Če predpostavimo, da ne gre za nekakšno potegavščino ali fotomontažo – in kot vse kaže, ne gre –  potem je vse skupaj zelo problematično. Sploh zaradi zlorabe besedne zveze "sočutno starševstvo". Kajti mati naj bi se, ko so jo poklicali novinarji, sklicevala na sočutno vzgojo. Toda sprehajanje otroka po mestu zgolj v plenicah meseca oktobra zagotovo ni del sočutnega starševstva. Kar pa ne pomeni, da se ta mama ne trudi biti dobra mama ali da ni dobra mama – je pa dejanje težavno. Prav tako ni za nikogar dobro, da bi mamo zdaj javno linčali ali obsojali – to se že dogaja na socialnih omrežjih. Nasprotno, takšna kritizatorska dejanja so pravzaprav precej nevarna, saj lahko pripeljejo precej daleč (naj spomnimo, v Sloveniji smo že imeli tragične posledice medijskega linča!), zato terapevti spodbujamo vse inštitucije, da se mami v prvi vrsti pomaga. Pravzaprav bi se vsak ob takšni novici moral vprašati, kaj lahko stori vsak izmed nas, da bo položaj za tega otroka in njegovo mamo boljši. V upanju, da bo boljša razjasnitev sočutnega starševstva prinesla njegovo globlje razumevanje v naši družbi, je nastal ta prispevek.

O sočutnem in rahločutnem starševstvu so pri nas prvi pisali terapevti relacijske družinske terapije (Andreja Poljanec, ŠRCD in Zavod Iskreni), pravi razmah med starši pa se je zgodil z nastankom Facebook skupine Sočutno starševstvo. Ustanoviteljica skupine Janja Urbančič je ob sebi poleg Alenke Orešnik pred več kot 5 leti zbrala vestne moderatorke Dejano, Matejo, Tejo, Aleksandro, Lucijo, Tatjano, Tjašo, terapevtko Barbaro in druge, ki so vsak dan posvetile nekaj časa drugim mamam, ki so se znašle v vsakdanjih starševskih stiskah. V skupini so postali dejavni tudi terapevti različnih smeri in člani FamilyLab kluba. Skupina se je na žalost premnogih pred leti zaprla, iz nje so nastale različne akademije, terapevti pa še vedno vodimo sočutne SOS skupine (sočutno varstvo in starševstvo, sočutno partnerstvo in SOS korona), kjer se po svojih močeh trudimo odgovarjati mnogim ljudem v stiski. Podobno temo pri nas pa pokrivajo tudi termini ljubeče in zavestno starševstvo.

Sočutno starševstvo je bilo v Sloveniji pogosto narobe razumljeno že samo zaradi pomena besede sočutno. Pogosto so ga krivično zamenjali s permisivnim "zavijanjem v vato", kjer ni meja, staršem pa so pripisovali, da se neskončno razdajajo za otroke. Kot da sočutno pomeni neko do otrok prisiljeno prijaznost in popačen odnos, kjer starš ne sme zares obstajati, saj je vse, kar obstaja, le mali sonček. Ljudi je najbolj zmotilo to, da tudi preproste besede in besedne zveze (kot so "pridna", "mi gremo, adijo" in "saj ni nič hudega") lahko kdaj otroka tudi zaznamujejo in da morda to, kar smo do zdaj uporabljali (mi in naši starši) ni nujno najboljše. Nekaterim pa je šlo na živce celo to, da sočutno starševstvo temelji na znanstveno utemeljenih pristopih (predvsem teorije navezanosti dr. Johna Bowlbyja in nevroznanosti dr. Daniela Siegla in dr. Daniela Amena), češ da naša zdrava pamet najbolje ve.

Pravzaprav se tukaj strinjamo oziroma ne izključujemo, saj pristopi sočutnega starševstva delujejo zelo naravno. Še več, ko otrok naredi nekaj narobe, ne uporabljamo besede kazen, pač termin pa naravna posledica. Ker v večini primerov to ne pomeni več negativno umetnega spreminjanja delovanja otroka preko prisilne spremembe njegovega vedenja, ampak gre za učenje otroka, da čimprej sprejme lastno čustveno odgovornost. Ko naredi nekaj narobe, ga ne bomo več učili, da je slab, ampak mu bomo predali odgovornost, da to popravi.

V naši družbi, kjer smo navajeni, da je v redu, če se otroke ob za nas neželenem vedenju lahko tudi sramoti ("poglej se, kakšen si!"), jim daje direktno krivdo ("ti si kriv, da je vse narobe!") in celo sporoča, da morajo biti zgolj ubogljivi ("nikoli me ne ubogaš!"), se čez 18 let potem kontradiktorno pričakuje samostojnost in samoiniciativnost, so takšni novi načini razmišljanja pogosto predstavljali prevelik preskok v mislih. Nekatere pa je šokirala miselnost, da ima sočutno starševstvo ničelno toleranco do nasilja vseh oblik – zakaj imamo s tem težave še danes, pojasnijo statistike nasilja pri nas, ki so še vedno visoke (na srečo so malce nižje kot včasih). Kot da bi obstajalo le črno ali belo: ali so klofute ok ("saj sem jih dobil le takrat, ko sem jih res zaslužil" so tipične racionalizacije zanje), ali pa si permisiven starš. Kot da se ne bi dalo otroku odločno, jasno in z avtoriteto voditelja postaviti meje in pri njej vztrajati.

Ambasadorji sočutnega starševstva verjamemo v prvi vrsti v starše – da zmorejo biti avtoritete, ter otroke z zgledom učiti samorefleksije, s prevzemanjem lastne odgovornosti (učenje naravnih posledic) pa predati občutek za samostojnost. Kar je pravzaprav popolno nasprotje permisivne vzgoje, kjer starš otroka pravzaprav zanemarja, na račun tega, da meje sploh ne postavi bodisi je ne zna, ne zmore, ali celo zavestno ne želi.

Sočutno starševstvo zelo upošteva potrebe (ne želje!) vseh: otroka in staršev, pri čemer predpostavlja, da so starši tisti, ki jih prepoznavajo in nanje ustrezno odgovorijo. Tako že pri novorojenčku spodbujamo mame, da skušajo prepoznati njegovo lakoto, ki jo jasno pokaže (in ne dajati obrokov zgolj na določene ure – ure namreč osvojijo, ko so starejši), hkrati pa tudi to, ko se obrne stran od prsi ali stekleničke. Na ta način spodbujamo kompetentnost otroka, o čemer je ogromno pisal danski terapevt Jesper Juul. Z leti otrokova kompetentnost – če mu to dopuščamo – narašča, kot dojenček pa vsekakor potrebuje našo pomoč. Kompetentnost otroka ni sorazmerna s popuščanjem starša. Ko starš prepušča odgovornost otroku, ni vseeno, ali to počne zaradi svojih občutkov, npr. strahu ("bojim se, da bo jokal") ali sramu ("kaj bodo pa drugi rekli"), ali zaradi tega, ker želi, da otrok prične zaznavati sebe.

Marsikdo se ob tem vpraša, kje je potem meja in očitno je prav tu nastal kamen spotike v razumevanju pojma sočutno starševstvo. V tem kontekstu bi prej pričakovali, da bi nekdo povezoval pojem sočutno starševstvo z "brezpleničarstvom", ki ga uspešno prakticirajo nekateri kompetentn starši, ki ocenijo, da lahko zgodaj prepoznajo otrokovo potrebo po izločanju. Metoda zahteva kar nekaj časa in truda, pa vseeno ne predpostavlja golega otroka. Dati otroku kompetentnost ne sme pomeniti, da otroka po drugi strani precenimo. Otrok, ki je mlajši od dveh let, namreč ne zmore zares smiselno povezovati stvari v celoto (pa tudi kasneje te stvari niso tako enoznačne!), zato za ta del nujno potrebuje navzočega starša. Zato je možno, da majhen otrok ne bi zmogel ubesediti, da ga na primer zebe, ali pa da ga nekaj boli. Večina otrok bi verjetno začela jokati, ali pa bi postali razdražljivi, iz česar bi starš sklepal, da nekaj ni v redu. Toda vsi otroci niso enaki in vedno se zelo prilagodijo delovanju starša, včasih tudi za ceno sebe. To lahko tudi pomeni, da ne pokažejo svojih potreb in tega, da jih zebe ali nekaj boli. Zato je pomembno, da starši vedno zavarujemo svoje otroke, ko govorimo npr. o življenjski ogroženosti in mu na primer ne dovolimo igranja z noži, vožnje v avtu, ko ni v otroškem sedežu ipd.

Pri hoji v plenicah sicer ne gre za življenjsko ogroženost, vsekakor pa gre za tri težave:

– otrok se sprehaja skoraj gol sredi mesta in ne - na primer - po plaži,

– otrok je bos, pri čemer se lahko poškoduje, pohodi kak oster predmet (ker ne hodi doma, kjer je čisto, varno)

– otrok je pomanjkljivo oblečen in se zaradi nižjih temperatur lahko tudi prehladi ali zboli

Če glede slednjega morda še zaupamo, da je mama zmogla preceniti, da je otroku res vroče (čeprav hoja po mrzlem asfaltu meseca oktobra skoraj zagotovo ni zdrava), sta prvi dve alineji večja težava. Mamica, ki ne prepozna nevarnosti, da se otrok lahko poškoduje ali počuti izpostavljenega, je najverjetneje tudi sama ranjena. To nas ponovno pripelje do spoznanja, da vsi hote ali nehote na otroke prenašamo svoje lastne rane. Če jih ne zmoremo videti in sprejeti, četudi nam jih pokažejo drugi, pomeni, da so verjetno to naše slepe pege: nam skrite in nezaznavne, v resnici pa zelo globoke.

Ne vemo, kakšna je zgodba mame, ki bosega otroka sprehaja v plenicah. Ne sodimo, ampak ji pokažimo, da ni sama in ponudimo pomoč. Če ste v stiski in ne veste, kako naprej, nas kontaktirajte po elektronski pošti ali preko sočutnih SOS skupin na Facebooku.

Katja Knez Steinbuch je družinska terapevtka in direktorica Inštituta Vita Bona. Prispevek je bil izvirno objavljen na spletni strani Družinska terapija.