Rojen leto dni pred začetkom prve svetovne morije (1913), je Boris Pahor zadnji ali pa vsaj eden zadnjih še živečih pričevalcev obeh vojnih grozot kot tudi totalitarizma. Pravzaprav je Pahor izkusil - in to na lastni koži - vse tri zločinske režime, s katerimi imajo nekateri Evropejci še danes precej težav, vsaj tisti, ki vztrajno iščejo argumente, s katerimi bi zrelativizirali zlo nacizma, fašizma ali komunizma.

Zaprt kot suženj, nečlovek, razčlovečen do skrajnosti, je Boris Pahor nadaljeval svojo osebno, intimno življenjsko preizkušnjo, ki se je začela z razpadom Avstro-Ogrske in vzponom italijanskega fašizma na tržaških ulicah. Videl požig slovenskega Narodnega doma, poslušal kletvice, trpel kot Ščavo, Schiavo, prekleti Slovan, Slovenec, nevreden lastnega jezika, mobiliziran v italijansko vojsko, ki se je v Severni Afriki zaman trudila uresničiti Mussolinijeve blodnje o restavraciji rimskega imperija ... dokler se ni znašel v vlogi številke, vtetovirane v kožo, taboriščnik v labirintu zloglasnih nacističnih koncentracijskih taborišč.

Nekropola je zame eden najtežjih (slovenskih) romanov, pisana v posebni tehniki asociativnega toka zavesti, ko se bralec s pomočjo pripovedovalca začne pogrezati v lepljivo, morasto vzdušje taborišča smrti, v črno-beli svet senc, kjer je zasužnjeni homo sapiens vreden manj od posušene travne bilke na bližnji jasi, kjer celo narava noče gledati trpljenja taboriščnikov, podljudi, obsojenih na izginotje, ampak se obrača stran. 

Pahorjeva sla po življenju, ki jo njegov 108. rojstni dan tako neposredno, nemetaforično izkazuje, se je rodila prav takrat, v tistih letih, ko je bilo njegovo telo kup premraženih kosti in uvelih mišic, nevredno pogledov kapotov in taboriščnih paznikov. Kasneje, ko ga je usoda kot brodolomca naplavila nazaj v rojstni kraj, je počasi spet vstal, se pobral iz pepela in prahu. Iz nekoga, ki je bil obsojen na smrt zaradi svojega rodu, sta nezlomljiva volja in sla po življenju zgradila intelektualca, pisatelja in predvsem borca za nacionalne pravice manjhnih, zatiranih in pozabljenih narodov.

Njegov nacionalno angažirani slog pisanja, ki mu ga lahko imenovali humanistični realizem, pozna eno samo absolutno vrednoto, pred katero se je doslej zlomil še vsak, tudi najbolj nečloveški, izprijen in zločinski režim. To je ljubezen. Ljubezen. Pri Pahorju je Bog nekje daleč, morda niti ne transcendenten, pač pa zgolj kot možnost. Človek, ki preživi koncentracijska taborišča, težko spet sprejme idejo Boga. Kajti če bi Bog bil, potem ne bi dovolil, da se zgodi takšno neskončno Zlo.

***

Boris Pahor je eden tistih ljudi, za katere brez pomislekov rečemo, da so velike in plemenite osebnosti. A pri njem bi šli lahko še dlje in zapisali, da je že za časa svojega neverjetno dolgega in razgibanega življenja vstopil v literarni panteon, torej tja, kamor navadni smrtniki ne pridemo. O tem, kako so v teh dveh stoletjih njegovega življenja nanj gledali drugi, zlasti nosilci oblasti, največ pove podatek, da je v življenju zavrnil le dve odlikovanji - enega v Trstu, drugega v Ljubljani. Prvega zato, ker bi ga dobil iz rok revizionističnega župana, ki dostikrat ni skrival simpatij do postfašistične politike v mestu v zalivu. Drugega pa zato, ker je znano, kako mačehovsko se je prestolnica v preteklosti, sploh v 20. stoletju, obnašala do slovenskega Trsta, do manjšine in nenazadnje tudi do Borisa Pahorja osebno.

Dvoličnost do Pahorjeve izjemne osebne in ustvarjalne poti ni omejena zgolj na njegov italijanski habitus, ampak se je vseskozi podobno plazila tudi v "matici". Če so ga Italijani na nacionalni ravni odkrili šele okoli njegove stoletnice, potem so Slovenci sicer malenkost na boljšem, čeprav mu v preteklih desetletjih, sploh v obdobju socialistične države, niso prizanašali. Partijska vrhuška v Ljubljani se ni sramovala vohuniti za njim in uporabljati udbovskih metod za njegovo spremljanje. V nekem obdobju je dobil celo prepoved vstopa v Slovenijo ...

Boris Pahor nikoli ni padel na limanice domnevno levo-desnega državljanskega spopada v Sloveniji. Kritičen do obeh taborov, govoreč iz svojih osebnih izkušenj in spoznanj, je vseskozi pravičniško bičal ene in druge. Oboji so si ga skušali lastiti, nihče se ga ni mogel polastiti. Kritičen do slovenske družbene stvarnosti, razočaran nad evolucijo mlade države, se je Pahor zadnja leta javnega nastopanja postopoma oddaljeval od politično korektnega mainstreama. Pa nikoli zares ni rekel kaj takšnega, kar ne bi bilo res.

Liberalec po prepričanju in neizmeren humanist, ko je šlo za vero v ljudi, ki spreminjajo svet na bolje. To je bil Pahor vse svoje dolgo življenje. Človek dveh stoletij, zares. Prvi roman (Mesto v zalivu) je izdal leta 1950, zadnjega (Knjiga o Radi) pa kar 62 let kasneje (2012).

Če Boris Pahor ne bi bil Slovenec, bi že zdavnaj dobil Nobelovo nagrado za književnost. Za marsikoga grenko spoznanje, ki pa ne more zasenčiti dejstva, da si človeka zapomnimo predvsem po tistem, kar pusti za seboj, ne pa po odlikovanjih ali nagradah, ki zaprašene visijo v njegovi v dnevni sobi. Pahor je prevelik, da bi nam kdaj ušel iz kolektivne zavesti in spomina, razen če ga bo slovenski šolski sistem pilatovsko izdal ...