Ars Electronica prek terenskega testa lahko prevede ogromno znanja in izkušenj v družbene strukture. Digitalni svet in digitalna umetnost imata velik potencial. Omogočata, da se digitalno postavi v središče planetarnega delovanja, usklajeno z etičnimi načeli. Res je, smo v testnem obdobju XXI. stoletja. Sam bi spremenil iz New digital deal v New digital i-deal!

Ars Electronica je med vsemi svetovnimi manifestacijami - ne le umetniškimi - postala najbolj pričakovan dogodek na svetu. V svojem bistvu je ena redkih, ki bi lahko poznala odgovore, ki jih od nas terja čas pandemije. Medicina in farmacija sta le delen odgovor. Po lanskoletni hibridni Ars Electronici št. I. je nastopilo leto Ars Electronice št. II., z razširjeno organizacijsko artikulacijo. V drugi krizni festivalski izdaji nadaljujejo s hibridno metodo, s Kepllerjevimi vrtovi (vozlišči) po vsem svetu, od Ljubljane do Sankt Peterburga, Amsterdama, New Yorka in Hong Konga. Letos je šestinosemdeset digitalnih vrtov (vozlišč), ki zastopajo različne misije. Ljubljanski "konS" se je odgovorno vključil s kritičnim premislekom o uporabi visoke tehnologije. S premisleki o uvajanju etičnih ideacij in načel pri inovaciji. V "konS" artikulaciji so sodelovali Luka Frelih iz Ljudmile / konS, Veronika Liebl iz Ars Electronice in Miha Turšič iz Waaga/ NL. Moderator pa je bil Jurij Krpan, Kersnikova, konS /SI. 

Le na inovativen način se lahko soočimo s krizno nervozo sveta. Povejmo to, kar že dolgo vemo: tehnologija ni nikoli nevtralna! Je fluidna struktura, ki močno krepi zavest o svetu in manifestira metafizično. Ravno zaradi slednjega je logično, da se povezuje z umetnostjo. 

V času, ko po kriznih dneh (želim si, da je to res) umirjamo naša vsakdanja življenja, ni nobene potrebe, da ga tudi poneumljamo. Nekdo se je te dni izvrstno, sofistično izrazil: Ni več vprašanje, kaj lahko digitalno naredi za nas, temveč kaj lahko mi naredimo za digitalno. Zato je logično, da se ponovno vprašamo, kaj sploh pomeni digitalno? Potrebno je izoblikovati nov družbeno-digitalen dogovor za navdih in upanje. Vem, da se bere patetično. Kako naj se bere drugače, saj živimo v krizi. Upam le, da ne v apokalipsi.

Digresija: Dobitnica Zlate Nike je umetniška skupina Forenzična arhitektura za projekt Študije oblakov, ki opozarja na okoljske zločine. Zlata Nika je dodeljena za projekt v območju umetne inteligence. Priznanje Ars Electronice je dobila dr. Špela Petrič za projek PL'AI. Projekt kaže kontinuirano raziskovanje in zanimanje Špele Petrič za rastlinski svet. Konec digresije.

Letošnji program Ars Electronice je tako obsežen, tako prelomen, da ga je nemogoče zaokrožiti v poročilu, kaj šele, da bi ga komentiral. Moja današnja naloga je dvojna. Prvič, da opozorim na to, kaj je v letošnji krizni ediciji drugače od lanske in drugič, da pogledam na Ars Electronico v njenem totalu, z njeno najpogostejšo umetniško obliko, z interaktivnimi instalcijami!

Prvič: Letos je po mojem ključnega pomena "festivalska Univerza", ki ima namen povabiti stotino slušateljev iz štiridesetih držav in z njimi premisliti metode, ne le "učenja na daljavo", temveč modelov digitalne didaktike v analognem. Sploh v času po obdobju "učenja na daljavo".

In zdaj velik preskok! Drugič: Interaktivna instalacija je pomemben umetniški medij, ki se je razvijal zadnjega pol stoletja, tudi na Ars Electornici, vzporedno z razvojem novih tehnologij. Pri instalacijski umetnosti gledamo preplet objektnosti v posebno izolirani sobi z namenom manifestacije umetnikove ideje. V zadnjih desetletjih pa izrazita interakativna instalacija, ki spodbuja neposredno delovanje med objektom in gledalcem. S tem, ko gledalec vstopi v prostor z razstavljenimi objekti, vzpostavi aktiven soodnos. Interakcija je komunikacija, iz katere razberemo umetnikove programirane procese. Ti nam oblikujejo pomene.

Rad se ponavljam: Klasična razstava zasleduje stavek - Ne dotikaj se me! Digitalna interaktivna instalacija - Dotakni se me! Interaktivna instalacija ponuja popolnoma drugačno izkušnjo od doživljanja tradicionalne slike. Oblikuje nam odgovornost, izhajajočo iz konceptualne umetnosti. V sami interaktivni instalaciji je nameščena zaključena konceptualna celota. V njej je ideja pomembnejša od same materializacije.

Smiselne pobude: V interaktivni instalaciji je nameščen soodnos, ki ga vpletemo že v pripravah na procesiranje umetnine. Največkrat je tako, da instalacija procesira odnose v realnem času. Oblikuje soodnose za drugačno bodočnost. Pri gledalcu, ki se nahaja znotraj umetnine, preverja njegove vizualne in intelektualne pozicije. Interaktivne instalacije so kompleksne umetnine.

Dober in zelo preprost primer interaktivne umetnine je premikajoč objekt v prostoru. Premika se odvisno od gledalčeve telesne pozicije. Objekt senzorno reagira na telo, s tem pa se kinetizira. V umetnini je nameščeno dvojno razumevanje:

a.) same objektnosti v prostoru, njene prisotnosti 

b.) gledalca, ki s hitrim postopkom učenja začne manipulirati z objektnostjo. Na ta način manipulira tudi z resničnostjo.

Tradicionalna umetnost enosmerno usmerja umetnikovo pozicijo. V interaktivni instalacijo pa prek objekta obstaja cel niz možnega, programiranega reagiranja. Zavest je tista, ki uporablja učenje in spomin za svoje orodje. Spomin in učenje sta ključnega pomena. Prek učenja in spomina rekonstruiramo pretekla stanja objekta. Teorija spomina pravi, da spomin ni le zbirka podatkov, temveč tudi reagiranj. Uporabnika (gledalca) moramo najprej naučiti razumeti programiranega niza. Šele tako lahko pride do preseganja razstavljene objektnosti. Pri tem pa gledalec maksimalistično vključi svojo zavest.

Z različnimi nizi-programi sproža uporabnika. Pri tem ta doživlja različna stanja in učinke. V interaktivni instalaciji je nameščena umetnikova skrita volja, ki preseneča v smeri etičnih zahtev. Vedno je interaktivna umetnina komunikacijska mašina. Zdaj pa najpomembnejše: Povratnost! Uporabnik instalacije s svojim angažmajem vključuje svojo pozicijo, ki je ključna pri oblikovanju (rezultiranju umetnine). Z instalcijsko interaktivnostjo se širi prostor razumevanja umetnosti in realnosti: Kaj je to spomin, kaj je učenje. To pa je za začetek delovanja festivalske Univerze fantastičen model in metoda. Boljše ne poznam! Usmeri nam pogled v prihodnost imaginarnega, ki nam omogoča razvoj novih svetov.