Na letošnjem jesenskem zasedanju Generalne skupščine OZN, ki je zaradi pandemije precej okrnjeno, so gospodje državniki naposled prišli do zaključka, da je vrag odnesel šalo; boj proti posledicam klimatskih sprememb bo naslednji veliki izziv po koncu pandemije virusa SARS-Cov-2, ki nas bo bržkone pestil še vse tja do leta 2023. In medtem ko svetovni politiki v New Yorku ugotavljajo, da je zaradi klimatskih anomalij svet dokončno prišel do točke, ko ni vrnitve in je škoda, ki jo je človeštvo povzročilo planetu, nepopravljiva, posledic pa ni več moč z ničemer preprečiti, se je Slovenija kot edina v Evropski uniji - no, morda zgolj kot prva - obarvala temno rdeče. Če so na oblasti ta črni, je pa vsaj država (temno) rdeča, kajne? Kljubovanje zdravemu razumu, ko gre za cepljenje in zaščitne ukrepe proti virusu, je še en dosežek slovenske pameti. Ker sovražimo vlado, bomo zasovražili še drug drugega in na koncu sami sebe?

Četrti val niti še ni na vrhuncu, pa je zdravstveni sistem že začel razpadati. Če kdo misli, da pretiravam, se na žalost moti. Tokrat so razmere zaradi spleta okoliščin drugačne kot lansko leto, pri čemer je treba upoštevati, da nas do vrha četrtega vala epidemije najverjetneje ločijo še trije tedni. Koliko bo čez tri tedne hospitaliziranih, koliko na intenzivni negi? Dve številki si zapomnite, ko bodo stvari postale kaotične: 1300 in 240. Prvo je število postelj v slovenskih bolnišnicah, namenjenih "covid bolnikom". 240 pa je največja možna kapaciteta postelj na intenzivni negi.

Za kaj več ni niti kadrovskega potenciala. Kaj ti koristi 500 respiratorjev, če pa zmanjka sester, tehnikov in drugega osebja, brez katerih je postelja na intenzivni negi neuporabna.

Kaj je torej povzročilo, da državni zdravstveni sistem (v medijih prevečkrat napačno uporabljamo sintagmo "javno zdravstvo") tokrat dejansko razpada še pred vrhuncem epidemije in da je ljudi prvič doslej strah, da v primeru bolezni enostavno ne bodo prišli do (svojega) zdravnika? Kajti prav to se zdaj dogaja že masovno: do zdravnika vedno pogosteje ni možno priti, niti ga ni moč priklicati po telefonu. Tisti, ki si to lahko privoščijo, se že "selijo" k zasebnikom. Ko gre za vprašanje zdravja v času epidemije, je denar drugotnega pomena.

Poldrugo leto izrednih razmer v zdravstvu je zagotovo izčrpalo vse, ki so tam zaposleni. Poleg tega se marsikje, sploh pa v največji bolnišnici v državi (UKCLJ) soočajo s kroničnim pomanjkanjem medicinskih sester in negovalnega osebja. Predčasno se je začela tudi "zimska sezona" respiratornih virusov (RSV). Največja bolnišnica v državi še vedno nima generalnega direktorja s polnimi pooblastili. Nadaljuje se praksa prirejenih javnih razpisov in preplačevanja medicinske opreme. Predlagane spremembe zakona o javnem naročanju, ki naj bi končno uredil netransparentne nabave v zdravstvu, nimajo več podpore vseh koalicijskih strank, kar potrjuje prepričanje poštenih zdravnikov, da imata pri nas - ko gre za plenjenje javnega denarja iz zdravstva - roke v marmeladi do komolcev tako levica kot desnica.

Drži, ljudem še vedno ni jasno, da je zdravstvo zlata jama, iz katere jim kradejo njihov denar; naivneži raje protestirajo v stilu norcev, ki verjamejo, da je zemlja ploščata, kot da bi šli na ulice in zahtevali, da se končajo malverzacije in korupcija v zdravstvu. Preveč ljudi imajo še vedno nek prizgojeni rešpekt do zdravnikov oziroma zdravstva, da si celo takrat, ko jih obravnavajo kot kup dreka, ne upajo pokazati obraza pred kamerami, ampak jih morajo novinarji v pogovoru snemati v hrbet in jim popačiti glas.

Človek bi dva milijona Slovencev poslal k psihiatru oziroma psihoterapevtu, da ugotovi, kaj se je zgodilo z njimi, da so povsem izgubili moralni kompas, državljanski pogum in občutek za logično sklepanje. Ne vem, če je še kje v bližnji ali daljni okolici narod, ki bi ga t.i. levica in t.i. desnica tako strigli kot Slovence! In prav v zdravstvu se to najbolj kaže: kakšna levica, kakšna desnica, lepo vas prosim! Ko gre za dajanje potuhe in zaščito organiziranega kriminala v državnem zdravstvu med enimi in drugimi ni nikakršne razlike! Kot da bi bili vsi biološki potomci Janeza Zemljariča, prvega in "častnega" generalnega direktorja Kliničnega centra, človeka, ki bi ga morali sprejeti v SAZU, ker je tako genialno "patentiral" svojo pogruntavščino, s katero je zadnja tri desetletja prihajal do levih in desnih generalnih direktorjev UKCLJ: Ideje v zvezi z bolniki.

Dragi Slovenci, zdravstveni sistem vam razpada, medicinske sestre bežijo, politika se ukvarja sama s sabo in se očitno požvižga na korupcijo v zdravstvu, vi pa se prerekate o tem, ali se je pametno cepiti ali ne. Še več, prepirate se celo o tem, ali virus obstaja ali ne.

Še Butalcem bi bilo nerodno, no ...