Čeprav sem iz generacije, ki se nikoli nikomur ne opravičuje, se bom danes opravičil sebi, ker bom v besedilu poenostavljal umetniške razloge. V ostrem podalpskem zraku je bilo tistega dne vse iracionalno. Natančno zavest imam o tem, kdo je bil tisti, ki je povabil izjemnega italijanskega umetnika Giorgia de Chirica (1888–1978) na protokolarno večerjo na Brdo pri Kranju, in predvsem zakaj ga je povabil. Tisti dan je bil zagotovo eden pretresljivejših v naši novejši zgodovini. Zakaj je bil pretresljiv, ne mislim razlagati. Upam, da mi ne bo potrebno nikoli, nikomur. De Chirica je s pomočjo kulturne diplomacije osebno povabil Edvard Kardelj!

Kakšni časi so bili to za razliko od današnjih, ko iz ust skrivenčenih političnih obrazov bruhajo socstalinistični stavki, kot je "Kdor ne dela, naj ne je!", izrečeni v domu narodove kulture. S tem, ko izgine diplomatska uglajenost, dobimo v resničnosti zelo nevarna razmerja. S tem ne misilim le na vojno, ki se nam z vso hitrostjo približuje, ampak na kultiviranost. Svet okrog nas razpada, medtem pa kometiram "delo" umetnika in ga branim pred človekom-gnusom. Pa ne moreš verjeti!

Za vzorčen primer umetniškega "dela" bom vzel ravno Giorgia de Chirica, metafizičnega slikarja, ki je na izjemen način oblikoval duhovno zapletenost bivanja. Njegovo "delo" je bilo pred prvo svetovno vojno odmaknjeno od takrat prevladujočega futurističnega gona, ko se je umetnost še večinsko manifestirala s sliko. Bodimo natančni: z oljem na platnu. Giorgio de Chirico se ni želel približati strojni projekciji ne prve, ne druge futuristične generacije, čeravno so bili nekateri futurisiti njegovi prijatelji. Nikakor ni mogel pristati na njihovo nenačelno koalicijo s fašistično Kapitalijo, ki je do nezavesti razcefrala demokratično stvarnost Apeninskega polotoka. 

Rad se ponavljam: so umetniki in umetnice, ki so s svojim "delom" potopljeni v času, s tem zastopajo ravno duh časa (npr. Andy Warhol). So umetniki in umetnice, ki gredo s svojim "delom" skozi čas in kot takšni zastopajo kozmično neskončnost oziroma univerzum (npr. James Turell). So pa tudi posebni umetniki in umetnice, prepolni osebne mitologije in travmatičnosti, ki slikajo, recimo, erotično-ljubezenske prizore (npr. Balthus). Vsi trije umetniški modeli so presežni po duhu, a po obliki popolnoma različni, čeprav vse tri povezuje oblikoslovnost.

Giorgio de Chirico je ozaveščal svoje umetniško "delo" z nietzschejansko filozofijo! Z njeno pomočjo je gradil novo umetniško skladje. Generalno obstaja v umetnosti obsesivna nuja po novem. Potrebno se je, čeprav s silo, znebiti preteklega. Ni večjega estetskega sprožilca kot je novo. To ponavadi nastopi po velikih dogodkovnih zarezah, kot so vojne ali bolezni, ko človeštvo skupinsko doživlja strah (renesansa - kuga). V takšnih obdobjih nastopi umetnost, ki je največkrat oblikovana iz dionizično-metafizičnih izhodišč. Ta pa je drugačna, pri njej imamo kot gledalci občutek, da nam je znana, čeprav je v resnici nismo še nikoli videli. Istočasno pa nam je popolnoma nerazumljiva. Tudi zato si ne moremo dovoliti, da bi bili do takšne umetnosti intelektualno ravnodušni. 

Umetnost nam ne sporoča, da bo vojna ali apokalipsa, ampak nam signalizira metafizično stanje. Andre Breton, ki je kritično in odgovorno spremljal "delo" Giorgia de Chirica, bi rekel, da umetnost navigira našo zavest. Naj ponovim: De Chiricovo "delo" je bilo zavestno usmerjeno v metafizični jezik, ki nam je bil znan, ampak nam nikoli ni bil na takšen način izražen. Bil je najbližji pesniškem jeziku in pesniški atmosferi (Baudelaire). Gledalec se je z De Chiricovimi motivi, s skulpturalnimi figurami in ambienti prelival v vzporedno stvarnost in se postopoma potopil v njegov svet. 

Kaj "dela" umetnik? Sredi stvarnosti - namenoma bom uporablil zame nefunkcionalen termin - ustvarja metafizično ravnovesje. Tako slogovna enota postane veliko večja od posamičnega življenja. De Chirico ni bil nikoli zadovoljen s preprostim variranjem lastnega "dela". Oblikoval je nove ambiente in jih polnil z umetniškim inventarjem. Zelo redko z motivom človeka, če pa že, z zelo oddaljenim nekje globoko na horizontu ali v absurdistični drži. Največkrat pa s substitutom za človeka.

De Chirico ni nikoli, ampak čisto nikoli po naročilu poveličeval ideoloških diktatorjev ali religioznih dostojanstvenikov. Umetnike da! Za razliko od futuristov, ki so s tem, ko so glorificirali vodjo mislili, da opevajo prihajajoči svet. De Chirico je zaničeval okorne mimetike in podrepnike političnih režimov. Naposled pa je modernizmu očital preobremenjenost z geometrijo. Čeprav je ravno njegovo "delo" vsebovalo veliko geometrije: simetrije in pseudo-perspektive. V vizualni umetnosti je geometrija tisto, kar je slovnica v jeziku. Kdo je že to rekel?

De Chirico nas je s svojim "delom" opozarjal, da je umetnost navkljub vsemu globoko pozvezana s tesnobo. Sam tesnobi nisem nikoli dovolil vstopa v svojo umetnost. Tesnoba se sproži v trenutku, ko se zavemo neskončnosti univerzuma. Katere nacionalnosti je vesolje? Ali je vesolje racionalno?

Z vstopom v svet metafizičnega umetniškega "dela" na posreden način vstopamo v nadrelistično umetnost. Metafizično slikarstvo je na nek način predhodnica nadrealistične umetnosti. Najbrž niste opazili, da se v svojem reflektiranju umetnosti nisem skoraj nikoli dotaknil nadrelizma. Nimam smiselnega odgovora na vprašanje, zakaj je tako? Mogoče zato, ker so nadrealisti v dvajsetih letih prejšnjega stoletja brutalno zavrnili "delo" genialnega Antonina Artauda.

Vrnimo se v temo komentarja, kaj je De Chirico "delal", ko je delal. Zdi se mi, kot, da bi želel poiskati helenistični ideal in mir v industrijski pokrajini. Dejstvo je, da je De Chirico rojen v Grčiji. Njegov rod po očetovi strani pa je izhajal iz Dubrovnika. Preskok iz pripovedi v ostro digresijo: Tako kot so avantgardistični umetniki postali neke vrste matematiki, so razvojni umetniki postali programerji!

Konec digresije. Nazaj v pripoved:

Giorgio de Chirico se je ves čas bal, da ne bi preveč okrasil in s tem dekorativno otežil svojih slikarskih prizorov. Oboževal je namreč gledališče, zato se je intenzivno ukvarjal s tem, kako bi vizualno premislil svoje predstave. V umetniške motive ne vstopamo samo s pogledom, ampak tudi z mišljenjem. Tako pri "delanju" umetnine, kot pri gledanju, in ko smo že znotraj umetnine, nas njeni motivi poženejo v vse vektorske smeri.

Kaj torej "dela" umetnik? Sproža oblike, sproža vektorje. Njegova oblika je tista, ki postane nosilka obdobja, postane noslika psihologije metafizike, kot bi rekel izvrstni eksperimentalni psiholog in teolog dr. Anton Trstenjak. Zavezuje nas k umetnosti univerzuma, ne pa k okorni propagandi države ali cerkve. Univerzalni um nam omogoči odmik od pripovedne linearnosti. De Chirico je naredil zavesten odmik od pozitivistične gradnje umetnine. Odmik od nacionalnih kulturnih vzorcev, čeprav se v Italiji marsikje zaveš, da si se znašel sredi De Ciricove pokrajine. 

Nahajmo se na višku današnjega komentarja, v katerem se sprašujem, kaj umetnik sploh "dela". V besedi formacija (evklidska in neevklidska geometrija) je prisotna osrednja os, okrog katere se oblikuje vse bistveno. Kaj torej umetnik "dela", ko "dela". Tisto, kar je najtežje. Nič, bi rekel Dejan Knez.