Postavlja se vprašanje, kje smo. Pravna stroka je tiho, vlada očitno preblago ukrepa, slavna opozicija je izgubila kompas in stiska rep med noge. Zunaj parlamenta se zbirajo norci in novi somišljeniki - potencialni morilci. Postavlja se vprašanje, kdo se boji koga oziroma kdo ščiti koga. Primer, ki ga obravnavam pa je, kdo ščiti Jankovića v volilnem sporu iz 2018, ko so vsi pravniki in "demokrati" tiho. Ali pa je po sredi bojazen, da se, bognedaj, nikoli ne zgodi nezaslišano: da je imel prav navadni državljan K..

To bi bilo v dolini Šentflorjanski resnično pohujšanje. Preprosti razum posameznika bi premagal brezumnost kolektivističnega in preračunljivost strankarskega uma. Ivan Cankar se obrača v grobu in bogovi padajo na glavo. Pravkar je padel še en bog z malo začetnico. Ljubo Bavcon. Simbol železne, trde roke, zavite v žamet človekovih pravic. Današnja Slovenija ni samo dolina Šentflorjanska, je mnogo več kot to: je dolina smrti javnega razuma in  gorečega čaščenja kulta enega največjih hudodelcev v človeški zgodovini.

Potrebni sta Glasnost v grlu in Perestrojka v glavi. V to spada tudi ta poziv Upravnemu sodišču za resnično javnost sodnih obravnav v sodnih dvoranah tako novinarjev kot širše zainteresirane javnosti. Kar je sicer zgolj na videz nedolžna zahteva, v resnici pa je strup, ki lahko načne trdnost slovenskega samopostrežnega in skorumpiranega sodnega "novega razreda". Zadeva je silno enostavna, vendar se ob zahtevi, da se to uresniči, ne zgane skoraj nihče. Akademski pravniki se muzajo. Izvršna veja sodne oblasti, vključno z ministrom, pa se brani z molkom.

"Glasnost in akademska tišina sta lakmusov papir izumrtja zdrave pameti."

V Butalah so pamet zaklenili v sode, da jim ne bi ušla na plano, v Sloveniji so je preglasili s smrtno tišino javne besede. Pravni "modreci", akademiki se branijo z molkom in se na veliko oglašajo ob bizarnih temah in debatirajo ob sholastičnih vprašanjih. Kmalu bomo uzakonili molk, ki bo dokončno uveljavil pravilo v večinskih medijih, to pa je, da je jakost javnega govora obratno sorazmerna s pomembnostjo zadeve. Bolj je tema bizarna, večji mora biti hrup, ki jo oznanja. In obratno, pomembnejša kot je tema, globlja mora biti tišina. Glasnost in akademska tišina sta lakmusov papir izumrtja zdrave pameti. Pogoj za javno srečo in mir postajata bizarnost, tiščanje glave v pesek ter smrtna tišina "javnih" servisov RTV Slovenija in STA. Tišina o najbolj pomembnih temah našega napredka. 

Vladavino prava smo očitno spet preložili na potomce, ker je nismo sposobni absorbirati – ponotranjiti danes. In prenekateri še kar vpijejo po Titu Tito, po Bavconu Bavcon, po Jankoviću ... Po ukradenih volitvah Dušan Vučko in smrtna tišina, kot da se ni zgodilo nič. Celo v nekoč redoljubni Nemčiji so danes ob volilnih goljufijah vsi tiho. Ker ni  pritožnika! A ni dolgo tega, ko so v sosednji Avstriji zaradi nezadostnega lepila na kuvertah razveljavili predsedniške volitve. 

Stanje ni rožnato, a kljub temu upanje umre zadnje. Veselimo se in živimo v realističnem upanju, ki pravi: bodimo realisti – zahtevajmo nemogoče. Zahtevajmo javne seje vseh: Vrhovnega, upravnega in vseh  drugih sodišč, tudi Ustavnega in Računskega in si jih približajmo, čeprav na daljavo. To bo mejni dogodek, kajti pameti je zmanjkalo – ostane nam samo še javnost. 

Seveda ne tista "javnost", ki nori po Ljubljani in ki kuri ognje zla in zloveščega brezumja, pač pa zdrav razmislek treznega razuma brez abstinenčne krize izgubljene oblasti. To bo naš veseli dan, dan ko smo se državljani ponovno oženili s pametjo. Tudi s pravniki, ki so danes plačani za to, da lažejo in / ali sramotno molčijo. Ko prihajajo v Slovenijo drugorazredni kvazi evropski demokrati, bi jim morali naliti čistega vina, streznitev je namreč potrebna tudi na njihovi strani.

Vili Kovačič je državljan K.