V Sloveniji se burno zgražanje zaradi strupenega javnega komuniciranja odvija že vrsto let. Intenziteta moralističnega besedičenja se kot po šabloni pravzaprav krepi, odkar se je pojavilo spletno komuniciranje s paleto komunikacijskih možnosti, kamor se lahko bolj ali manj opazno vključi vsak. Naj opozorim na prevečkrat pozabljeno dejstvo, da se je tehnološkega napredka, ki je poleg bistveno bolj dostopnega pretoka informacij omogočil tudi boljši vpogled v misli in interese široke populacije, večina veselila. Tudi jaz. In veselje me navkljub predvidljivemu razočaranju nad povprečno rabo virtualne pošasti ni minilo, ker menim, da žanjemo točno to, kar smo si že zdavnaj prislužili.

Česa neki smo se nekoč upravičeno veselili? Poleg radosti manjšine, da nam ne bo treba za vsako informacijo, ki nam ni potisnjena v bučo s strani institucij, tekat v knjižnico, smo se veselili ideje, da bodo na plano privekali prezrti, demotivirani ali nekoč diskreditirani ustvarjalni posamezniki in modreci. Žal smo pozabili na moč morja nekoč neslišne nerazgledane drhali, ki bo prevzela prostor in prav gotovo ne bo podprla bolj razgledanih in modrih od sebe. Saj jih niti razumela ne bo. Kdo bo torej zaznal, izbrskal in podprl bisere znotraj internetna svobodne sfere, ki najbolje oponaša prostotržni koncept? No, do zdaj smo že ugotovili, da so po nekaterih državah funkcijo lova na bisere prevzeli mediji in razna podjetja, v Sloveniji pa seveda nihče.

Pred sodobno ero informacijskega in komunikacijske stampeda je vladalo nezadovoljstvo z nedotakljivostjo posvečenih posameznikov, ki so povsem neovirano in brez slišne zunanje kritike objavljali v medijih, kar so pač želeli in kakor so želeli. Promocija mišljenja, interesov in svetih krav se je odvijala precej nemoteno. Plačanim avtorjem različnih vsebin se ni bilo treba soočat niti z argumentiranimi niti neargumentiranimi odzivi. Po logiki stvari so mnenjski vplivneži večinoma klepetali med seboj, prepričani z enako prepričanimi. Prejemali so pohvale s strani naklonjenih prijateljev in znancev določenega zaprtega kroga. Medsebojno spodbujanje je bilo še mnogo manj verodostojno in zaupanja vredno od dandanašnjega zbiranja všečkov po družbenih omrežjih. Včasih je prišlo tudi do napake pri tvorjenju mehurčkov v živo in razvnel se je prepir. Med zaprtimi krogi in občasnimi prehajanji iz kroga v krog v sferi medijev, znanosti in kulture je bilo povečini jasno, kdo s kom shaja dobro ali slabo zaradi ideoloških nazorov, mentalitete ali konkretne kritične presoje o skromni realni sposobnosti in nadarjenosti uspešnega kolega. V zakulisju so mešale drek tudi osebne zamere, neupravičene degradacije in manipulativno neupravičen boj za bolj izpostavljen položaj raznih prisklednikov. Zakulisni procesi raznoraznih svinjarij so se odvijali bistveno bolj skrito javni pozornosti, čeprav še danes transparentnost v pravem pomenu besede ni prevladala, saj mehanizmi strahu za preživetje, izsiljevanja in udinjanja v Sloveniji še vedno delujejo naoljeno.

Vendarle pa je bila v zgodnjem obdobju po osamosvojitvi bistveno bolj ponotranjena zavest o teži in smotru argumenta ter razliki med premišljenim mnenjem, ki naj bi bilo vredno posebne javne pozornosti, in uličnim mnenjem na horuk, ki se ga brez posebnega interesa družboslovnih raziskovalcev javno iz dneva v dan itak ni slišalo. Naj smo bili zadovoljni ali nezadovoljni s posameznimi svetimi kravami v sferi raznolikih medijev glede na področja zanimanja, smo bralci gojili zadovoljstvo ali nezadovoljstvo z vsebinsko ponudbo na podlagi presoje o teži argumentov, slogu izražanja in zanimivosti perspektiv. Nebralci, ki določene intelektualne ponudbe niso bili zmožni razumet, so se raje vzdržali mnenja o nečem, o čemer nimajo pojma o pojmu in jih tudi ne zanima dovolj, da bi se z učenjem urili v pridobivanju neformalne pravice do glasnega oglašanja. Kdor se je potrudil izrazit mnenje v rubriki Pisma bralcev, se je vendarle potrudil. Ni mu bilo vseeno, če bi se popolnoma osmešil. Državljani so ukvarjanje s prezapletenimi miselnimi procesi za njihovo voljo ali znanje prepustili tistim, ki imajo čas, voljo in položaj, da se mučijo z intelektualnimi izzivi namesto njih. Nemalokrat so sicer negodovali nad stroko in intelektualci ter se rezko pritoževali, ali ni možno izpovedat nečesa na bolj preprost, kratek in jedrnat način, a je na srečo odmev njihovega deplasiranega jamranja segel kvečjemu do najbližjega bara.

Zaradi sistema nedotakljivih svetih krav je bilo bistveno bolj ponotranjeno tudi razumevanje pomembnih razlik med običajnim "gostilniško" primitivnim udrihanjem čez nekaj ali nekoga in med rabo slabšalnih izrazov ali kletvic v kontekstu kritično premišljene in argumentirane izpovedi v odnosu do struktur moči. Preprosto povedano: Bistveno bolj je bilo skoraj vsakomur jasno, da si je treba moralno pravico do jeznega, ostrega ali celo zmerljivega izražanja prislužit s tehtno in argumentirano uporno vsebino, ki jo čustveno slogovno okrasje zgolj podpira! V nekaterih medijih je bilo uredniško tradicionalno zapovedano leporečno izražanje, kar pa seveda ni nikakršna ovira za grobe diskreditacije. Nekateri mediji, predvsem tisti z uporno zgodovino boja za svobodo govora še iz Jugoslavije, pa so se že posluževali neposrednega izražanja, tudi z rabo slabšalnih izrazov, ki nastanejo in obstajajo zato, da z njimi označimo svinjarije, proti kakršnim se borimo. Da rečemo "bobu bob". 

Sovražni govor mora ob težnji po demokratičnih idealih po logiki stvari ostat ozko profiliran in čim bolj neizpodbiten v opredelitvi pozivanja k nasilju, linču ali širjenju laži, pa če smo še tako zgroženi nad primitivizmi, ki se zgrinjajo nad nas. Ampak zakaj bi bili posebej osebno prizadeti, če prepoznavamo retardiran in primitiven nivo polpismenih verbalnih nasilnežev? Javno objavljam prispevke že vrsto let in nikoli mi ni padlo na pamet, da bi s pomočjo cenzure govora pričakovala izboljšanje splošne zmožnosti smiselnega izražanja in dialoga s strani mase ljudi, pri katerih je izobraževalni pristop preočitno popolnoma kolapsiral. Ne obvladajo niti osnovnih pravil za smiseln dialog, kaj šele da bi razumeli pomen prisluha, učenja in rabe argumenta pri razpravi o čemer koli.

Posledično se zatekajo h golemu verbalnemu nasilju, lažem in manipulacijam. Kdor ne premore omembe vredne vsebine, nima česa izgubit. Logično, da bo točno takšna brezvsebinska drhal na položajih moči zlorabljala cenzuro govora proti sposobnejšim od sebe in tistim, ki jih konstantno frustrirajo in jim nastavljajo ogledalo. Večina ljudi namreč svobode govora sploh ne potrebuje in jim je kvečjemu v breme. Vsaka vrsta širjenja polja svobode služi dobro le tistim, ki se znajdejo sredi svobode in ki vedo, kaj bi počeli s seboj in drugimi pri trkih ob mejo polja svobode drugega. Ne potrebujejo redne asistence gospodarja, ki kratko in jedrnato podaja navodila za zapolnitev praznega vsakdana ter sankcionira delinkvente, ker brez kazni ne razumejo ničesar in ne premorejo niti osnovnih manir.

Večina ljudi nikoli ne odraste, ampak se le bolj ali manj pridno nauči delovat po navodilih v skladu z zastavljenimi cilji. Tudi cilji so zastavljeni v skladu s pričakovanji družbe v najožjem socialnem kontekstu. Sistem se prilagaja povprečju in ne izpljune le tistih, ki sistemu ne uspevajo sledit, ampak izpljune tudi tiste, ki sistem povprečja presegajo. Žal. Zato bi se morala vsaka zrela družba redno preverjat že na ravni osnovne šole. Ali so otroci znotraj vzgojno izobraževalnega sistema deležni želene socializacije ali so bolj podvrženi drhalizaciji. Ko bodo odrasli, bo namreč za korenite spremembe v rabi razuma, zmožnosti kritične presoje in mentaliteti prepozno, s čimer se lahko soočamo iz dneva v dan ob aktualni odrasli populaciji, ki z infantilnim egoizmom in mankom vsebine sramoti najnižja evolucijska pričakovanja tudi na položajih različnih vrst predpisanega ugleda ali moči. Razočaranja ne predstavljajo le neki navadni državljani, ki drhalijo po spletnih omrežjih. Mnogo bolj pomembno je dejstvo, da so državljane s pohlepom in drhaljenjem razočarali skoraj vsi kolektivi, ki naj bi predstavljali temelj družbe znanja, ustvarjalnosti in razvoja!

Le v družbi moralnega in intelektualnega razkroja lahko postane novica tedna izbruh nekega ravnatelja osnovne šole, ki ne spoštuje odlokov za varnost šolarjev v času epidemije, medtem ko mu nasprotniki vsem ukrepom proti epidemiji na pločniku ploskajo. In kakšna se ponuja solucija? Mediji nam prikazujejo posnetke pridnih ravnateljev, ki kot roboti v kamero recitirajo, da spoštujejo odloke, ker so odloki. Uau! Vsebina za posrat! Šele potem inšpekcija poseže v zabavo porednega ravnatelja. Ravnatelj se pod očitno prisilo opraviči samo zato, da bi obdržal službo, in kot osnovnošolček obljubi, da bo priden. Na položaju ravnatelja kot na vseh položajih pri nas se pač lahko znajde vsak prijatelj, ki izpolnjuje birokratska pravila. Naj nikar ne misli s svojo glavo, ker tudi ko misli s svojo glavo, nas bo itak kap od groze. Primer ravnatelja iz Prebolda je postal odmeven le zato, ker sistem ne deluje.

Področje šolstva je v krizi že desetletje in več, tudi zaradi večine abotnega kadra, ki zgolj pridno hodi v službo. Ko so pred leti starši sprožili medijsko odmeven halo s predlogi nujnih sprememb v rigidnem šolskem sistemu, se je šolski kader užaljeno uprl, češ da so oni vendarle stroka in bodo sami znali najbolje predlagat ustrezne spremembe. Diskreditirali in utišali so starše, od takrat dalje pa ni ne duha ne sluha s strani pedagoške stroke o predlogih in nobena pozitivna sprememba se ni zgodila! Zdaj smo bili pa priča brezmejnemu pogumu nekega ravnatelja, ki se je blazno glasno izprsil in nasitil svoj ego z nesmiselnim uporom, potem pa pobegnil v pisarno in naprej šljakal svoj šiht. Vse je mogoče, če se hoče, mar ne.

Družba, ki je padla tako nizko, se seveda do nezavesti prička, kdo se bolj grdo obnaša. Janez Janša ali Tea Jarc. Vrtec na obisku. Od domnevno resnih analitikov družbenih razmer moram poslušat nebuloze o odnosu med politiki in navadnimi državljani. Oprostite, ampak Tea Jarc ni navadna državljanka. Je predsednica Sindikata Mladi plus. V Sloveniji bi bili vsi omreženi radi na položajih s posebnim poslanstvom. Delili bi letake, pred kamerami drdrali floskule, zbirali podpise, telovadili in kdaj pa kdaj kričali. Ko pride na vrsto vsebina, postanejo pa tudi poklicni aktivisti zgolj navadni državljani. Svobode govora ne potrebujejo, ker ni prisluha vrednih besed na obzorju.

Razgrajanje s strani državljanov se mi zdi v kontekstu ignorance oblasti razumljivo, včasih tudi nujno. Od sindikalistke pa ne pričakujem, da ne razume funkcije referenduma in je očitno prepričana, da naj bi predstavljal zaupnico ali nezaupnico vladi. Referendum sicer je pomembna informacija za vsako vlado, prav gotovo pa nima funkcije nezaupnice. Druge vsebine pa žal vehementna akcija ni vsebovala. Janša je pač slišal pamfletne vzklike, ki jih lahko posluša vsak petek in odzval se je otročje kot običajno. Posebnega izziva itak ni bil deležen. Brez nesramne pripombe bi izpadel popolna žrtev napada. Jebeš kolo na Triglavu!

Razmah sovražnega govora v Sloveniji je le eden izmed simptomov vsebinskega deficita. Večina ljudi je zadovoljna, da lahko polnovredno sodeluje v razpravah o vsaki oslovi senci na nivoju osnovnošolcev. Nič boljšega se ne more zgodit tudi domnevno resnemu mediju, ki nas sicer redno dolgočasi z dnevno informativnimi prispevki brez dodane vrednosti, od vdora neke razvnete skupine proticepilnih teoretikov zarote. Za varnost na RTV Slovenija je očitno poskrbljeno na ravni plesnega krožka. O, kako prikladen trenutek, da se dogodek napihne, kot bi se zgodil teroristični napad. In kaj zagledam?! Ladislava Troho, ki prireja tovrstne stand up ulične komedije že od nekdaj. Občinstvo spet zabava z nekaj privrženci, ki se dramatično valjajo po tleh. Hvala za smeh. In to naj bi predstavljal še en dogodek tedna, ki bojda opozarja na nevarno konfliktno stanje v Sloveniji na robu državljanske vojne, pri čemer so novinarji v resni življenjski nevarnosti. Ohhh …

Morda bo takrat, ko pod mizo ne bo več ostala niti drobtina od pogače, nastopil ugoden čas sredi popolnega propada za zanimiv javni diskurz in smotrne aktivnosti brez klovnovanja, ker se bodo klovni razbežali s prizorišča in z veseljem prepustili izropan oder pametnejšim od sebe. Do takrat bo pa otročji cirkus v imenu resnih problemov šopal na polno. Sovražni govor le zapolnjuje vsebinsko praznino jeznih in zgroženih. Po potrebi. Brez sovražnega govora in ekscesov bi nas namreč pobralo od vsesplošne praznine, neumnosti in dolgočasenja.