Ob vseh številnih govoricah o cepljenju proti okužbam z virusom SARS-CoV-2, informacijah in pogosto tudi dezinformacijah, ki se širijo po medijih in spletu, me je v soboto zjutraj prijetno presenetila novica, da se je v Sloveniji s prvim odmerkom cepiva proti covidu-19 cepilo že prek milijon prebivalcev, kar je zelo velik uspeh. V 30-letni zgodovini samostojne države smo namreč prvič priča temu, da se je cepilo toliko ljudi; ob pomembnem dejstvu, da je cepljenje proti covidu-19 prostovoljno in brezplačno.

Tudi cepljenje proti gripi je brezplačno, pa dosegamo tam bistveno nižjo precepljenost, borih 7% prebivalstva. Danes si prizadevamo, da bi bilo ljudi, ki bi prepoznali pomen cepljenja proti vztrajnemu in še vedno nepredvidljivemu novemu koronavirusu še več. Zato hvala in zahvala vsem sodelavcem v zdravstvu, ki so ob velikih naporih in pritiskih, uspeli cepiti toliko ljudi – k temu moramo dodati, da je polno cepljenih že preko 915.000 prebivalcev.

Pesimisti v tem ne prepoznavajo napredka. Ocenjujejo, da je to navkljub vsem naporom celotnega zdravstva in družbe kot celote slab rezultat. Oglašajo se nekateri, ki so imeli v preteklosti veliko možnosti, da bi spremenili odnos družbe do cepljenja, pa tega niso naredili. V teh ključnih trenutkih, ko se nam znova bliža negotova in po napovedih sodeč tudi težka jesen, brez sramu in kritične samorefleksije kritizirajo delo trenutne ekipe, ki vodi cepljenje, namesto da bi ji pomagali. 

Odgovornost za odnos do cepljenja nasploh leži na ramenih celotne države – stroke, politike in tudi civilne družbe. Zavedati se moramo posledic naših odločitev v zvezi s cepljenjem, vsi in vsak posameznik. Za boljše poznavanje problematike naj vam povem, da smo bili v sezoni gripe 2018/2019 sposobni cepiti le 142.842 ljudi ali 6,8 % prebivalstva (se spomnite interesa za cepljenje proti gripi v lanskem letu, ko nam je zmanjkalo cepiva, čeprav smo ga naročili rekordnih 270.000 (12%) doz, toliko kot še nikoli prej?).

"Danes žanjemo tisto, kar s(m)o sejali v preteklih letih. In tu smo se zaleteli v zid nepripravljenosti obvladovanja pandemije na vseh ravneh."

Danes si nekateri domišljajo (tudi med nekaterimi strokovnjaki smo priča takemu razmišljanju), da bi prava komunikacija glede cepljenja proti Covid-19 bolezni njihovo dolgoletno neučinkovitost v pripravi na epidemijo in pandemijo popravila v enem letu. A se pri tem zelo motijo. Danes žanjemo tisto, kar s(m)o sejali v preteklih letih. In tu smo se zaleteli v zid nepripravljenosti obvladovanja pandemije na vseh ravneh. Na to nas je že leta 2017 opozorila Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), ko je ob obisku Slovenije ugotovila, da ne bomo sposobni voditi epidemije brez dodatnih ukrepov. In kaj je bilo narejenega tri leta kasneje do prihoda novega vodstva 2020 na NIJZ? Skoraj nič, tudi zato smo danes tu, kjer smo. Napredek se ne zgodi sam od sebe, zanj je treba dolgo in trdo delati. Enako je s cepljenjem in odnosom do njega v Sloveniji. 

Da bomo lažje razumeli, kje smo in kaj nam je narediti na področju cepljenja v tem trenutku, bom lepo počasi, po sistemu lupljenja čebule globlje pogledal v dogajanje, tudi z vpogledom v zgodovino. Najprej si oglejmo zemljevid držav Evropske unije (EU), ki prikazuje, kako se uresničuje program cepljenja proti covidu v posameznih članicah EU. Priloženi zemljevid jasno potegne črto med zelo dobro precepljenimi državami zahoda in manj precepljenimi državami vzhoda.

"Nemški minister za zdravje je javno povedal, da je potrebno pri precepljenosti zoper Covid–19 upoštevati tudi kulturni vidik."

Človek se ne more izogniti ugotovitvi, da so države, ki so se kasneje priključile EU (tj. nekdanje države vzhodnega bloka) na področju cepljenja manj uspešne kot države z dolgo demokratično evropsko tradicijo. Tudi Nemčiji ni uspelo v celoti preseči te zgodovinske cokle po pridružitvi Vzhodne Nemčije, zato ima svetlejšo barvo na zemljevidu kot njene zahodne sosede. Nemški minister za zdravje je tudi javno povedal, da je potrebno pri precepljenosti zoper Covid–19 upoštevati tudi kulturni vidik. Odstotek cepljenih na vzhodu Nemčije je nižji kot na zahodu Nemčije. Opaža, da je zaupanje v ukrepe manjše na vzhodu kot na zahodu Nemčije, saj je vzhod znan po tem, da je v nekdanjem nedemokratičnem režimu ljudstvo moralo slepo slediti navodilom oblasti.

Slovenija je na tem zemljevidu obarvana svetlo zeleno, kar jo uvršča na podobno raven po deležu cepljenih proti Covidu–19, kot jo beležimo v vzhodnoevropskih državah. Očitno obstajajo objektivni razlogi za to, da je EU tako razdeljena na področju cepljenja. Skušal bom najti razloge, zakaj je zemljevid tak, kot je videti.

Da bi bolje razumeli obvladovanje epidemij v Sloveniji, moramo pogledati nazaj v zgodovino, kako so se oblasti v vzhodnem bloku soočale s podobnimi zdravstvenimi krizami. Za primer bom vzel dobro znano epidemijo črnih koz leta 1972 v takratni Jugoslaviji. Oblast je takrat zaprla meje, razglašeno je bilo vojno stanje, v državo so vstopali lahko samo ljudje, ki so bili cepljeni proti črnim kozam, žarišča so bila zastražena z vojsko. Razglasili so splošno karanteno in v izolacijo (danes je to karantena) poslali prek 10.000 ljudi, ki so bili potencialno v stiku z obolelimi (danes visoko rizični kontakti). V zelo kratkem času so v SFRJ prisilno precepili 18 milijonov prebivalcev, tudi sam sem bil med njimi.

Ali mislite, da me je kdo vprašal, ali naj se cepim ali ne? Takrat je bilo jasno, da se moraš cepiti, druge možnosti sploh ni bilo. Prebrali boste lahko, da so cepili tudi nosečnice, ki so potem splavile. Ukrepi so bili hitri in brez izgovora in izmikanja, na cesti ni bilo proticepilcev, bile pa so vrste za cepljenje. Tedaj se je dejansko moral cepiti vsak. Zdravniki, ki so takrat cepili, se spominjajo, da upora zoper cepljenje med ljudmi praktično ni bilo. Ta pristop je bil kasneje umeščen v načrte za izredne razmere in kasneje sprejet tudi kot uradni pristop ob epidemijah nalezljivih bolezni. Jugoslavijo je pohvalila Svetovna zdravstvena organizacija. Na Medicinski fakulteti so nam predavali o omejevanju širjenja kužnih bolezni in nam kot vzor predstavili zajezitev epidemije črnih koz v Jugoslaviji, kot zadnji epidemiji te bolezni v Evropi.

Če dodamo zgornjemu zemljevidu še naslednji graf, ki kaže precepljenost prebivalcev, starih 65 let in več, proti gripi med državami članicami EU v letu 2019, se ne moremo več čuditi, zakaj imamo v Sloveniji tako nizko precepljenost proti covidu-19, če primerjamo našo precepljenost z ostalimi državami članicami EU, ki so na zemljevidu bolj proti zahodu. Sloveniji je leta 2019 uspelo precepiti proti gripi le 18 % prebivalcev te starostne skupine. To je bil uspeh mojih predhodnikov na NIJZ, s katerim se ne hvalijo v javnosti. Večina držav članic EU, tudi nekatere iz vzhodnega dela EU, imajo višji delež precepljenosti prebivalcev proti gripi v starosti nad 65 let.

Lani smo naročili in porabili 270.000 odmerkov cepiva proti gripi, letos smo ga naročili še več (360.000). To pomeni, da se da tudi na tem področju premikati meje iz 7 % precepljenosti celotne populacije v letu 2019 na 17% v letu 2021, kar je dvakratno povečanje, le volja in znanje sta potrebna. Tudi ob tem zelo spodbudnem podatku se še vedno sprašujem, na podlagi česa bi v tem trenutku pričakovali, da bi Slovenija pri cepljenju proti covidu-19 recimo prehitela države, ki imajo v tej skupini bistveno višji odstotek precepljenosti ? To pričakovanje je trenutno žal nerealno, se pa lahko trudimo, da se jim bomo čim bolj približali. 

A navkljub vsemu lahko ponosno povem, da nam je ne glede na slab odziv na cepljenje proti gripi uspelo s covid-19 cepivom s prvim odmerkom precepiti 75 % in z vsemi odmerki 71 % oseb, starejših od 65 let. To pa je kar štirikrat večji delež precepljenih prebivalcev, kot smo ga imeli 2019 pri gripi. To je dokaz, da delamo dobro in smo krepko prekosili rezultate, ki so jih beležili naši predhodniki. Upam, da to pomeni tudi premik v razmišljanju o cepljenju v prihodnje.

"Kje so bili doslej vsi strokovnjaki in drugi vsevedneži, ki imajo toliko za povedati v medijih o cepljenju proti Covid-19 in bi morali že davno tega poskrbeti za to, da bi bili ljudje bolje motivirani za cepljenje?"

Odgovor na vprašanje, zakaj imajo starejše članice EU boljše rezultate, ni enoznačen. Je pa povezan s tem, da so njihove institucije in ostali deležniki desetletja intenzivno delali na demokratičnih pristopih za promocijo cepljenja. Plod njihovega dolgotrajnega dela s populacijo se kaže v razumevanju cepljenja s strani prebivalcev in stroke kot o pozitivnem in hkrati nujnem ukrepu, ki rešuje mnoga življenja v zdravstvenih krizah, kot so epidemije oziroma pandemije.

Zakaj v preteklosti na podoben način nismo nagovarjali družbe tudi mi v Sloveniji? Zato, ker smo na tem projektu zaspali. Tako globoko, da nas je lansko leto marca budilka stresla do kosti in našla zelo slabo pripravljene na epidemijo. Bistveno, ampak res bistveno več bi morali storiti na tem področju tudi na NIJZ. Zato nas morda v tem trenutku obvezno cepljenje lahko reši pred hudo epidemijo, lahko bi nam pomembno pomagalo pri premagovanju epidemije. Vendar se ne moremo zanašati samo na obvezno cepljenje, kot smo se do sedaj, rešilo nas bo predvsem zavedanje vseh o pomenu cepljenja in naše odgovorno ravnanje.

V Sloveniji delež precepljenih otrok v programu obveznega cepljenja proti ošpicam, mumpsu in rdečkam pada vse od leta 2008. Leta 2019 smo bili še vedno pod pragom 95 % precepljenosti, ki zagotavlja kolektivno imunost pred navedenimi nalezljivimi obolenji, kot jih ponazarja spodnji graf. Niti leta 2019 še nismo dosegli 95% precepljenosti.

Kje so bili torej do sedaj strokovnjaki in drugi vsevedneži, ki imajo toliko za povedati danes v medijih o cepljenju proti Covid-19 in bi morali že davno tega poskrbeti za to, da bi bili ljudje bolje motivirani za cepljenje? Časa so imeli več kot dovolj, da bi to naredili. Bili so včasih na vodilnih mestih na NIJZ in na Ministrstvu za zdravje, imeli so veliko boljše pogoje dela, kot jih imamo sedaj mi v pandemiji. Lahko razumem politične ambicije posameznih strokovnjakov in jih umestim v ta kontekst, vendar se na tem mestu sprašujem, kaj želijo s tem sporočiti. Upam, da se zelo dobro zavedajo svojega početja in dejstva, da je parket dodobra razgret in njihovi nastopi v medijih samo še dvigujejo temperaturo, dajejo lažno upanje ljudem in politizirajo epidemijo.

"Vsekakor ima vsi pravico do svojega mnenja. V končni fazi (nas) nasprotja bogatijo. Ne morem pa pristati na to, da se strokovno "perilo" pere na političnem podiju."

Vsekakor ima vsi pravico do svojega mnenja. V končni fazi (nas) nasprotja bogatijo. Ne morem pa pristati na to, da se strokovno "perilo" pere na političnem podiju. Še manj na to, da se napake pometajo pod preprogo. Kakor koli, ne morem mimo tega, da je covid-19 ena od predvolilnih tem. Želim si samo, da je politika in stroka ne bi zlorabili za pridobivanje političnih točk. Zavedam se, da s svojim razmislekom tvegam veliko, a sem pripravljen tvegati veliko, da ohranim svojo in strokovnost mojih sodelavcev.

Če se vrnem nazaj k cepljenju v Sloveniji. Pogled na precepljenost po regijah nam pokaže podrobnejšo sliko. Medtem ko so otroci v murskosoboški regiji precepljeni 99 %, so v ljubljanski regiji precepljeni samo še 89 %, zato lahko že pričakujemo izbruhe omenjenih otroških nalezljivih bolezni v glavnem mestu Slovenije in okolici. Pazite, govorim vam o cepljenju, ki je po zakonu obvezno za vse otroke! Ob prvem padanju deleža cepljenih bi morale vse dosedanje vlade na predlog NIJZ sprejeti določene ukrepe za promocijo cepljenja. Pa jih niso. Pred pandemijo covida-19 smo gladko pozabili na izbruh ošpic, ki se je pojavil v Sloveniji malo prej. Cel Balkan je pozorno spremljal situacijo, saj so se izbruhi pojavili tudi v drugih državah na območju nekdanje skupne države. Imeli smo tudi že otroka s tetanusom, ki ni bil cepljen, in so ga morali kar precej časa zdraviti v bolnišnici. Žal, naj se sliši še tako grozno – pa je daleč od ustrahovanja, je zgolj dokazano in potrjeno dejstvo -, otroci (in tudi odrasli), ki niso cepljeni proti otroškim ali drugim ogrožujočim boleznim, dejansko ogrožajo ostale otroke, ki jih zaradi zdravstvenih razlogov ne moremo cepiti. Obvezna cepljenja v Sloveniji po Zakonu o nalezljivih boleznih so proti hemofilusu influence B, davici, tetanusu, ošpicam, mumpsu, rdečkam, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in hepatitisu B. Zakaj so ta cepljenja obvezna? Z razlogom, ker zbolevanja za njimi povzročajo tudi veliko smrtnost, zato želimo doseči dovolj veliko precepljenost tudi z obveznim cepljenjem!

"Ali moramo res imeti obvezno cepljenje, da bi dosegli ustrezno precepljenost?"

Ali moramo res imeti obvezno cepljenje, da bi dosegli ustrezno precepljenost, je dodatno vprašanje, ko pa druge države dosegajo boljšo precepljenost od nas pa nimajo obveznega cepljenja? Kako je bil potem možno, da otrok ni bil cepljen proti tetanusu, če pa imamo obvezno cepljenje proti tetanusu? Kako da imamo v naši državi manjši delež cepljenih otrok v primerjavi z drugimi državami, kjer to cepljenje ni obvezno? Kako je torej v državi, ki ima obvezno cepljenje proti tetanusu, nek otrok zbolel in imel znake tetanusa?

V članku iz leta 2017 se avtor sprašuje, zakaj imajo ob prostovoljnem cepljenju na Portugalskem in drugje bistveno večjo prelepljenost otrok, kot jo imamo v Sloveniji, kljub temu, da tam cepljenja niso obvezna? Zakaj se dogaja to, da imajo v državi, kjer je cepljenje prostovoljno, večjo precepljenost kot pri nas, ki imamo cepljenje predpisano v zakonu? Snovalci zakonskih podlag (svetovalec je bil tudi NIJZ) so v preteklosti navajali, češ, da če bi uvedli samo priporočljivo cepljenje, bi pravzaprav resno tvegali znižanje precepljenosti in epidemije. Na tem mestu je eden od temeljnih dejavnikov, ki vpliva na predpisovanje (ne)obvezo, zaupanje v svojo družbo in državo. Prakse govorijo v prid eni in drugi opciji. Ključno pri doseganju zaupanja prebivalstva, pa je dejansko verodostojna in zaupanja vredna komunikacija. Torej je bilo v Sloveniji nezaupanje do prebivalcev, da bi se cepili ali cepili svoje otroke, zelo visoko v preteklih letih in očitno so se odločevalci in njihovi svetovalci vse do danes odločali za tudi za represivni model uvajanja cepljenja, čeravno vedo, da so nekatere države bolje precepljene brez obveznega cepljenja.

Programi cepljenja se v EU uveljavljajo na podlagi priporočanja cepljenja s strani stroke kot tudi obveznega cepljenja. Omogočeno je tudi združevanje obeh pristopov. Gre v osnovi za politično odločitev posamezne države, ki odraža stališča in odnos med posameznikom in državo. V samo devetih državah članicah EU (Bolgariji, Hrvaški, Češki, Franciji, Madžarski, Italiji, Poljski, Slovaški in tudi pri nas) je cepljenje proti ošpicam obvezno za otroke, v preostalih 18 državah pa je prostovoljno in ga priporočajo ustrezni organi, katerim očitno ljudje zaupajo, kajti precepljenost v nekaterih državah, kjer cepljenje ni obvezno, je zavidanja vredna.

Iz naslednjega grafa je razvidno, da imajo razen Madžarske, ki ima obvezno cepljenje proti ošpicam, vse ostale države, kjer je cepljenje obvezno (rdeči stolpci), slabše rezultate, kot bi jih lahko pričakovali, če bi obvezno cepljenje tudi delovalo. Če bi delovalo, bi morale namreč vse države, kjer je cepljenje obvezno, slediti Madžarski, pa temu ni tako.

Če Portugalcem uspeva prepričati 99 % staršev, da cepijo svoje otroke proti ošpicam, zakaj mi v Sloveniji še vedno razmišljamo o tem, da mora biti cepljenje obvezno, čeprav kljub temu ukrepu ostajamo pri cepljenju zoper ošpice na repu EU s 93 % precepljenostjo otrok in smo pod vrednostjo, ki zagotavlja kolektivno imunost?

"Zakaj ima Portugalska visoko precepljenost proti covidu-19, pa ne pozna  obveznega cepljenja? Zakaj imajo te države manj močne in agresivne proticepilske aktivnosti kot Slovenija?"

Če se vrnemo nazaj k zemljevidu, se lahko vprašmo, zakaj so stare članice EU veliko bolj uspešne pri cepljenju proti Covid-19 kot novo pridružene članice? Lahko bi sklepali tudi tako, da je dolgoletno delo starih članic EU na podorčju razvoja cepljenja, promoviranja cepljenja in izobraževnaja ljudi o potrebnosti cepljenja pripeljalo ljudi do spoznanja, da vedo, zakaj se je potrebno cepiti, kaj pomeni cepljenje in zato se tudi gredo radi cepiti, če le imajo možnost in cepijo svoje družinske člane, če le imajo priliko, ker vedo, zakaj se cepijo, in ker postaja pri njih cepljenje dobrina. 

Pri nas pa smo zamudili desetletje izobraževanja ljudi. Mimogrede, zato imamo tudi tako močno proticepilsko gibanje, ki je zapolnilo prazen prostor, ki jim je bil podarjen, ker stroka ni vstopila v promocijo. V enem letu ne moremo premikati gora, četudi bi jih hoteli. Na NIJZ smo pripravili komunikacijski načrt za covid cepljenje, ki ga dosledno izvajamo. V preteklosti pod vodstvom različnih direktorjev inštitut ni opravil svoje domače naloge, sedaj pa od nas nekateri od njih zahtevajo, da v kriznih razmerah spremenimo tok reke, ki so ga skrbno negovali desetletja in to spremembo naj bi dosegli v enem letu. Vedenjski vzorci se spreminjajo leta in leta in tudi desetletja in prav na tej točki je tudi NIJZ zamudil svojo priložnost, da bi to naredil pravočasno.

Če se vrnem k cepljenju proti Covidu: lahko smo vseeno ponosni, da smo ne glede na razmere, v katerih delujemo in vse zamujene priložnosti, ki jih nismo realizirali, izredno uspešni pri cepljenju proti covidu. Dosegli smo veliko več, kot bi realno lahko, to pa ravno zato, ker smo se lotili cepljenja na način, ki je kljub vsemu zgoraj povedanemu privabil preko milijona prebivalcev na cepljenje.

Kot narod smo lahko ponosni, da nam je vseeno uspelo preseči mnoge ovire, ki so ravno zaradi neustreznih postopkov v preteklosti danes veliko večje, kot bi lahko bile, če bi bolje in učinkoviteje delali na področju cepljenja, tako kot narekuje sodobna stroka. Seveda bi morali v to tudi več vlagati. Brez tega ni mogoče doseči velikih premikov. Nekatere starejše članice EU se tega zavedajo in že desetletja veliko vlagajo v promocijo cepljenja, izobraževanje različnih skupin prebivalstva, vključno z zdravstvenimi delavci, intenzivno sodelujejo z lokalnimi skupnostmi in drugimi vplivnimi deležniki, mediji itd. Skratka, delajo sistematično, načrtno in na dolgi rok. To se jim obrestuje pri cepljenju proti covidu-19. Na Švedskem tako skoraj niso potrebovali nobene promocijske kampanje, pa so kljub temu dosegli zelo visoko precepljenost proti covidu-19.

Medtem, ko so stare članice EU leta in desetletja vlagale v aktivnosti na podorčju promocije cepljenja, izobraževale prebivalstvo, zaupale prebivalcem, mobilizirale lokalne skupnosti za cepljenje, da tako ljudje, vedo, zakaj se morajo cepiti, pa so se pri nas v medijih in v skupnostnem prostoru v času pred epidemijo pomenkovali včasih bolj ostro včasih bolj blago, zakaj je potrebno obvezno cepljenje, ga podpirali in grozili, da otroci, ki ne bodo cepljeni, ne bodo mogli hoditi v vrtec, izrekali kazni staršem, ki niso cepili otrok, in razmišljali, kako bi z še bolj razširjenim kaznovanjem, recimo, da necepljeni otrok ne more v vrtec, še bolj pritiskali na starše.

Navedel bom besede kolega zdravnika, pediatra dr. Marka Pokorna, ki je v nekem intervjuju zavzel naslednje stališče o cepljenju na splošno in cepljenju otrok: "Kolektivno zaščito pred nalezljivimi boleznimi lahko dosežemo le z dovolj visoko stopnjo precepljenosti. Stroke ne zanima, ali je cepljenje obvezno ali ne, zanima nas le varnost pred nalezljivimi boleznimi in posledično zadostna precepljenost, ki to varnost zagotavlja. Mislim, da ni toliko pomembno, kakšno obliko cepljenja imamo, pomembno je, da stroka s starši pravilno in ustrezno komunicira o cepljenju, da jim da pravilne informacije. Širši javnosti in nasprotnikom cepljenja je potrebno strpno in argumentirano pojasniti, kakšne so lahko posledice neprecepljenosti zaradi nalezljivih bolezni, proti katerim cepimo."

Dr. Pokornu je uspelo v zelo kratkem sestavku povedati skoraj vse.

Samo devet članic EU ima uveljavljeno obvezno cepljenje za ošpice, vse ostale države urejajo cepljenje na druge, manj represivne načine. Mar ni to dovolj povedno tudi za nas in dovolj dobra usmeritev, v katero smer se moramo razvijati? Pri nas pa je v letu in pol na drugi strani zacvetelo misijonarstvo proticepilskih gibanj, ki še dodatno sejejo dvom in strah na področju obvladovanja izbruhov nalezljivih bolezni in širijo nestrokovne in neverodostojne informacije. Hkrati pa v imenu proticepilstva vdirajo na cepilna mesta, v prostore NIJZ in nedavno tudi v prostore nacionalne radiotelevizije!

"Ko sem prišel na NIJZ, sem dobil epidemiologe praktično s svinčnikom in papirjem v času svetovne digitalizacije tega področja."

V naših glavah smo ohranili stare modele promocije cepljenja in jih prenašali v prakso. Moji predhodniki na NIJZ niso naredili odločilnih korakov za prihodnost, capljali so na mestu, se obotavljali in čudili, zakaj se delež precepljenih iz leta v leto zmanjšuje. Danes skuša vodstvo NIJZ skupaj s stroko razvijati nove pristope k cepljenju, da bi bile naše aktivnosti bolj podobne državam EU, ki so odlično precepljene. To delamo od mojega prihoda na NIJZ, digitaliziramo vse podatkovne zbirke na nalezljivih boleznih (sedaj v največji časovni stiski, ker jih naši predhodniki niso uspeli v času, ko so bili bistveno manj obremenjeni). Ko sem prišel na NIJZ, sem dobil epidemiologe praktično s svinčnikom in papirjem v času svetovne digitalizacije tega področja.

Do sedaj smo se naslanjali na možnost, ki jo nam daje zakon, da lahko odredimo tudi obvezno cepljenje, čeprav so vsi po tihem vedeli, da to v Sloveniji ne deluje več, niso pa imeli dovolj moči, da bi kaj spremenili. Črne koze iz preminule Jugoslavije in izvajanje aktivnosti ob njih sodijo v zgodovinske knjige, v druge čase, mi pa moramo delovati po javnozdravstvenih principih, ki veljajo danes, ko je znanost že krepko napredovala od takrat.

V nasprotju z Portugalci smo se zanašali na obvezno cepljenje, če bo potrebno cepiti večje število ljudi v času epidemije, in dali ustrezna določila v zakonodajo. Svet je šel naprej in ljudje pričakujejo, da bodo dobili informacije, da bodo spoštovani, ne pa prisiljeni v nekaj z zakonodajo. Če ne dobijo informacije, gredo na splet, tam informacij ni samo dovolj, ampak jih je veliko preveč. Težko je izbrati prave, verodostojne, kredibilne.

Z obveznim cepljenjem v demokratičnih družbah ne bomo mogli narediti veliko in Slovenija je demokratična družba. Zanjo smo se pred 30. leti borili, izpostavljali lastna življenja in življenja bližnjih, da smo dobili demokracijo, zato jo tudi globoko spoštujem. Demokracija sloni na družbeno sprejetih moralnih in etičnih normah, konstruktivnem delovanju, diskurzu, učenju, diskusiji, spoštovanju človeka in iskanju skupnih rešitev itn. Če živimo v demokraciji, mora tudi cepljenje dobiti demokratične konture. To pa ni lahko doseči v  zdravstvu, ki se nikakor ne more prilagoditi družbenemu sistemu, v katerem deluje, in še kar naprej živi in se razvija na osnovah iz preteklosti.

"Skrajni čas bi že bil, da se odločimo in gremo po demokratični poti v spremembo zdravstvenega sistema in posledično tudi cepilnega sistema."

Cepljenje je del sistema in brez spremembe sistema ne bo dobre in učinkovite spremembe na področju cepljenja. Iz tega lahko sklepamo, da imamo pred seboj izjemno nalogo, ki ne zadeva samo cepljenja, temveč reševanje problematike celotnega slovenskega zdravstva. Slovensko zdravstvo ne kliče, ampak kriči po spremembah. Skrajni čas bi že bil, da se odločimo in gremo po demokratični poti v spremembo zdravstvenega sistema in posledično tudi cepilnega sistema.

Krepko zamujamo in poskrbeti moramo, da nas dokončno ne povozi čas. Zvonovi zvonijo, tu in tam tulijo sirene, mi pa si še vedno želimo udobja polpreteklega časa in mislimo, ah, saj bomo že nekako zvozili. Ne bomo. Brez investicij, znanja, brez spremembe miselnosti in brez reorganizacije zdravstva, bo vse ostalo tako, kot je bilo. Zato bo le še težje, tudi na področju cepljenja, da ne rečem tudi slabše.

Je smiselno v tem trenutku vsaj za določene skupine v Sloveniji uvesti obvezno cepljenje? Odgovor ni preprost. Če bi Slovenci pravilno delali v preteklosti, bi se ljudje danes cepili brez prisile in o obveznem cepljenju sploh ne bi bilo potrebno razmišljati in bi se odprli, tako kot to delajo na Danskem. Pa temu žal ni tako, ker moji predhodniki niso naredili vseh domačih nalog, med drugim tudi domačo nalogo iz področja cepljenja. Zato bomo verjetno morali zaradi hitrega razvoja epidemije uvesti obvezno cepljenje, da bi zaustavili epidemijo, vsaj v posameznih skupinah prebivalstva, kajti najbolj učinkoviti ukrep v tem trenutku je cepljenje. Danci v celoti odpirajo državo, ker so se precepili preko 70 %. Tudi mi bi jo lahko, pa nimamo preko 70 % precepljenih.

Ne želim si obveznega cepljenja na način, kot ga izvajamo v Sloveniji in še osmih državah članicah EU. Želim si, da bi starši vedeli, zakaj je pomembno cepljenje otrok in njih in da bi sami odgovorno pristopali k cepljenju takrat, ko je to potrebno, da bi zaščitili otroke in sebe. A žal smo se na tem področju tudi po zaslugi mojih predhodnikov, ki so sedaj kritični v medijih proti obveznemu cepljenju, tako počasi razvijali, da smo še daleč do uporabe pristopov, ki jih uspešno uporabljajo na Portugalskem, kjer ne potrebujejo več obveznega cepljenja. 

"Če stroka na posameznem področju ne sledi času in ne implementira vsakodnevno novosti v prakso, jo povozi čas."

Naj bo zaključek tokrat optimističen. Kljub velikemu zaostanku ni še nič izgubljeno, zavihati je potrebno rokave in se najprej cepiti, potem pa narediti čim več za to, da bodo ljudje verjeli v znanost, v cepljenje in da nam ne bo več potrebno izvajati obveznega cepljenja, ter se tako končno uvrstimo med večino držav EU brez obveznega cepljenja, ki bo rezervirano le še za izredne razmere, ko ni več druge možnosti.

Ne pozabite: Cepite se! Predvsem zato, ker je to dobro za vas in za družbo. In ker veste, da to deluje.