Danes, dvajset let kasneje, o napadih, ki so se zgodili 11. septembra 2001, malo po 15. uri po srednjeevropskem času, vemo približno toliko, kot smo izvedeli v dnevih po 11. septembru. Morda bo odločitev ameriškega predsednika, da odvzame oznako zaupno dokumentom FBI v zvezi s tem dogodkom, razkrila kaj novega, čeprav je to bolj malo verjetno. V luči aktualnih dogodkov, zlasti ne več tako rožnatih odnosov med ZDA in Savdsko Arabijo, je povsem možno, da bomo naposled le izvedeli, da to, da je bila velika večina napadalcev savdskih državljanov, ni bilo povsem naključno, in da je bil med organizatorji napadov tudi visok funkcionar savdske tajne službe. Konec koncev Al Kajde brez bogataške savdske družine bin Laden nikoli ne bi bilo, povezav med afganistanskimi mudžahedini, iz katerih se je sredi devetdesetih rodila Al Kajda, in ameriško Centralno obveščevalno agencijo (CIA) pa tudi ni mogoče prikriti.

Vendar niti razkritje vseh doslej tajnih dokumentov v zvezi z 11. septembrom ne bo spremenilo dejstva, da veliko ljudi še vedno ne verjame uradnim razlagam. Ne gre zgolj za teorije zarote, ki so jih z argumenti in znanstvenimi dokazi doslej večinoma uspešno ovrgli. Nekatere obveščevalne službe so namreč slutile, da se pripravlja teroristični napad velikih razsežnosti. Poleg tega je bil newyorški WTC v začetku devetdesetih že enkrat tarča teroristov, vendar se je vse skupaj končalo z manjšo eksplozijo in požarom v podzemnih garažah.

11. september 2001 je bil prvovrsten medijski dogodek, ki so ga prenašali v živo.

Če so službe, zadolžene za varnosti države, tudi tokrat zamočile, bodo morali Američani enkrat ta del svojega (para)državnega sistema enostavno demontirati in postaviti na novo, kajti CIA je že več kot sedemdeset let, sploh pa po atentatu na Johna F. Kennedyja, bolj kot rešitev del problema. Donald Trump, ki je bil tujek in motnja v delovanju demokratske in republikanske politične elite, je sicer grozil, da se bo lotil tudi tega "močvirja", vendar je bilo vse, kar se je zgodilo, to, da so mu fantje, s katerimi ni šale, vrnili udarec z umazano zgodbo o domnevnem ruskem vmešavanju v ameriške volitve. Oliver Stone lahko posname še deset filmov o svinjarijah, ki jih je zagrešila CIA, pa se ne bo zgodilo nič ...

... čeprav se je v zadnjih dvajsetih letih v Ameriki pravzaprav zgodilo veliko. Morda je k temu veliko pripomogel ravno 11. september, ko so Savdijci s štirimi ugrabljenimi potniškimi letali podrli Dvojčka in poškodovali Pentagon, medtem ko četrto letalo (United Airlines, let 93) ni prispelo do tarče (Kongres), saj so potniki uspeli vdreti v pilotsko kabino, kjer so bili ugrabitelji, vendar so slednji strmoglavili letalo, ki je s hitrostjo 990 km/h treščilo na zemljo v Pensilvaniji, kakšnih 200 kilometrov pred ciljem.

Ameriški Kongres so, če smo lahko malce cinični, skoraj "zavzeli" šele Trumpovi privrženci slabih dvajset let kasneje, januarja 2021, ko so želeli preprečiti inavguracijo Josepha Bidena kot Trumpovega naslednika. Naslednika, ki mu skoraj polovica Amerike še vedno odreka legitimnost. Ko rečem polovica, mislim na ocene in mnenja, ki nimajo zveze z ameriškimi mainstream mediji, o katerih imajo vsi Američani, s katerimi sem v zadnjih dveh letih govoril, izrazito negativno mnenje. Ker so jih, nekdanji svetilniki medijske svobode, vsi po vrsti razočarali. Pustili na cedilu. Ker so se vsi po vrsti prodali bodisi kapitalu bodisi politični eliti. Tako nizkega ugleda ameriški mainstream mediji niso imeli še nikoli v zgodovini. Vprašanje je, če si bodo sploh še kdaj opomogli. Kajti kredibilnost ustvarjaš leta in leta, izgubiš pa jo v trenutku.

Resnica, ki jo človek začuti šele v živo in ob stiku z Američani, v trenutku razblini mit o "deželi svobodnih", kjer so volitve "praznik demokracije". Tako zelo razdeljene, kot so Združene države Amerike danes, niso bile že poldrugo stoletje. Ironija zgodovine pa je v tem, da se "latentna državljanska vojna" med Američani krepi dve desetletji po tem, ko so jih teroristični napadi povezali skoraj tako močno kot japonski napad na Pearl Harbour decembra 1941. Republikanski predsednik George W. Bush, ki je po zaslugi 11. septembra in t.i. vojne proti terorizmu v Beli hiši ostal dva mandata, je v dneh in tednih po 11. septembru užival tolikšnjo podporo ameriške javnosti, o kateri lahko Joe Biden samo sanja - in to do konca svojega prvega mandata, če ga bo dočakal. A tudi če ga bo, drugega ne bo dobil. Jeza, razočaranje in upor proti wahingtonskim elitam, ki jih ta demokratski predsednik pooseblja, so prehudi, da bi senilni starček s svojevrstnim smislom za humor, lahko doživel reelekcijo.

Iz "napadene Amerike" do "vojne proti terorizmu" je bila kratka pot.

Sramotni pobeg iz Kabula, ki je repriza "zmage v Vietnamu" in panične evakuacije iz ambasade v Saigonu, je ameriško družbo le še dodatno razvnel. Čemu smo zmetali stotine milijard dolarjev v Afganistan, če smo oblast predali banditskim talibanom, se sprašujejo ameriški davkoplačevalci. Saj bi se kaj podobnega lahko vprašali tudi slovenski, vendar so številke neprimerljive, pa tudi "davkoplačevalska zavest" Slovencev je bolj kot ne na psu. Ljudem pri nas enostavno še vedno ni jasno, da so oni tisti, ki financirajo to državo. Tudi vsako podarjeno puško, ki je ostala v Afganistanu, so kupili slovenski davkoplačevalci ...

Američani lahko dvajset let po 11. septembru ugotovijo, da sta jih obe politični eliti, najprej republikanska, potem pa še demokratska, vlekli za nos vsa ta dolga leta. "Vojna proti terorizmu", ki so si jo izmislili Bushevi neokonservativni republikanci in v sodelovanju z britanskim premierjem Blairom uspešno nalagali Združene narode in s tem ves svet, je na koncu pripeljala do začetka domino efekta na Bližnjem vzhodu (Irak) in še ene dolge in izgubljene vojne v Afganistanu. Tisoči milijard dolarjev so šli za to, večji del se je vrnil v orožarsko  industrijo in energetiko. Najbrž ni naključje, da so demokrati le nadaljevali začete "projekte" in do konca razsuli Bližnji vzhod; po Iraku so se spravili na Libijo in Sirijo.

Vmes smo ceno za "vojno proti terorizmu" drago plačevali tudi Evropejci. Serija terorističnih napadov (Madrid, London, Berlin, Nica, Pariz, Dunaj ...) je bila izključna in neposredna posledica islamističnega radikalizma, ki ga brez ameriškega rovarjenja po Bližnjem vzhodu ne bi bilo oziroma si ne bi za svojo tarčo izbral Evrope. Tako pa je Evropa - pravzaprav Evropska unija - postala nekakšen sostorilec pri ameriških vojnah proti pravim in namišljenim teroristom.

V teh dvajsetih letih so nam v imenu varnosti postopoma začeli zmanjševati osebnostne pravice; prepričali so nas, da je pravica do zasebnosti relativna in da se ji moramo odpovedati v korist "višjih interesov". Države so po zaslugi latentne teroristične grožnje spreminjale kazensko zakonodajo in zaostrovale kazenske postopke. Prvič po 2. svetovni vojni so Američani vzpostavili zaporniško taborišče za ljudi, osumljene terorizma ali vsaj sodelovanja s teroristi. V oporišču Guantanamo, na Kubi. Na ameriških tleh si ga niso upali, saj bi Vrhovno sodišče hitro ugotovilo, da gre za nezakonito pridržane osebe, ki so jim kršene temeljne človekove in procesne pravice.

Talibansko norčevanje iz ameriških simbolov, med katerimi je tudi dvig zastave na Iwo Jimi.

Toda dvajset let preganjanja teroristov po svetu se je na koncu sprevrglo v ponižanje. Iz Afganstana so se Združene države pobrale le za malenkost manj neslavno kot v sedemdesetih iz Saigona. Talibani so si privoščili fotomontažo z znamenito fotografijo iz Iwo Jime - kjer vojaki namesto ameriške zastave na drogu k višku dvigujejo talibansko zastavo. Za Američane je to približno tako huda žalitev, kot da bi Slovencem nekdo zažgal Aljažev stolp na Triglavu.

Kakorkoli obračamo, Združene države Amerike so v zadnjih dvajsetih letih postale uroboros. Z namišljeno vojno proti terorizmu so proti sebi (in celotnemu zahodnemu svetu, vključno z Evropsko unijo) obrnile velik del muslimanskega sveta. Zaradi notranjepolitičnih spletkarjenj sta obe dominantni politični eliti, republikanci in demokrati, uspeli zlorabiti takorekoč ves medijski trg, republikancem se je zgodil fenomen Donald Trump, ki ga še ni konec in lahko tudi uniči stranko. Demokrati so se populističnemu voditelju, ki bi zrasel iz njihove sredine in se dvignil nad stranko, za zdaj uspeli izogniti, vendar plačujejo visoko ceno popuščanju progresivnemu, skrajno levemu krilu, še bolj tvegane so igrice z odškodninami za suženjsko delo in molk ob skrb vzbujajočih anomalijah v ameriški družbi. Ne gre le za BLM histerijo, ki je presegla razumne meje, pač pa tudi revizionizem, ki utegne na koncu pripeljati celo do tega, da bodo iz Spomenika Abrahamu Lincolnu (Lincoln Memorial) odnesli Lincolna, ker je bil belec, na njegovo mesto pa postavili Georgea Floyda ...

Resda so to za zdaj notranjepolitične travme Združenih držav, vendar Evropa nikoli ni bila daleč stran. In metuljev učinek se je v čezatlantskih odnosih pojavil že večkrat, vedno v škodo Evropejcev. A če se vrnem k današnji obletnici -  v množici analiz, študij in razmišljanj o obdobju po 11. septembru 2001 pogrešam eno samo, preprosto ugotovitev: da danes živimo neprimerno manj svobodno, kot smo pred dvajsetimi leti, in da po vsej verjetnosti bolje ne bo nikoli. V zadnjih dvajsetih letih gredo trendi v glavnem samo še navzdol, našo usodo pa je dokončno zapečatila pandemija, ki nam je vsaj za nekaj let občutno omejila tudi svobodo gibanja.