Komentar

Njegovi dve stoletji - hommage Borisu Pahorju

Boris Pahor je zadnji ali pa vsaj eden zadnjih še živečih pričevalcev obeh svetovnih morij in treh totalitarnih režimov. Eden tistih ljudi, za katere brez pomislekov rečemo, da so velike in plemenite osebnosti. Še več, Pahor je že za časa svojega neverjetno dolgega in razgibanega življenja vstopil v literarni panteon evropske in svetovne literature. Nobelova nagrada gor ali dol.

29.08.2021 11:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Boris Pahor   108   Nekropola   Trst   Ljubljana   Italija   Slovenija   taborišče

Foto: Claude Truong Ngoc / Wikimedia

Liberalec po prepričanju in neizmeren humanist, ko je šlo za vero v ljudi, ki spreminjajo svet na bolje. To je bil Pahor vse svoje dolgo življenje.

Rojen leto dni pred začetkom prve svetovne morije (1913), je Boris Pahor zadnji ali pa vsaj eden zadnjih še živečih pričevalcev obeh vojnih grozot kot tudi totalitarizma. Pravzaprav je Pahor izkusil - in to na lastni koži - vse tri zločinske režime, s katerimi imajo nekateri Evropejci še danes precej težav, vsaj tisti, ki vztrajno iščejo argumente, s katerimi bi zrelativizirali zlo nacizma, fašizma ali komunizma.

 

Zaprt kot suženj, nečlovek, razčlovečen do skrajnosti, je Boris Pahor nadaljeval svojo osebno, intimno življenjsko preizkušnjo, ki se je začela z razpadom Avstro-Ogrske in vzponom italijanskega fašizma na tržaških ulicah. Videl požig slovenskega Narodnega doma, poslušal kletvice, trpel kot ŠčavoSchiavo, prekleti Slovan, Slovenec, nevreden lastnega jezika, mobiliziran v italijansko vojsko, ki se je v Severni Afriki zaman trudila uresničiti Mussolinijeve blodnje o restavraciji rimskega imperija ... dokler se ni znašel v vlogi številke, vtetovirane v kožo, taboriščnik v labirintu zloglasnih nacističnih koncentracijskih taborišč.

 

Nekropola je zame eden najtežjih (slovenskih) romanov, pisana v posebni tehniki asociativnega toka zavesti, ko se bralec s pomočjo pripovedovalca začne pogrezati v lepljivo, morasto vzdušje taborišča smrti, v črno-beli svet senc, kjer je zasužnjeni homo sapiens vreden manj od posušene travne bilke na bližnji jasi, kjer celo narava noče gledati trpljenja taboriščnikov, podljudi, obsojenih na izginotje, ampak se obrača stran. 

 

Pahorjeva sla po življenju, ki jo njegov 108. rojstni dan tako neposredno, nemetaforično izkazuje, se je rodila prav takrat, v tistih letih, ko je bilo njegovo telo kup premraženih kosti in uvelih mišic, nevredno pogledov kapotov in taboriščnih paznikov. Kasneje, ko ga je usoda kot brodolomca naplavila nazaj v rojstni kraj, je počasi spet vstal, se pobral iz pepela in prahu. Iz nekoga, ki je bil obsojen na smrt zaradi svojega rodu, sta nezlomljiva volja in sla po življenju zgradila intelektualca, pisatelja in predvsem borca za nacionalne pravice majhnih, zatiranih in pozabljenih narodov.

 

Njegov nacionalno angažirani slog pisanja, ki mu ga lahko imenovali humanistični realizem, pozna eno samo absolutno vrednoto, pred katero se je doslej zlomil še vsak, tudi najbolj nečloveški, izprijen in zločinski režim. To je ljubezen. Ljubezen. Pri Pahorju je Bog nekje daleč, morda niti ne transcendenten, pač pa zgolj kot možnost. Človek, ki preživi koncentracijska taborišča, težko spet sprejme idejo Boga. Kajti če bi Bog bil, potem ne bi dovolil, da se zgodi takšno neskončno Zlo.

 

 

***

 

Boris Pahor je eden tistih ljudi, za katere brez pomislekov rečemo, da so velike in plemenite osebnosti. A pri njem bi šli lahko še dlje in zapisali, da je že za časa svojega neverjetno dolgega in razgibanega življenja vstopil v literarni panteon, torej tja, kamor navadni smrtniki ne pridemo. O tem, kako so v teh dveh stoletjih njegovega življenja nanj gledali drugi, zlasti nosilci oblasti, največ pove podatek, da je v življenju zavrnil le dve odlikovanji - enega v Trstu, drugega v Ljubljani. Prvega zato, ker bi ga dobil iz rok revizionističnega župana, ki dostikrat ni skrival simpatij do postfašistične politike v mestu v zalivu. Drugega pa zato, ker je znano, kako mačehovsko se je prestolnica v preteklosti, sploh v 20. stoletju, obnašala do slovenskega Trsta, do manjšine in nenazadnje tudi do Borisa Pahorja osebno.

 

Dvoličnost do Pahorjeve izjemne osebne in ustvarjalne poti ni omejena zgolj na njegov italijanski habitus, ampak se je vseskozi podobno plazila tudi v "matici". Če so ga Italijani na nacionalni ravni odkrili šele okoli njegove stoletnice, potem so Slovenci sicer malenkost na boljšem, čeprav mu v preteklih desetletjih, sploh v obdobju socialistične države, niso prizanašali. Partijska vrhuška v Ljubljani se ni sramovala vohuniti za njim in uporabljati udbovskih metod za njegovo spremljanje. V nekem obdobju je dobil celo prepoved vstopa v Slovenijo ...

 

Boris Pahor nikoli ni padel na limanice domnevno levo-desnega državljanskega spopada v Sloveniji. Kritičen do obeh taborov, govoreč iz svojih osebnih izkušenj in spoznanj, je vseskozi pravičniško bičal ene in druge. Oboji so si ga skušali lastiti, nihče se ga ni mogel polastiti. Kritičen do slovenske družbene stvarnosti, razočaran nad evolucijo mlade države, se je Pahor zadnja leta javnega nastopanja postopoma oddaljeval od politično korektnega mainstreama. Pa nikoli zares ni rekel kaj takšnega, kar ne bi bilo res.

 

Liberalec po prepričanju in neizmeren humanist, ko je šlo za vero v ljudi, ki spreminjajo svet na bolje. To je bil Pahor vse svoje dolgo življenje. Človek dveh stoletij, zares. Prvi roman (Mesto v zalivu) je izdal leta 1950, zadnjega (Knjiga o Radi) pa kar 62 let kasneje (2012).

 

Če Boris Pahor ne bi bil Slovenec, bi že zdavnaj dobil Nobelovo nagrado za književnost. Za marsikoga grenko spoznanje, ki pa ne more zasenčiti dejstva, da si človeka zapomnimo predvsem po tistem, kar pusti za seboj, ne pa po odlikovanjih ali nagradah, ki zaprašene visijo v njegovi v dnevni sobi. Pahor je prevelik, da bi nam kdaj ušel iz kolektivne zavesti in spomina, razen če ga bo slovenski šolski sistem pilatovsko izdal ...

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Ali se približujemo uničujoči jedrski III. svetovni vojni?
31
01.02.2023 20:00
Odločno obsojam rusko agresijo na Ukrajino in podpiram vsakršno pomoč Ukrajini, da ohrani polno državno suverenost. Ob vse ... Več.
Piše: Marjan Podobnik
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
15
31.01.2023 23:59
Po novem imamo Strateški svet, ki ga vodi predsednik vlade. Imamo lastne strokovnjake, zato nam res ni treba kopirati tujih ... Več.
Piše: Milan Krek
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
8
31.01.2023 11:10
No pa smo poleg vseh dnevnih dogodivščin, političnih, modnih, protokolarnih, muzejskih peripetij v naši deželici dobili še pravo ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.838
02/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.780
03/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.638
04/
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
Milan Krek
Ogledov: 1.052
05/
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.140
06/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.229
07/
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
Bine Kordež
Ogledov: 1.188
08/
Ali se približujemo uničujoči jedrski III. svetovni vojni?
Marjan Podobnik
Ogledov: 947
09/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.623
10/
Izključitev Rusije iz sistema SWIFT je priložnost za Kitajsko in za internacionalizacijo juana
Valerio Fabbri
Ogledov: 573