Ko nanese v Sloveniji pogovor na covid-19, so v družbi in v medijih v ospredju pogovori o covid ukrepih, ki naj bi tako močno ovirali ljudi pri njihovem vsakodnevnem življenju, da je to res nekaj nemogočega. Na drugi strani mednarodne primerjave kažejo, da temu ni tako in da sodimo med države, kjer so ukrepi blagi. Pri nas je indeks, ki kaže strogost ukrepov, 35, v Italiji 68 in v Avstriji 60. Kar kaže na to, da imajo pri naših sosedih bistveno bolj zaostrene pogoje za življenje v času covida kot pri nas.

Sodimo v spodnji del držav z nizkim indeksom ukrepov (graf 1). Slovenija ima bistveno manj stroge ukrepe kot Italija, Francija, Grčija in Avstrija, ki je naša severna soseda.

Slovenija je glede na strogost ukrepov nekje v zadnji tretjini članic EU, vodita Italija in Francija.

Ljudje so utrujeni od ukrepov in jih težko prenašajo, pravijo mediji in znanstveni zapisi. V zadnjem času teče beseda še o cepljenju in o pravici biti ali ne biti cepljen. Potem pa se s tem konča in nadaljuje seveda z diskreditacijami stroke in politike s strani posameznih skupin ljudi; kdo ni česa naredil in kako nizko smo pri precepljenosti prebivalstva idr.. Skratka, najde se vse, kar po njihovem mnenju Slovenci nismo naredili prav.

Pri konceptu cepljenja pozabljamo, da leta in leta nismo kot narod oblikovali odgovornega odnosa do cepljenja v kontekstu bonitete in ne grožnje, kar jim je na primer uspelo na Portugalskem. Pri umrlih pozabimo povedati, da imamo neustrezne razmere v domovih za ostarele. Če bi ne imeli smrti v domovih za ostarele, bi imeli na milijon prebivalcev mrtvih 1373 prebivalcev, kar bi nas umestilo med Grčijo in Luksemburgom, ki sta po umrljivosti na 17. in 18. mestu med državami članicami EU. Pozabijo povedati, da smo na 16. mestu v EU po deležu umrlih med vsemi okuženimi, čeprav smo po številu okuženih na milijon prebivalcev tik pod vrhom, kjer je pred nami le še Češka.

Le zakaj? Zato, ker so se na eni strani ljudje v Sloveniji trudili in se še vedno trudijo, da bi čim bolj upoštevali ukrepe, na drugi strani pa je bilo izredno veliko takih, ki so nenehoma sesuvali in še vedno sesuvajo ukrepe v javnosti in danes lahko trdimo, da ni bilo ukrepa, ki ga ne bi napadli in degradirali - in to od preprostih ljudi do ustavnega sodišča.

"Ali je prav, da smo kot družba tiho? Ali je prav, da sprejemamo to verbalno nasilje in grožnje nad posamezniki, ki se trudijo, da bi se čim več ljudi pocepilo in da bi zaživeli svobodno življenje?"

Največ diskreditacij je stroka deležna na družbenih omrežjih, kjer se tudi sicer izreče veliko nestrokovnih stališč, za katere nihče ne odgovarja. Mi pa smo tiho in moramo spoštovati različnost mnenj, četudi ta ista mnenja močno vplivajo na posameznike pri sprejemanju odločitve, ali naj se cepijo ali ne. Mnogi od teh, ki žal potrebujejo bolnišnično zdravljenje, obžalujejo odločitev, da se niso pravočasno cepili. Ali je prav, da smo kot družba tiho? Ali je prav, da sprejemamo to verbalno nasilje in grožnje nad posamezniki, ki se trudijo, da bi se čim več ljudi pocepilo in da bi zaživeli svobodno življenje; tako kot ga doživljajo že nekaj dni Danci?

No, zanimivo pa je, da tisti, ki so posamezne osebe pripeljali s svojim nestrokovnim nagovarjanjem do nestrokovnih odločitev in dejanj, ne odgovarjajo za nič in lahko še naprej prepričujejo ostale, kako je cepljenje nevarno, pa se jim nič ne zgodi. Čeravno njihovo početje dodaja število k že ugotovljenim hospitaliziranim in smrtim, se nobena od državnih institucij (tožilstvo itd.) ne potrudi, da bi pričela vsaj en postopek proti ljudem, ki dobesedno potiskajo ljudi v bolezen in nenazadnje tudi v smrt. Življenje je menda vrednota v naši državi. Ali bi se končno kdo zavzel za varovanje te vrednote in začel ukrepati? Ali je v družbi samo še javno zdravje tisto, ki na to opozarja?

Posamezne skupine se zberejo sredi Ljubljane - in to brez mask, čeravno so udeleženci zelo skupaj in ne morejo držati ustrezne distance, prepričujejo ljudi, da virusa ni. Novinar ene od medijskih hiš je poročal, da je bilo znova mogoče slišati tudi nekaj tistih, ki ne verjamejo, da novi koronavirus sploh obstaja, pa tudi tistih, ki verjamejo v škodljivost cepiv. V ospredju govorov, ki so jih pospremili žvižgi, vzkliki in aplavzi, so bile zahteve po umiku omejevalnih ukrepov in nasprotovanje oblastem, ki da so ugrabile državo. Ocenili so, da je cepljenje proti covidu-19 v resnici že zdaj prisilno in da cepljenje in testiranje ne bosta rešila koronske krize. Na argumente, da naj bi se cepili iz solidarnosti do ranljivih skupin, pa je bilo slišati oceno, da gre za lažno solidarnost (konec citata).

Toliko o solidarnosti ljudi na trgu. To je naš vsakdan. Mi pa imamo do sedaj že prek 289.670 oseb, ki so se okužile z virusom in običajno tudi prebolele različne oblike covida-19. Nekateri brez večjih težav, drugi z velikimi težavami, ki so posledica dolgotrajnega covida-19.

Tem slednjim bom posvetil svoj tokratni zapis. 

Dolgoročne posledice bolezni covid-19

Medtem, ko veliko govorimo o ukrepih in malo manj o bolezni sami, še manj o obolelih, smo popolnoma zanemarili dolgoročne posledice bolezni covid-19, o kateri se v javnosti zelo malo govori. Na te bolnike se kar pozablja, oni pa tudi niso zahtevni v svojih zahtevah, saj so mnogi predvsem hvaležni zdravstvenemu osebju, da sploh še živijo. Reševanje težav, ki jim jih povzroča covid-19, je kot dodatno delo padlo na že tako kadrovsko osiromašeno zdravstvo.

Kar nekajkrat sem v medijih opozoril na podaljšani covid-19, kot se temu pojavu tudi reče. Tudi na tiskovnih konferencah sem večkrat omenil to področje, pa je moj glas izzvenel v prazno. Zato bi danes rad ponovno opozoril na dolgotrajne posledice, ki jih covid-19 prinaša obolelim in lahko trajajo dolgo časa. Pravzaprav ob pomanjkanju izkušenj še niti ne vemo, kako dolgo časa. Tako imenovan post covid-19 sindrom nas bo morda spremljal še dolgo in še danes ne vemo v celoti, kaj nam bo prinesel, ker poznamo predvsem relativno kratke posledice, ki so nastale v letu dni in nekaj mesecih.

Pravih dolgotrajnih posledic pa morda še ne poznamo in jih bomo postopoma spoznavali v naslednjih letih. Te posledice niso rezervirane samo za ostarele. Te posledice imajo ravno tako otroci kot druge starostne skupine prebivalcev. Med glavne posledice, ki spremljajo prebolele po covid-19 bolezni lahko prištevamo:

- utrujenost, zasoplost in težko dihanje,

- kašelj,

- bolečine v sklepih, bolečine v prsnem košu, bolečine v mišicah,

- glavobol,

- težave s spominom, koncentracijo ali spanjem,

- hiter in aritmični srčni utrip,

- izguba vonja in okusa,

- depresija in tesnoba,

- povišana telesna temperatura,

- omotičnost itd.

Vsi ti simptomi se lahko po fizičnem ali umskem naporu povečajo. Covid-19 povečuje tveganje za nastanek krvnih strdkov. Veliki strdki lahko povzročijo srčni infarkt ali možganske kapi. Zelo majhni strdki pa povzročajo manjše težave, ki se največkrat odrazijo na srčni mišici.  Krvni strdki lahko povzročajo posledice na pljučih, nogah, jetrih, ledvicah. Znano je tudi povečanje prepuščanje žilnih sten, ki ima resne posledice.

"Bolezen covid-19 je za nekatere težka in zapušča tako imenovani posttravmatski sindrom, depresijo in tesnobo."

Po prebolelem covid-19 se preboleli srečajo tudi z motnjami razpoloženja in utrujenostjo. Bolezen je za nekatere težka in zapušča tako imenovani posttravmatski sindrom, depresijo in tesnobo. Mnogi uradno ozdraveli razvijejo pri tem obolenju sindrom kronične utrujenosti, za katerega je značilna ekstremna utrujenost, ki se poslabša s telesno ali duševno aktivnostjo, vendar se med počitkom ne izboljša.

Veliko še ne vemo o dolgoročnih posledicah covida-19, zato se skrbno spremlja vse, ki so preboleli covid-19. Številni veliki zdravstveni centri odpirajo specializirane klinike za oskrbo ljudi, ki imajo po okrevanju od covid-19 trajne težave - simptome. 

Številni morebitni dolgoročni učinki covid-19 še vedno niso znani; kako bo covid-19 sčasoma dolgoročno vplival na ljudi. Vendar raziskave potekajo in bodo tudi v prihodnosti dale nova spoznanja. Raziskovalci priporočajo, da zdravniki pozorno spremljajo ljudi, ki so imeli covid-19, da bi videli, kako delujejo njihovo telo in organi po okrevanju. Zaradi potencialno dolgotrajnih težav zaradi covid-19 pa je še pomembnejše zmanjšanje širjenja covid-19 z upoštevanjem previdnostnih ukrepov, ker s tem zmanjšamo tudi število dolgotrajnih posledic. Previdnostni ukrepi vključujejo nošenje mask, socialno distanciranje, izogibanje gneči, cepljenje, kadar je na voljo, in vzdrževanje čistih rok in ostale nam že dobro znane ukrepe.

Dolgotrajni učinki bolezni covid-19 so lahko prepoznani tudi kot razlog za nastanek invalidnosti. Ministrstvo za zdravje in socialne storitve Združenih držav Amerike in njihovo pravosodno ministrstvo sta skupaj izdala nova navodila, ki podaljšani covid-19 razvrščajo kot telesno ali duševno okvaro, kar pomeni, da so lahko prizadeti upravičeni do denarnega dodatka ali invalidske upokojitve.

Po podatkih CDC imajo posamezniki z dolgim covidom nove ali stalne simptome, ki lahko trajajo tedne ali mesece po okužbi s SARS-CoV-2 in se poslabšajo s telesno ali duševno aktivnostjo. Bolniki lahko doživijo kombinacijo simptomov, na primer težave pri razmišljanju ali koncentraciji (včasih jih imenujemo tudi "možganska megla"); kašelj, bolečine v prsih ali želodcu; glavobol; hitro ali utripajoče srce; bolečine v sklepih ali mišicah; driska; vročina; omotica pri stoji; sprememba vonja ali okusa; in drugi simptomi.

Nekateri bolniki, ki so bili hudo bolni s covid-19, imajo tudi poškodbe več organov hkrati (kot so srce, pljuča, ledvice in možgani) ali avtoimunske bolezni. Covid-19 včasih trajajo več mesecev, vprašanje je kako dolgo bodo ti simptomi prisotni, tudi pri posameznikih, ki so po okužbi s koronavirusom doživeli le blago bolezen. Koliko let, sedaj lahko merimo čas le v mesecih. Okužba s SARS-CoV-2 poveča tveganje za kronične zdravstvene težave ali celo smrt po preboleli bolezni tudi pri posameznikih, ki niso potrebovali hospitalizacije, ko so imeli covid-19.

Kako pogosto se pojavljajo zapleti?

Ocena strokovnjakov v strokovni reviji JAMA je, da se dolgotrajni covid-19 pojavi pri približno 35 % prebolevnikov. Toda to je povprečje. Pri starejših so pogostejši (starejši nad 50 let (47 %) in pri mlajših (18–34 let) nekoliko redkejši (26 %). 

Če podrobneje pogledamo deleže prebolevnikov, ki dobijo posamezni zaplet po covid-19, lahko ugotovimo, da sta najpogostejša zapleta utrujenost (58 %) in glavobol (44 %). Potem pa sledi vrsta zapletov, ki se pojavljajo redkeje: izguba pozornosti(27 %), izguba las (25 %), oteženo dihanje (24 %), nespečnost (21 %), bolečine v sklepih (19 %), znojenje (17 %), izguba spomina (16 %), bolečine v prsih (16 %) in še številne dodatne posledice. Človek, ki po prebolenju bolezni dobi te dodatne zdravstvene težave, se torej prav gotovo ne počuti dobro. Težave ga nenehoma obremenjujejo in zmanjšujejo kvaliteto njegovega življenja. Prvi podatki nakazujejo tudi, da se mu skrajša življenjska doba. Nekateri nujno potrebujejo rehabilitacijo, ker sicer se sploh ne bi mogli ponovno vklopiti v družbo in opravljati preprostih vsakodnevnih opravil.

Rehabilitacija obolelih

Po hudi bolezni covid-19 imajo številni bolniki različne težave, ki jim onemogočajo normalno življenje, zato za premagovanje teh težav potrebujejo rehabilitacijske storitve. Človek, ki je bil nekaj tednov na intenzivni terapiji in na umetnem predihavanju, se mora tako rekoč na novo postaviti na noge. Poleg zdravljenja potrebuje še uvajanje v vsakodnevno življenje, kjer se zopet nauči hoditi, opravljati osnovne higienske aktivnosti, uči se hranjenja in gibanja po hiši. Nekateri napredujejo hitreje, drugi počasneje, pri tem je velikokrat velika ovira tudi starost posameznika. Tako obravnavo lahko izvaja le širša dobro usklajena skupina strokovnjakov. Starejši potrebujejo več časa za rehabilitacijo kot mlajši. Vmes jih veliko potrebuje tudi psihoterapijo. Nekateri se polno rehabilitirajo, drugim bodo morda ostale nekatere posledice prebolevanja covid-19 za vedno (tega še ne vemo, ker je minilo premalo časa, da bi to lahko z gotovostjo trdili). 

Večorganski vnetni sindrom

Gre za pediatrična bolezen, povezano s hudim akutnim respiratornim sindromom covid-19, ki je nevarna in potencialno smrtonosna bolezen. S takojšnjim prepoznavanjem in zdravniško pomočjo bo večina otrok preživela ta sindrom. Tudi ta sindrom sodi med posledice covid-19 bolezni, ki prizadene lahko tako otroke, ki so imeli klinčno jasno sliko covid-19, kot tiste, ki niso imeli jasne klinične slike ali sploh niso imeli simptomov okužbe. Nastopi običajno nekaj tednov po preboleleli covid-19 bolezni in lahko močno prizadene otroka.

Bolezen prizadene hkrati več organskih sistemov, kar močno obremeni telo otroka. V eni zmed študij so znanstveniki opisali, da je v skupini 186 obolelih otrok za večorganskim vnetnim sindromom imelo prizadeta prebavila 92 % otrok, srčno žilni sistem 80 %, krvni sistem 76 % in dihala 76 % otrok.

80 % je potrebovalo intenzivno nego, 20 % umetno ventilacijo, 2% jih je umrlo.

"Ker otroci do 12. leta praviloma niso cepljeni, nimajo protiteles, ki bi jih zaščitila, zato so dobesedno izpostavljeni okužbi brez zaščite."

V našem kulturnem območju se rado govori, da otroci pač niso prizadeti zaradi bolezni covid-19. Zgoraj navedeni podatki govorijo ravno nasprotno in tudi v Kliničnem centru smo imeli v preteklosti primere otrok, ki so zboleli za to boleznijo. Bilo jih je preko 50. Trenutno imamo dva komaj rojena otroka v bolnišnici zaradi covida in mladostnika v intenzivni oskrbi. Ker otroci do 12. leta praviloma niso cepljeni, nimajo protiteles, ki bi jih zaščitila, zato so dobesedno izpostavljeni okužbi brez zaščite. Ko smo dobili cepivo za cepljenje otrok v starosti 12 do 18 let, je v naši družbi spet porasla skepsa proti cepljenju otrok, ki bi v primeru okužbe veliko lažje preboleli infekcijo. Kako čudno se razmišlja v Sloveniji, da ne zaščitimo otrok pred infekcijo in jih izpostavljamo tudi hudemu poteku bolezni. Zakaj sploh to počnemo? 

Na Portugalskem se bližajo precepljenosti 80 % otrok z prvim odmerkom in 60 % otrok z vsemi odmerki v starosti 12 do 18 let. Zelo so pred nami. Zakaj se nam to dogaja? Kakšen narod smo, da ne zaščitimo s cepivom niti lastnih otrok, starejših od 12 let, čeprav imamo možnost, da to storimo? Raje verjamemo polresnicam in neresnicam na spletu, kot da bi zaščitili življenje naših otrok.

Naj tu končam tokratni zapis, v katerem sem vam hotel na kratko prikazati težave, ki jih imajo prebolevniki, ki so za njih moteče in včasih tudi težke in močno zmanjšujejo kvaliteto življenja mnogim, ki so preboleli covid-19. Mnogokrat so te težave zamolčane v javnosti. O njih govorimo veliko premalo, da bi jih lahko razumeli v družbi kot del obolenja covid-19, ki tudi dodatno obremeni posameznika in družbo. Ko govorimo o covidu-19, bi morali imeti vedno v mislih tudi dolgoročne posledice te bolezni, ki so lahko za posameznika zelo obremenjujoče in dolgotrajne, da ne govorimo o smrti, ki je tudi dokončna in nepovratna posledica covida-19.

Zato je pomembno, da se cepimo, da zmanjšamo tako število okuženih kot tudi sam hud potek bolezni in zaplete po bolezni, ki lahko trajajo dolgo. Cepljenje je do danes še vedno veliko manj tvegano od okužbe in prebolevanja samega covida z vsemi posledicami.