Vojna sveto preprostih mnenj in pamfletov se je razdivjala. Kopičijo se histerija, frustracije in tudi agresivni izbruhi, kar menim, da je šele začetek tragičnih posledic dolgoletnega poneumljanja, reduciranja, krčenja in popreproščanja razumevanja kompleksnih pojavov. Zdaj bi namreč vsi radi argumentirane in prepričljive odgovore na številna vprašanja ali dvome. Radi bi razumeli in se ustrezno odzivali. Tudi tisti del večinske populacije se uporno maščuje zaradi poraznih rezultatov sistematskega poneumljanja, ki je vsa leta podpiral razrast kratkih in jedrnatih sporočil in sveto preprostih vsebin do meje nivoja razumljivosti na stopnji otroka. Ravno otrok pa bo vedno bolj zasovražil tisto avtoriteto, ki ji dosoja več razsodnosti ali celo pameti, a ga ni ubranila niti pred lastno škodljivo željo, mnenjem ali interesom. Manj bo obsojal zaupanja nevredno "avtoriteto", ki mu je škodovala z neumnostjo, zavajanjem ali trpinčenjem.

Dejstvo prevlade kapitala nad človekom se niti ne prikriva več. Večja dostopnost do informacij, možnost izbire in lastne presoje o izboru informacij ter sposobnosti tolmačenja le teh res na eni strani krepi ego in trmo sistemsko poneumljenih, a se na drugi strani vendarle krepi tudi odmikanje od slepe vere med ljudmi, ki vedno bolj omejevan prosti čas namenjajo kakovostnemu samoizobraževanju in presojanju o stvarnosti. Seveda proučujemo in primerjamo med seboj različne čim bolj verodostojne informacije in interpretacije pojavov. Seveda beremo in poslušamo strokovne vsebine. Seveda pa tudi kritično presojamo.

Povsem logično je, da nas ob covid-19 histeriji in udarni promociji precepljenosti predstavniki stroke in politike v skupnem paketu kar naprej obmetavajo s pomembnostjo "zaupanja v znanost". Kdor je pameten in razsoden, znanosti zaupa! S takšno retoriko se nagovarja le skupnost, ki ji v povprečju dosojamo neizobraženost, nerazgledanost, nizko inteligenco, bralno nepismenost ter nezadostno razvito zmožnost vzpostavljanja kritične misli in presoje. Z razlogom si stroka ne upa naglaševat zaupanja znanstvenikom ali profesorjem. Do jutra bi lahko argumentirano in z dokazi naštevala primere zaupanja nevrednih veličin, ki so zgrešili poslanstvo ali se posrali na pojem stroke in profesionalnosti.

Ko stopi prof. dr. Bojana Beović pred kamero in na kratko vrže v ksiht državljanom kolosalno neumnost o statističnem razodetju, da so anticepilci večinoma manj izobraženi od podpornikov cepljenja, smo vsi priča le trenutku še ene padle maske, primerku psihološkega diletantizma in prozorni politikantski manipulaciji. In? Saj se ne upirajo vladnim ukrepom in cepljenju le nasprotniki vsem cepivom, kaj šele verniki v neke bizarne teorije zarote? Mar se tega domnevno izobražena gospa res ne zaveda? Nekdo, ki zastopa izobraženost, si namreč nikoli ne bilda ega le z usmerjanjem kazalca proti tistim, ki jim dosoja najmanj razsodnosti in izobraženosti v skupnosti. Kaj šele z blatenjem. Poglejte debile, zdaj pa se ozrite vame in mi poklonite nagrado za eruditskega učenjaka leta, ker obvladam seštevanje.

Oh, joj, no, nehajte se blamirat, ker zardevamo namesto vas. Malo višje kriterije samodokazovanja, prosim. Poskus vplivanja na ljudi, da bodo nekaj storili, ker bodo sicer etiketirani kot bedaki, je neznosno podcenjevanje ljudi. V takšnem slogu se je izvrševala celotna politika in odnosi z javnostmi. Nagovarjanje je temeljilo le na nekaj neprepričljivih pamfletih. Cepite se zaradi solidarnosti do ranljivih skupin. Bedasta izjava, saj se je vsak ranljiv lahko sam zaščitil s cepivom. Cepite se torej zaradi solidarnosti do tistih, ki se iz zdravstvenih razlogov ne morejo cepit. Hinavska izjava s strani politik, ki je propadla, odkar je jasno, da so tudi cepljeni lahko kužni. Še bolj hinavska pa zato, ker politika ne premore nikakršne solidarnosti do tiste manjšine, ki utrpi hujše ali smrtne stranske učinke cepiva, zaradi česar nobena varčna neoliberalna oblast, ki motivirano hrani le legalizirano in prikrito korupcijo lobijev in kapitalističnih interesov, ni vzpostavila posebne odškodninske sheme z neodvisno stroko za presojanje zaradi epidemije. O simbolnem in praktičnem pomenu odškodninske sheme sem pisala v prispevku Hvala za spoštljiv in odgovoren odnos do državljanov ob uvajanju neformalnega obveznega cepljenja (vir).

Namesto tega se na ekranu v popularni oddaji Tarča pojavi pravnik, ki pametuje, da obvezno cepljenje ne pomeni prisilno cepljenje, pri čemer se izogne bistvenemu vprašanju, kje postavlja pravo kriterij za oznako prisilnega cepljenja v domnevno demokratični državi. Šele ob grožnjah in izvajanju smrtne kazni za necepljene verjetno ne. Ali pač? Ni pomembno, da se glede na predvidljiv plan tudi nasprotniki cepljenju proti covid-19 ali cepljenju nasploh, ne zavedajo, da so zdaj v še mnogo slabšem položaju, kot bi bili v primeru obveznega cepljenja, ker je odgovornost za cepljenje v popolnosti preložena na ramena državljanov. Kljub nezavedanju so jezni, saj je aktualno uvajanje prisilnega cepljenja s klasičnimi kapitalistično fašistoidnimi vzvodi izvajanja finančnih pritiskov preko plačljivih hitrih testov in omejevanja pravic do gibanja, povsem očiten pokazatelj nedemokratične realnosti. 12 evrov pomeni v povprečju za slovenske državljane velik zalogaj. Da ob tem prejmejo odpustek pred testiranjem tisti, ki zdaj dirkajo po enkratni odmerek Janssen cepiva, čeprav se jim protitelesa ne bodo tvorila še vsaj dva tedna, izpričuje, kakšno prednost ima zdravje pred drugimi interesi.

Pa saj smo vedeli, kakšne so prioritete. Zato smo bili deležni še enega pamfleta pri nagovorih k cepljenju: Cepite se, da boste ohranili gospodarstvo in da se javno zdravstvo ne bo sesulo. Na nasprotnike cepljenju bi radi preložili še odgovornost za razsut javni zdravstven sistem, ki so ga izropali skorumpirani lobiji in razprodani politiki?! Naše bolnice očitno ne bi bile sposobne oskrbet niti ranjenih in obolelih ob malo hujšem potresu. Zakaj moramo s precepljenostjo reševat obstoj javnih bolnišnic? Mar zato, da se bo nadaljeval rop ter okrepilo prisilno podplačano delo medicinskih sester in drugega zdravstvenega osebja? Grem bruhat! Reševanje gospodarstva? Zakaj? Zaradi groženj, da bo brezposelnih in podplačanih sužnjev še več, kot jih je bilo že prej? A zato moramo reševat neoliberalne profiterje ter njihove borzne špekulacije, manipulacije in lopovščine? Grem bruhat še enkrat.

***

Globalna neoliberalna politika je želela na različne načine prepričat ljudstvo v prostovoljno cepljenje. Le z enim razlogom ni nobena vlada uspela prepričat širše mase. Da bi bilo to dejanje najboljše za njihovo zdravje in preživetje. Nekatere vlade so bolje poznale psihologijo naroda, druge slabše. Različne vlade, ki se danes lahko bahajo z nizko stopnjo težje obolelih in smrtnih izidov, so različno pristopale.

Nova Zelandija je delovala z restriktivnimi zaščitnimi ukrepi in nadzorom nad mejo, zaradi česar so lansko jesen celo izkoreninili virus in mesece živeli brez ukrepov, medtem ko smo se mi konstantno mučili pod njimi. Nova Zelandija se je izvlekla dobro, čeprav ima trenutno le 30 % precepljenosti. Ker se niso mogli povsem izolirat od preostalega sveta, ki z ukrepi hitro odzivnih izolacij, mask in razkuževanja nikoli ni nameraval zajezit virusa, ker prednosti nima človek, ampak delujoča mašina jebenega gospodarstva, ki služi le 1% plenilskih psihopatov, bodo morali pristat na precepljenost.

Enako kot na primer Švedska, ki je pristopala le s priporočili o samozaščiti in je bila zato tudi v Sloveniji najbolj osovražena država, ki so jo mediji redno blatili. Zdaj, o, zdaj, pa se je celo v Tarči pojavila kot zgled zaradi stopnje precepljenosti. Novinarji in politikanti, ki totalno nemisleči in nerazgledani vlečejo adute iz rokava po potrebi, povzročajo daljnoročno upravičeno nezaupanje v njihovo "delo". Za Švedsko namreč trenutna 70 % precepljenost ni uspeh. Švedska je bila pred šlamastiko s cepivom proti Sars-cov-1, ki je povzročilo veliko stranskih učinkov narkolepsije, država z več kot 90 % zapriseženih podpornikov cepljenja, po šlamastiki pa je zaupanje v cepiva padlo za skoraj 30 %.

Švedska bi bila glede na svojo zgodovino relativnega zadovoljstva s splošnim socialnim položajem in socialno politiko ter zaupanjem v cepiva nekoč precepljena tako hitro in številčno kot Izrael ali vsaj Portugalska. Danes precej bolj omahujejo in raje dlje časa opazujejo, koliko ljudi bo po drugih državah cepivo sprejelo ali morda nastradalo zaradi neželenih posledic, preden se odločijo tudi sami.

Nekatere države so hitreje precepljene, ker so državljani vajeni nizke stopnje demokracije, izbire in zaupanja v lastno presojo. Nekatere druge države lažje prepričajo državljane, ker ti v povprečju še uživajo relativno visoko stopnjo kakovostne eksistence in socialne politike. Vzhodne in balkanske države po logiki stvari manj zaupajo cepljenju, ki služi ohranjanju neoliberalnega gospodarstva in izropanega zdravstvenega sistema. Gre za revne družbe, ki so ravno toliko blizu najbogatejšim plenilskim državam, da se širši kritični masi ljudi milo rečeno fučka, če bodo zboleli za covid-19, saj delavski razred redno zboleva pogosteje za rakom in številnimi boleznimi, kar teh apologetov aktualnega sistema nikoli ni brigalo. Zakaj bi občutili celo solidarnost do tistih, ki šele zdaj cvilijo v strahu, da bodo tudi sami ob delo in dohodek? Naj citiram izsek enega izmed sporočil, ki sem jih prejela preko zasebnih sporočil Facebooka in je hkrati odlično pojasnjen glas večine tistih, ki so se zbrali zadnjo sredo na odmevnem protestu v Ljubljani:

" … podzavestno vemo, da nič ne moremo, da nič nimamo, da z ničemer ne moremo vplivati na agende elit, kakršne koli so že (bogatenje in želja po moči sta dokaj očitni), da pri merjenju mišic v nasilju zmagajo oni, da pri zakonih zmagajo oni, da so odloki zanje, da znajo (sub-kulturni) upor izkoristiti, ga prodajati in od njega bogateti in nas kontrolirati… Torej nam je ostalo samo telo, samo to je resnično naše in če se ne damo cepiti, tako kažemo upor, prezir. Kajti njim je vsaj določen del populacije potreben zdrav, bolje rečeno delovno sposoben (preostanek je lahko bolan in potrebuje milijardne zdravstvene storitve) ...Vemo namreč, da virus ni smrtonosen, razen če res nimaš sreče in zato se lahko kljubuje na tak način. Kaj pa imaš za izgubiti? Bedno službo, v kateri garaš in prenašaš še bolj bednega šefa itd. ... "

Predstavniki politike in družboslovne stroke, ki načrtno ignorirajo ali res ne razumejo pomembnosti in razširjenosti zgornje izjave, pa se namesto tega raje zabavajo s pljuvanjem po neki sekti "antivaxerjev", je nesposobna in škodljiva tolpa neizobraženih diletantov. Po logiki stvari bo brez kakršne koli razprave o čemer koli zatrt tudi upor prvemu, drugemu, tretjemu, desetemu ali stotemu cepljenju. Vsi, cepljeni in necepljeni, smo na srečo kapitala kužni in smrtonosni. Cepljeni malo manj bolni in kužni kot zelo bolni in kužni necepljeni, a tudi med necepljenimi so bolj ali manj bolni in kužni ali celo asimptomatski in skoraj nekužni. Ojejej. Kje in kako živimo, dobro demonstrira hinavsko formulirana gnusna napoved ministra za javno upravo Boštjana Koritnika:

"Poudarjam, da nikogar v državni upravi ne silimo k cepljenju. Ne predpisujemo obveznega cepljenja, želimo pa s tem dodatno spodbuditi k cepljenju. Vsi, ki se ne želijo cepiti, bodo delo opravljali od doma, če narava in vrsta dela to omogoča. Če dela na domu ni mogoče organizirati, pa bo delodajalec lahko ukrepal v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja."

***

Ko boste prvič, drugič, tretjič ali stotič cepljeni, se boste ukvarjali že z ekonomskimi posledicami prikrivanja krivde kapitalističnih lobijev za delovanje zločinskega neoliberalnega sistema. Prevzet boste morali odgovornost za vse, kar vam bodo še ukradli in ihtavo zatrjevali, kako se trudimo ohranit javno šolstvo, zdravstvo, socialno varnost in pravno demokratično državo, a kaj ko zmanjkuje denarja za najbolj ljudem potrebne in koristne dejavnosti. Še malo pa boste kot afganistanski ujetniki države, kjer zahodni kapitalistični imperij zdaj »pomaga« talibanski nesposobni, versko fanatični, tiranski in požrešni vladi nahranit državljane, da ne bi lačni zbežali čez mejo in zahodnim kapitalistom pojedli kravo in solato.

Še naprej bomo redno cepljeni z neumnostmi in spremljali informativne oddaje z zaposlenimi novinarji, ki so zaposleni zato, ker nimajo pojma o ničemer in ker niti ne zmorejo, tudi če bi hoteli, izpeljat ene relevantne pogovorne oddaje s stroko in intelektualci, ki bi bili manj omejeni v svojih prepričanjih od tistih anticepilcev, ki so jih vzdrževali na pločniku pred RTV-jem samo zato, da bi se lahko sklicevali na njihovo pomembnost za javno zdravje in pamet. Kar naenkrat je postal Ladislav Troha pomemben junak rušenja sistema in zdravja državljanov, da bi se lahko bedaki in bleferji trkali po prsih, kako prekleto pametni in razsodni so, ker se mu upirajo. To pa je dosežek!!! Nepomembni skupini brez posebnega vpliva na kar koli so zdaj pomembnost podelili politiki in mediji, da bi zapolnili popolno vsebinsko praznino! Nismo bili namreč deležni niti ene relevantne pogovorne oddaje o covid-19 eri. 

Danes se Jelko Kacin lahko hahlja, kako "uspešno" se dviga odstotek precepljenosti, ker so ljudi prisilili v cepljenje. In ravno prisilno cepljeni, ki sicer niso proticepilci kar na splošno, ampak nasprotujejo načinu izvajanja ukrepov, morda le cepivom proti covid-19, napihovanju covid-19 zgodbe in zamegljevanju hudih ekonomskih, kulturnih in socialnih problemov, so najbolj pomemben faktor za bodočnost. Ne le ti, ki se cepijo zdaj pod pritiskom in v njih tli jeza, ampak tudi tisti, ki so se cepili že prej iz istega razloga, ker so itak vedeli, kaj slej ko prej sledi. Ljudje, ki so daleč od nekih zabitih teoretikov zarote in bodo dolgo kuhali zamero v podzavesti s spominom na hahljanje nekih kacinov na vseh straneh politike, bodo pomemben faktor za prihodnost družbe, razni kacini pa postanejo vedno le beden spomin v opomin.

***

Obstaja pa tudi široka populacija nasprotnikov prisilnim ukrepom in cepljenju, ki so se udeležili sredinega protesta, tudi če niso imeli pojma, da je bil pobudnik shoda Zoran Stevanović in kdo neki to sploh je. Že dolgo ne gre več za cepljenje ali necepljenje. Kako hitro in učinkovito je Zoran Stevanović zagnal mašinerijo za shod, je pravzaprav osupljivo. Tako učinkovit je bil, da je po odzivih na družbenih omrežjih sodeče, dejansko zbobnal na kup ogromno maso ljudi, tudi tistih, ki nikoli ne bi volili njegove stranke. Ljudje pač zgrabijo priložnost, če jo le dobijo.

Zoran Stevanović je nevaren človek. Izraža nadpovprečno samozavest, moč in samoljubje. Tako si konservativno patriarhalen del možganov predstavlja velikega vodjo, velikega fotra. In problem je ravno v tem. Veliki oče se vedno znova izkaže za enakega avtoritarca iz iste mentalitetne šole. Jebi ga. Stevanović nagovarja ljudi točno s tistim, kjer se naš parlament kar sam ruši, brez da bi vanj frčale bakle in granitne kocke. Je že razbit. S stranko Resni.ca pravi, da bo počistil s korupcijo, ukinil dodatno zdravstveno zavarovanje, zvišal pokojnine in plače podplačanim delavcem ...

Zelo podobne predvolilne obljube, kot jih je serviral Aleksander Lukašenko v Belorusiji. Predvsem obljuba o obračunu z visoko korupcijo. Stevanović, ki je začel krojit politično kariero v Jelinčičevi stranki, a sta se dva neznosna ega po logiki stvari na polno spričkala, je danes precej uspešen politik v kranjskem mestnem svetu. Še bolj uspešno mu uspeva pridobivat privržence stranki preko družbenih omrežij. Med raznimi modrostmi in kakšnim šovinističnim vicem na Facebook profilu pa nas je med drugim tudi obdaril z videom, v katerem razlaga, kako lažnivi mediji neverodostojno poročajo o Lukašenku, ki po njegovem mnenju dobro skrbi za državljane in jih varuje pred vdorom zahodnega kapitala. Vsak poseben komentar je odveč.

Žalostno je predvsem to, da je Stevanoviću uspelo nekaj, kar so pretirano spolitizirani kolesarji povsem zafučkali! Mnogo državljanov se je udeležilo protesta v sredo, ker je vseboval pravi naboj in na videz nespolitizirano vsebino. Kolesarski protesti so s svojim oznanjanjem miru postali nekaj, kar lahko v miru spregledamo in preslišimo. Ne le mi, ampak tudi politiki. Začelo se je dobro, končalo porazno. Zakaj? Ker so naboj in vsebino protestov prevzeli nekateri predstavniki sindikatov in nevladnih organizacij, ki nimajo tam kaj počet, razen da izrabljajo priložnost za svojo slavo in "karierne" ambicije.

Ja, opazimo. In ja, opazno je, da ne opravljajo dobro tistega dela, ki naj bi predstavljalo poanto njihovega poslanstva. Preočitno jih bolj zanima njihov osebni položaj in politično motivirani interesi, pri čemer si domišljajo, da če bodo vsak petek kričali "Dol z Janšo!", bo to dovolj, da jih bo masa državljanov podprla. Na protestu v sredo so se zbrali ljudje, ki slabo prenašajo tako desne kot leve stranke v parlamentu in vse probleme, ki jih vsiljujejo zombiji še iz časa Jugoslavije. Ja, na sredinih protestih se je zbrala ogromna masa mladih! Masa volilno neopredeljenih! To je pomemben podatek. In ne, tam se ni zbralo več kot 10.000 proticepilcev Ladislava Trohe.

Nehajmo se norca delat iz sebe!

Ignoranca do realnosti, napuh in sebičnost nas bodo pripeljali do stare ponavljajoče zgodbe v zgodovini. Ker domnevno pametni, izobraženi in socialno čuteči sistemski omreženci v resnici ne storijo nič za narod v primerjavi z lastnimi kariernimi interesi ter ideološkimi blaznostmi, se pojavi nekdo, ki zna udarit po mizi, naslovit probleme, ki najbolj žulijo večino ljudi, in ki se lahko predstavi kot eden izmed njih, a hkrati ponuja občutek močnega očeta, ki nudi varnost. Zgodba pa se na žalost vedno nadaljuje tako, da postanejo otroci (državljani) varni pred zunanjim svetom, vendar s časom nategnjeni in redno tepeni ujetniki lastnega majhnega vrtička.

Nevarni časi so pred nami. Precej bolj nevarni od najnovejše mutacije najnovejšega koronavirusa. Je Gama že v igri ali še ne?

Ne sledim več.