K edinstvenemu vzponu parfumerijske industrije v imperialni Rusiji so prispevali tudi ruski parfumerji. Med njimi je bil Aleksander Mitrofanovič Ostroumov, ki je iznašel milo proti prhljaju (prineslo mu je velik uspeh) pa tudi kremo Metamorfoza proti izpuščajem in sončnim pegam. Ostroumov je utemeljitelj ruske kozmetologije, svoje laboratorije in podružnice je odpiral v Sankt Peterburgu, Odesi, Taškentu in Varšavi. Utiral je nove poti oglaševanja, tako da je na svojih plakatih upodabljal prominentne igralke in balerine ter s tem zapeljivosti dišav dodal še zapeljivost podob. Prek ruskih meja je bila znana tudi Zadruga S. I. Čepelevecki s sinovi, ki je bila nagrajena na razstavah v Milanu, Parizu, Madridu in Haagu. Povsem novo veljavo sta dobili reklama in embalaža, oblikovanje stekleničk, ki je podčrtovalo eksotičnost, dragocenost dišav. Embalaža ni bila več postranska stvar, zdaj je postala bojišče za pozornost. Reklama je začela veljati za umetnost, ki so jo navdihovali znameniti slikarji in grafiki "srebrnega veka". Gre za obdobje preloma stoletja in začetka 20. stoletja, ki ga na Zahodu imenujemo fin de siècle ali belle epoque, in ena najpomembnejših oblik, po katerih je okoli leta 1900 vstopalo tako v javni kot v zasebni prostor, so bili izdelki kozmetične in parfumerijske industrije, ki so z neštetimi podružnicami ne le vonj novega časa, temveč tudi njegov okus ponašali daleč, tudi v najodročnejše ruske kraje.

V ponudbi najrazličnejših stekleničk, etuijev, embalaž in darilnih setov se odraža celoten register priljubljenih dišav in okusov, ki so pri ljudeh ostajali živi tudi še dolgo po koncu carskega imperija leta 1917. V ljudskem spominu so se obdržali parfumi, ki so se imenovali Carmen, Buket moje babuške, Renomé, Extrait de fleurs ali First love’s kiss. Na stekleničkah, ki so jih izdelovali obrati Nove zarje, so etikete še vedno navajale stara, nekoč legendarna imena firm, "nekdaj Brokar", "nekdaj Rallet". Prave male mojstrovine iz brušenega kristala, z umetelnimi zamaški, okrancljane z zlato obrobljenimi etiketami, pogosto s signetom dvoglavega orla, ki je opozarjal na status dvornega dobavitelja, so se imenovale Maiglöckchen extrait, Delicieux rococo, Heliotrop white, Bouquet Napoléon – upodobljeni Napoleon seveda z značilnim črnim pramenom las na čelu. Kovinske posodice za puder in s svilo obloženi etuiji so nosili imena kot Beli mošus, Labodje pero, Madžarska pomada.

Toda po letu 1917 se je toaletno milo imenovalo Oktober, proizvajala ga je Tovarna št. 5, etiketa pa je poleg njenega logotipa ter srpa in kladiva upodabljala tudi delavca v predpasniku, ki ubija zmaja kapitalističnega izkoriščanja. Reklamni plakati, stekleničke, posodice, nagrade na razstavah industrijskega oblikovanja, navedbe krajev s podružnicami – vse to skupaj daje določeno predstavo o vonju imperija in hkrati sestavlja topografijo dišav iz obdobja prve globalizacije. Ta imperij dišav pa je že premeril parfumer, ki se je  – opremljen z izurjenim in nezgrešljivim vohom  – ponovno poglobil v svet propadlega imperija. Ta raziskovalec, ki je z nosom izmeril svet carskega imperija, je bil Konstantin Mihajlovič Verigin (1899–1982). Svoje spomine parfumerja je popisal v knjigi Dišave, ki je nastajala v šestdesetih letih v Franciji, izšla pa leta 1965 v Parizu. Etiketa mila Oktober leta 1917 podržavljene firme Brokar & Co.

Vonj imperijev (1): Ena sama kapljica parfuma lahko v sebi skriva vso zgodovino 20. stoletja

Kakšen poklic pa je to – parfumer? Ala Belfer, ena najizkušenejših parfumerk Sovjetske zveze, je ta visoko specializirani poklic opisala takole:

"Parfumer mora po eni strani poznati ogromno količino vonjev, po drugi strani pa tudi vedeti, kako se posamezni vonji ujemajo z drugimi, v kakšni sestavi bo svojo aromo ohranil na koži in kako se bo obnesel kot vonj mila ali losjona ali v drugih kozmetičnih sredstvih. […] Parfumer po mnogih letih dela sčasoma nima več nobenih težav, če hoče zapisati formulo za kak parfum, prav začuti jo! Ima namreč nekakšen svojevrsten notranji 'nos' za vonje, ki pa ga izpopolnjuje le s svojimi izjemnimi praktičnimi izkušnjami. […] To je nekako tako, kakor skladatelj, ko komponira: na papir zapisuje note, toda v njegovi glavi zveni glasba. Nekoč so nas naši učitelji naučili, kako zložimo akorde iz dveh, treh ali štirih vonjev in se spomnimo njihovega vonja v različnih kombinacijah. Da se človek tega nauči, potrebuje veliko let. Po dokončanju tega izobraževanja pa mora še deset let marljivo delati na pretanjeni umetnosti komponiranja vonjev, preden lahko postane pravi skladatelj dišav."

Nekaj podobnega je formuliral tudi Mihail Petrovič Loskutov v eseju o Augustu Michelu:

"Steklenička parfuma je kakor pevski zbor ali orkester, pravi mojster Michel: tu imamo rahločutne glasove, violončele in violine; in imamo base. To so mogočni vonji. Samih zase takih vonjev-kontrabasov ne moremo prenašati. Toda v parfumu so vsi zliti drug z drugim. Vse komponente zaznavamo samo v njihovem sozvočju. Ne vohamo jih ločeno. Saj za to nam sploh ne gre."

Nadalje Loskutov takole navaja besede Augusta Michela:

"O, kajpak zelo dobro vem: komponiranje parfumov ne pomeni tega, da preprosto vzamemo vrsto prijetno dišečih tekočin in jih Konstantin Verigin (1940) vlijemo v isti kozarček. Potrebni so tudi neprijetno dišeči in nevtralni vonji, nujni fiksatorji, ojačevalci. Za različne kompozicije potrebujemo različne odmerke, snovi, proizvodne okoliščine. […] Poznati je treba botaniko, kemijo, parfumerijo, potrebna so mnoga leta, da lahko opravljaš častivredni poklic parfumerja."

O Alekseju Pogudkinu, ki je ustvaril parfum Rusalka, pišejo, da je neprestano, znova in znova poslušal opero Rusalka Antonína Dvořáka. Dišave ne nastanejo po naključju, zanje je potreben čas.

Italijansko-francoska modna kreatorka Elsa Schiaparelli, ki se je na obisku Moskve še čudila orgijam šifona in s krznom podloženih oblek, je s svojimi nasveti, češ da naj bodo oblačila preprosta in praktična, naletela na gluha ušesa. Da se je vmes nekaj temeljnega spremenilo, pa je bilo mogoče videti po številnih modnih revijah, plakatih in oglasih, posebej po Hiši modelov, odprti leta 1935 v Moskvi. Ta inštitut je zdaj dobil paradoksalno nalogo, da ugotovi, kako naj se producira skrajno ambiciozen proizvod, ki v bistvu zahteva ročno izdelavo, a ga je treba proizvajati množično, za kar pa bodo potrebne poenostavitev, standardizacija in pocenitev. Rešiti je moral protislovje med modo, ki dozoreva bolj v nezavednem iz razpoloženja in čustev in je ni mogoče načrtovati, in realizacijo v sklopu vnaprej, trdno zabetoniranega proizvodnega načrta.

Moda – in vanjo pač spadajo tudi parfumi – zdaj ni bila več spontana in nepredvidljiva "anticipacija prihodnosti" (Walter Benjamin), temveč realizacija dolgoročno veljavnega koncepta, ki temelji na "znanstveni podlagi", in ne na "anarhiji trga". Uveljavljeni planski sistem je bil v nasprotju z modo kot procesom.

"Mogočna birokracija, ki se je uveljavila pod stalinizmom in je upravljala industrijo s svojim rigidnim, hierarhično strukturiranim in totalno centraliziranim sistemom, je odločala o tem, kako mora funkcionirati moda, in tako je bilo vse do konca socializma. S svojimi dejavnostmi, ki jih je vodil hierarhični princip, socialistične državne tekstilne tovarne niso zadovoljevale potreb svojih strank, temveč potrebe svojih predpostavljenih, saj so bile odvisne od tega, koliko sredstev so jim dodeljevali in kakšne normative so jim nalagali."

Čakalne vrste pred trgovinami tekstila in oblačil so spadale med vseživljenjske vsakodnevne izkušnje sovjetskih državljanov, enako kot vseživljenjsko soočanje z iracionalnostjo sistema, ki je bil neelastičen, nefleksibilen, ki je sabotiral igro ponudbe in povpraševanja ter mu je  – če poenostavimo  – uspelo, da je, striktno sledeč vsemogočnemu planu, poletna oblačila ponujal pozimi in zimska poleti ali pa proizvajal dišave v popolnem nasprotju s potrebami potrošnikov. Tudi proizvodnja parfumov je bila organizirana po zahtevah planskega gospodarstva. Skladno z zanosnim zagonom petletk in po besedah Augusta Michela naj bi postala prava elektrocentrala, kot DneproGES, med letoma 1927 in 1932 zgrajena največja hidroelektrarna v Evropi  – "DneproGES parfumerijske industrije".

Michel je ustanovil "sovjetsko šolo parfuma", ki je po njem določala dogajanje: Pavel V. Ivanov in Aleksej V. Pogudkin. Walter Benjamin je njega dni razmišljal, da se s postavitvijo mode pod plan nemara sicer zvišujejo proizvodni donosi in povečuje število potrošnikov, toda za kakšno ceno – za ceno smrti mode kot najobčutljivejšega izraza družbenih razpoloženj, kot "anticipacije prihodnosti":

"Ali bo moda (npr. v Rusiji) morda izumrla zato, ker ne zmore več tega tempa – vsaj na nekaterih območjih?"

Kaj se je pozneje (z)godilo z Augustom Michelom v letu 1937, ni znano. Njegova sled se takrat izgubi, za njim ostajajo samo domneve. Lahko bi s spremenjenim imenom – poročil se je s sovjetsko državljansko – živel dalje; možno bi bilo, da je odšel iz Moskve in se prepustil brezimni prostrani deželi, da ga je "pogoltnila". Verjetno je smiselno njegovo izginotje povezovati z represijami v valu ježovščine. Michel je bil tujec  – poleg sovjetskega državljanstva je imel tudi francosko. Michel je bil tuji strokovnjak, ki ga je bilo zlahka mogoče osumiti in obsoditi vohunstva, diverzantstva, sabotaže. Bil je pripadnik meščanskega razreda, za nameček še v dejavnosti proizvodnje luksuza  – že samo s tega vidika je bil zapisan propadu.

Nejasno je tudi, kaj se je zgodilo z Andrejem Jevsejevom, oblikovalcem in koproducentom Augusta Michela, s katerim sta skupaj prestopila od Brokarja k Novi zarji. Je pa, nasprotno, znana usoda Mihaila Loskutova, avtorja obsežnega intervjuja z Augustom Michelom. Loskutov je bil po oceni Konstantina G. Paustovskega nadarjen sovjetski pisatelj mlajše generacije, rojen leta 1906 v Kursku, član zveze pisateljev, nazadnje stanujoč v Moskvi, Kočijaška ulica 3, stanovanje št. 2. Mihail Loskutov je bil aretiran 12. januarja 1940. Vojaški kolegij Vrhovnega sodišča Sovjetske zveze ga je 6.  julija 1941 zaradi "udeležbe pri kontrarevolucionarni dejavnosti teroristične organizacije" obsodil na smrt ter dal ustreliti 28. julija 1941, torej kmalu po začetku nemškega napada na Sovjetsko zvezo, ko je NKVD v luči prodirajočega Wehrmachta (nemške armade, op. uredn.) pospešeno pobijal zapornike.

Leta 1956 je bil Loskutov rehabilitiran. V paviljonu Sovjetske zveze na pariški svetovni razstavi leta 1937 je bila predstavljena široka panorama sovjetskega načina življenja, med drugim dizajn, moda, modni dodatki in kozmetika. V Pariz so prišli najpomembnejši dejavniki sovjetskega dizajnerskega in parfumerijskega sveta. Auguste Michel bi tam najverjetneje srečal Ernesta Beauxa, ki je tisto razkazovanje blišča gotovo obiskal, kot tudi vse druge, ki so imeli kakršnokoli zvezo z rusko sceno v Franciji  – v programu prireditev na razstavnem prostoru pred Eifflovim stolpom so bili tudi dediči nekdanje skupine Sergeja Djagileva. Maketa 420 metrov visoke palače je bila ena največjih atrakcij razstave. Dišave, ki bi jo morala spremljati, pa v Pariz ni bilo. Namesto nje je leta 1939 na vseruski razstavi lahke industrije na novem prizorišču Razstave dosežkov narodnega gospodarstva (VDNH) v Moskvi najvišje priznanje prejela Rdeča Moskva.

Reklamni plakat Alekseja Volterja je prikazoval stekleničko parfuma v monumentalni izvedbi, vstavljeno v silhueto kremeljskih stolpov, kot da bi skušal tudi s tem poudariti popolno zlitje dišave s središčem oblasti.

________________________

Knjiga Vonj imperijev je izšla pri založbi Beletrina, ima 172 strani, stane 24,00 evrov, v elektronski verziji (e-knjiga) pa 17,99 evrov.