Povod za moj današnji premislek o vizualni umetnosti je razstava z naslovom Kdor ne bo mislil, bo letel ven. Otvoritev je bila pred tremi dnevi v Beogradu, posvečena je stoletnici rojstva Dimitrija Bašičevića Mangelosa in Josepha Beuysa. Razporejena je v treh manjših projektnih prostorih: v umetniškem prostoru U10, v Goethe inštitutu in v Novi galeriji vizualnih umetnosti (NGVU). Razstavo sem si ogledal skupaj s prijateljico Marianne iz Berlina, ki trenutno živi v Istanbulu, in z Byörnom iz Stockholma, ki trenutno živi v Londonu. Na dan otvoritve smo sedeli na terasi hotela Mama Shelter in se pogovarjali o preteklih mesecih, ki smo jih preživeli v virusni resničnosti. Ker v besedilih ne zapisujem dnevniških situacij, temveč umetniške interpretacije, pojasnila in paradokse, kar naj bi komentarji sicer tudi bili, bom bisteveno iz našega pogovora povzel z dvema stavkoma iz Byörnove najnovejše knjige: "Vse bodoče moramo poiskati v transparentizmu. V odnosu do večinskega koruptivnega sveta."

Na samem začetku komentarja beseda tedna korupcija: (lat. corruptio), kvarjenje največkrat nravi, pokvarjenost, podkupljivost. Koruptiven je tisti, ki izrablja družbeni položaj, da moč uporablja za izprijene namene. Naj v uvodu opišem še eno situacijo, povezano s "transparentizmom". Na nedavnih demonstracijah sem opazil mladeniča, ki je imel v rokah lepo izdelan transparent iz aluminijskih konstrukcij. Transparentni del je bil narejen iz prozornega materiala. Na njem pa je bil napis: Zahtevam transparentnost!

Toliko za uvod! 

Delo Dimitrija Bašičevića Mangelosa in Josepha Beuysa sem pred vami posamično že osvetljeval. Toda nikoli ni odveč premišljevati o njunih umetniških naporih, sploh če so ti primerjalno postavljeni, kar se redko zgodi. Izoblikovala sta si diametralno nasprotne osebne mitologije, ki sta jih razvila do visoke stopnje formativne skladnosti. Oba umetnika - oba projektatorja! Na razstavi smo si ogledali Mangelosove umetnine, ki jih je za to priložnost izbrala kustodinja, umetnostna zgodovinarka dr. Ivana Bašičević Antić, Mangelosova vnukinja. Beuyseve razstavljene umetnine pa so prišle iz zbirke Karla Heinza Rummenya.

V predstavitvenem zvezku lahko preberemo kratko a izvrstno primerjalno besedilo dr. Ivane Bašičević Antić.         Izpostavila je skupne imenovalce in opozicije: Revolucionirala in širila sta razumevanje pojma umetnost! Povezal ju je duh časa, ki je nastopil takoj po drugi svetovni vojni. V njej sta se inteznivno srečevala s smrtjo. Mangelos, ki je sicer živel med vojno na Dunaju, se je srečal s smrtjo presežnega slikaraja Save Šumenovića, ki so ga ubili ustaši, fašistični podrepniki. Sava Šumanovič je bil njegov sosed v rojstnem Šidu: Paysages de la guerre, paysage de la mort so črni monokromi, ki jih je Mangelos slikal v svoje zvezke. Skupaj s črkami, ki manifestirajo elementarnost (sistema) in nove začetke.

(Digresija: Lokalnim oblastem v Šidu bi predlagal, da na vstopno, krajevno tablo napišejo - To je mesto Save Šumanoviča in Mangelosa. Konec digresije.)

Mangelos in Beuys sta bila rojena istega leta 1921, umrla pa sta v kratkem razmaku. Mangelos leta 1987, Beuys leto dni prej. Povezujemo ju s proto konceptualizmom. Sam termin - konceptualizem pa izhaja iz besedil umetnika Sol Le Witta. S svojimi otvoritvenimi metodami sta omogočila mladim umetnikom nove umetniške prodore in širitve. Vzpostavljala sta presenetljive umetniške objekte in uveljavljala nepričakovane materiale. Mangelos: šolske tablice - globuse / Beuys: mast - med. 

V biroju za neposredno demokracijo: Beuys je zagovarjal idejo socialne skulpture, v katero se lahko vplete čisto vsak in postane umetnik. Na razstavi lahko vidimo znamenito shemo: Da! Ne! Za neposredno demokracijo. In zakaj Da in zakaj Ne! Radikalno povedano - vsak je dolžan postati umetnik! Še bolj radikalno povedano, socialna skulptura povezuje človeka, živali in rastline. V trenutku, ko se socialna skulptura sproži, ni več možna vladavina diktata.

Svoja predavanja je probrazil v umetniško formo. Poslušalce predavanj je spremenil v gledalce performansa. Med predavanjem - performansom je na šolsko tablo s kredo risal črte spomina na koordinate predavanja. Porisane table pa je v naslednjem procesualnem koraku razstavljal. Postale so ikone spomina na predavanje.

Naj vas spomnim, da poznamo tri vrste spomina: čutni spomin, kratkoročni ali delovni spomin in dolgoročni spomin. Umetniška težnja je, da se z dolgoročnim spominjanjem zavemo določenih travmatičnih dogodkov. Kognitivni aparat pa jih želi pozabiti. Izbrisati. V dolgoročnem spominu se podatki obnavljajo s pomočjo ponavljanja. Tudi zato je ponavljanje v umetnosti in nasploh pomembno.

Beuys je želel vzpostaviti politično stranko za živali. Problematiziral je dejstvo, da živali ne morejo o ničemer odločati, človekovo delovanje pa tako usodno vpliva na njih. Beuysova umetnost je bila zadnji poizkus v XX. stoletju, da se zgradi nova človeška skupnost, popolnoma drugačna od militantne nacistične, ki ji je sam v mladosti pripadal. Radikaliziral se je s svojimi javnimi nastopi. Postal je totalno javen. Transparentiziral se je!

Mangelos pa je presegal vizualno z manifesti in z vizualno-tekstualnimi paradoksi. Zasebni eskperiment je izvajal v popolni tajnosti. V času, ko je uradno opravljal delo zgodovinaraja umetnosti v galeriji primitivne umetnosti danes Naivne umetnosti.

Mutabor: Izstopati / ali vstopati / v preteklost / kdo bi vedel, ali je bilo v sedanjem času, kar je bilo absolutno / nemogoče. V petdesetih letih je vzpostavljal umetniške serije, kot so tabula rasa, paysages, nostories, grafikoni, negation de la peinture, pythagore. V šestdesetih letih pa jih je prenašal na objektnost, kot so npr. globusi. Prebarval jih je s črno, zlato, belo in rdečo barvo. Na njih je s črkami opisoval stanja sveta. Konceptualiziral je našo bodočnost. Transparentiziral jo je!

Ravno Mangelos je bil tisti, ki me je spodbudil k projektiranju lastne smrti kot najvišje stopnje dramatičnega. V Šidskem manifestu iz leta 1977 je predvidel leto svoje smrti - leto 1987. Napoved se je izkazala za popolnoma točno. Dejansko je umrl leta 1987. Tega istega leta 1987 se je zgodila smrt igralke Deane Demšar, ki je bila povod in vzorok za konceptuaizacijo petdesetletne gledališke predstave Noordung :: 1995 - 2045!

Beuys je deloval radikalno javno, živel pa je v nikoli dokončanem predavanju. Mangelos je deloval nasprotno - prikrito, a vizualno natančno. Paradoksalno, oba sta bila totalno transparentna. Oba sta jasno izražala svojo željo po heterotopičnosti. Svoje protokoncepte sta prenašala v transparente vizualne manifestacije, ki bodo s prihajajočimi generacijami zaživele svoje polno življenje. Tako vidimo na razstavi v projektnem prostoru U10 poleg obeh mojstrov še pet umetnikov mlajše generacije, ki izhajajo iz podobnih izhodišč kot učitelja: Nadežda Kirčanski (1992), Sanja Latinović (1983), Slobodan Stošić (1989), Damir Stojnić (1972) in Luka Cvetković (1995). 

Luka Cvetković je soustanovil Inštitut za aplavz, v katerem raziskuje pozicijo gledalca med procesiranjem umetninškega dela in silo, ki premaguje umetniško dekorativnost. Pri Luki Cvetkoviću že na prvi pogled prepoznamo željo po transparentnosti v koruptivnem svetu. Ena njegovih umetniških akcij je bila organizirana kot demonstracija transparentov. 

Ko sem v Splitu trinajstleten prosil mati Ivanko, da mi kupi Mangelosov globus, ki jih je pod Peristilom prodajal umetnik Trokut, me je gladko zavrnila: Le kaj boš z njim, saj nima niti kontinentov? Naslednje leto, ko se je ponovila situacija, pa je bila totalno šokirana, ko je slišala koliko stane en globus. Še danes me večkrat vpraša: "Kaj bi storil z globusom, če bi ti ga takrat kupila?" Danes poznam odgovor: "Ivanka, z njim bi šel na demonstracije! Na belem globusu bi med dvema rdečima črtama pisalo z zlatimi črkami: Transparentizem!"