Kaj se zgodi, če umetnik ni več samo umetnik, ampak postane del umetnine, se je pred pol stoletja retorično spraševal teoretik umetnosti Grégoire Müller v besedilu Nova avantgarda o umetnini Brucea Naumana z naslovom Kontrapost hoja. Po petdesetih letih mu navkljub njegovemu retoričnemu vprašanju odgovarjam: Ime in priimek umetnika se povežeta s telesom umetnosti, umetnina pa ga poveže z njegovim značilnim elementom v osebno obliko. V primeru Brucea Naumana s pomočjo helenistične in renesančne vizualne tehnike - kontrapost (contrapposto). Dober primer kontapost tehnike lahko vidimo na renesančni sliki Sebastiana del Piombe Sveti Bartolomej in Sv. Sebastijan iz leta 1509.

"Umetnik s prisotnostjo svojega telesa v umetnini vzpostavi zavest o bodyartistični umetniški obliki", si je leta 197, odgovoril Gregorie Müller. Leta 2021 pa Naumana ne razumemo več samo kot bodyartista, temveč smo ga s celovitim vpogledom v njegovo umetniško biografijo prepoznali kot večmedijskega in performativnega umetnika.

***

Sredi tedna sem si končno ogledal arhitekturni Bienale v Benetkah. Dejstvo je, da je Bienale na vseh ravneh označen z virusno prisotnostjo od ega do eka, čista fundamentalnost, če kuratorij to hoče ali noče. Cela vrsta arhitekturnih konceptualizacij v virusnem obdobju izzveni nasprotno od želenega, drugi razstavljeni modeli pa so preveč dnevno-aktualni. Na razstavi prevladuje logika QR kode. Toliko o bienalu.

V nasprotju z bienalno razstavo v Arsenalih in Giardinih pa je izjemna razstava z naslovom Kontrapost študije Brucea Naumana, postavljena v razstavišču Punta della Dogana. V zadnjih letih, odkar pišem umetniške refleksije, sem bil kar nekajkrat v skušnjavi, da bi napisal razdiralne kritike o lokalni kulturni in politični skupnosti, o njeni duhovni lenobi, o nacionalni egoistični zlobi, rasistični omejenosti in triumfalistični objesnosti, ki sem je nagledal v XX. in XXI. stoletju. To se mi največkrat zgodi takrat, ko doživim premišljeno umetniško manifestacijo kot je razstava Kontrapost študije. Čeprav imamo v Republiki umetnike, kuratorje in in filozofe, ki dosegajo in presegajo planetarni duh. Še dobro, da sem se zaobljubil samemu sebi, da bom pisal le apologetske komentarje, ki analizirajo misleče sodobne in razvojne umetniške prakse v svetu transnacionalne umetnosti, ker bi sicer danes bobnelo grmenje in bi se bliskale strele.

Ogledati si razstavo Brucea Naumana, rojenega leta 1941 v Fort Wayneu, v zvezni državi Indiana v ZDA, v razstavišču Dogana v Benetkah, samo 235 kilometrov stran od Ljubljane je čista radost, presežek in užitek. V takšnih primerih se vznemirim do skrajnosti. Res je, pripadam zahodnemu civilizacijskemu krogu.

Naj omenim, da je imel Nauman na prehodu iz lanskega v letošnje leto veliko pregledno razstavo v Tate Modern v Londonu. Vstopimo v sredico teksture: 

Bruce Nauman v beneški Dogani na razstavi Kontrapost študije performira drže! To je osrednja tema njegovega sicer raznorodnega opusa (neon art, minimalistične inštalacije, skulpture, fotografije). S ponavljanjem gibalnega materiala gradi zavest o telesu. Podobno kot je leto prej Richard Long projektiral Črto, narejeno s hojo.

Nauman je leta 1968 prvič proizvedel umetnino Kontrapost, leta 2015 pa jo je ponovil. Otvoritveno umetnino razstave je proizvedel z multikanalno montažo. Po skoraj petdesetih letih je v svojem studiu posnel identično kontrapost gibanje. Poleg tega so pomemben del razstave tudi navodila za procesiranje performansa.

Beseda tedna: Kontrapost (contrapposto) se nanaša na pozo človeka v stoječem položaju, v katerem človek stoji naslonjen na eno nogo, druga pa je blago pokrčena. Lega se imenuje S-linija. Kolki ustvarjajo linijo, ki se spušča proti pokrčeni nogi, ramena pri tem ustvarijo pravokotno linijo, ki se spušča k zravnani nogi. Tako nastane nasprotnost, po kateri je nastal izraz za to pozo, ki je bila zelo priljubljena pri umetnikih v vseh umetniških obdobjih.

Konceptualna aktivnost in prisotnost umetnikovih poz: cel niz razstavljenih videoumetnin tematizira gibanje, le da ga je umetnik posnel v različno formatiranih kadrih. Zame je nadvse pomembna video umetnina z naslovom Razcepljen kontrapost, posneta s pomočjo 3D tehnologije, visoke ločljivosti, ki jo lahko gledamo le s primernimi očali. V gibanju po navidezni črti vidimo dobesedno razcepljen kader, horizontalno razdvojen - v diptih. Spodaj / Zgoraj. Razcepljen je in projeciran v časovnem zamiku. Vizualna zareza potencira umetnikovo telesno prisotnost. Diptih proizvaja impresiven učinek. Drugi video iz iste serije je posnet z isto logiko, le da je v tem primeru razcepljena slika, povezana v diptih, obrnjena na glavo. Nauman manifestira šolski primer performativne volje: najprej oblikuje cilje, takoj zatem performativne strukture, v finalu pa jih na avtentičen način materializira in dokumentira. Vsa ostala umetnikova intima je očem zakrita. Video je posnet v umetnikovem studiu, v globoko intimnem prostoru mišljenja in dela.

Nasprotnost I.:

Gledamo umetnikovo telo kot energetski transformator, posvečen performativni misiji. Naumanovo hojo okrog kvadrata v kvadratu pa gledamo z distanco. Umetnikov studio postane prostor transkulturacije telesa (Fran besede kulturacija ne zazna). Nedostopen, zaprt prostor studia proizvaja tisto, kar bo nekega dne postalo vsem vidno, z razstavo. Pri tem pa ves čas uveljavlja estetsko. V svojem delu vse usmerja v kontra spektakularnost. To so majhni deset minutni performansi prepolni epske banalnosti, pravi Paul Garcia. Vse je posvečeno gledanju v neposredni povezavi s filozofskim premislekom. Analizira osnovni element življenja - drže v prostoru. Izhajajoče iz umetniških del, ki jih poznamo iz zgodovine umetnosti. Njegova analiza za seboj pušča vizualne posledice.

Vsako vizualno umetniško delo prek materializacije oddaja smisle, ki se najprej sprožijo v očeh, takoj zatem pa v kognitivnih procesih gledalcev. Vsaka umetnina mora vsebovati formalno-vsebinske sprožilce, če želi vzpostaviti odnos z gledalcem. To doseže s tem, ko istočasno vključi tri protokole: doživljanje posamične umetnine, doživljanje zaporedja razstavljenih del in generalne atmosfere (duhovne), ki je vzpostavljena v galerijskem prostoru. S tem je gledalcu omogočena organska pokrajina gledanja. V galeriji Dogana vlada popolnost triedinosti, ki omogoča jedrnato gledanje.

Nasprotnost II.:  

Umetnina, s katero se razstava zaključi, je projekcija otvoritvene umetnine. Le da v tem primeru pred njo stoji umetnik sam. S tem proizvede enostaven, a prepričljiv učinek, iluzijo prisotnosti umetnika. Kot da je tukaj, zdaj. Z njo doživimo vizualni višek uprostorjenja telesa. Seveda je to le trenutek, visokomodernistični hip, ki nas vodi k racionalnemu premisleku o vizualni umetnosti nasploh. Tako je krog zaključen. Razstava Kontrapost postane prostor, iztrgan iz umetnikove zavesti. Uveljavlja njegovo nujo. Spet se je pokazalo več kot smiselno, če se umetnik na razstavi, pa čeprav je pregledna, osredotoči le na eno ali dve ideaciji. Naj ob tem omenim še segment zvočnih inštalacij.

Rad se ponavljam: Prostor umetnosti ni nič drugega kot dediščina bojev za osvoboditev.