Po bitki smo vedno vsi generali, pa naj bo to pri nogometu, zdravju, cestah in sedaj najmodernejšem terminu "digitalizaciji". In biti general pomeni, da imaš vedno prav, pa tudi če nimaš. Skorajda nemogoče je priznati, da nečesa ne veš, da nekdo drug ve več, ima več izkušenj, je bolj specializiran in da bi ga bilo dobro za uporabo njegovega znanja najeti in pošteno plačati. Tako javni kot zasebni sektor sta pri tem približno enaka. Ko govorimo o zasebnem sektorju imam v mislih predvsem nekatera večja podjetja, ki niso usmerjena preveč na tuje trge in se obnašajo kot javni sektor.

Če nadaljujem o znanju in priznavanju njegovega pomena, se bom najprej dotaknil univerz, kjer situacija ni tako zelo slaba. Kar nekaj mojih  dobrih prijateljev poučuje na slovenskih univerzah in nekateri izmed njih so doktorate pridobili s študijem v tujini, nekaj jih je tudi dlje časa delalo na izobraževalnih ustanovah v Severni Ameriki in nekaterim je celo uspelo pridobiti habilitacijo na slovenskih univerzah. Nekaterim pa ne. Tokrat ne bom vpeljal novega termina, ki bi lahko bil "krožno ali večno profesorjevanje", a vseeno bi lahko univerze uporabile kot redne profesorje tudi koga iz Stanforda, ki pa mu tak uspeh, tj. pridobitev slovenske habilitacije, še ni uspel.

"Ne, znanja se ne sme plačati, znanje je potrebno obdavčiti."

Znanje, ki ga je tako težko "prodati" slovenskim univerzam, dobro in z veseljem plačujejo svetovne korporacije, in kar naenkrat pristanemo na begu možganov. Pa tako udobno je živeti v Sloveniji, lepo zeleno je, ni prometnih zamaškov, en vikend v gore, drug na morje. A znanje nam še vedno uhaja, kljub naravnim lepotam.

Estonija je mrzla, imajo sicer morje, nimajo pa gora in višjih hribov. In so nas v dvajsetih letih prehiteli po plačah. Plačne kapice ne bo, ker znanje ne sme zaslužiti. Naj gre ven, pa naj davke plačuje tam. Pri nas bodo zaposleni plačevali visoke davke, ne bomo omogočali zniževanja stroškov visoko produktivnih zaposlenih. In bruto bruto bo poskrbel, da bodo kupci znanja nižali ceno zanj, ki bo zaradi tega - na žalost ali pa srečo za koga - šlo v tujino. Pa niso samo redne mesečne plače izziv, tudi nagrade, bonusi … Ne, znanja se ne sme plačati, znanje je potrebno obdavčiti.

Moram se dotakniti tudi primerov, kjer slovenska podjetja cenijo znanje in izkušnje. "Želeli bi, da zamenjaš direktorja našega hčerinskega podjetja, s čigar delom in rezultati nismo zadovoljni, plačo ti ponujamo enako, kot jo ima on, ker vodja oddelka pač pade po naši lestvici na ta nivo."

Uravnilovka. Ne, hvala. In stari direktor na isti način še naprej dela za plačo, ki mu pripada po lestvici v dotičnem podjetju. Malo podjetij je, kjer ima najboljši strokovni kader višjo plačo od direktorja, vsaj v Sloveniji. V tujini je to nekaj običajnega. Ni lestvic, ni uravnilovke. Plača ni definirana s šolsko izobrazbo in leti, preživetih v podjetju. Plača se definira glede na dodano vrednost, ki jo posamezen zaposleni prinese podjetju. Pika.

In ZUJF je menda kriv, da v javni upravi ni več strokovnjakov, ki bi bili sposobni izpeljati projekte. Sploh, ko govorimo o najnovejši mantri – digitalizaciji. Najti odličnega IT arhitekta, kaj odličnega, dobrega, v javni upravi, posebno na področju digitalizacije, ni enostavno. Da o projektnem vodenju ne govorim. Manjka pa nam samo medicinskih sester. In če ga ne najdemo, ga najemimo. Ampak spet za najnižjo možno ceno, drugače ne gre skozi razpis. In zgodi se nam "dobavitelji nam narekujejo tempo, oni nam definirajo rešitve po njihovih razvojnih načrtih, ne ko potrebujemo". Pa včasih še kaj poenostavijo, posebno na digitalizaciji.

"Kam gre znanje, ki naj bi bilo plačano, pa ni bilo? Tja, kjer ga plačajo - ponavadi v tujino."

Kako nekatera podjetja razumejo zunanje znanje, poudarjam nekatera, je prav smešno. Ko se pripravljajo strategije ali projekti, načrti in rešitve, naj potencialni dobavitelji investirajo svoje znanje kot del "predprodajnega procesa". Ko nas boste naučili, ko bomo pridobili znanje, ki ga nimamo, ponavadi brezplačno, ker gre za investicijo v pridobitev posla, bomo posel dali nekomu drugemu, ker je bil cenejši (ni investiral v izdelavo rešitve), bolj prijateljski, z več zvezami. In dogaja se že danes, da nekatera podjetja sploh ne dobijo ponudb za povpraševanja, ker so prevečkrat peljala določene "partnerje2 žejne čez vodo. Kam gre znanje, ki naj bi bilo plačano, pa ni bilo? Tja, kjer ga plačajo - ponavadi v tujino.

Ko govorimo o pridobivanju znanja, je tudi to potrebno plačati. Izobraževanja, izkušnje na projektih, ne nazadnje razne certifikacije in pa študij o temi, tudi če ne na univerzah in drugih šolah, stane. Stane v času, stane v plačilu dostopov do virov. In znanje je potrebno zaradi tega tudi vnovčiti, povrniti vložek. In zato je potrebno znanje plačati.

Za zaključek še ena zanimiva tema: digitalni nomadi. Že pred, posebno pa med epidemijo se je povečalo število zaposlenih, ki delajo od doma. Oziroma ne delajo v prostorih podjetij. In kje je "dom"? Z dobro internetno povezavo je lahko to ob morju v pokrajini Algarve, na Kanarskih otokih, grških otokih, na Hvaru, v Kranjski gori ali Piranu?

Ti zadnji dve mesti v bistvu ne. Ker določene države omogočajo enostavne davčne olajšave vsaj kar se tiče plačila prispevkov in dohodnine za različno dolga obdobja, če digitalni nomad gostuje pri njih, kupuje hrano, plačuje bivanje in s tem seveda davek na dodano vrednost, medtem ko dohodnino in prispevke plačuje doma, v domovini. Slovenije (še) ni na davčnem zemljevidu, ki ga uporabljajo digitalni nomadi. Mogoče ob naslednji spremembi davčne zakonodaje, kajne gospodje ministra za finance in digitalizacijo in direktor Finančne uprave?

Pa ni samo v davkih, marsikateri digitalni nomad se ustali v novem okolju, prinese znanje in nenazadnje, začne plačevati redno davke. Z minimalnim vložkom na začetku, lahko "kupimo" znanje, lahko pridobimo davkoplačevalce, je pa tudi res, da bi plačna kapica pomagala pri odločitvah, da bi se kdo ustalil v Sloveniji ...

Borut Hrobat je podjetnik, ki že skoraj 30 let uporablja svoje znanje pri različnih strankah.