Začelo se je namreč z vonjem, ki je bil v zraku povsod, kjer se je v Sovjetski zvezi dogajalo kaj posebej slovesnega – to je bilo lahko v moskovskem konservatoriju ali Velikem gledališču, lahko je bilo na poslovilni slovesnosti absolventov na univerzi ali pa pri poroki. Malce sladkobna, težka aroma je bila v mojem spominu povezana z nekoliko bolj umirjenim občinstvom, poliranim parketom in žarečimi lestenci, medtem ko so ljudje v odmorih krožili po gledališkem foyerju. Isti vonj sem srečeval tudi pozneje, že v času NDR, posebej ob uradnih sprejemih, na nemško-sovjetskih srečanjih ali v oficirskih kazinih. Sprva me je torej vleklo k temu vonju, zanimalo me je, ali bi lahko na kakšen način izvedel ime tega parfuma, vse drugo pa je nato kar nekako samodejno steklo, korak za korakom. Moja prva poizvedovanja so prinesla ugotovitev, da gre za vonj parfuma, imenovanega Rdeča Moskva.

Glede dišav je seveda tako, da zelo dobro poznamo kariero silno uspešnega parfuma Chanel Nº5, komaj kdo pa pozna zgodovino najpriljubljenejšega sovjetskega parfuma. In tedaj se je pokazalo, da oba omenjena parfuma izvirata iz ene in iste, skupne kompozicije, ustvarila pa sta ju v zadnjih letih carskega imperija francoska parfumerja, izmed katerih se je eden – Ernest Beaux – po revoluciji in državljanski vojni vrnil v Francijo in spoznal Coco Chanel, medtem ko je drugi – Auguste Michel – obtičal v povojni Rusiji, sodeloval pri vzpostavljanju sovjetske parfumerijske industrije in iz "najljubšega buketa carice Katarine" ustvaril Rdečo Moskvo.

Oba parfuma sta prispodoba nastanka novih vonjskih svetov, radikalno različnih biografij, različnih kulturnih okolij v Parizu in Moskvi v prvi polovici 20. stoletja, simbolizirata pa tudi zapeljiv, opojen vonj oblasti: na eni strani Coco Chanel, ki se je v zasedenem Parizu pečala z nemškimi okupatorji, na drugi strani pa – neprimerno manj znana – kariera Poline Žemčužine, žene sovjetskega zunanjega ministra Vjačeslava Molotova in ljudske komisarke Sovjetske zveze, ki je bila nekaj časa pristojna tudi za sovjetsko kozmetično in parfumerijsko industrijo. Coco Chanel se je po vojni začasno umaknila v Švico, Polina Žemčužina-Molotova pa je bila v sklopu povojne antisemitske gonje konec štiridesetih za pet let poslana v izgnanstvo in je tam spoznavala tudi "vonj taborišč". Chanelova se je v petdesetih letih znova razmeroma uspešno vrnila na pariško modno sceno, medtem ko je Žemčužina skupaj z možem živela odmaknjeno v Moskvi, vse do smrti leta 1970 pa ostajala prepričana stalinistka. Ena od stranskih sledi teh raziskav me je pripeljala tudi do "grande dame nemškega filma" Olge Čehove, ki je bila poleg tega tudi diplomirana kozmetologinja.

Toda naj je bil parfum Rdeča Moskva še tako popularen, je klonil pod stagnacijo pozne Sovjetske zveze in pred navalom globalne industrije dišav. V posovjetski Rusiji se je sicer vrnil na trg in danes enako kot strast zbirateljev parfumskih stekleničk simbolizira prvobitno "iskanje izgubljenega časa". In pri takem iskanju ne izostanejo tudi nenadejana, osupljiva odkritja: kot se je pokazalo, je bil sovjetski avantgardistični slikar Kazimir Malevič tudi neznansko dolgo anonimni in pozabljeni oblikovalec stekleničke daleč najbolj priljubljene kolonjske vode v Sovjetski zvezi – in to še pred iznajdbo znamenitega Črnega kvadrata, te umetniške ikone 20. stoletja.

Na tej moji raziskovalni poti so bili zelo dolgi odseki, na katerih se ni zgodilo nič, vedno znova pa sem naletel na presenetljiva odkritja, ki so me spet bliskovito poganjala naprej. Tako sem se klatil po bazarjih ruskih mest ter začenjal tudi že sam zbirati stekleničke parfumov in reklamne plakate iz časov pred revolucijo, povsod sem srečeval laike, ki so se izmojstrili v strokovnjake. Romal sem na Place Vendôme in na Rue Cambon 31, da bi videl stopnišče, na katerem je Coco Chanel predstavljala svoje kolekcije, pri vsem tem pa spoznaval, da svet luksuza za analizo družbe ni prav nič manj poúčen kakor študije o zgodovini vsakdanjega življenja preprostih ljudi. Ob butikih in parfumerijah na Rue Saint-Honoré si je mogoče vsaj nekoliko pridobiti vpogled v dostojanstvo te obrti ter neizčrpno domišljijo umetnikov in oblikovalcev.

Ta knjiga nemara sploh ne bi nastala, če me ne bi navdihnil veliki Karl Lagerfeld. Tako sem obiskoval muzeje in arhive, v katere drugače ne bi bil zašel niti pomotoma, a sem v njih odkrival mreže in povezave med številnimi zanimivimi ljudmi, kot se razodenejo šele v luči prav posebnih konstelacij: tu sta sodobnika Djagilev in Coco Chanel, tu so sodobniki Malevič in Tiffany, Gallé ter Lalique. Kdor pa pobrska po internetu, bo odkril, da Rdeča Moskva dandanes ni samo priljubljen zbirateljski predmet nostalgikov, temveč jo je po spletu kadarkoli mogoče tudi naročiti in kupiti.

Vsaka doba ima tudi svojo aromo, svojo dišavo, svoj vonj. "Stoletje skrajnosti" je proizvedlo sebi lastne, nove vrste vonjev. Revolucije, vojne in državljanske vojne so tudi olfaktorični dogodki. Razdeljenost sveta v preteklem stoletju lahko zdaj post festum in strnjeno raziščemo – tako rekoč "z nosom" – in o njej povemo tole zgodbo.

***

Ena sama kapljica parfuma lahko v sebi skriva vso zgodovino 20. stoletja. Ko se je Gabrielle Chanel spomladi 1921 v Grassu, svetovni prestolnici dišav na francoski Rivieri, sestala s parfumerjem Ernestom Beauxom, da bi izbrala eno od kompozicij, ki jih je razvil, ni mogla vedeti, da je bila formula dišave, ki je z imenom Chanel Nº5 pozneje postala svetovna uspešnica, znana tudi še nekje drugje – v Moskvi. Chanel Nº5 in Rdeča Moskva pripadata različnima svetovoma, vsak zase pa simbolizirata slovo od belle époque in revolucijo v svetu dišav, čeprav je njunemu nastanku botroval jubilej dinastije, že obsojene na zaton.

O karieri Chanela Nº5 vemo mnogo, o pomenu Rdeče Moskve le malo. Steklenička Chanela Nº5 zaseda častno mesto v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MOMA), steklenička Rdeče Moskve pa je šele v poznem sovjetskem obdobju in posebej po razpadu Sovjetske zveze postala objekt poželenja zbirateljev vintage predmetov na bolšjih sejmih in v antikvariatih. Nedolžno priznanje Marilyn Monroe, da ima "v postelji na sebi samo nekaj kapljic Chanela  Nº5", je postalo učinkovit reklamni slogan in del splošne kulturne dediščine. Po mnenju Andréja Malrauxa so v 20.  stoletju podobo Francije v svetu najizraziteje zaznamovali Pablo Picasso, Coco Chanel in Charles de Gaulle. Po besedah Georgea Bernarda Shawa pa sta bili najpomembnejši ženski 20. stoletja Coco Chanel in Marie Curie.

Nasprotno o Polini Žemčužini-Molotovi ne vemo prav dosti več kot to, da je bila žena predsednika vlade in poznejšega zunanjega ministra Sovjetske zveze Vjačeslava Molotova, ki ga povezujemo denimo s podpisom nemško-sovjetskega pakta o nenapadanju avgusta 1939 ali vsaj z molotovkami, za poimenovanje katerih pa si sicer ne more lastiti avtorskih pravic. Gre za zgodbe z različnim potekom, ki pa vseeno spadajo skupaj in nam vsaj nekoliko omogočajo razumeti notranjo povezanost epohe, ki je bila tako globoko razklana kot le malokatera: to je bila "doba skrajnosti" (Eric Hobsbawm), ki ji je sledilo dolgo obdobje razdeljenosti sveta.

Kdor bi zmogel pripovedovati zgodbe obeh delov sveta, bi moral pripovedovati o vzporednih dogajanjih, katerih akterji niso drug o drugem vedeli skoraj ničesar, razen morda tega, da obstajajo, raziskovanje teh dogajanj pa se dandanes vsekakor zelo izplača, četudi se škripanje in pokanje v tramovju postarane ureditve sveta v 21. stoletju ne zdi ravno primeren čas za pretirano ubadanje z vonjavami, dišavami in sploh vsakovrstnim luksuzom. Toda o zgodovini dišav je mogoče pripovedovati šele zdaj, po koncu obdobja delitve sveta na dve hemisferi, in če ji tudi ne pridemo čisto do dna, bomo vendarle dobili natančnejšo predstavo o dogajanju v 20. stoletju. Saj morda je prav zares tako, da se veliki svet, ki se zrcali v kapljici vode, skriva tudi v kapljici parfuma in nam lahko razgrne vsaj skromen nadih arome stoletja, za katero je bil komponiran.

Nikakršna "olfaktorična akrobacija" ni potrebna, da bi zmogli obrazložiti ali upravičiti znanstveni interes tudi zgodovinarjev za svet vonjev in dišav. Revolucionarna dela, kot so denimo Kužni hlapi in narcisa Alaina Corbina, obravnavajo svet tudi kot vonjski svet in zgodovino vonjev kot integralno sestavino zgodovinskega razumevanja življenjskih svetov ter pomagajo pri uveljavljanju čutila za voh tudi kot upravičenega predmeta zgodovinopisja. Roman Parfum Patricka Süskinda je sijajno komponirana kriminalka, ki je obenem povrnila zavedanje o pomenu čutila za voh ter zgodovini dišav, njihovega izdelovanja in učinkovanja ter temu zagotovila pripadajočo pozornost. Potlej je bržkone že jasno, da za zaznavanje zgodovinskega sveta nista "relevantna" zgolj oko uho s spontano, samoumevno privilegiranostjo avdiovizualnega, temveč da pri tem sodelujejo tudi drugi čuti – voh, tip in okus.

Čeprav sta knjigi Alaina Corbina in Patricka Süskinda izšli že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, se pozornost za voh v zgodovinopisju uveljavlja le zelo počasi. Je namreč prav na dnu hierarhije čutov; velja za nekaj neozaveščenega, nezavednega, neracionalnega, iracionalnega, neobvladljivega, arhaičnega in nevarnega. Razsvetljenstvo je čut za voh pregnalo. "Danes imamo opraviti z dezodorirano zgodovino" (Roy Porter) in vid je "najbolj racionalno človekovo čutilo". "Četudi je voh v svetu naravoslovja nemara postal 'nebistven', je na področju humanistike in družboslovja šele začel razodevati svoj potencial, ko gre za omogočanje dostopa na nove teritorije, potrebne razlage. Vsekakor je demonstriral svojo moč navdihovanja."

Poenostavljeno bi lahko rekli, da še zmerom nekako premalo 'vohamo' po zgodovini.

________________________

Knjiga Vonj imperijev je izšla pri založbi Beletrina, ima 172 strani, stane 24,00 evrov, v elektronski verziji (e-knjiga) pa 17,99 evrov.