Razlog za moj poziv ni le načelne narave, pač pa je tudi čisto konkreten. Neposreden povod zanj je nastal 16. septembra 2021, to je en dan pred narokom za glavno obravnavo sojenja o volilnih nepravilnostih v Ljubljani na lokalnih volitvah novembra 2018. Ob tem smo namreč naleteli na veliko omejitev na Upravnem sodišču, na naslovu Fajfarjeva 33 v Ljubljani. Občinstvu je namreč dodeljeno 8 sedežev v glavni in 10 sedežev v stranski dvorani. Kar pa je brez dvoma nekajkrat manj, kot je realna potreba za prisostvovanje in nadzor javnosti. Povsem razumemo, da so vzrok temu realne prostorske omejitve. Zato vas, spoštovani gospod predsednik Damijan Florjančič, prosim in v imenu občinstva pozivam, da uvedete avdiovizualno spremljanje javnih sodnih obravnav.

Ni res, da je to neizvedljivo in da je to stvar neke futuristične – oddaljene prihodnosti. Ni treba gledati v nebo, digitalna realnost je tukaj in zdaj, le skloniti se je treba, jo pobrati s tal in jo uporabiti v javno korist. Najbolj živ primer je šolstvo. Ker šole in mladoletni otroci lahko sodelujejo pri pouku preko avdio-video povezav, sem trdno prepričan, da bo sojenje, ki ga sicer izvajajo visoko profesionalne osebe, zlahka in v popolnosti izvedljivo na isti način. Sicer pa večinoma niti ne gre za dvosmerno aktivno prisotnost, pač pa za pasivno prisotnost občinstva. Prav tako pa je možno na daljavo zaslišanje prič in sodnih izvedencev. Skratka, preko zooma in drugih aplikacij je to zlahka izvedljivo.   

Ključna poanta tega poziva je sprememba ustaljene in trdovratne, desetletja stare prakse, tj. zapiranja sodišč pred javnostjo. Čas je, da to prerastemo in da tudi pravosodje naredi korak v 21. stoletje. To je nadzor javnosti na človeku prijazen in široko dostopen način. Demokracija in tehnologija gresta z roko v roki. Le politična volja in javni pritisk medijev sta potrebna. Pričakujem pozitiven odziv politike, da uredi to v korist demokracije in širše javnosti. 

Sicer pa želim povedati, da je bil sodni narok za 17. septembra 2021 zaradi moje zahteve po izločitvi sodnika dr. Boštjana Zalarja preklican, vendar sem prepričan, da je to zdaj le še kratek time out v sodnikovem podaljšku tega spora, ki je potreben zaradi spoštovanja načela nepristranskosti sodnika. Upam, da gre zgolj za zelo koristen intermezzo -  v sicer katastrofalnem, kar dve in pol leti dolgem zavlačevanju tega za Ljubljano in Slovenijo zelo pomembnega spora, ki bil zlahka že davno rešen, če bi mediji, tako kot znajo v bizarnih temah, pritisnili na sodno oblast. Žal je slovensko novinarstvo podvrženo maniri, da sta javna pozornost in možnost objave obratno sorazmerna s pomembnostjo zadeve.

Sicer pa ponavljam: Kamena doba ni prenehala, ker bi zmanjkalo kamenja, ampak ker je nastopila nova, digitalna doba. Prav nobenega razloga ni, da sodstvo vztraja v kameni dobi in se ne prilagodi novi realnosti. Sojenje v imenu ljudstva naj ne bo več samo fraza, ampak naj postane ljudstvu dostopno. Epidemija Covid-19 je z avdiovizualnimi praksami in zgledi na mnogih drugih področjih odprla vrata ljudem. Prav nobenega razloga ni, da ostanejo sodne dvorane omejene zgolj s fizično kapaciteto sodnih dvoran.

Ta poziv hkrati pošiljam ministru za javno upravo Koritniku, ministru za digitalizacijo Andrijaniču in ministru za pravosodje ter v vednost predsedniku države Pahorju, predsedniku vlade Janši in predsednikoma Državnega zbora in Državnega sveta. Pa tudi medijem, čeprav se zavedam, da je možnost objave večinoma obratno sorazmerna s pomembnostjo zadeve. Kar še posebej velja za primere, ki zadevajo slovensko demokracijo in sodstvo.

Vili Kovačič je predsednik društva Davkoplačevalci se ne damo.