Uvodne misli, na katere sem se spomnil ob aktualnih razmerah v Sloveniji, zanimivo, niso od včeraj. Z beograjskim kolegom, ki je bil v času, ko so bili v Srbiji na oblasti demokrati, državni sekretar za energetiko, sva o tem kramljala že pred leti v Ljubljani, ko o novem koronavirusu ni bilo ne duha ne sluha. Zares, včasih imam občutek, kot da je bilo to v nekem drugem stoletju. Bržkone zato, ker se je družbena klima v Sloveniji v zadnjih 18 mesecih, tj. od prve uradne razglasitve epidemije do danes, ko epidemije formalno ni, oblast pa se obnaša, kot da je, dejansko zelo spremenila. Pravzaprav se ni le spremenila, ampak se je katastrofalno poslabšala, če smo iskreni. Tako zastrupljeno, kot je ozračje danes, ni bilo že vse od leta 1941. In to je nadvse zaskrbljujoče!

Zaskrbljujoče predvsem zato, ker je nemogoče ugotoviti - in ta trenutek v bistvu niti nima več smisla -, kdo je prvi vrgel kamen. Kdo je začel, če uporabimo sintagmo otroškega peskovnika, ki je najbližja prispodoba slovenske politike, pa tudi delovanja javnega sektorja, predvsem državne uprave. Na to, da je "sistem" trhel in gnil, so me opozarjali že tisti prijatelji, ki jih je leta 2015 "odneslo" v politiko oziroma vlado Mira Cerarja. Jeseni tistega leta, ko je v Slovenijo pljusknil migrantski tsunami, so mi razlagali, da je sistem "poveljevanja" v državni upravi začel pregorevati že ob prvih večjih obremenitvah in da je izjemno težko voditi vlado v takšnih razmerah. Resda je bil "etični profesor" prototip kabinetnega človeka, ki ga izredni dogodki hitro presenetijo in vržejo iz tira, toda ali je bil njegov smešni naslednik iz Kamnika morda kaj boljši?

(Povejte mi, kako zelo moraš biti nekritičen do samega sebe, če po totalnem debaklu, ki pomeni odstop s premierskega položaja v trenutku, ko se je nad državo zgrinjala najhujša kriza po desetdnevni osamosvojitveni vojni 1991, še vedno vztrajaš v politiki in celo podpisuješ nekakšen sporazum o povolilni koaliciji?! Ko beseda nanese na tega "dezerterja", resnično ostanem - brez besed.)

Toda v tem trenutku največji problem te države niso vlada, opozicija ali poslanci, torej politična polarizacija, za katero zagotovo velik del odgovornosti nosi aktualni premier Janša, pač pa nekaj drugega. Zaskrbljujoč je trend "vladavine ulice". Kakšno je mnenje večine, bomo izvedeli na volitvah, zato so protesti, ki zdaj že dvakrat tedensko potekajo v Ljubljani, za njimi pa stojijo različni ljudje, organizatorji in zakulisni usmerjevalci, v vsakem primeru le približen odsev razpoloženja državljanov. Vseeno pa 10.000 ljudi na ulicah ni malo, še manj ravnodušnosti pa pušča dejstvo, da je med to množico vedno tudi določen odstotek nasilnežev, provokatorjev in skrajnežev obeh polov. Ti ljudje postajajo iz dneva v dan agresivnejši in nevarnejši, njihovo obnašanje, ki ima morda tudi skrito agendo, pa meče slabo luč na vse proteste.

"Vladnim odločitvam (pravnim aktom s podzakonsko močjo) se oporeka na sodišču, ne pa ljubljanski obvoznici."

Po nedavnem huliganskem napadu na parlament, ko je policija ukrepala (pre)pozno, se je ta teden zgodil nov incident, ki odpira vprašanje učinkovitosti slovenske policije, ko gre za zagotavljanje ustavnosti in zakonitosti oziroma javnega reda in miru. Law and order, kot rečejo v anglosaksonskih deželah. Policija je dolžna zagotavljali delovanje ne le države, ampak tudi javne infrastrukture. Blokiranje avtoceste ali obvoznice nima nobene zveze s protestom proti PCT ali komurkoli. Vladnim odločitvam (pravnim aktom s podzakonsko močjo) se namreč oporeka na sodišču, ne pa ljubljanski obvoznici. Policijski sindikat Slovenije je v ta namen angažiral odlično pravnico Natašo Pirc Musar in pred Ustavnim sodiščem dosegel začasno zadržanje vladnega Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2.

Temu se reče vladavina prava oziroma pravna država po slovensko. Če mislite, da je Janša diktator, ga seveda tožite. Še bolje boste storili, če sodno izpodbijate pravne akte, ki jih sprejema njegova vlada. Če so dejansko nezakoniti, kot trdijo tudi nekateri pravniki, potem naj o tem presoja sodišče. Ne pa ulica. Ali pa sodrga, ki v parlament meče granitne kocke in bakle. Sodrga ne more presojati o ničemer, ker ne razume drugega kot jezik nasilja. Nad sodrgo se ne pošilja filozofov ali pravnikov, pač pa policijo s pendreki, solzilcem in vodnim topom.

Ustavno sodišče, pred katerim se je včeraj prav tako zbralo nekaj ljudi, je začasno zadržalo citirani vladni odlok. Ni odločalo o tem, ali je vsebina skladna z ustavo oziroma pravnim redom. O tem šele bo odločalo. Tudi ljudje, ki so se zbrali pred ustavnim sodiščem, niso počeli nič prepovedanega. Ste kdaj videli, kakšne parade, protesti in množični shodi so v Washingtonu, ko tam odloča njihovo Vrhovno sodišče? In to o izjemno občutljivih, pri nas bi rekli "ideoloških temah".

"Cepljenje je ta hip vsaj tako razdvajajoče vprašanje pri nas kot so bili do nedavnega partizani in domobranci."

V ponedeljek bo odločba tudi javno objavljena in zanimivo bo prebrati zlasti odklonili ločeni mnenji ustavnih sodnikov Jakliča in Šorlija, ki sta bila tudi edina proti začasnemu zadržanju vladnega odloka, ki po zatrjevanju pritožnikov de facto uvaja obvezno cepljenje za državne uradnike. Cepljenje je ta hip vsaj tako razdvajajoče vprašanje pri nas kot so bili do nedavnega partizani in domobranci. Kakšna bo končna odločitev Ustavnega sodišča, je možno zgolj predvideti, vendar bo za vlado neugodna, če njeni pravniki ne bodo znali vsebinsko argumentirati nujnosti cepljenja zaposlenih v državni upravi. Kar ne bo ravno lahko ...

Osebno se sicer strinjam s tem, da so (vsi) zaposleni v državni upravi oziroma celo v javnem sektorju tudi cepljeni. Mislim, da je to logično, čeprav na koncu vseeno velja, da mora biti takšna zahteva ustrezno zakonsko urejena. Vprašanje, če v tem konkretnem primeru je. Kajti bolj logično bi bilo, da imajo tako rigorozni ukrepi, kot je cepljenje proti bolezni Covid-19, zakonsko "pokritje", ne pa da jih uveljavljajo podzakonski akti. Oziroma drugače rečeno, vlada v normalnih razmerah vlada na podlagi ustave in zakonov, ki jih potrjuje parlament. Razen seveda v izrednih razmerah. Ki pa jih pri nas (še) ni. Niti epidemije ni (več), saj je potekla 17. junija 2021, kar pomeni, da je zakonitost vsaj nekaterih vladnih odlokov morda res vprašljiva. Slovenija je sicer epidemijo prvič razglasila 12. marca 2020, torej dan pred nastopom vlade Janeza Janše. Po natanko 80 dneh (31. maja 2020) je vlada razglasila konec epidemije. Čez nekaj mesecev, 19. oktobra 2020 je bila epidemija spet razglašena, tokrat je trajala kar 240 dni (!) in se je uradno končala šele 15. junija letos.

Sprejemanje rigoroznih ukrepov v času epidemije je zagotovo pravno manj sporno kot v času, ko epidemija ni razglašena, še zlasti ko gre za omejevanje človekovih pravic in svoboščin. Zakaj torej vlada ni že tretjič razglasila epidemije, če pa smo sredi četrtega vala in se epidemiološka slika v državi poslabšuje?!

Odgovor na to dilemo bi moral biti razumljiv vsakemu srednje inteligentnemu državljanu. Razglasitev epidemije bi bila namreč vsaj približen obliž na pomanjkljivo zakonsko pokritje nekaterih najbolj strogih ukrepov, ki so oziroma naj bi zdaj začeli veljati. Ker vlada nima dovoljšnje večine v državnem zboru, tam ne more računati na izglasovanje zakonov, ki bi ji "olajšali" delo. Toda v parlamentu nima večine niti opozicija, ki bi načeloma lahko kadarkoli zahtevala glasovanje o zaupnici vladi, vendar za kaj takšnega nima posebnega interesa. Kajti nezaupnica bi bodisi sprožila predčasne volitve bodisi prisilila opozicijo, da predlaga mandatarja in poskuša sestaviti vlado. Ampak - ali je opozicija, kjer je formalno še vedno najmočnejša Šarčeva LMŠ, dejansko zainteresirana za padec Janševe vlade in prevzem oblasti za dobrega pol leta, kolikor je do volitev? Niti slučajno ni. Strateško gledano imajo prav; takšna nova-stara koalicija s Šarcem na čelu in Levico kot mlinskim kamnom za vratom bi se soočila z vso odgovornostjo pri spopadanju s četrtim valom novega koronavirusa, hkrati pa bi morala prevzeti še breme predsedovanja Evropski uniji. Kdor pozna Šarca, ve, da bi si raje prerezal žile, kot pa v vlogi slovenskega premierja "predsedoval" EU. Nič manj kadrovsko podhranjene niso ta hip niti preostale tri stranke t.i. koalicije ustavnega loka.

Medtem ko se politična elita spopada za interpretacijo pravnih aktov in bojuje za njihovo zakonitost, se v državi dogaja ulica. Petkovi protesti so trajali več kot leto, kar je nedvomno poseben dosežek, toda v neki točki so izgubili svoj momentum. Kar ni posebej presenetljivo, vsaj za tiste, ki so imeli vpogled v drobovje te protestniške mase. Meni se je že lani zdelo, da z vsem skupaj ne bo nič, kajti ko sem organizatorje protestov prosil, če bi lahko napisali nek prispevek o tem, kaj pravzaprav želijo doseči in kako si predstavljajo Slovenijo v prihodnosti, sem v odgovor dobil pomenljivo izmikanje, ki se je končalo z - molkom.

"Kar se Janezek nauči, to Janezek zna."

Ker so petkovi protestniki izgubili naboj, se je izoblikovala nova, precej manj nedolžna skupina, ki bo očitno ustvarjala nerede in se posluževala groženj in nasilja. Ti ljudje delujejo precej bolj nevarno, njihovo obnašanje je primitivno, napadajo - ne le verbalno, pač pa tudi fizično - poslance, zdravnike, novinarje, snemalce in fotografe. Njihov nenadni pojav po mojem dokazuje aktualnost misli, da kdor seje veter, žanje vihar. Ni več časa za sprenevedanje, saj je znano, kdo je zadnja leta v slovenski politiki sejal veter. Če plebs mesece in mesece posluša in bere takšne izjave, pač ni presenečenje, če se naleze gneva in sovraštva. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna.

Anarhija. To je končna postaja na poti, po kateri drvi danes Slovenija. Ob zelo dobrih gospodarskih kazalcih, nizki brezposelnosti in stabilnem mednarodnem položaju se bomo, kaže, poklali zaradi nezmožnosti medsebojnega komuniciranja. Je lahko še kaj bolj tragičnega od tega? Očitno je res nekaj na tem, da smo lahko izjemni na vseh področjih, ko imamo nad seboj neko (tujo) nadoblast, gospodarja, če hočete, vendar pa povsem odpovemo, ko moramo vladati sami sebi. Slovenec Slovencu volk.

A ko gredo stvari navzdol, se teater absurda šele začenja. Po svoje sem vesel, da me že kakšno leto ni v parterju te predstave in da jo spremljam od daleč, s precej distance. Med protesti in huliganskimi izpadi zadnjih dni me je zagotovo najbolj osupnil nastop nekega kričača na shodu pred parlamentom, ki je tulil v mikrofon, da bo vsak zdravnik, ki bo odslej koga cepil, odgovarjal z svoje dejanje in da šel zaradi tega pred vojaško sodišče.

Vojaško sodišče?! Od kje ulici ideja o "vojaškem sodišču", ki je bilo v Sloveniji odpravljeno leta 1990? Res me zanima, kaj vse bomo še slišali na ulici. V vsakem primeru je očitno, da imamo opravka z izjemno radikalizacijo in da so med protestniki že tudi poklicni demonstranti, ki prihajajo iz različnih držav. Za varnostne organe dodatni alarm, kajti če so že politiki obeh provienienc zdaj zbegani - na ulici so namreč pljunkov, žalitev in celo fizičnega nasilja deležni oboji, levi in desni -, potem bi morali trezne glave ohraniti vsaj tisti, ki so zadolženi za varnost države in njene ustavne ureditve.

"Ulica je sinonim za kapitulacijo demokracije in pomeni začetek poti v anarhijo. Ulica je zadnje, kar si želimo."

Vendar bodo morali na koncu problem legitimnosti oblasti vseeno rešiti tam, kjer so temelji družbene pogodbe - v parlamentu, kjer predstavniki ljudstva odločajo v imenu ljudstva, ki jim je za to podelilo mandat. Ključna ugotovitev, pod katero bi se naj podpisali vsi poslanci ne glede na stranko ali politično prepričanje, je ta, da se oblast ljudstva izvršuje posredno preko izvoljenih predstavnikov v državnem zboru in da so volitve tiste, na katerih ljudstvo izbere svoje predstavnike (S tem v zvezi drobna digresija: Zakaj nihče več ne govori o spremembi volilnega sistema, ki je v določeni meri protiustaven?!).

Kajti ulica ni demokratični ali celo etični forum, kjer se razpravlja o vsebini. Ulica je sinonim za kapitulacijo demokracije in pomeni začetek poti v anarhijo. Ulica je zadnje, kar si želimo. Nihče, ne levica ne desnica, si ne moreta domišljati, da bosta zakon ulice obvladali z metodami, ki sodijo v instrumentarij parlamentarizma. Ne bosta, zgodovina 20. stoletja je en sam orjaški dokaz, da zmaga ulice pripelje do anarhije, fašizma oziroma boljševizma.

Namesto lamentiranja o tem, kdo vse je odgovoren za izgrede, nasilje in grožnje, naj vladni mandarini raje umirijo retoriko, predvsem pa prepričajo svojega imperatorja, naj začne bolj spoštljivo komunicirati z zunanjim svetom. Opozicija, na drugi strani, pa naj že enkrat ponudi alternativo, boljše rešitve, kajti doslej so zmogli le gostilniško kvantanje, medtem ko resnih vsebinskih kritik - sploh na področju zadolževanja oziroma javnih financ - skoraj ni bilo slišati.

In nenazadnje, policija je dolžna z vsemi zakonitimi sredstvi zagotavljati red in mir, pa četudi to pomeni prevlado pendreka na ulicah. Država je država in v njej živimo vsi, ne le anticepilci, teoretiki zarot, huliganski navijači, levi oziroma desni radikalci in vsi ostali vaški posebneži.

P.S. Novinarsko nagrado v kategoriji posebnih medijskih dosežkov v letu 2021 si po mojem več kot zasluži Bojan Veselinovič. Včeraj je javno oznanil svoj odstop z mesta direktorja STA, saj se je za novo delovno mesto v medijskem imperiju Martina Odlazka dogovoril že na začetku poletja. Čestitam!