Razkrivamo

Vonj imperijev (3): "Vojna je lepa, ker v čudovito simfonijo združuje streljanje pušk, grmenje topov in vmesna premirja, dišave parfumov in smrad razpadajočih trupel."

Ena najbolj fascinantnih knjig o zgodovini vonjav oziroma dišav je hkrati tudi neponovljiv oris kulturne zgodovine 20. stoletja. Avtor, nemški zgodovinar Karl Schloegel, sledi "biografiji" parfuma, ki je bil razvit na družbeno-zgodovinskem ozadju oktobrske revolucije, iz njega pa sta nastali dve različici, Chanel Nº5 in Rdeča Moskva, ki sta v pretežnem delu 20. stoletja, zlasti v obdobju hladne vojne, postali simbola elit evropskega kapitalističnega Zahoda oziroma sovjetskega komunističnega Vzhoda.

Karl Schlögel (1948) je na univerzah v Berlinu, Moskvi in Leningradu študiral filozofijo, sociologijo, vzhodnoevropsko zgodovino in slavistiko. Do leta 2013 je na Evropski univerzi Viadrina v Frankfurtu na Odri predaval zgodovino Vzhodne Evrope. Preučuje družbene odnose v moderni Rusiji, zgodovino stalinizma, ruske diaspore in disidentska gibanja.

24.09.2021 22:30
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Coco Chanel   Pariz   Francija   parfumi   Nemci   Hitler   Rue Cambon 31   Chanel No5   Filippo Tommaso Marinetti   taborišča   Jekaterina Žiricka   Primo Levi   Auschwitz   Kolima   Sovjetska zveza   Armani   Cartier   Chanel   Elizabeth Arden   Ermenegildo Zegna

Coco Chanel nikoli ni prikrivala svoje sovražnosti do Judov. Kratko malo jih ni marala.

Pariz kot meka za kultivirane Nemce, kot pojem elegance je bil zdaj pod okupacijo nemških vojakov in obveščevalcev, Elizejske poljane so postale prizorišče paradiranja okupacijske vojske, in ko so kamere posnele firerjev profil pred kuliso Eifflovega stolpa, so s tem dokumentirale trenutek nacističnega zmagoslavja in hkrati ponižanja francoske prestolnice, v kateri ob zgodnji jutranji uri še ni bilo žive duše.

 

Pariz kot zatočišče tokrat ne ruskih beguncev pred državljansko vojno, temveč nemških nasprotnikov režima vseh mogočih provenienc in poklicev – Judov, komunistov, socialistov in nasploh pripadnikov meščanstva, ki se doma niso več čutili varne – se je zdaj zanje hipoma spremenil v zapor, hkrati pa je postal sanjski kraj za navadno nemško soldatesko, ki je bila presrečna, da je niso poslali na vzhodno fronto. V Franciji, predvsem v Parizu je bilo namreč dovolj vsega tistega, česar v rajhu že dolgo niso poznali: Parižani so imeli mondeno življenje s kavarnami, kinematografi in trgovinami, polnimi vina, sira in – parfumov: parfum je postal nemara najznačilnejše francosko darilce, ki so ga vojaki lahko pošiljali domov svojcem; njegova steklenička je bila praktična in kompaktna, pariška dišava je pričarala nadih svetovljanstva v nemških provincialnih mestecih, ki so trepetala pred grozečimi nočnimi bombardiranji.

 

Nič čudnega torej, da so nemški vojaki drli na Rue Cambon 31, da bi se oskrbeli s parfumi iz butika Chanel. Obdobje okupacije pa je Coco Chanel ponudilo tudi priložnost, da poravna neki svoj, že dolgo odprti račun. Po pogodbi iz leta 1924 so pravice za uporabo Chanela Nº5 večidel prešle na podjetje bratov Pierra in Paula Wertheimerja – pogodba je poskrbela za to, da je Chanel Nº5 postal zgodba o uspehu tudi zunaj Francije, predvsem v ZDA. Coco Chanel pa je bila prepričana, da so jo pri pogajanjih pred podpisom pogodbe opetnajstili, zato si je prizadevala za njeno revizijo. Nemška okupacija ji je tako nenadejano ponudila priložnost, da ukrepa proti bratoma Wertheimer in vsaj del posla s parfumi dobi v svoje roke; kar lahko razumemo tudi kot neke vrste francosko različico "arizacije". Pri tem je uporabila svoje zveze z odvetniki in politiki vichyjskega režima.

 

Coco Chanel nikoli ni prikrivala svoje sovražnosti do Judov. Kratko malo jih ni marala, najsibo zato, ker je bila v takem duhu vzgojena pri sestrah svetega Križa, najsibo zato, ker je na podlagi svojih znanstev z ruskimi monarhističnimi emigranti verjela v povezanost Judov z boljševizmom, ali pa tudi zato, ker je bila prepričana, da so jo ogoljufali njeni poslovni partnerji, ki so bili Judje. Pa vendar sta brata Pierre in Paul Wertheimer s svojimi novimi prodajnimi prijemi v ZDA pomagala Chanelu Nº5, da je postal svetovna uspešnica: stekleničko Chanela Nº5 so spustili v temelje kozmetičnega paviljona za svetovno razstavo v New Yorku leta 1939, organizirano na temo "Svet prihodnosti" – in to prav na predvečer druge svetovne vojne. 

 

Coco Chanel je gotovo vedela, kaj ji grozi po vkorakanju Američanov in čet Charlesa de Gaulla v Pariz. Tisoče in tisoče deklet in žensk, ki so se spuščale v odnose z Nemci, so zaradi collaboration horizontal javno podili po ulicah, poniževali in jim sodili – ne pa Coco Chanel, ki so jo po kratkotrajni aretaciji v hotelu Ritz privedli pred Commission d’épuration. In spet je v dogajanje posegla roka nenavadne ironije zgodovine, kajti očitno ji je prav pismo Winstona Churchilla pomagalo prestati sodni proces. Chanelova se je umaknila v Švico, dokler se ni položaj umiril, tam znova navezala stike s svojimi nemškimi zvezami – s Hansom Güntherjem von Dincklagejem in Walterjem Schellenbergom – in pripravljala svojo vrnitev na pariško sceno sredi petdesetih let.

 

 

***

 

Naravnost banalno se zdi ob vsem tem pripomniti, da imajo svojo olfaktorično plat tudi zgodovinske katastrofe. Naše védenje o tem, kaj se je dogajalo v "dobi skrajnosti" (Eric Hobsbawm), napajajo predvsem podobe, na katerih so se ohranila pričevanja o nepredstavljivih zločinih in grozotah, ne pa njim pripadajoče peklenske vonjave, saj teh ni mogoče ohranjati za svet prihodnosti. Vendar so kljub temu obstajale.

 

Vsi grozljivi prizori, ki nam vstajajo pred očmi, ko si v mislih ogledujemo 20.  stoletje, so močno impregnirani z vonjavami. Razbiramo jih lahko iz pričevanj tistih, ki so bili vanje vključeni kot storilci, ali tistih, ki so njihova dejanja preživeli. Obstajajo zapisi o tem, da se vojaške enote pred odhodi na svoje zločinske naloge niso le nalivale z velikimi količinami alkohola, temveč so bile preskrbljene tudi z dišavnimi vodicami, da bi morilci laže "prenašali akcijo". Nekaj podobnega so poročali tudi o pripadnikih eksekucijskih vodov NKVD, ki so po usmrtitvah na streliščih Butovo ali Komunarka slekli gumijaste predpasnike in se poškropili s kolonjsko vodico.

 

Na propagandnih filmih, ki jih je dal posneti Goebbels o ekshumacijah poljskih častnikov v Katinskem gozdu, medicinsko in forenzično osebje zaradi smradu razpadajočih trupel nosi zaščitne maske. In na ameriških filmskih posnetkih, ki prikazujejo Nemce na ogledu osvobojenih koncentracijskih taborišč Bergen-Belsen ali Buchenwald, vidimo, kako si ob pogledu na gore trupel držijo robec pred nosom in odvračajo oči od prizora groze.

 

Kdor bi poskusil napisati nadaljevanje Kužnih hlapov in narcis Alaina Corbina za 20. stoletje, bi imel na voljo več kot dovolj gradiva. To so vonji bojišč, prek katerih ne hrumijo samo jekleni viharji, temveč nad njimi tudi zlovešče lebdijo oblaki bojnih strupov; potem je tu smrad ožgane zemlje in množičnih grobišč; sopuh teles, natrpanih v vagone in poslanih v deportacijo; dim grmad, v katerih so gorele nepreštevne knjige; smrad strupenih plinov, ki so polnili plinske celice; pa dim, ki se je dvigoval iz krematorijev koncentracijskih taborišč; smrad po razpadanju, ki se je širil šele z zgodnjo pomladjo, ko je nastopila odjuga in so se začenjala tajati v zimskem ledu konzervirana trupla; in tudi smrad požganih mest, ki so umirala v nočnih viharjih bombnega pekla – hkrati z vsem tem pa vonji dezodorirane normalnosti sredi grozodejstev; dišeča božična drevesca za otroke sredi vojnih viher; in opojni vonji slavnostnih večerij in omamno nadišavljenih gledaliških premier v okupiranih mestih.

 

Kar bi morala prispevati taka rekonstrukcija vonjske stvarnosti 20. stoletja, lahko razberemo že iz nekaterih iztočnic, kot jih daje na primer Hans J. Rindisbacher v svojih spominih in pričevanjih o nemških koncentracijskih in uničevalnih taboriščih, ali pa v besedilu Jekaterine Žiricke o vonjavah v svetu sovjetskih taborišč. Totaliteta čutnih zaznav, vključno z zaznavanjem čutila za voh, je bila pomembna že pri zloslutnih prerokih zgodnjega 20. stoletja. V Futurističnem manifestu, ki ga je leta 1909 v pariškem časniku Le Figaro objavil Filippo Tommaso Marinetti, navdihovalec italijanskega fašizma, med drugim piše:

 

"Vojna je lepa, ker v čudovito simfonijo združuje streljanje pušk, grmenje topov in vmesna premirja, dišave parfumov in smrad razpadajočih trupel. […] Pesniki in umetniki futurizma, […] pomnite ta načela estetike vojne, da boste zmogli od znotraj razsvetliti svoje boje za novo poezijo in za novo plastiko!"

 

 

***

 

Smrad dima in pepela, ki sta se dvigala iz krematorijev, je komplementaren z obsesivno retoriko nacistov o čistoči, snažnosti in higieni. "Čiščenje mrčesa", "karantena", "higienski ukrepi", "ohranjanje čistosti krvi", "dezinfekcija" – tovrstno besedišče spremlja sistematično pobijanje vzdolž poti prodiranja oddelkov smrti in tudi v plinske celice. Olfaktorična plat Hitlerjevega rajha je zapisana v sodobnih dokumentarnih pričevanjih pa tudi razdelana v literarnih besedilih, kakršen je na primer Krasni novi svet Aldousa Huxleyja.

 

Preživela Olga Lengyel opisuje kontrast med parfumom in dimom v podobi "plavolasega angela" Irme Grese:

 

"Kjerkoli se je pojavila, je s sabo prinesla vonj nekega redkega parfuma. Lase je imela popršene s celo paleto zapeljivih dišav. Včasih si je zmešala tudi čisto svoje kombinacije. Njena nezmerna uporaba parfumov pa je bila nemara tisto, kar je bilo pri vsej njeni okrutnosti najbolj prefinjeno. Taboriščniki, ki so bili z močmi že pri koncu, so vsi blaženi vpijali te dišave. In nasprotno, ko je odšla in nas je spet preplavil plehek, odvraten smrad po sežganem človeškem mesu, ki je kakor preproga prekrival celotno taborišče, je postalo vse skupaj še neznosnejše."

 

Tudi Primo Levi, diplomirani kemik, je ob vstopu v tovarno kavčuka v taborišču Auschwitz-Monowitz takoj opazil:

 

"Kako čista in zloščena so tla! […] Vonj me mahoma, kakor udarec z bičem vrne v preteklost: slabotna aroma ali laboratorij za organsko kemijo. Za trenutek se mi prikaže veliki, napol temni prostor na univerzi, četrti letnik, mili zrak Italije, a potem takoj spet izgine."

 

Jekaterina Žiricka je v Vonju Kolime raziskovala čutno zaznavanje taboriščne stvarnosti v delu enega najpomembnejših ruskih pisateljev 20. stoletja. Varlam Šalamov je v različnih taboriščih preživel skupaj 17 let, najdlje na Kolimi, potem ko je leta 1953 prišel na svobodo, pa je napisal Kolimske zgodbe. Žiricka predlaga, naj jih "beremo z nosom". Pri tem ugotavlja, da se zaznave Šalamova zgoščajo predvsem okoli telesa – da gre tu zlasti za slabljenje telesa, za pelagro in skorbut, ki ju povzroča lakota, za izgubljanje telesne teže, za neizmerno hujšanje, za tisto, kar se je v sovjetskem taboriščnem svetu imenovalo "alimentarna distrofija".

 

Šalamov analizira naglo napredujoči proces slabljenja, sistematičnega izčrpavanja in izsuševanja telesa, a hkrati tudi rožnolična telesa drugih taboriščnikov, ki so lepo rejena in pričajo o "preobilju mesa", opazovalcu pa se zdijo skrajno sumljiva. Telo si povrne nadzor nad razumom in mobilizira vse tiste čute, ki mu v boju za preživetje lahko pridejo prav. Ta boj za preživetje narekuje izostritev zaznavanja, "instinkta", "slutnje", predvsem pa seveda voha. Vonji civilizacije in kulture pripadajo svetu, ki so ga kolimski taboriščniki pustili za seboj, in tu so pač izgubili svoj pomen.

 

Preteklo življenje se zdi kakor "sen, izmišljija". Prihodnosti ni. "Resnična je bila minuta, ura, dan od vstajanja do odhoda k počitku – kaj bo potem, ni ugibal, in tudi ni našel v sebi moči, da bi ugibal." Preživeti je bilo treba edino današnji dan. Pomembno je bilo samo tisto, kar je pomagalo, da si je nekdo podaljšal dan in se izognil smrti. Vonj pa je bil na Kolimi – enako kot v živalskem kraljestvu – znamenje bodisi preživetja bodisi smrtne nevarnosti. Na Kolimi, kjer vlada ekstremen mraz s temperaturami globoko pod ničlo vsaj osem mesecev na leto, ni vonj smrti in razpadanja tisti, ki se najbolj vžre v spomin: sneg ima hladen, "abstrakten" vonj, iztrebki in odpadki se v takem mrazu strdijo, latrine zamrznejo, mrliči se spremenijo v ledene čoke in jih skladajo na prostem, kakor hlode, dokler jih spomladanska odjuga ne osvobodi ledu in jih je mogoče zakopati, še preden se do konca odtalijo in razpadejo. Vonj po kruhu pa pomeni preživetje.

 

 

***

 

Kdor se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja sprehodil po bazarjih na moskovskem olimpijskem stadionu, na končnih postajah metroja v Sankt Peterburgu ali na največji tržnici v jugovzhodni Ukrajini, "Sedmem kilometru" pri Odesi, je tam naletel na tako rekoč čez noč postavljene, ogromne trge in tržnice, prave karavanseraje, ki so premogli vse, kar spada zraven – tranzitne avtobusne postaje, policijske postaje, restavracije s hitro hrano, prenočišča za brezdomce, prava mala mesta, spominjajoča na osirje, zgrajena iz šotorov in zabojnikov, po potrebi naloženih drug vrh drugega v več nadstropij, tako da je vse skupaj res spominjalo na neke davne čase in prazačetke trgovske dejavnosti: na suke, srednjeveške tržnice, sejmarski vrvež, svet živopisnih pasaž. Črni trg tega dogajanja ne opiše ustrezno, saj je potekalo povsem javno, vsem na očeh, na več kvadratnih kilometrih površine zunaj mest.

 

Neformalna, toda realna ekonomija je za kar lep čas pregazila formalno, statistično zajeto ekonomijo. Na teh tržnicah kratko malo ni bilo stvari, ki je ne bi bilo mogoče dobiti. Poleg znamk Reebok, Adidas, turških usnjenih izdelkov, italijanskih modnih oblačil, korejske zabavne elektronike, jabolčnega soka z Bodenskega jezera, kondomov, poročnih oblek in kopalniških armatur še neskončno dolgi seznami krame, realna odslikava strukture pravih potreb prebivalstva neke družbe, ki je bila pahnjena iz ravnotežja.

 

Nikakor sredi vsega tega niso smele manjkati niti dišavne vodice, in to vseh znamk tega sveta, vseh cenovnih razredov, ki so bile nabavljene v Istanbulu, Neaplju, Aleksandriji, Ürümqiju in so se naprej prodajale vse do zadnjih kotičkov ruskih provinc. Na voljo so bile prav vse znamke: Armani, Cartier, Chanel, Elizabeth Arden, Ermenegildo Zegna – kajpak samo njihovi ponaredki. V tistem času je bilo odločilno ime, blagovna znamka, ki je lastniku podeljevala status uspešneža, ne pa pristnost proizvoda. Ti new emerging markets evropskega Vzhoda so bili v resnici fragmentirani paralelni trgi: cone luksuznega potrošništva, ki so jih označevali po eni strani promocijske trgovine blagovnih znamk in razkošni butiki, po drugi strani pa bazarji, natrpani s ponarejeno robo, ki so si jo pač lahko privoščili tudi normalni ljudje. 

 

Silovitost, s katero so mednarodni kozmetični in parfumerijski koncerni vdrli na nove trge nekdanjega vzhodnega bloka, in tempo, s katerim so se ugnezdili na najboljše lokacije posovjetskih metropol, nista govorila le o šibkosti sovjetskih blagovnih znamk, temveč tudi o veliki moči podjetij luksuznih industrij, ki so se v letih druge globalizacije povzpele v položaj "globalnih igralcev". Vuitton, Elizabeth Arden, Prada, Chanel – dobesedno čez noč so vsi pritekli. Velike mednarodne luksuzne firme so svoje kolekcije predstavljale na prominentnih lokacijah  – Karl Lagerfeld na primer v moskovskem Malem gledališču.

 

Zahodne modne hiše so se poigravale z veličastno rusko dediščino, z razkošjem ruske aristokracije, s prefinjenostjo srebrnega veka in vznemirljivim formalnim svetom ruske avantgarde. Vuitton je svoj jubilej zaznamoval z dve nadstropji visokim Vuittonovim kovčkom, ki ga je postavil med bleščeče razsvetljeno pročelje trgovskega templja GUM in Leninov mavzolej na Rdečem trgu, v notranjosti velikanskega kovčka pa predstavljal zgodovino svojega podjetja.

 

Zmagoslavni pohod parfumov je bil le eno, sicer precej bistveno dejanje revolucije življenjskega sloga v mestnih središčih nekdanje Sovjetske zveze. "Dekorativna sprememba" – kodno ime za revolucijo v ruski literaturi 19.  stoletja  – se je zgodila na vseh ravneh: tisti, ki so to zmogli, so se na novo aranžirali, zdaj so potovali na Kanarske otoke ali v Benetke, presedlali so pač na francoske sire in rdeče vino. Na reakcijo zoper to pretirano potujčevanje, kakor so ga mnogi občutili, ni bilo treba dolgo čakati: mnogi so se podali na iskanje izgubljenega časa, s katerim so izginile tudi dišave minule sovjetske epohe.

 

Stare blagovne znamke so se obudile v novo življenje in postale znova priljubljene. Spet je bilo mogoče kupiti Rdečo Moskvo. Vrnil se je obnovljeni stari ponos, razvnelo se je živahno iskanje sledov in reliktov že razpadlega sveta. Skoraj ni bilo več bazarja ali bolšjega trga, na katerem ne bi bilo vsaj kakšne stojnice s stekleničkami parfumov iz sovjetskega ali celo predrevolucijskega obdobja, ki jih ne bi budno nadzorovali pretanjeni izvedenci za to občutljivo materijo in zvesto obiskovali poznavalci, ki so strastno snuli svoje očarljive zasebne zbirke. Internet je poln portalov, na katerih se množijo objave o najdbah in izgubah, pa poučeni komentarji in fotografije iz družinskih albumov. V virtualnem prostoru je steklenička parfuma središče, ki ga obdaja kolektivni spomin cele generacije ljudi.

 

Korenine so pognali muzeji parfumov in kozmetike – eden takih je Moskovski modni muzej na Iljinki 4 v Kitajgorodu, drugi pa na Arbatski ulici 36/2. Sem spadajo tudi izdaje razkošno opremljenih knjig, v katerih stekleničke pripovedujejo zgodovino parfumov v Rusiji. Kar ob vsem tem prav tako ni moglo izostati, so seveda cene teh vintage stekleničk, ki so poletele v nebo: za – neodprto – stekleničko kolonjske vode Trojnoj je bilo še pred nekaj leti treba odšteti ponosnih 35.000 rubljev, kar je takrat pomenilo približno 700 evrov. In takšne zaklade še vedno lahko najdemo, sploh ko vstopimo v kako prodajalno parfumov v prostocarinskih conah letališč, kjer so v zraku dišave z vseh mogočih koncev tega sveta.

 

(konec feljtona)

 ________________________

Knjiga Vonj imperijev je izšla pri založbi Beletrina, ima 172 strani, stane 24,00 evrov, v elektronski verziji (e-knjiga) pa 17,99 evrov.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Ruska ekonomija v vojni: Kaj imajo skupnega Putinovi oligarhi in mehiški narkokarteli?
13
27.06.2022 19:00
Medtem ko ruska propaganda poskuša prepričati evropsko in zahodno javnost, kako njihovi politiki s sankcijami proti Putinovem ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
30-letnica Ustavnega sodišča: Na Beethovnovi delajo (pre)počasi in (pre)slabo, politično zapakirano, pristransko in aktivistično
6
22.06.2022 21:15
Tistih devet oseb, ki si nadenejo lepo ukrojene toge ustavnih sodnikov, da bi privzdignili ugled svojega položaja, moramo ... Več.
Piše: Peter Jambrek
Souring Pakistani-Iran Relations
5
22.06.2022 09:49
Pakistan and Iran have long been accusing each other of harbouring terrorists that carry out cross border attacks. Sunni ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Režim v Teheranu lahko vsak čas izdela prvo atomsko bombo, iranski jedrski sporazum tik pred dokončnim kolapsom
16
19.06.2022 21:19
V teh dneh, ko so oči svetovne javnosti uperjene proti vzhodni Evropi in vojni v Ukrajini, dogajanje v zvezi z iranskim ... Več.
Piše: Božo Cerar
Nepristranskost in neodvisnost RTV Slovenija na primeru televizijskega Dnevnika
22
15.06.2022 21:28
Normalizacija države in depolitizacija medijev, o čemer rada govorita novi premier in njegova administracija, je mačji kašelj: ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
50 podpisnikov Odprtega pisma Golobu in Fajonovi: Ni čas za popuščanje Putinu, temveč za odločno podporo ukrajinski obrambi!
23
13.06.2022 23:20
Potem ko sta nekdanja predsednika Kučan in Turk, ki se jima je pridružilo nekaj manj kot 20 izrazito levičarskih intelektualcev, ... Več.
Piše: Uredništvo
Svobodnjaška diplomacija: Sprava s Putinom, Ruska kapelica in Karl Erjavec za veleposlanika v Moskvo?
14
08.06.2022 08:45
Zunanja politika nove slovenske vlade bo eno tistih področij, na katerih lahko pričakujemo določene spremembe. Ne le zaradi ... Več.
Piše: Uredništvo
(Ne)pristranskost Dnevnika RTV Slovenija ob nastopu Janševe in Golobove vlade
30
06.06.2022 22:33
Novinarji javne RTV Slovenija so ponosni na svoje profesionalno, objektivno in politično neopredeljeno poročanje. Zanimivo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Vsi predsednikovi možje: Jake Sullivan in zunanja politika za srednji razred
11
02.06.2022 20:00
Henry Kissinger (se) je nekoč vprašal, kdo pozna telefonsko številko Evrope.Odgovora nismo dobili nikoli in ga verjetno tudi ne ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
From Beijing with Love: Chinese investments in the Netherlands as security threat
5
01.06.2022 20:00
Dutch authorities reportedly initiated an enquiry against a Chinese owned company Kuwait Petroleum Netherlands for allegedly ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Jeffrey Sachs in Neil Harrison: Preiskava o možnem umetnem izvoru novega koronavirusa bi se morala že zdavnaj začeti!
17
29.05.2022 10:49
Ali je ameriška biotehnologija pomagala ustvariti COVID-19, se sprašujeta Jeffrey Sachs in Neil Harrison. Ekonomista in ... Več.
Piše: Uredništvo
Ali so mandati letošnjih volitev v Državni zbor skladni z Ustavo?
17
27.05.2022 06:34
Že dvajset let trdim, da naš zakon, po katerem računamo in nato določimo mandate v Državnem zboru, ni v skladu z ustavo, in ... Več.
Piše: Marjan Lisjak
Provokacija skupine zdravnikov: Slovenija naj nemudoma izstopi iz Svetovne zdravstvene organizacije!
17
24.05.2022 21:04
Skupina 22 zdravnikov, ki so se podpisali pod pismo ministru za zdravje Janezu Poklukarju, je poskrbela za res lep uvod v ... Več.
Piše: Uredništvo
V imenu civilne družbe: Pismo prijatelju, bodočemu predsedniku vlade Robertu Golobu
15
23.05.2022 18:30
Vili Kovačič, predsednik Društva davkoplačevalci se ne damo in predsednik društva Slovenski TIGR 13. maj je na mandatarja in ... Več.
Piše: Uredništvo
Ruski imperializem (2. del): "Zahod mora Rusijo ustaviti v Ukrajini in jo privesti do razpada, kajti le tako bo mogoče ustaviti rusko agresivnost"
16
14.05.2022 21:10
V drugem delu prispevka bomo predstavili tezo o dolgoročni umiritvi Rusije, ki se zdi ta hip morda marsikomu nezaslišana, vendar ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Ruski imperializem (1. del): Putinovi generali na fronto v Ukrajino kot topovsko hrano pošiljajo pripadnike etničnih manjšin
15
13.05.2022 20:06
Ruska federacija je po razpadu Sovjetske zveze še naprej imperij, ki si podreja številne manjše narode, ki bi sami po sebi raje ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Slovenija, moja socialna država: Stopnja dohodkovne neenakosti pri nas je še vedno med najnižjimi na svetu
4
06.05.2022 23:00
Ali je Slovenija socialna država, kot piše v ustavi? Seveda na to vprašanje ne moremo oblikovati enoznačnega odgovora. Verjetno ... Več.
Piše: Bine Kordež
Illegal Pakistani migrants fomenting extremism and security challenges in Europe
12
04.05.2022 21:16
The unchecked illegal migration from Pakistan to Europe during the past few decades has turned into a security and law order ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
O imperializmu in rašizmu: Ruska agresija na "manjvredno" Ukrajno ima predvsem kulturni kontekst
27
03.05.2022 21:11
Rusija je napadla Ukrajino iz razlogov, ki niso odvisni od Putina, Zelenskega, zveze NATO ali česa podobnega. V ozadju je precej ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Tudi po zadnjih volitvah razmerje med levico in desnico ostaja pri 60 : 40 v korist levice
30
28.04.2022 23:00
Tudi zadnje parlamentarne volitve so potrdile, da je slovensko volilno telo nekoliko bolj nagnjeno v levo. Seštevek glasov ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Deset neprijetnih vprašanj, ki bi si jih morala zastaviti slovenska desnica
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.594
02/
Gospod premier, obljubili ste nam, da bomo živeli v svobodi in da nikogar ne boste maltretirali. Žal prvi tedni ne kažejo tega!
Ivan Simič
Ogledov: 2.246
03/
Zdaj je jasno: Izvolili smo ljudi, ki ne sodijo v hram demokracije, ampak v kakšno zakotno špelunko ali zidanico
Denis Poniž
Ogledov: 2.401
04/
Mi smo pa delali specializacije in študije za koga, gospodje politiki? Čemu smo trošili dragoceni čas? Zato da bomo izpolnjevali vaše politične želje?
Milan Krek
Ogledov: 1.969
05/
30-letnica Ustavnega sodišča: Na Beethovnovi delajo (pre)počasi in (pre)slabo, politično zapakirano, pristransko in aktivistično
Peter Jambrek
Ogledov: 1.339
06/
Prvih 100 dni vlade: "Ugrabljeni" premier, amaterski komunikatorji in naftna apokalipsa
Gregor Kos
Ogledov: 1.119
07/
Ruska ekonomija v vojni: Kaj imajo skupnega Putinovi oligarhi in mehiški narkokarteli?
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.074
08/
Režim v Teheranu lahko vsak čas izdela prvo atomsko bombo, iranski jedrski sporazum tik pred dokončnim kolapsom
Božo Cerar
Ogledov: 982
09/
Putinova vojna z Ukrajino bo evropski problem, Amerika se bo bolj posvečala Kitajski
Scott J. Younger
Ogledov: 1.280
10/
Nepristranskost in neodvisnost RTV Slovenija na primeru televizijskega Dnevnika
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.201