Največji problem proticepilcev je znameniti Dunning-Krugerjev sindrom, zaradi katerega se ljudje ne zavedajo lastnih nesposobnosti. Gre za kognitivno izkrivljanje, pri katerem je oseba - kot sta pojasnila psihologa ter Nobelova nagrajenca David Dunning in Justin Kruger -, prepričana, da ve o nekem področju več kot ljudje, ki so se za tisto področje dolga leta usposabljali. Tako človek, ki na Youtubu pogleda nekaj zarotniških videoposnetkov o koroni in cepivih, kar naenkrat verjame, da ve o celotni situaciji veliko več kot zdravniki, ki so se dolga leta izobraževali, da lahko sedaj rešujejo življenja. 

Z razmahom interneta, od katerega so si znanstveniki obetali ogromno dobrega, smo nazadnje dobili zgolj idiokracijo v kateri je največji vseved dr. Google. Ta ponuja ogromno neumnih informacij. Resda nudi tudi veliko pametnih in koristnih podatkov, a kaj ko vsi ljudje z njimi ne znajo rokovati. Kot sta predpostavila Dunning in Kruger, nesposobni ljudje lastne sposobnosti in uspešnost precenjujejo, hkrati pa so nezmožni prepoznati pravo znanje pri drugih ljudeh. V primeru korone to pomeni, da sebe vidijo kot strokovnjake za viruse, epidemiologom pa se množično posmehujejo kot največjim lolekom.

Vse to lepo vidimo v histeriji, ki jo uprizarjajo proticepilci, ki so sveto prepričani, da virus sploh ne obstaja, da so cepiva namenjena depopulaciji svetovnega prebivalstva, da zdravila vsebujejo čip s katerim nas bodo svetovne elite nadzorovale in podobne oslarije. Na posamezne zarotniške teorije je pravzaprav nesmiselno odgovarjati, ker nikoli ne moreš priti do konca. Četudi na eno odgovoriš, razumno, se že pojavi nova. Tako me neka očitno popolnoma nora oseba že več tednov terorizira s pismi, češ da bom jeseni umrla, kajti mi, cepljeni, naj bi jeseni začeli umirati, ostali pa naj bi nam samo še dve leti življenja. Ne odgovarjam. Škoda časa, energije in živcev. Morda bom jeseni res umrla, morda bom umrla že jutri, človek nikoli ne ve, za katerim vogalom ga čaka Matilda, a prepričana sem, da od cepljenja ne bom umrla.

"Slovenci se tako neznosno upirajo cepljenju, da je več kot očitno, da obvezno cepljenje čaka tudi nas."

Pred tedni me je frendica, nasprotnica cepljenja - in to kljub temu, da je uspešno končala študij medicine, torej nekaj znanja o zdravstvu nedvomno premore -, prepričevala, da je dr. Bojana Beović prejela več kot devet milijonov dolarjev podkupnine na bančni račun v Gani. Podkupnina naj bi bila namenjena širjenju cepilske agende, s katero bi tudi v Sloveniji zmanjšali število prebivalcev. Prasnila sem v glasen krohot. Si pač nisem mogla pomagati. Iz papirčka, ki mi ga je dotična oseba poslala kot dokaz, je photoshop naravnost bolščal vame. Z malo računalniškega znanja je dandanes ljudem preprosto podtakniti praktično vse. Govorice se hitro razplamtijo, diskreditirajo človeka in povzročijo občo škodo. Dr. Beović zagotovo ni prejela nobene podkupnine. Vsaj na račun v Gani ne. Ker ga tam nima. Sploh pa - le kdo bi si odprl bančni račun v neki nerazviti afriški državi? Skrivni računi se odpirajo v davčnih oazah, ne pa v Gvineji Bissau in podobnih usranih luknjah, kot bi se izrazil bivši ameriški predsednik Donald Trump. 

Čudno, da zarotniki še niso odkrili bančnega računa Janeza Janše na Mavriciju. Konec koncev so mediji objavili fotografije na katerih sedanji premier na Mavriciju uživa v družbi lobista Boža Dimnika in poslovneža Andreja Marčiča. Ena fotografija pove več kot tisoč besed, pravijo. Čas, v katerem živimo, pa je prepoln megle. Z lahkoto postaneš tarča, četudi nisi zagrešil ničesar, to pa je spet posledica Dunning-Krugerjevega efekta, ki mu toliko ljudi podlega.

*** 

Evropska unija (EU) je demokratična zveza in tukaj svoboda pomeni veliko. Svoboda s sabo prinaša odgovornost in tudi pri cepljenju se strokovnjaki zanašajo na prepričanje, da se bodo ljudje samoiniciativno cepili tako zaradi sebe kot zaradi odgovornosti do drugih. Vemo, da je precepljenost pomembna, če želimo določeni virus izkoreniniti, ali si ga vsaj podjarmiti. Toda vsi ljudje te odgovornosti žal ne čutijo. Nekateri je ne čutijo iz malomarnosti ali egoizma, drugi pa so vede ali nevede tarče metuljevega učinka, ki ga z lahkoto povzroči samo par pacientov z Dunning-Krugerjevim sindromom. Dovolj je, da metulj samo enkrat nežno zamahne s krili, pa že povzroči orkan, v katerega potegne številne dvomljivce. Tako se množijo goreči verniki teorij zarot.

V Sloveniji se dogaja točno to in zato se je naša država uvrstila na prvo mesto držav EU, kjer je cepljenje daleč pod povprečjem. Komaj 40-odstotkov Slovencev je cepljenih proti koroni, kar je katastrofično. Ne gre samo za cepljenje proti koroni, Slovenci na splošno niso naklonjeni cepljenju. Niti proti gripi, ošpicam, davici in drugim hudim boleznim. Očitno bi se nalezljive bolezni, ki so jih cepiva uspela zatreti, morale vrniti, pobiti del populacije, in potem bi narod spet začel verjeti v znanost. Druge rešitve ni videti. Samo izobraževanja in prijazna prepričevanja ne pomagajo. Prej omenjeni dr. Google je že vzpostavil primat.

Naj se sliši še tako neprijetno, rešitev tiči v obveznem cepljenju. Obvezno cepljenje seveda ni prisilno cepljenje. Prisilno cepljenje je bilo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je na Balkanu prišlo do izbruha črnih koz in je bilo nujno hitro cepiti vso populacijo. Zdravniki so celo hodili od hiše do hiše in cepili vse po vrsti. Ponekod so morali pregledovati stanovanja, saj so se tisti, ki so se bali cepiva, skrivali in so jih dobesedno morali vleči na plano, da so jih lahko cepili. Danes pa že številne evropske države uvajajo obvezno cepljenje proti koroni za posamezne skupine ljudi. Recimo, za zdravnike ali šolnike. Če se ne cepijo, ne morejo opravljati dela. Sledijo lahko tudi težje sankcije. 

Slovenci se tako neznosno upirajo cepljenju, da je več kot očitno, da obvezno cepljenje čaka tudi nas. Najprej posamezne skupine prebivalcev, kot v tujini, če bo izbruh epidemije neobvladljiv, pa se praktično nihče ne bo mogel izogniti obveznemu cepljenju. Vsekakor bi se četrtemu valu epidemije korone izognili, če bi obvezno cepljenje že uvedli.

Puhlice, kako nihče nima pravice posegati v vaše telo, prihranite za takrat, ko se boste začeli zavedati lastnih dolžnosti. Vaša pravica je pravica do zdravljenja, če se slučajno okužite, recimo s korono, vaša dolžnost pa je, da s korono ne okužite še drugih. V Boga - in vse drugo -, lahko verjamete, znanosti pa zaupajte. Ko gre za zdravje, ni toliko pomembno, kaj kdo verjame, ampak tisto, kar je znanost dokazala. Tisto pomaga.

Bolj kot čaj z limono in medom.