Medtem ko državni statistiki utrujeno preštevajo število cepljenih, ki v Sloveniji narašča sramotno počasi, se država počasi, a zanesljivo pogreza v četrto etapo epidemije novega koronavirusa. Samo čudež lahko Slovence reši pred ponovnim lockdownom, ki je iz dneva v dan verjetnejši. Število okužb vztrajno raste, živelj pa z ničemer ne kaže, da se zaveda resnosti razmer. Razlogi za takšno ignoranco so različni, toda prevladuje protivladni resentiment. Slovenci proti svoji osovraženi oblasti protestiramo tako, da sabotiramo njene omejevalne okrepe za zajezitev epidemije Covid-19. To spominja na kakšno Ezopovo basen, kajti logika je podobna, kot če bi se preveč razraslega vejevja na desni strani krošnje rešili tako, da bi požagali kar celo drevo ...

Kdor lahko z nekaj distance gleda na slovensko politiko, se temu niti ne čudi. Med Slovenci se namreč vse bolj kaže tisti znani, stari vzorec, ob katerem je že toliko dobrih ljudi dvignilo roke, obupalo in spakiralo svoje kovčke. Emigracija je pač še vedno edini, čeprav zadnji izhod. Kajti ljudi se v demokratični in svobodni družbi ne da spremeniti brez njihove volje, v naprotnem imamo opravka s tiranijo. Ljudje verjamemo v tisto, v kar hočemo verjeti. Verjamemo tistemu, ki mu vsaj malo zaupamo. Zaradi tega imamo v tej državi že dobro leto hud problem, kajti Janševi vladi najmanj polovica volivcev ne verjame niti ji zaupa - in posledično ne spoštuje njenih omejevalnih ukrepov za zajezitev epidemije.

Prepričanje, da je vlada tista, ki t.i. strokovnjakom določa, kaj je prav in kaj ne, se je tako zakoreninilo med ljudmi, da se ga še tri generacije ne bomo znebili. V resnici ni čisto tako. Politiki na oblasti, ki edini nosijo odgovornost za sprejete odločitve - če ne prej pa na volitvah, morajo v neki točki reči, kaj se bo uveljavilo in kaj ne. Vedno je na mizi več rešitev, ene so bolj, druge manj priljubljene. Najlažja in politično najbolj oportuno je seveda izbrati tisto, ki javnomnenjsko najmanj škoduje. To počnejo politiki, ki jim rečemo - oprostite izrazu - pezdeti. Ne upajo si uveljaviti ničesar, kar mi bilo med ljudmi sprejeto z negodovanjem ali celo jezo. Takšen tip pezdetov se je v zadnjem desetletju v Evropi silno razbohotil in ni treba posebej poudarjati, da njihova vladavina za državo pomeni zanesljivo pot v katastrofo. Tipičen primerek takšnega politika pri nas je bil denimo Miro Cerar, njegov humoristični naslednik pa je bil premalo časa na oblasti, da bi ga okužil isti virus ...

Javno mnenje seveda ni alfa in omega in pravi politik mora sprejemati tudi takšne odločitve, ki niso priljubljene, so pa nujne. Uzakonitvi obveznega cepljenja vsaj za določene katagorije poklicev se bržkone ne bomo mogli izogniti, vendar ta hip v Evropi ni junaka med premierji, ki bi si upal direktno zagovarjati takšno odločitev. Celo odločitev o popolnem zaprtju države je po lanskih izkušnjah postala nočna mora evropskih vladajočih politikov. Zanimivo, da kje drugje na svetu to ni nikakršno vprašanje (Avstralija, Nova Zelandija), pri čemer ni govora o kakšnem "fašizmu" ali "diktatorskem režimu". Še en dokaz, kako velike probleme ima Evropa sama s sabo, s svojo hipernormiranostjo, politično korektnostjo itn.

Skoraj polovica prebivalcev Slovenije se ne misli cepiti, ker jih k temu poziva vlada oziroma njeni predstavniki, ki jih polovica ljudstva ne more videti in slišati. Spet izkrivljena logika, ki postaja naš trademark, zaščitni znak. Če ti praviš, da je ena in ena dve, potem to zagotovo ni res. Če Janez reče, da bo jutri dež, bo gotovo sonce, kajti Janez je lažnivec. In tako naprej ...

Tovrstnih infantilnosti je malo morje in ob njih bi lahko skomignili z rameni, če ne bi šlo za najhujšo globalno zdravstveno krizo v zadnjem stoletju. Prav ta slovenska otročja "bipolarnost", ki kaže na stopnjo vaške demokracije pri nas, je med drugim valom epidemije konec pripeljala do nespoštovanja zaščitnih ukrepov. Umrlo je več tisoč ljudi. K tej katastrofi (statistično gledano je v zadnjem kvartalu leta 2020 na Slovenskem umrlo največ ljudi po letu 1945) je zagotovo svoje prispevalo tudi pogosto neprimerno, kontradiktorno, zmedeno in v vseh pogledih neustrezno komuniciranje države, ampak na koncu je vsak posameznik tisti, od katerega je odvisno, ali bo ravnal odgovorno ali ne. Kazati s prstom na vladne funkcionarje in javno upravo, češ da nimajo pojma, kaj počnejo, je sicer povsem legitimno početje, toda tovrstna politična vprašanja ljudstvo razrešuje vsake štiri leta na volitvah. Ne pa sredi epidemije na ulici, s kolesi ali brez, s podporo znanstvenikov iz Facebooka, hujskačev s Twitterja in vsem preostalim cirkusom slovenske ladje norcev ...

Da je podalpski živelj res nekaj posebnega, dokazuje tudi namera kranjskega lokalnega politika, da gre na volitve s proticepilsko stranko. Svoj optimizem bodoči politik nacionalnega kova utemeljuje s podatkom, da so anticepilci na družbenih omrežjih močnejši kot SDS. Čestitke, to je res dosežek. Če bo anticepilska stranka tudi v drugih pogledih dosegla "večji domet" kot SDS, bodo petkovi protestniki, vstajniki, celotna parlamentarna opozicija, mainstream mediji, tete in strici iz ozadja idr. v silni zadregi: tako dolgo in tako zelo so se trudili, da bi na površje naplavilo neko resno, prepričljivo in zmagovito politično antijanšistično koalicijo, alternativo aktualnemu režimu, zdaj pa se obetajo anticepilci s svojo stranko, ki ima, kot so dejali, "na družbenih omrežjih večji domet kot SDS". Če to ni svojevrstna ironija ...

... ali pa tudi ne. Po etičnem profesorju, kamniškemu komiku in vsemi drugimi neresnimi imeni, ki naj bi konkurirala prvemu janšistu, so anticepilci očitno ultimativno orožje, atomska bomba na racionalnost in zagotovilo, da slovenska politika še zdaleč ni dosegla svojega dna ...