spremembo nove (sodobnejše in ustreznejše) zakonodaje, virus bo okuževal naprej necglede na to, kaj si mi mislimo in želimo. Obstoječi pravni nered, ki ni nastal sam po sebi, pa nas bo oviral pri sprejemanju ukrepov še naprej, dokler ne dosežemo skupnega dogovora, kako reševati epidemijo.

***

Vem, rekli boste, ne ukvarjaj se s tem, to je stvar politike, parlamenta, vlade, ki sprejema predloge in odločitve, ti si zdravnik, ukvarjaj se z epidemijo. Medicina je nekje zadaj in jo vprašajo, ali pa tudi ne, ko pišejo zakonske predloge. V nasprotju z dolgimi postopki nastajanja zakonodaje pa je razvoj nalezljive bolezni hiter in ne more slediti počasnim pravnim postopkom, ampak je v bistvu nasprotno, da epidemija prehiteva pravo, ki s svojim počasnim postopkom ne more dovolj hitro slediti epidemiji. Zato je tako pomembno, da je zakon napisan tako, da daje prostor za ukrepe, ki jih še nikoli nismo sprejemali za obvladovanje epidemije, vsaj tako, kot je bil napisan obstoječi zakon.

In kaj naj sedaj naredi specialist javnega zdravja v tem trenutku, ko se sooča z novim izbruhom bolezni, ki je bistveno hitrejši kot predhodni, ki ga poganja veliko bolj virulenten virus, kot v preteklosti, in ve, da bodo brez hitrih ukrepov zopet prepolne postelje covidnih bolnikov in nenazadnje spet več umrlih?

Zdravniki javnega zdravja se zavedamo, da je za uspešno ukrepanje v epidemiji ustavno sodišče razveljavilo pomembne člene Zakona o nalezljivih boleznih, zakonodajno telo pa popravkov ni uspelo pravočasno sprejeti. Mi smo pa že v četrtem epidemičnem valu ob neurejeni zakonodaji, to je sedaj definitivno neugodno stanje. Vprašanje ostaja, kdaj bodo popravke (sploh) sprejeli. Informacijska pooblaščenka pa samo čaka in opazuje, kaj bo naredil specialist javnega zdravja in takoj - karkoli že naredi zdravnik - uvede inšpekcijski postopek (da ne bo pomote: za to ima vse zakonske osnove).

"Namesto, da bi obstoječa zakonodaja pomagala pri izvajanju protiepidemičnih ukrepov, jih zavira, onemogoča in dela veliko težav."

Verjetno vam je sedaj že jasno, da obstoječa zakonodaja in obstoječi regulatorji v tem trenutku zdravniku ne bodo omogočili gladko in brez ovir izpeljati (nekaterih učinkovitih) ukrepov. Namesto, da bi obstoječa zakonodaja pomagala pri izvajanju protiepidemičnih ukrepov, jih zavira, onemogoča in dela veliko težav. Zdravnik se v nekem trenutku znajde med več kot 2000 let starimi vrednotami zdravništva, zaradi katerih je šel študirat in zaradi katerih je zdravnik, sicer bi bil zgolj birokrat, in na drugi strani z neurejenim pravnim redom, ki ga nekateri še dodatno sesuvajo v času krize, in zapletenim birokratskim sistemom, kar je slaba popotnica zdravniku pri reševanju epidemije oziroma pandemije.

Vse to onemogoča uspešno izvajanje ključnih protiepidemijskih ukrepov.

Zdravnik je postavljen med življenjem in smrtjo ljudi, za katere skrbi. Če gre izvajati nujne ukrepe, recimo PCT, se hitro najde v nasprotju z Zakonom o varovanju osebnih podatkov in Informacijsko pooblaščenko in še vrsto organov, ki mu lahko preprečijo izvrševanje tega ukrepa. Vsi seveda imajo za to pravno podlago. Zakonodaja ne ščiti dovolj zdravnika pri izvajanju ukrepov. Hipokrat bi mu rekel, rešuj življenje, pa naj stane kar hoče, obstoječi pravni red mu govori, da bo imel težave. Ljudje mu umirajo, on pa ima zvezane roke.

Eden od izhodov je, da stopi pred ljudi in jim pove, da ima zvezane roke, da naj ga poslušajo in delajo po njegovih navodilih. Če bodo ljudje sprejemali ukrepe in se jih držali, ne potrebujejo prava, ne potrebujejo zakonov in odlokov za izvajanje ukrepov, ki so v interesu ljudi, saj jih ščitijo pred okužbo.

To ravnokar delam in srčno upam, da me boste poslušali.

Pravo, politika in parlament naj se končno dogovorita in naj ne spreminjata zakonodaje v času, ko je najmanj primeren za to. Želim si, da bi ljudje razumeli, da stroka ve, kaj dela, in da ve, kaj jim svetuje, zato bi bilo edino prav, da nas ljudje poslušajo in upoštevajo priporočila ter tako zmanjšajo posledice epidemije sami s svojim vedenjem. Meni je vsako življenje dragoceno in nočem izgubiti nikogar. Pomembno je, da se ljudje o smislenosti upoštevanja priporočil in spoštovanja zaščitnih ukrepov ne bi spraševali takrat, ko bo pravzaprav že prepozno. A žal tudi vem in se zavedam, da bo veliko ljudi zamahnilo z roko in naša priporočila zavestno (ali pa tudi ne) spregledalo.

"Reševanje življenj je nad vsako zakonodajo. To sem enkrat že naredil v življenju, ko sem začel zdraviti odvisnike od drog."

Ostane mi zvestoba Hipokratovi zaprisegi, kar pomeni, odmisliti te igre, ki jo igrajo veliki fantje in dekleta med seboj, in zaščititi ljudi. Reševanje življenj je nad vsako zakonodajo. To sem enkrat že naredil v življenju, ko sem začel zdraviti odvisnike od drog. Spomnim se, bilo je izredno težko, sicer sem na koncu skupaj s pacienti zmagal, a bilo je izredno težko. Ja, dragi moji sodržavljani, tudi to sem pripravljen narediti za vas. Pravica do življenja je pravica nad vsemi pravicami. To bi morali vedeti vsi, a v naši deželi tega žal ne vedo vsi, vsaj zdi se tako. Tu se ponovno spomnim na misel kolegice Beovićeve: "Pravo je lahko razumljeno kot zaščita človekovih pravic s pravniškega stališča, s stališča zdravnikov pa napad na človeška življenja."

Pomislite, ali ni nekaj najbolj groznega, da se zaradi zaščite človekovih pravic poseže po človekovem življenju, saj zaradi prava, ki ščiti človekove pravice, zdravnik specialist javnega zdravja ne more izvajati ukrepov, ki bi temu istemu človeku zaščitili zdravje in preprečili njegovo smrt. Torej, velja nekako takole: Bolje je, da ste mrtvi, samo da je zadoščeno človekovim pravicam, varovanju osebnih podatkov in zakonodaji, kot da spremenimo naše poglede in zaščitimo najprej zdravje in življenja.

Morda bi rad tale zapis kdo obrnil v smeri, da ne podpiram človekovih pravic. Ravno nasprotno, podpiram jih in sem se velikokrat že boril zanje, toda tu gre še za eno pravico, pravico do življenja. Da jo ohranimo, moramo poseči tudi delno na polje človekovih pravic in omejiti gibanje, da zmanjšamo prenos virusa. Do sedaj smo zaradi covida-19 izgubili že več kot 4.700 prebivalcev, ki so bivali tukaj med nami, in so za vedno odšli. Ali naj sedaj ponovimo lekcijo iz prejšnjega leta, ko smo imeli veliko število mrtvih? 

Mi, zdravniki, si tega ne želimo, mi bomo tako kot vedno do sedaj na strani ljudi, borili se bomo proti neumnostim, ki se dogajajo, in proti vsemu, ki nas ovira pri reševanju življenj. Ja, zato gre v tem trenutku, za boj za življenja, ki jih ne moremo dovolj zaščititi iz zgoraj že navedenih razlogov.

Nedopustno je, da zdravniki javnega zdravja ne moremo izpeljati niti enega ukrepa v celoti za zaščito prebivalstva, ne da bi nas obtožili, da kršimo obstoječo zakonodajo in nas silijo v modifikacijo ukrepa, ki na koncu ni več dovolj dober ukrep, da bi zmanjšal nevarnost in tveganje na minimum. Kar koli predlagamo, kar je v sosednjih državah popolnoma normalno, se takoj najde nekdo, ki trdi, da ukrep nima zakonske osnove v Sloveniji. Preprostega dopisa s prošnjo, naj se ljudje v lastnem interesu odločijo za življenje in naj se cepijo, ne moremo izpeljati brez komentarjev in groženj o kazenskih ovadbah. Do kam bodo šli z nadzorom nad nami, ki želimo samo pomagati ljudem, zato delamo dneve in noči? Kje nas bodo dokončno ustavili, ustavljajo nas že kar nekaj časa? Da ne govorim o prikritih diskreditacijah in celo grožnjah z likvidacijo, ki jih je polno medmrežje in tudi moja elektronska pošta.

***

Ko smo se odločali za težak poklic zdravnika, smo vedeli, da se bomo borili celo življenje s smrtjo, da bomo velikokrat zmagali, a na koncu je vedno smrt tista, ki zmaga. Vmes pa življenju posameznika dodajamo z našimi ukrepi leta. Nismo pa vedeli, da se bomo morali boriti z zakonodajo lastnega naroda, ki nas bo ovirala na vsakem koraku, ko bomo reševali življenja v epidemiji, da se bomo srečevali z birokratskim pojmovanjem življenja, da se bomo soočali z ljudmi, ki bodo načrtno delali proti našim ukrepom in da nam pri tem tudi vlada ne more pomagati z odloki, ker jih takoj proglasijo za protiustavne in nelegalne ter pričenjajo postopke za njihov preklic. Da ne govorim, kaj vse si lahko privoščijo v naši državi anticepilci.  

Šele danes vem in razumem, kaj mi je hotel povedati profesor dr. Janez Milčinski, ko sem ga vprašal: "Profesor, čemu naj sledim, usmeritvam zakona ali usmeritvam Hipokrata." Brez pomisleka mi je profesor odgovoril: "Hipokratovim usmeritvam, ki so večne in se ne spreminjajo, so univerzalne, zakoni pa se spreminjajo na nekaj let in so odraz vsakokratne družbe, ne pa tudi vedno univerzalnih vrednot."

Ta njegov nasvet mi je bil vedno v pomoč, ko sem se moral odločati v ključnih trenutkih. Tudi tokrat bo tako in verjemite mi, šel bom po poti, ki mi jo je kot zdravniku začrtal Hipokrat pred 2000 leti. Vas pa prosim, da meni in mojim kolegom pomagate, kajti borimo se za vaša življenja, ker so nam kot zdravnikom najvišja vrednota. Žal mi je, da vas moram prositi za pomoč, a časi so pač taki, kot so, in vašo pomoč zelo potrebujemo slovenski zdravniki, da se izvijemo iz dobro postavljene in delujoče birokratske mreže, ki nas vseskozi ovira, da bi vam pomagali takrat, ko nas najbolj potrebujete.