Začetek novega šolskega leta je čas, ko intenzivneje razmišljamo o šoli in prihodnosti naših predšolskih otrok, šolarjev ter mladih nasploh. Takrat ne razmišljamo o šoli samo kot instituciji, ampak tudi o šolskem sistemu, mladih in njihovem položaju in prihodnosti v današnji družbi. Prav gotovo so mladi tista skupina, ki bo in že v največji meri čuti posledice, ki jih pušča pandemija Covid-19. Zato imajo željo, znanje in potencial postati aktivni sooblikovalci in soodločevalci na poti sprememb, toda za njihovo aktivno vključitev jih mora družba veliko bolj razumeti, slišati in upoštevati. Predvsem pa ustvarjati okolje, v katerem bodo svoje potenciale lahko enakovredno razvijali vsi mladi, ne glede na svoj socialni in družbeni status, ne glede na svoje talente in sposobnosti.

Stopnja dokončane izobrazbe mladih naj bi bila njihova vstopnica za morebitno boljšo možnost zaposlitve. A vsi mladi nimajo enakih sposobnosti in talentov, niti enakih možnosti za njihov razvoj. Zato je potrebno ustvariti okolje, v katerem bomo izenačili "vrednost" vseh poklicev in delovnih mest ne glede na izbiro in stopnjo izobrazbe. Žal takšnega vrednostnega sistema do danes nismo vzpostavili in družba še vedno stigmatizira mlade, ki ne dosegajo standardov, ki jih družba postavlja kot edine primerne in dovolj visoke. Mladi se množično izobražujejo do visokih stopenj izobrazbe, čeprav na trgu dela že dolgo primanjkuje obrtniških in poklicno izobraženih kadrov. Možnosti za zaposlovanje, ki jih narekujejo predvsem potrebe trga dela, je potrebno enakovredno zagotoviti za vse mlade, ki bodo v sodobnem času ter s sodobnim tehnološkim in izobrazbenim trendom, prilagojenem šolskem sistemu, pridobljena znanja lahko uporabili v svoji stroki in na delovnih mestih, ki jih s svojimi kompetencami dosegajo in za to prejeli tudi pravično plačilo. Samo na ta način bomo mladim dali možnost in pogoje, da bodo ostali v domačem okolju, ne pa bežali v tujino in tam svoje pridobljeno znanje vnovčili za napredek tujih delodajalcev in tujih lastnikov. Problem bega možganov je problem, ki nas mora resno skrbeti. Z njim se moramo resno soočiti ter poiskati prave rešitve in odgovore zanje. Za rešitev tega problema je potreben sistemski pristop reševanja problematike izobraževanja in zaposlovanja mladih.

***

Prenova šolskega sistema je nujna, ne pa tudi zamenjava ene ideologije za drugo. Posodobitev šolskega sistema si predstavljamo na način, ki podpira predvsem prednosti naših otrok, ne pa da išče njihove slabosti. Če parafraziram slovenskega ustvarjalca: Ne smemo več ubijati Einsteinov, ker so slabi v slovnici, ali Cankarjev, če so slabi v matematiki.

Sistem povprečnosti je nesamozavesten sistem. Osnovne šole morajo krepiti oboje, sistem podpore za otroke z učnimi težavami, kot tudi program za delo z nadarjenimi učenci. O nevralgičnih področjih našega šolstva že dolgo govorijo strokovna, politična in splošna javnost. Žal so se razmere zaradi epidemije še precej poslabšale. Neželene posledice šolanja oziroma izobraževanja na daljavo se odražajo na vrzelih v znanju, ki so velike in med učenci zelo raznolike. Vse to rezultira v slabši koncentraciji in zmogljivost za učenje in delo, slabši kakovosti znanja, psihosocialnih spremembah pri posameznih učencih, ki pri nekaterih vodijo v izolacijo, osamitev ali celo razne oblike nesprejemljivega vedenja. 

Programi vzgoje in izobraževanja so vsebinsko zastareli, pretežno normativno koncipirani ter stari deset in več let. Zato kot taki večinoma ne odgovarjajo več potrebam sodobnega časa. Pretirana normativna urejenost programov izobraževanja onemogoča avtonomno in fleksibilno odzivanje šol pri organizaciji in izvedbi pouka v izrednih razmerah, kot smo jo doživeli v času šolanja med pandemijo.

V šolski praksi preveč prevladuje tradicionalni pouk, temelječ na poučevanju in posredovanju znanja in vedenja, zapostavljajo pa se priložnosti za samostojno učenje in nadgradnjo ter izgradnjo znanja, kar omogočata le transakcijski in komunikacijski model poučevanja. V času izvajanja pouka na daljavo se je pokazalo, kako neenake so izobraževalne možnosti, pogojene z raznolikimi, v splošnem nezadostnimi didaktičnimi in digitalnimi kompetencami učiteljev.

Dovolj veliko zavedanje o tem, da želimo zares vzgajati in izobraziti zadovoljne in radovedne učence z visokimi pričakovanji in motivacijo za njihovo uresničitev, od nas zahteva spremembo šolskega sistema in šolstvo, ki bo dobro odgovarjalo potrebam sedanjosti in ki bo usmerjeno v prihodnost.

***

Otroci so naše največje bogastvo in čas je, da jim tudi država to prizna, dokaže in pokaže. Glede na čase in potrebe trga dela močno raste vrednost obrtniških, podjetniških in umetniških poklicev. Zato je potrebno posodobiti tudi srednješolski sistem in pomagati srednjim šolam, da postanejo še boljše, konkurenčnejše in usklajene s potrebami slovenskega gospodarstva in potrebami trga dela. Predvsem pa moramo večjo pozornost nameniti učenju osnov podjetništva ter krepiti samozavest naših otrok. Kot družba moramo osvojiti zavedanje, da želimo našim otrokom uspeh – in da je uspeh (tudi finančni) sprejet z odobravanjem, ne izključevanjem, nevoščljivostjo in kritiko.

Fakultete morajo imeti pogoje za čim večjo mednarodno konkurenčnost, razvojno povezanost s potrebami gospodarstva, lokalnih skupnosti in širšim okoljem. Zato moramo zagotoviti ustrezne pogoje, vire financiranja in sistemske rešitve, ki bodo tovrstno konkurenčnost in sodelovanje omogočale, da bodo primerljive z drugimi sistemi v Evropski uniji in po svetu tako v organiziranosti, kot tudi na nivoju zagotovljenih finančnih virov.

Mladi si že dolgo ustvarjajo globalno identiteto. Njihova identiteta je poleg svetovnega nazora, dognanj, pogledov na različne situacije in vrednostnega sistema družinskih vrednot pogojena tudi z nacionalno identiteto. Tudi nacionalna identiteta mladih je v globaliziranem času veliko bolj povezana z globalnimi nazori, bodisi političnimi, poslovnimi, digitalnimi, športnimi, družbenimi itn. Pomembno je, da mladih ne silimo v izbiro med narodnostno in globalno identiteto po sistemu izločanja (aut-aut), ampak da sta obe identiteti povezani. In ko mlade vprašate, na kaj so v Sloveniji ponosni, boste z njihovim odgovorom dobili tudi odgovor, kaj v družbi funkcionira in kaj ne, in na čem naj mladim prijazna družba v prihodnje temelji, v kaj naj vlaga. To so šport, kakovost izobraževanja in študija (predvsem naravoslovja), jezik, slovenska kulinarika, turizem ... Skratka, tiste kvalitete, ki so nam lahko v ponos in se vanje splača vlagati mnogo več kot danes.

Prav gotovo in na žalost se naša država danes ne more ponašati s podpornim okoljem, ki ga trenutno zagotavlja mladim podjetnikom, kmetom, umetnikom, raziskovalcem, športnikom in ostalim profilom. Ne moremo se preveč tolči po prsih s stanovanjsko politiko, razvojem, implementacijo digitalizacije in razvojno politiko ter odprtostjo Slovenije sodobnim globalnim dognanjem in dogajanju. Z angažiranjem v to smer bi zagotovo spodbudili tudi mlade, da jih zanima politika, da se vključujejo, so slišani in upoštevani ter aktivno vključeni v procese odločanja. Za to jih bomo animirali in vzpodbudili le, če jim bomo dali občutek, da so njihove zahteve, mnenje in pogledi slišani in upoštevani.

Naj kot pozitiven primer izpostavim naravoslovni in tehnični del visokošolskega študija, ki je v obstoječem razvojnem modelu absolutno prezrt, in ga bo potrebno posodobiti in krepiti, predvsem z vlaganji v naravoslovne in tehnične znanost. Težje pohvalim družboslovni študij, ki je bil vedno tisti, ki je angažiral mlade in njihove konstruktivne ali uporniške, kritične poglede, ko je bilo to najbolj potrebno. Družboslovni študij je seveda že po svoji naravi vpet v politična dogajanja in je vse bolj podrejen omenjenemu zastarelemu ideološkemu boju. Toda danes mladi družboslovci potrebujejo povsem drugačne pristope.

Na tej točki naj omenim globalni zvezdi Jordana B. Petersona in Slavoja Žižka. Zdelo se nam je, da bo njun medsebojni globalni (navidezni) boj rezultiral v dvigu kakovosti diskurza družboslovnega študija in pogledov tudi v Sloveniji. Mirno lahko namreč rečemo, da je Žižek temelj naše leve ideološke miselnosti, Peterson pa je blizu pogledom naše desnice, ki bi lahko uporabila njegove ideje v argumentaciji - a se to ni zgodilo. Naš politični boj levo in desno namreč ne temelji na svetovnonazorskih prepričanjih, ampak na povsem slovenskih "notranjih interesih". Mlade bi seveda takšen diskurz zanimal bolj kot ti interesni boji. 

Danes se sicer podobno kot v domačem prostoru tudi na globalni ravni krepi politična ideološka polarizacija, zato se domači nacionalizmi naslanjajo na boj za lokalne vrednote, običaje in navade. Čeprav po mojem mnenju slovenska politika še zdaleč ni nacionalistična ali celo fašistična v pravem pomenu besede (to terminologijo uporabljata naši polarizirani levica in desnica za medsebojno obračunavanje). Slovenska politika na obeh straneh je predvsem iztrošena in zastarela v dojemanju resničnih izzivov, ki so pred nami. Te pa mladi razumejo bolje. Obe strani politike pač potrebujeta druga drugo, ker v medsebojnem obračunavanju temelji njun obstoj. Večinski del političnih programov obeh političnih strani temelji na tem, kako onemogočiti nasprotno stran. Takšen program zagotovo ni nekaj, kar bi zanimalo mlade.

***

Mladi za večjo vključenost potrebujejo več motivacije, ki jim jo stroka in politika s svojimi dejanji ali ignoranco vztrajno odklanjata. Ne govorim o "mladih" v smislu političnih podmladkov, ki svojo neustvarjalnost nadomeščajo s tem, da napadajo vse in povsod, samo da ohranjajo svoje mesto v političnem nasledstvu zastarele slovenske politike. Ti mladi so že vključeni. Predvsem v proračunske vire, ki jih ohranjajo z agresivnim in nedostojnim izražanjem svojih nasprotovanj politiki (in politikom) in njenim odločitvam.

Govorimo o mladih, ki potrebujejo pozitivno motivacijo, da sprostijo svoje osebne in družbene ustvarjalne potenciale, da dejansko postanejo nosilci sprememb in prihodnosti. Zato pa moramo spremeniti tudi naše družbene poglede na življenje, preteklost in prihodnost. Temeljna dela naše literarne zgodovine so po večini mračna in pesimistična, kar je razumljivo. Slovenski narod se je stoletja boril za obstanek, identiteto, jezik in tudi za možnosti preživetja s kmetijstvom in gospodarstvom, ki sta stoletja pomenila trdo delo in mnoge preživete krivice. Ta dela, ki nas še vedno veliko naučijo, so danes ponovno del identitete (podzavestne) tudi naših mladih. 

Vendar je čas, da v te naše temelje pesimizma dodamo tudi primere optimizma, zmag in uspeha. Šport je pozitivna panoga, s katero se poistovetijo tudi mladi. In čeprav je slovenski šport izjemno uspešen, ostajata družba in družbeni model še vedno zelo negativna. Najbrž še niste videli trenerja ali selektorja, ki bi pred tekmo svoji ekipi predvajal slike, filme in zgodbe neuspeha, polomov, zlomov, padcev itd., in jim ob tem, pred pomembno tekmo, svetoval, da "naj se iz tega nekaj naučijo". Nasprotno, ekipi pokaže visok, željen cilj, visoko motivacijo, naslika zgodbo o uspehu, prikaže dosegljivo zmago. Se iz tega naš šolski sistem res ne zmore ničesar naučiti? Ali pa obstaja razlog, da tega ne želi?

***

Čas konstantnih kriz, ki nas spremljajo, kot je Covid-19, je čas za drzne ideje, širokopoteznost in ustvarjalnost, kajti vsaka kriza ustvarja priložnosti za nove ideje, za to pa seveda nujno potrebujemo drzne, pozitivne in odločne ustvarjalce. To so investicije za prihodnost. Ni cilj družbe, krize zgolj preživeti (čeprav je za mnoge v socialni stiski to edini cilj), ampak v njej najti priložnost, ustvariti kapital za prihodnost – za mlade in njihovo prihodnost (delo), za upokojence stabilno pokojninsko blagajno, za bolne hiter dostop do zdravstvenih storitev, za socialno šibke trajne rešitve socialnih stisk (tako materialnih kot psiholoških). 

Mnogi bodo rekli, da je takšen pogled utopičen, nerealen. Ni res. Politika je relativno enostaven posel, če ni potrebno stalno paziti, da z odločanjem in spremembami (reformami) ne posegaš v interesne skupine in sile iz ozadja (ki jih omenjata oba politična pola). Korak v pravo smer je že to, da pri izbiri kadrov dobita prednost strokovnost in sposobnost, ne pa strankarska pripadnost.  

Da bodo naši mladi lahko v Sloveniji uspešni in ponosni, morajo dobiti našo pozornost. Moramo jih začeti poslušati, prisluhniti njihovim potrebam in idejam ter jih resno vključevati v sprejemanje ključnih političnih odločitev. Mladih danes namreč ne zanimajo več politični spopadi različnih ideologij, še manj jih zanimajo spori, ki izvirajo iz njim daljne preteklosti. Mlade zanimata življenje danes in perspektiva njihovega življenja jutri. V to razpravo in odločanje jih bo treba vključiti. Zmotno mislimo, da so mladi politično apatični. Niso, zgolj priložnost, da z nami sooblikujejo rešitve na področjih, ki so zanje pomembna, jim je potrebno dati.