Začel bom z zapisom, ki sem ga objavil ob predstavljenem videu Zdravljica za promocijo Slovenije v svetu: "Lahko trdim, da smo vsi, ki smo sodelovali pri izdelavi 'Zdravljice', neobremenjeni s katerokoli ideologijo in strankarsko pripadnostjo. Ampak nam je bila ena in edina želja ustvariti nekaj pozitivnega, toplega in lepega ob 'Zdravljici', ki nam jo je pesnik s to širino gledanja in umevanja tudi podaril. Ker imamo radi svojo domovino, njeno pot in delovanje v svetovni areni ter bisere, ki nam jih nudi. Ne pa podlo podtikanje intelektualne praznine, ki ne vidi do prvega hriba in takšno 'kulturno' ozračje ter 'dela' tudi ustvarja. Vsaka kritika je dobrodošla, ne pa zlo, utemeljeno na bedni zavisti, ker so mejniki predaleč. Ko berem in gledam takšne nebuloze, se sprašujem, kje so dela, ki so jih ti pametnjakoviči 'na ogled postavili'. Zavist je lahko zelo pozitivno čustvo, če spodbuja. Izgleda, da se tu, v teh logih bolj prijemlje zavist, katere izpeljanke so zlo, onemogočanje, fanatični lenino-stalinizem, ko se je rezalo in retuširalo, da so odpadli 'odpadniki' (30 let slovenskega filma). Sam sem vedno razumel kulturno ustvarjanje in umetnost nad primitivno pritlehnostjo. Vendar je nasilje 'binarcev' postalo 'tema dneva'. Vse je naše ali vaše. 'Vmes' za omejeno pamet ni prostora."

Naj na začetku zapišem, da nisem nikoli bil in nikoli ne bom odvetnik svojega sina. Vse, kar je Mitja v svojem življenju ustvaril (razen Tu pa tam, pa tudi ta film ne bi uspel priti na trg, če nas ne bi vse sodelujoče navdihoval in bodril prav Mitja in takrat tudi danes žal že pokojni Franci Slak), je ustvaril sam. Tu pa tam sem mu kot oče osvetlil kakšno drugačno možnost, mu nudil oporo v razmišljanju, ki naj presega tiste bližnje hribe, in je to bilo več kot dovolj, da je šel to pot in začel samostojno brusiti svoj talent.

A slovenski zavisti ni dovolj primitivno pljuvanje ter širjenje zla brez podlage po medijih. Zvesti psi bedne ideologije so se spravili tudi na družino. Brez sramu, podlage in intelektualnega naboja velika večina plačancev kvanta in opravlja, ne da bi kdorkoli od te falange pritlehnežev stopil do nas in seveda dobil vse podatke, ki bi mu jih z veseljem posredovali. Tako bi vsakomur lahko razložili, kako in zakaj. A bistvo je seveda med vrsticami. Zavist, ta večni ogenj, ki tli, peče, zažiga in uničuje zalet mnogim sinovom in hčeram Slovenije, da gredo v svet poiskat zadovoljstvo in ustvarjati. Iz katere koli vede. 

Podlaga tega zla je seveda ideološka zaslepljenost. Zla, ki se je razplamtelo in gorelo v vsej svoji bedi in več ali manj zločinski dejavnosti desetletja po vojni. Mnogi Slovenci so že takrat, v nekdanji Jugoslaviji, odhajali "čez hribe". Polni znanja, sposobnosti in energije, ki so jo ideološko podžigana klika in njeni "usefull idiots" z veseljem "izvažali". In glej ga zlomka, to se dogaja tudi včeraj in danes v Sloveniji! Kot da se ne bi ničesar naučili. Da je znanje vrednost, ki jo je težko pridobiti in da ni veliko sposobnih, ki presegajo povprečja. Ne, še tistim redkim malomožganski omejenci, ki so slučajno takrat pred vrati, ta na stežaj odprejo. V tujino, seveda. Da ne bi dvignili "norme".

Da, ideologija. Jaz jo vedno imenujem zločinska. Katere ves smisel je v primitivnem razumevanju machiavelizma. Deli in vladaj. V vseh ozirih besede deli. Tistim pravim je bil vedno omogočen del kolača, kakšni bomboni in piškotki, več pa tudi ne. A že to dovolj mnogim, da danes tiho gledajo, kako se ta bedna logika odraža v slovenskem zapravljanju časa in energije za delitev na naše in vaše. Za tiste vmes ni prostora. Ker take, višje matematike omejeni um ni sposoben doumeti. Zato danes slišimo primitivno naslavljanje trume "uporabnih idiotov" s klerofašizmom in vsemi bednimi izrazi tiste, ki so slučajno "pri roki", da se jih oblati za narodov blagor.   

Danes. Ko smo se odločili za demokratično evropsko skupnost. Ko sem bil tudi sam v tistih prvih dneh pripravljen sodelovati in graditi. Z delom, ustvarjalno energijo, ki mi jo nikoli ni primanjkovalo, in navdihom, da smo se takrat končno otresli bednega eksperimentiranja in ideološkega brezna. Zvesti psi, ki znajo samo lajati in širiti nasilje, danes po medijih žalijo večino Slovencev, ki bi radi tako kot jaz živeli v miru, ustvarjali, uživali družinsko življenje ter vzgajali svoje otroke. 

Vedno bolj imam ob vsem dogajanju občutek, da nas manjšina želi poriniti nazaj v balkanski kotel. Ker izgleda, da znajo le v neredu, brezpravju, sprenevedanju, laži, manipuliranju "gospodovati" in deliti plen. Zato ne morem več biti tiho. Ker se je ta horda več ali manj plačancev spravila tudi na mojo družino. Ker smo ustvarili Zdravljico in ker je Mitja s sodelavci naredil dokumentarec o bolezni, proti kateri se skušamo boriti. Influencerji, večina brez elementarnih znanj, vleče za nos Slovence - in mnogi nasedejo. A bistvo je vidno vsakomur, ki ima vsaj malo širše gledanje. Da je treba ustvariti nered. 

Kaj nismo tega že doživeli večkrat?

Vsak izmed njih ima možnost, da naredi dokumentarec, ki bo "drugačen". Vsak izmed njih lahko gre v Hollywood in posname film. Vsak ima možnost kjer koli po svetu ustvariti in živeti svoje sanje. Najlaže je biti ideološko zaslepljen kritik in primitivno pljuvati po narejenem. Redki so se spustili v izdelke iz drugih, bolj poglobljenih in utemeljenih zornih kotov.

V bistvu pa je slika jasna. Zavist. Mnogih nedonošenih hčera in sinov slovenske resničnosti, ki lajajo v luno, ker drugega niti ne znajo. Samozvana množica "umetnikov", za katere niso slišali niti za prvim hribom, kaj šele v svetovni areni. 

Zato si želim, da bi še v svojem življenju doživel trenutke, ko bodo Slovenci našli razum in svoje hčere in sinove začeli podpirati in jim dajati možnosti ter odpirati vrata. In zlezli iz Kafkovih soban ter zavrgli zlo preteklosti in ideologije, ki nas je razdvajala. Ki nas skuša še vedno deliti na naše in vaše. 

Kakšna bizarna sedanjost se mi slika. Zunaj tekmujejo, kako bodo osvajali vesolje, Kitajci svet postavljajo pred dejstvo, da se ne bodo ustavili, v domačih logih pa se obmetavamo s preteklostjo, zavistjo in izpeljanim zlom. Namesto da bi bili uspešni neke vrste svetilniki, jih raje podimo ven in ustvarjamo kraljestvo teme.

Ideologi, ki te razmere podpirajo in ustvarjajo, so v ozadju. Zdi se, da nikoli ne bodo zbrali moči, da bi se odlepili od brezna, kamor padajo in s seboj vlečejo vse, ki niso sposobni dojeti, da je edina prava pot živeti, se učiti ter vedno znova preverjati svoja znanja ter razmišljanja. V bistvu so Prosperosi, kakršne je naslikal Edgar Allan Poe. Njihovi sledilci pa ves čas "pred vrati postave". Le da ura neutrudno bije in "the bells ring" (Eric Burdon and The Animals, The Black Plague).