Prav gotovo arhitekti na svetlobo gledamo drugače kot ostali uživalci te nore energije. V prvi vrsti gojim hvaležnost do tega vira, te nezemeljske sile, ki vzbuja spoštovanje, saj smo prav vsi deležni njene lepote, moči in vpliva. Svetloba pomeni videti, začutiti. Globoko, iskreno in jasno pokazati podobe časa in prostora. Ustvarja peto dimenzijo, dimenzijo globine, prodornosti in vsebine, predvsem pa hvaležnosti.

Ko oblikujem nov prostor, volumen, me svetloba in njen vpliv spremljata na vsakem koraku, na vsaki potezi skice in poustvarjanja volumnov, ki jih kreiram. Funkcionalnost prostora in zasnove je pogojena in soodvisna s svetlobo.

Svetloba se spreminja, se tega zavedamo?

Zjutraj je mehka in rdečkasta, nas spravi v dobro voljo in napolni, zbudi. Čez dan je modra in močna, zvečer pa nas popelje v povzetek in umiritev doživetega. Tako moramo arhitekti, ki kreiramo ambiente, tudi razmišljati. Poiskati vse možnosti, da so prostori in ambienti povezani s svetlobo, da prostor začutimo in nezavedno doživimo ekstazo, kvaliteto spremljave.

Kdaj ste bili zadnjič v kopalnici, ki je imela za strop nebo in sončne žarke na licu, pokritem s svežo in čisto slovensko vodo? Verjetno v kakšnem campu ali pa kje v naravi, na glampingu. Sam iščem prav te občutke v moji arhitekturi, v mestu samem. In verjemite, možno jih je podoživeti. Poustvariti.

Ko gre za zaupanje naročnika, ko dobimo to primarno vez, takrat vsaka poteza dobi svoj namen. Takrat kot sonce zasije projekt, naročnik in mi. Takrat se čustva in poteze zlijejo v popolnost.

Oči so tisto čutilo, ki najbolj zazna vpliv svetlobe. Telo, koža malo manj, a prav nič manj pomembno. Ko sončni žarek obsije kožo, je v hladnem okolju to tako blagodejno kot požirek vročega čaja ali prisotnost sorodne duše, ki te objame. Ko v letnih časih razmišljaš o svetlobi, ima prav v vsakem času svoj pomen, drugačen, skrit a tako pomemben za naša počutja. Prav tako je z lokacijo.

V arabskem svetu je svetloba popolnoma drugačna kot pri nas v Evropi in s povsem drugačnim sevom. Sonce sije tako močno, da temperature poleti dosežejo 55 stopinj in več. Podplati usnjenih čevljev se prično topiti na razbeljenem asfaltu kot maslo. Dihanje je težko, v pljučih peče in gibanje, šport je povsem nespametno, nemogoče. Spomnim se, kako sem neko popoldne, ko je vročina malo popustila, uspel najti čas in v Riadu odšel na golf. Zunaj je bilo samo 44 stopinj, sonce v zenitu. Korajžno sem verjel, da bom lahko z vozičkom preigral igrišče. Po devetih luknjah sem iskal hladne obkladke in ledeno mrzlo vodo, ker piva seveda v Savdski Arabiji ni možno dobiti.

Svetloba je v teh vročih in suhih delih sveta pridušena, prah se dviga s sapico in mističnost dni je neskončna. Neskončna kot rešitve arhitektur, ki jim lahko sledimo zadnja leta. Kreativnost je neverjetna, vključevanje trajnostnih prijemov, naravnih materialov, smart konceptov, sodobnih materialov … Vse to mi daje krila, da kreiram in si dovolim biti arhitekt ambientov z dušo - oziroma še boljše: arhitekt svetih prostorov, ki zbudijo dušni razcvet.

In tako smo pri našem projektu slovenskega paviljona za ExpoDubai, za katerega smo prejeli že tri mednarodne nagrade, dihali s svetlobo. Ko se dotaknemo svetlobe, je paviljon v tem edinstven. Preko našega projekta je razpelo navideznih šest kotnikov, ki z rahlim zarobljenjem - kupolo, ustvarijo mističnost igre senc in svetlobe in vsem obiskovalcem pričarajo ta vdih. Tako v Vip prostoru kot v parterju. Svetloba se še dodatno lomi in igra z zeleno fasado, ki uprizarja slovenski gozd in zelenje s tem le še oživimo. Pri oblikovanju svetlobe ne smemo pozabiti na umetno svetlobo, ki si je mi v našem studiu želimo v naravni pojavnosti. Pojavnosti občutkov in spreminjanja. Pri tem seveda moramo vključiti strokovnjake, ki vsak s svojim dotikom vpliva, da je projekt presežek, da je projekt kar najboljši približek naravi sami.

Takrat, ko je projekt blizu naravi, ko forma deluje naravno, ko je občutenje blizu, vem, da projektiramo dobro. Nikoli popolno. In tako je bilo že pri prvi skici za slovenski paviljon EXPO v Dubaju. Vedel sem takrat na letalu, na letu iz Istanbula za Riad, ko je večerna svetloba na eni strani umirjala moj temperament in na drugi budila mističnost, da bo to zmagovalni projekt. Ne samo da bom zmagal na natečaju v Sloveniji, ampak da bo projekt odmeven, da delamo arhitekturno umetnino, ki povezuje moje korenine in življenske izkušnje, delo, raziskave zlije v eno, v podobo Slovenije v enem. Nagrade, ki smo jih prejeli že pred odprtjem, so potrdilo pametnega oblikovanja, trdega dela in raziskovanja.

Vsako oblikovanje s svetlobo je posebno, jutro naredi magično, dan svež in zvedav in večer poln občutkov zaljubljenosti v življenje.