Zunanjepolitičnih doktrin je bilo v zgodovini Združenih držav kar nekaj. V mislih imamo posamezne pristope ZDA oziroma njihovih voditeljev do ameriške zunanje politike oziroma splošna pravila, ki so jih vodila v zunanjepolitičnem delovanju. Med tistimi, ki so se najbolj vtisnile v spomin velja omeniti Monroejevo in Trumanovo. S prvo so ZDA nasprotovale poseganju evropskih držav v zahodno hemisfero. Veljalo je geslo Ameriko Američanom. Pri drugi je šlo za ameriško preprečevanje geopolitične ekspanzije Sovjetske zveze in komunizma. Pred leti smo bili priča Bushevi, se pravi vojni zoper teroriste in države, ki jih podpirajo ter uveljavljanje demokracije v svetu. Glede na to, da so ZDA že stoletje velesila, je njihova zunanjepolitična doktrina seveda še kako pomembna za druge države oziroma celotni svet.

Trenutno poteka proces oblikovanja najnovejše ameriške zunanjepolitične doktrine, nekateri jo imenujejo tudi Bidenova. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da njeni začetki segajo že v čas njegovih dveh predhodnikov – demokrata Obame in republikanca Trumpa. Spomniti velja na Obamin Pivot to Asia (osredotočenje na Azijo) in Trumpovo America First (Amerika na prvem mestu). Opaziti je torej določeno kontinuiteto. Ne gre za muho enodnevnico. V ameriškem delovanju v tujini je zaznati vrsto novosti, še posebej glede vojaškega posredovanja. To sicer ne pomeni, da ZDA ne bodo šle nikoli več v vojno, vendar priče smo zelo ozkemu tolmačenju vitalnega ameriškega nacionalnega interesa (neposredno ogrožen ameriški način življenja in življenja Američanov), za uresničevanje katerega se angažira vojska (ki se bo torej v prihodnje angažirala redkeje). Tudi v boju zoper terorizem se bo pri uporabi sile prvenstveno delovalo "over the horizon", se pravi od daleč. Pri uveljavljanju zunanjepolitičnih interesov se praviloma uporabljajo diplomatska, politična in gospodarska sredstva.

"Kruta resnica je, da v svetu, ki ga živimo, bolj kot rule of law prihaja v ospredje rule of power."

V tej doktrini torej ni več humanitarnega posredovanja (kot npr. v času Clintona v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu) in nation buildinga (izgradnje države) oziroma izvoza demokracije in vsiljevanja njihovega modela drugim (kot v času Busha mlajšega). Kaj veliko prostora za vrednote in moralo v ameriški zunanji politiki ni ostalo. Ni več humanitarnih motivov (ali so vsaj močno zmanjšani) in zunanjepolitičnega idealizma. Načelno zavzemanje za demokracijo in človekove pravice je sicer še prisotno, vendar nekako v ozadju. Vsekakor pa se te vrednote ne bodo uveljavljale z orožjem.

Izgleda, da bodo sicer demokracija in človekove pravice prikladno orodje predvsem v soočenju s Kitajsko. Pri dokazovanju, da je liberalni demokratični model vladanja boljši od avtokratskega. ZDA bodo svojo energijo namenjale predvsem politični, ekonomski, tehnološki, ideološki, vojaški tekmi s Kitajsko in reševanju nakopičenih notranjih problemov. Vse je podrejeno temu. Prihaja do določene streznitve, ugotovitve, da dosedanji pristop zunanji politiki (po koncu hladne vojne) in milijarde dolarjev, potrošenih v tujini, niso prinesli otipljivih rezultatov, boljšega ter varnejšega sveta in ne nazadnje večjega ameriškega vpliva ali vsaj statusa quo. Vse bolj prihaja v ospredje strategija zadržanosti, ki ima podporo tudi v ameriški javnosti. Skratka, gre za manj militarističen in manj aktivističen pristop. Imamo opravka z realpolitik, z America First Light  (Amerika na prvem mestu z nekoliko manj trdim) pristopom.

Na zunanjepolitičnem področju je poleg že omenjenega prvenstvenega soočenja z eksistenčnim tekmecem Kitajsko prisotno - vendar bolj v drugem planu - še soočenje z nagajivo in destruktivno Rusijo in nuklearnima proliferatorjema Iranom in Severno Korejo. Glede Rusije je slutiti namero, da se napetosti zmanjšajo in odnosi stabilizirajo. Da se jo torej odvrne od vse tesnejšega povezovanja s Kitajsko. Glede Irana in Severne Koreje pa je prisotna velika zadrega, kako pristopiti. Med varnostnimi grožnjami, ki jih  ZDA ne morejo ignorirati, se omenjajo še klimatske spremembe in kibernetične grožnje.

***

Gre za prelomno točko v ameriških odnosih s tujino oziroma v mednarodnih odnosih. Pax Americana je v zatonu. To sicer ne pomeni, da ZDA ne ostajajo svetovna supersila oziroma da smo že priče konca ameriških zavezništev in partnerstev. Vendar pa bo jakost ameriškega angažiranja v njih (ali oblikovanja novih) v času vse ostrejše tekme med velesilami odvisna od tega, koliko služijo uveljavljanju njihovih vitalnih interesov.

"ZDA obravnavajo Evropo kot drugorazredno zaveznico."

ZDA to v praksi dokazujejo že nekaj časa. Bili bi slepi ali naivni, če tega ne bi opazili. Predsednik Trump je tako sklenil sporazum s Talibani o umiku  ameriških sil iz Afganistana brez kakšnih posvetovanj z afganistansko vlado ali zahodnimi zavezniki. Z nikomer se ni posvetoval niti predsednik Biden ob implementaciji omenjenega sporazuma. ZDA so se osredotočile na  sodelovanje v okviru Quad (Četverica) in Five eyes (Pet oči). Prva skupina predstavlja strateški dialog ZDA z demokratičnimi Avstralijo, Indijo in Japonsko, druga pa obveščevalno zavezništvo ZDA z anglosaksonskimi državami - Združenim kraljestvom, Avstralijo, Kanado in Novo Zelandijo. Za nameček so pred kratkim ZDA, ne da bi o tem črhnile besedico ostalim evropskim zaveznicam, sklenile varnostni pakt z Avstralijo in Združenim kraljestvom (t.i. AUKUS). 

Bidenove obljube, da bo v odnosih z čezatlantskimi zaveznicami po Trumpu zavel nov veter, se na presenečenje Evropejcev niso uresničile. Nasprotno, ZDA obravnavajo Evropo kot drugorazredno zaveznico. Zaveznico, na katero v prihodnje zaradi njene šibkosti ne gre kaj preveč resno računati. Že omenjenemu velja dodati še ameriške carine na nekatero evropsko blago, omejitve vstopa v ZDA evropskim državljanom zaradi Covid-19 itd. V zvezi NATO takšno ravnanje vnaša nelagodnost in celo negotovost glede njegove prihodnosti. Evropske članice zavezništva Združenim državam vsekakor ne bi smele dajati povoda za takšno razmišljanje in bi morale še naprej v okviru evropskega stebra zavezništva prevzemati večjo odgovornost za varnost v vzhodnem evroatlantskem prostoru oziroma evropskem vzhodnem in južnem sosedstvu. V Evropi brez Nata vsaj še nekaj časa ne moremo shajati. Vakuum, ki bi nastal na kontinentu ob njegovem prenehanju, bi bil z ozirom na trenutni mednarodni položaj kaj lahko poguben za evropsko varnost in mir. 

Evropska unija bi morala iz omenjenega potegniti nauk in se zdramiti. V preteklih desetletjih je svojo obrambo in varnost v prekomerni meri vezala na ZDA. Tudi danes se še vedno ne more braniti sama. Vse prepogosto je le nemočen opazovalec dogajanja v svetu v škodo svojih interesov. Razprava o prihodnosti EU, ki je v teku, je idealna prilika, da se potegnejo zaključki in sprejmejo ustrezni koraki. EU bi morala ob gospodarski moči in vrednotah, na katere prisega, zbrati dovolj volje, da postane tudi zunanjepolitični težkokategornik, dejanski geopolitični igralec, ki mu ob soft power (mehka moč, zgled) tudi uporaba hard power (trda moč, oborožena sila) ne bo tuja. Kruta resnica je, da v svetu, ki ga živimo, bolj kot rule of law (mednarodna ureditev, ki temelji na pravilih) prihaja v ospredje rule of power (ureditev, ki temelji na moči).

Dr. Božo Cerar je veleposlanik v pokoju.