Umetnost ne prenaša preveč resničnosti. Postdigitalno umetniško stanje je že nekaj časa med nami. Na koncu postmodernizma je vse postalo - post. Zakaj ne bi postalo še digitalno? Postmodernizem se je zame zaključil davnega leta 1995. Nekaj let kasneje je nastopilo procesiranje postdigitalnega sveta. V digitalni svet so vstopile humanistične vede, ki so postale ključne za drugo razvojno obdobje digitalne umetnosti. Nastopil je čas postdigitalnega izjavljanja - o digitalnem.

Predpona post pomeni, da se nekaj zgodi po določenem dogodku ali dejanju. Post pomeni: po nečem. Predpona v besedi postdigitalno - za razliko od drugih stanj - ne pomeni po koncu digitalnega sveta. Temveč da vstopa digitalno v neznane, a pomembne lege, ki jih je potrebno temeljito premisliti. Sploh v svetu umetnosti postdigitalno pomeni tudi kritičen premislek o digitalnem. Razlika med pionirsko digitalno umetnostjo in današnjo je v tem, da se je v vmesnem času razvil cel niz žanrov, ki govorijo tudi o tem, zakaj je nekaj sploh digitalno. Podobno je z besedo postgravitacijska umetnost, ki pomeni vstop umetniških praks v realno polje gravitacije "0" v času, ko je še vedno skoraj vse podvrženo gravitaciji "1". Predpona post se bo v gravitaciji "0" dejansko vzpostavila šele v globoki bodočnosti.

Prvi preksok: Zakaj večina zgodovinarjev in filozofov umetnosti meni, da je Marcel Duchamp poleg Kazimirja Maleviča najpomembnejši umetnik prejšnjega stoletja? Zato, ker iz njegovega dela izhajata dve najpomembnejši smeri zahodne umetnosti: iz tehnologije in iz spremenjene lege objektnosti masovne produkcije, iz geste preimenovanja te iste objektnosti.

Prva smer: Tehnologija izhaja iz spremenjenega pogleda na najdeno objektnost masovne produkcije, ki je izoblikovala popolnoma nov pogled na umetnost. Pri Duchampu se je prvič generirala v pigmentirani sliki Akt, ki se spušča po stopnicah, št. 2, ki je bila še povezana z marinetijevskim futurističnim izrazom. Z glorijo kinetike in dinamike iz herojske faze futurizma.

Digresija I.: V drugi fazi futurizma je po objavi manifesta Futuristična rekonstrukcija vesolja (1915) vstopila plaha ideja, ki naj bi sprožila možno umetnino - program. Umetnik naj bi bil dolžan sprogramirati stroj, ki naj bi proizvedel umetnino - s pomočjo programa. Realno programirano umetnino pa smo dobili šele v tretjem futurističnem zamahu: Šahovsko glavo Renata Giuseppeja Bertellija leta 1933. Konec digresije.

Druga smer pa izhaja iz Duchampove ready-made metode (1913), ki je revolucionirala principe oblikovanja umetnine, izhajajoče iz najdenega objekta. In zdaj najpomembnejše; z gesto preimenovanja in prevrednotenja objektnosti. Pisoar je z minimalnim posegom-gesto postal Fontana: Vse, kar proglasim za umetniško delo - je umetniško delo. Ta metoda je najbolj daljnosežna ideja v novejši zgodovini umetnosti. Izjemno pomembna je tudi za digitalno in postdigitalno umetnost.

To sta dve osrednji izhodišči zahodne umetnosti za prihajajoča stoletja. Sprijaznite se s tem dejstvom!

Preskok k postdigitalni umetnosti: Ko govorimo o elektronski umetnosti, moramo imeti zavest, da je to umetnost, ki večinsko slavi tehnologijo. Historično izhaja iz vseh treh faznih premikov futurizma. Revolucija v umetnosti je pomembnejša od spremembe realne tehnologije. V enem od pop medijev sem prebral, da jih od petsto najuspešnješih podjetij iz šestdesetih let danes 95 odstotkov ne obstaja več. Ideje o umetnosti šestdesetih let pa živijo kot še nikoli. 

Misliti umetniško delo je podobno vstopanju v svet umetne inteligence (AI). Vem, da vas dolgočasim s kategoričnim ponavljanjem Ducahampovega modela umetnosti. Ne gre drugače. Imejte zavest, da ne bo še tretje revizje. Ne bo je! Stoletje je že za nami, časovna distanca je že opravljena, prva in druga revizja tudi. Obe metodi se na različne načine projecirata v digitalni umetnosti. Danes je osrednja metoda gradnje umetnine nameščena - v aplikaciji. Muzeji že kupujejo pionirske programe za svoje umetniške zbirke. Umetnostni zgodovinarji so se končno začeli zavedati nujnosti, da začnejo v svojih zbirkah shranjevati pionirska dejanja digitalne umetnosti, četudi bi v bližnji ali daljni pridhodnosti nastopila apokalipsa. 

Malo daljša digresija II.: Leto dni pred nastopom virusne resničnosti sem bil na obisku pri prijazni družini v zamejstvu, ki ima na svojih zidovih izjemno pomembne proto-umetnine Edvarda Zajca, ki so nastale leta 1966, mogoče 1967. Tri leta kasneje so se transformirale v računalniško umetnost. Kje so tisti, ki skrbijo, da takšna in podobna pionirska dela, ki pričajo o suverenosti Republike, pridejo v muzejske arhive? Prijazen gostitelj, ki se je še zavedal pomena teh slik, je v virusnem času umrl. Nasledniki pa jih bodo zagotovo zavrgli, ko bodo obnavljali hišo, ali pa jih prodali za bagatelo kdo ve komu. Tako je to v naši vedno bolj in bolj ruralni Republiki. Konec digresije.

Preskok v območje performativnih stanj digitalnega: Performativno umetnost v zadnjem desetletju XX. stoletja lahko razdelimo na dve časovni obdobji; v prvih štirih letih devtdesetih let so se nadaljevale performativne oblike iz šestdesetih. Po letu 1994 pa je nastopilo šet let digitalnega odštevanja tisočletja. In končno je nastopilo leto 2000! Digitalni performans = Informans!  Informans je "osebna oblika" telesa, ki deluje v digitalnem okolju. Pixelizacija in performacija = Informa. Estesija, ki se sproži v digitalnem okolju, se prekriva s telesom umetnika in umetnice. Odzivi v svetu interaktivenega dinamizma digitalnega so primerljivi s performativno analognostjo.

Ne pozabimo, razvojni umetniki so kritični premišljevalci, ojačevalci idej in oblikovalci novih razvojnih stanj. Vse strukture sveta so se po letu 2000 pospešeno prilagajale digitalnemu statusu, leta 2020 pa virusni realnosti skupaj z digitalnim statusom. Mehčine postdigitalnega sveta so postale trda realnost. V virusni realnosti pa je bioumetnost postala najbolj izpostavljena veja postdigitalne umetnosti s svojo meta/fizično kompleksnostjo.

Uf, streznimo se! Digitalna orodja lahko oblikujejo umetnost ali pa vodijo atomske iztrelke. Dolgo časa sem mislil, da je atomska bomba navkljub vsemu le orodje za uravnavanje strahu. Ne ni! Od 13.865 nuklearnih glav jih je tisoče usmerjenih na glavna mesta vseh držav sveta, takoj zatem pa na nevralgično tehno infrastrukturo. Samo pomislite na možen spopad velesil. Lahko se pojavi blaznež na oblasti in sproži spopad neslutenih razsežnosti. 

Poleg tega digitalna programska oprema vedno bolj omogoča nadzor človeštva. Potrebno bo na novo oblikovati digitalni humanistični sporazum. Človeštvo se mora preoblikovati in to takoj, ali pa bo naslednjih tisoč let dejansko digitalno-totalitarnih. Postdigitalna umetnost oziroma digitalni humanizem mora prevzeti vse družbene vzvode in na novo napisati sporazum Združenih narodov. 

Pred zaključkom komentarja, digresija III.: Digitalna umetnost je bila zadnja avantgarda XX. stoletja in ne retrogardizem, kot sva z Edo Čufer zapisala leta 1983 v svojem manifestu. Retrogardizem je bil le vmesnik v času, pomemben za dekonstrukcijo grdega, ki se je izoblikovalo v ideoloških totalitarnih sistemih XX. stoletja. Konec digresije.

Vizualno stanje: Digitalna tehnologija spreminja vizualno pokrajino. Pred seboj gledamo naraščanje nevarne materije, ki jo proizvaja človeštvo, da ne govorimo o tisti, ki jo proizvaja priroda. Če v muzejih poteka nakup preteklosti, v postdigitalni umetnosti poteka želja po premišljeni bodočnosti.

Četrta industrijska revolucija je že med nami. Postdigitalno gre v višave. Veliki muzeji pa objavljajo oglase: Prosimo, pridite v muzeje. Pa ne moreš verjeti ...