Ker nisem neposredno niti posredno vpleten v medijske in politične spopade, ki že poldrugo leto pretresajo ljudsko republiko na južni strani Alp, si lahko privoščim politično in tudi siceršnjo nevtralnost pri komentiranju najnovejšega poglavja telenovele o "stanju medijske svobode" v Sloveniji. Serija ima občasno tudi elemente tragikomedije, saj nas kot državo in narod postavlja v neprijeten položaj. Po spletu okoliščin smo se namreč znašli v soju odrskih luči, ki smo si jih prižgali sami, v predstavo pa so se zdaj vključili tudi nekateri gostujoči (stranski) igralci. Vendar ta predstava še zdaleč ni na nivoju shakespearjanske drame, čeprav slovenski premier že dolgo daje vse od sebe, da bi doživel tragično usodo vladarja, ki si je s svojimi dejanji zapravil prestol.

Predstava, ki se že nekaj časa odvija pred nami, je pravzaprav resničnostni show, v katerem nas levi del odra prepričuje, da so desni igralci diktatorji, fašisti in po novem tudi antisemiti, medtem ko se desni del odra patološko posmehuje ne le levim igralcem, ki jih označuje za statiste, pač pa tudi nekaterim znanim gledališkim kritikom, za katere trdi, da so plačanci. V komediji zmešnjav je vedno težje slišati kak smiseln in razumljiv stavek, zato občinstvo počasi zapušča avditorij, ostajajo le še najbolj zvesti gledalci.

Bistveno vprašanje, ki ga slišimo vsakič, ko se dvigne odrska zavesa, vedno ostaja neodgovorjeno: Ali je v Sloveniji res ogrožena medijska svoboda, ali je v nevarnosti vladavina prava in kako učinkovit je boj proti korupciji?

Dolgo vprašanje, pravzaprav tri vprašanja, na katera lahko za razliko od evropskih poslancev, slovenske vlade ter vseh dežurnih apologetov levice in desnice odgovorimo v nekaj stavkih. V Sloveniji je medijska svoboda približno takšna kot v večini evropskih držav, pri nas novinarjev ali urednikov ne streljajo na ulici, niti jih po uredništvih ne pobijajo islamski skrajneži. To seveda niti slučajno ni zasluga Janeza Janše, pač pa dejstva, da je Slovenija še vedno precejšnja periferija, transportno izolirana dežela, nezanimiva za multi-kulti talilne eksperimente ipd.

Medijska svoboda je natanko takšna in tolikšnja, kot si jo mediji vzamemo. Oziroma jo omogočamo lastniki. Medijska svoboda je povezana s kvaliteto medijev, ki je pri nas - dajmo si to enkrat že priznat! - vedno bolj na psu. Če je za slabo kvaliteto, zanič žurnalizem izgovor "omejevanje medijske svobode", potem pristanemo na Kolumbovem jajcu oziroma pri dilemi, kaj je bilo prej: slabo novinarstvo ali domnevni politični pritiski na medije? Zgrešeno bi bilo domnevati, da mediji zato slabo opravljajo svoje delo, ker so pod pritiskom, političnim ali ekonomskim, saj je vseeno. V resnici je nekvalitetno novinarstvo mnogo širši problem, ki izvira tudi iz neustrezne sistemske ureditve, prenizkih plač, pomanjkljivih profesionalnih standardov in šibke kadrovske zasedbe. Naštejte mi prosim pet slovenskih urednikov, ob katerih začutite veliko mero spoštovanja. No, morda vsaj dva?!

Čemu torej jeremijade določenega dela medijev, čemur se je seveda z velikim veseljem in užitkom pridružil tudi tisti del politike, ki trenutno ni na oblasti, pa bi tam rad bil, ker verjame, da je to tega upravičen? Self-entitlement torej. Nič novega, še manj specifično slovenskega. Le da je konkurenca pri nas mizerna, tako zelo intelektualno podhranjena, da v letu in pol, ko gledamo slona Janeza v trgovini z medijskim porcelanom, še nismo slišali vsebinske alternative, kaj šele ambicioznega programa, ki bi človeka navdušil in prepričal, da je slovenska levica končno splezala iz gramozne jame samoupravnega socializma in je sposobna voditi državo v 21. stoletju brez Dražgoš, Venezuele in Ulice Josipa Broza.

Namesto tega poslušamo eno in isto ploščo, na katero zdaj poplesuje tudi nekaj najbolj zagretih evropskih poslank in poslancev, oblačasno pa začivka še kak premier iz "stare Evrope", ki se seveda ne bi bil nikoli oglasil, če bi šlo za kakšno drugo, ne vzhodnoevropsko članico. Koliko je bilo razburjenja med evropskimi politiki pred leti, ko so v Španiji brutalno zadušili katalonski referendum? Španija pač ni bila za železno zaveso. Quod licet Iovi, non licet bovi. Evropa dveh hitrosti ima zgolj ekonomsko ozadje, če niste vedeli. Ker ko gre za spoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin, imamo opravka z zelo očitno diskriminacijo in dvojnimi merili.

Zaradi vsega tega me bolj kot razprava o medijskih pritiskih ali domnevnemu koncu demokracije zanima, na kakšen način bomo razrešili politično in družbeno krizo. Bo šlo po mirni poti, z volitvami? Se bomo izognili novi državljanski vojni? Naj ostanem v emigraciji ali se vrnem? Kako in kdaj bomo uzakonili volilni sistem, ki bo skladen z ustavo in ne bo več omogočal sklepanja gnilih koalicij, zaradi katerih sta izsiljevanje in korupcija sistemski problem? Kdaj bomo upokojili osamosvojitelje in k odločanju pripustili mlajše generacije? Kdaj bo boj proti korupciji postal ključni del politične agende vseh strank, ne pa le retorična floskula, za katero se kažejo obrisi nezakonitega financiranja strank in kupovanja medijskega miru? Kdaj bodo ljudje sprevideli, da ne gre za levico in desnico, za Janšo ali Kučana, pač pa za temeljno vprašanje poštenja in etike, dveh kategorij, ki so ju (v) slovenski politiki že davno umorili?

Zato me ne vznemirjajo teorije o kratenju medijske svobode v Sloveniji ali celo koncu demokracije. Gre namreč za razpravo, ki je namenjena dodatni polarizaciji družbe. Bolj bi me presenetilo, če bi se lotili tistega, kar resnično hromi to državo, torej sistemske korupcije. O tej pošasti, ki počasi, a zanesljivo izčrpava državo in državljane, slišimo le toliko, kolikor je interesa za to.

Polemike na tviterju glede domnevnega konca demokracije v Sloveniji in zaskrbljenost nekaterih evropskih levičarjev je smiselno postaviti v politični, zgodovinski in kulturni kontekst. Kot že rečeno, v Evropski uniji vedno znova prihaja do temeljnega konflikta med t.i. starimi in novimi članicami. EU je sestavljena iz dveh svetov, katera je še pred dobrimi tridesetimi leti ločevala železna zavesa, ki se je - kot je leta 1946 slikovito dejal britanski premier Winston Churchill - spustila od Ščečina na Baltiku do Trsta na Jadranu. Kljub (zmotnemu) prepričanju Slovencev, da je bil jugoslovanski socializem (titoizem) nekaj povsem drugega od sistema, ki so ga imeli vzhodnoevropski sateliti Sovjetske zveze, nas na zahodu vedno in povsod uvrščajo v t.i. vzhodni blok. Še vedno. Kdaj se bo Evropska unija znebila tega latentnega šovinizma, ko gre za "vzhodnjake", je nemogoče napovedati. Morda nikoli, saj so predsodki globoko zakoreninjeni.

Delegacija Evropskega parlamenta, ki je prišla v Slovenijo preverjat, kaj se dogaja na periferiji Evrope, je politična misija. V njej so predstavniki vseh večjih političnih grupacij, ki sedijo v EP, kar ne spremeni dejstva, da bo na koncu večina odločila, kakšna bo vsebina oziroma kakšni bodo sklepi. Glede na pretekle izkušnje je moč z veliko gotovostjo napovedati, da kakšnega pretresljivega zaključka ne bo, saj imajo v Evropskem parlamentu večino Janševi zavezniki.

Ker se s sistemsko korupcijo v Sloveniji v resnici noče in ne upa ukvarjati noben politik ali premier, ker vladavina prava pri nas - vsaj sodeč po nekaj zadnjih odmevnih razsodbah vrhovnega in ustavnega sodišča - še zdaleč ni okrnjena, bo manevrski prostor odposlancev EP, ki so prišli v Slovenijo, na koncu zožen na vprašanje medijske svobode oziroma domnevnega zatiranja medijev. Tu pa je odgovor zelo jasen in očiten: Maršal Twitto si zaenkrat ni uspel podrediti nikogar, niti enega resnega medija. "Vojna" s Slovensko tiskovno agencijo (STA) je bolj kot kaj drugega posledica izjemno domišljene zakonske ureditve STA, kajti njenega direktorja lastniki takorekoč ne morejo zamenjati. Če Bojan Veselinovič pred kratkim ne bi sam odstopil in šel v službo k Martinu Odlazku, bi pozicijska vojna med vladnim Uradom za komuniciranje (UKOM) in STA trajala vse dokler agenciji ne bi zmanjkalo streliva (beri: denarja za plače).

S čem torej Janša zatira svobodo medijev, ogroža demokracijo in na ulice privablja na tisoče protestnikov? Z diplomatsko uglajenostjo, šarmantnostjo, prijaznostjo in spoštljivim komuniciranjem? S tem, ko zelo osebno in čustveno obračunava z vsemi (novinarji, politiki, javnimi osebnostmi itd.), ki se ne strinjajo z njim? S svojim cinizmom, ki ne pritiče predsedniku vlade? S čivkanjem, ki čedalje bolj kaže na to, da izgublja občutek za spodobnost?

Donald Trump je lahko ponosen.