Ni lahko najti fokusa v obdobju kakofonije t.i. informacij in frenetičnih obrazov, ki se premalo zavedajo sebe, da bi lahko pozitivno vplivali – najprej na sebe, nato pa še na svojo okolico. Tudi sam sem nekoč deloval najprej navzven. V iskanju ter pripisovanju odgovornosti (lokus kontrole) zunaj sebe, v svoji okolici in ljudeh, s kateremi sem se srečeval. S sodbami, oznakami ter argumentacijo, ki mi je omogočila sekundno slavo namišljenih prijateljev, ki to niso. Tako v živo kot virtualno. Občutek opolnomočenja je bil enkraten. Pa ne v kontekstu odličnosti, ampak v kontekstu pojavnosti. Ko je občutek opolnomočenja splahnel, sem bil v zadregi. Ko so se tisti trije všečkoti zgubili v algoritmu korporativnosti družbenih omrežij, sem ostal sam s sodbo ter sojeno stranjo v občutkih, ki niso nikomur povšeči, še manj pa koristni.

Narava nam že nekaj časa sporoča, da kot vrsta plavamo proti toku. Če samo pogledamo, koliko časa potrebujemo, da na individualni ravni osvojimo neko situacijo, neke okoliščine ali novo vedenje in se jim prilagodimo na vseh ravneh, da postanejo funkcionalne za naše počutje in biologijo, zamislite si, koliko časa potrebuje neka družba, da poenoti, pravzaprav posvoji te nove okoliščine. In potem se zgodi pandemija, ki od nas terja takojšno in absolutno prilagoditev. Ali pa je velika verjetnost, da bomo končali tragično, ali dokončno ali pa s hudimi posledicami. Komu verjeti? Arogantni znanstveni skupnosti, zdravnikom z božjim sindromom ali lažnivim politikom? Novinarjem? Medijskim hišam? Morda pa mi ni treba verjeti nikomur. Morda pa bom sam samcat našel pot iz te stiske, ki presira vse nivoje moje eksistence. Namig: nikomur mi ni treba verjeti, naučiti se moram zaupati.

Politika, kot jo vidimo danes, še nikoli v človeški zgodovini ni bila tako transparentna in pod takšno lečo, kot je danes. V tem zapisu ne bom komentiral koruptivnosti politike. Nima smisla, saj večina ljudi ne ve niti, kaj naj bi "pravo" pravzaprav predstavljalo. Ali kaj je funkcija politike. Večina ljudi slabo pozna tudi svoj materni jezik, kaj šele, da bi lahko kompetentno komentirala politične odločitve. Se je kdo kdaj vprašal, zakaj se navaden smrtnik, ki vstopi na politični parket, tako hitro prelevi iz mojega prijatelja v politično svinjo, ki "krade, laže, bolhe je"? Zakaj so politične šlape tako težke in nerodne za nošnjo?

Ponovno se zatekam k psihologiji, saj zame predstavlja esenco naše pojavnosti. Percepcija in psiha sta neoddvojeno povezani – ena vpliva na drugo ves čas našega obstoja, reciprociteta je permanentna. Zanemarjanje te realnosti pa lahko pripelje do hudih posledic – najprej na ravni psihe, nato pa še biologije. Ali še vedno velja, če rečem, da je znanstveno dokazano? 

Zaupanje je zelo podcenjen psihološki koncept, predvsem zaradi svoje kompleksnosti in izvornosti. Zaupanje in stres sta neposredno povezani dimenziji, kar nam omogoča, da preko enega lahko vplivamo na drugega. Ljudje mislimo, da dosti vemo o stresu, njegovi vlogi/mehanizmu v našem telesu in življenju. Posvojili in spervertirali smo nekaj stavkov strokovne javnosti, ki je nekoliko nerodno in izven pravega konteksta skušala sporočiti, da je predolgo vztrajanje v intenzivnem stresu škodljivo. Iz te nerodnosti se je razvila cela industrija, ki identificira stresorje (zunaj nas) ter išče vzroke, s katerimi lahko še naprej poglablja dobesedno napačno interpretacijo nekega mehanizma, ki nas pravzaprav drži pri življenju.

Zamislite si, da vas neka strokovna javnost začne prepričevati, da ni varno dihati zraka, ker je onesnažen in vsebuje škodljive delce, ki nas bodo zadušili, če bomo še dihali. Sedaj boste rekli, da pretiravam. Na žalost ne pretiravam. Zrak, ki ga dihamo, nam omogoča življenje. Kakovost sestave zraka pa je merljiva samo v odnosu do zdravja in življenja. Še enkrat – v odnosu do zdravja. S stresom je zelo podobno, morda ne instantno, pa vendarle je napačna interpretacija mehanizma lahko fatalna. In vsaka podobnost s trenutnimi prepričanji in čustvovanji v odnosu do virusa covid-19 ni naključna.

Morda nekaterim bralcem tale zapis deluje pokroviteljsko, pa vendarle menim, da bi morali več poudarka dati na neke osnove našega biološkega aparata, če želimo imeti strokovni diskurz na aktualno temo pandemije in ukrepov. Če pa želimo imeti diskurz o čustvenem stanju, potem pa lahko rečemo, da je strokovna javnost s področja psihologije povsem anemična in impotentna. Nedavno sem na POP TV poslušal doktorja psihologije, katerega izjave in trditve niti približno niso bile primerne njegovemu doktorskemu nazivu. Predvsem pa je smešen izbor medijske hiše, kakšnega psihologa so dali komentirati politične odločitve in trenutno stanje duha. Okvir, ki ga novinar postavlja, je jasen – dogaja se kriminal, zato potrebujemo psihologa, strokovnjaka za kriminaliteto. Skrajno neokusno in pritlehno. Predvsem pa je razlaga učinkov ukrepov res na nivoju osnovne šole. 

Ko gledam, kako se ljudje odzivamo na vsakodnevne spremembe režima, ne morem mimo tega, da sem kritičen do obeh strani – tistih, ki odrejajo pravila, kot tistih, ki jih nato morajo upoštevati. Začel bom s tem, da nas spomnim, da pravo in zakonodaja ureja najnižji moralni standard. Država je aparat, infrastruktura, organiziranost sistema, predvsem pa predstavlja identiteto posameznika na simbolni ravni, ki živi po nekih dogovorjenih pravilih, začenši z ustavo, nato pa so taista pravila podrobneje razložena skozi zakonodajo in podzakonske akte.

Državo si vedno lahko predstavljamo kot ogromno letalonosilko, ki pluje po morju. Letalonosilke ne moreš voziti kot avto ali čoln. Kurz, ki je določen, se spreminja na podlagi različnih dejavnikov, težko pa je pričakovati, da bo letalonosilka glisirala ali obračala v svoji polni inerciji za 180 stopinj. Nobena barka, še najmanj pa letalnosilka, ne pluje po ravni črti, marveč konstantno kompenzira svoj kurz na podlagi informacij, podatkov in povratne zanke. V realnosti letalonosilka oddela precej več poti, kot je dejanska razdalja med točko A in B.

Če sprejmemo današnjo medijsko komunikacijo faktično, bi morali vse kapetane letalonosilk obsoditi, ker lažejo o tem, kakšno pot so dejansko prevozili med točko A in B. Današnji mediji niso več četrta veja oblasti, saj so vsi v neki lastniški strukturi, ali pa delujejo kot politično gibanje (nacionalka), do svojega občinstva pa se obnašajo naravnost nesramno. Najprej na eni strani širijo laži in molčijo o realnih problemih, nato pa na drugi strani kurijo in posredujejo le tiste informacije, ki koristijo njihovem oglasnem prostoru – mediji se obnašajo povsem mafijsko in terjajo reket, da te pustijo pri miru. Mar res še vedno verjamete, da ste primerno informirani?

Kdorkoli verjame, da zna voditi letalonosilko z znanjem iz ulice, potem se ga moramo iskreno bati. Nisem več podpornik nobene izmed etabliranih strank in ne navijam za obstoječo oblast, kot tudi nisem slepi podpornik svojega prvega političnega angažmaja. Svoje kritike že dolgo izražam na različne načine, sem se pa naučil, da precej več dosežem s podporo in iskrenim diskurzom. Težko pa zaupam svoje življenje nekomu, ki v osnovi ne vidi drugega kot svojih 30 sekund v informativnem programu. Predvsem pa nočem, da me vodi človek, ki deluje iz strahu in frustracije.

Želim si voditelja, ki deluje iz navdiha, vidi v ljudeh potencial ne glede na barvo in idejo, ter iz njih izvleče najbolje, kar pač lahko. Ker se bližajo volitve in državljani zbiramo informacije o tem, kdo nas bo najbolje vodil, se moram obregnit tudi v ta del odločitev posameznika. Če želite izbrati "modro", potem vam polagam na dušo, da se umirite in temu delu posvetite nekoliko več časa, kot ste do sedaj. Ponujeni program ali vsebine nekega političnega gibanja ne presojajte v afektu, v stanju, kakršno vlada danes. Vzemite si čas zase, naredite nekaj več, kot ste naredili do danes.

Ponujam nekaj samorefleksivnih vprašanj, ki nam lahko pomagajo sprejemati boljše odločitve o tem, kdo bo vodil letalonosilko naslednje štiri leta. Ali manj.

Kaj pravzaprav razumem kot koncept "države"?

Kaj sem do danes naredil za družbo, ne da bi za mojo aktivnost pričakoval nagrado ali plačilo?

Kaj so moje vrednote in kako so organizirane?

Kako se dojemam – ali sem žrtev, ali sem navdih?

Kaj vse potrebujem, da lahko svoj vsakdan normalno preživim?

Kateri vzvodi za spremembo v moji družbi že obstajajo?

Koliko poznam Ustavo? S kom se lahko pogovorim o tem, kako deluje mehanizem ustave v mojem vsakdanu?

Kakšna je moja vloga v družbi in kaj kot posameznik nudim svoji okolici?

Ali poznam razliko med vero in zaupanjem?

Sedaj ste najbrž že prepoznali moj namen. Moja želja in ideal je, da bi živel v družbi znanja, solidarnosti ter povezanosti.

Želim si ustave, ki ima koncept "desetih zapovedi", in sodržavljanov, ki ne potrebujejo drobnega tiska o tem, kaj je prav in kaj narobe, ampak intiuitivno vedo, kako in kaj.

Želim si vodij, ki navdihujejo, strokovnjakov in zdravnikov, ki razumejo svoje poslanstvo, politikov, ki povezujejo.

Želim si novinarjev, ki ne dajejo prednost senzacionalizmu, zavajanju javnosti in izsiljevanju, ampak dejansko poročajo kolikor se da objektivno.

Želim si varnosti, dostojnosti, obenem pa učinkovite komunikacije.

Želim si, da bi sprememba postala sprejemljiva, dobronamerna.

Želim si, da bi drugačna miselnost in vrednote dale nekaj več dobrega, ne pa manj in slabo.

Ogromno je še mojih želja, ki se oblikujejo in bodo šele sčasoma dobile obliko. Nič mi ne more tako škodovati, kot mi lahko škoduje brezidejno in brezciljno življenje, pobarvano s temnimi mislimi. Ko bi le vedeli, kako preproste so nekatere spremembe v življenju, le sprejeti je potrebno celoto, ne samo tisto, kar mi je všeč. In sčasoma tisto, kar mi ni bilo všeč, postane preteklost, zgodovina, morda pa celo gradnik mojega življenja. Morda se sčasoma lahko naučimo celo proslaviti življenje namesto smrti. Sedaj pa vas pozivam, da v sebi trikrat ponovite naslednje besedne sklope in obljubim vam, da se bodo vaši občutki sčasoma spremenili:

1. Žal mi je.

2. Prosim, oprosti mi.

3. Hvala ti.

4. Rad te imam.