Danes se je 15. oktober 2021 poslovil za večno, vstopamo v soboto 16. oktobra. Polnoč je in tako kot v zadnjem letu vsak dan sem tudi danes čakal polnočne številke, koliko ljudi je bilo na novo okuženih v zadnjem dnevu. Začel sem razvijati misli za tole pisanje, noč ima svojo moč in tudi misli tečejo drugače ... Številk, ki jih dobimo ob polnoči, nikoli ne bi imeli, če ne bi vodja centra za nalezljive bolezni Mario Fafangel ob pomoči vodstva NIJZ in Ministrstva za zdravje popolnoma iz nič postavil digitalni sistem za spremljanje števila na novo okuženih. Zato sedaj dobivam ob polnoči nove številke in tale danes 15.10.2021 me je v celoti presenetila: 1437 novih okuženih je zelo velika številka, ki je že dolgo nismo videli. 30. marca 2021 smo imeli nazadnje 1572 na novo odkritih okuženih z virusom. Očitno se je počasna rast, ki smo jo opazovali cel teden, zdaj pokazala vseh dimenzijah. Zakaj je tako? Zato, ker ukrepi, ki smo jih sprejeli, očitno ne delujejo dovolj dobro? Zakaj ne delujejo, je naslednje vprašanje. 

Seveda, takoj bo tu kritika, da nosilci aktivnosti niso dovolj dobro komunicirali. Zelo moderna razlaga, ki jo v naslednji fazi nihče ne zna razložiti, še manj pa povedati, kako bi lahko bolje komunicirali. Poglejte si komunikacije odgovornih od 1.9. dalje, pa boste videli, da so bili ti ukrepi zelo dobro skomunicirani, obrazloženi in tudi strokovno utemeljeni. Predvsem pa smo povedali, zakaj so potrebni, saj nam ohranjajo odprto družbo.

Na drugi strani je potekala kontra komunikacija s strani različnih akterjev, ki so bili več kot očitno proti ukrepom, neke vrste kontra propaganda ukrepom. Del teh komunikacij se je odvijal na cesti kot aktivnosti proti PCT. Različni komunikacijski pristopi, eni v strokovnem svetu, drugi na ulici in v stroki, ki ni na strani zagovornikov ukrepa, ampak na strani PCT. In kako naj preprost človek sprejema odločitve? Ni čudno, da jih išče na ulici in da je zmeden. Ker politika ne zna najti skupnega stališča pozicije in opozicije, se bijejo politični boji na plečih ljudi in rezultat je dodatnih 239 umrlih od 26.6. dalje.

***

Vrhovno sodišče je s svojo odločbo sporočilo ljudem, da za izdajanje glob zaradi nenošenja mask v zaprtih javnih prostorih ne obstajajo ustrezne zakonske podlage. Ljudje so to preveč preprosto, dobesedno razumeli, češ da maske niso več pomembne, čeravno je sodišče opozorilo tudi to, da gre samo za nepravo pravno osnovo. To se dogaja sedaj, ko imamo najvišje številke okuženih. Pandorina skrinja se je odprla in ljudje so razumeli in še danes razumejo, da maske niso več potrebne in to tudi vsepovsod udejanjajo. Ko vprašate vodje posameznih enot, zakaj ne upoštevajo nošnje mask, vam odgovorijo, da jih ni potrebno več nositi, ker je vrhovno sodišče tako odločilo. Z veliko težavo smo v Sloveniji skomunicirali, da so maske potrebne (spomnite se tiskovnih konferenc lansko poletje, ko smo imeli številne diskusije o maskah), potem pa je ena odločitev Vrhovnega sodišča popolnoma sesula ves naš trud v samo enem dnevu. Ob tem, da sodimo med najbolj obremenjene države glede števila okuženih! Sprašujem se, ali ne bi morda vrhovni sodniki glede na to, da je obvladovanje okužb v nacionalnem interesu, malce počakali z razsodbo? Kaj vem, se ne spoznam na delo Vrhovnega sodišča, ampak mislim, da je tudi to sodišče del družbe in da ne sme povzročati dodatne škode družbi s svojimi odločitvami. Kaj ko bi se pred svojo dokončno odločitvijo pogovorili z epidemiologi, verjetno imajo to možnost?

Tudi Ustavno sodišče je pomagalo pri zmanjševanju zaupanja v sistem PCT, ko je začasno zadržalo PC sistem v javni upravi. Eden izmed prebivalcev mi je poslal naslednji zapis:

"Sprašujem se, kaj se dogaja, da skoraj nihče ne upošteva PCT. Približno tako je, kot bi policisti sem in tja vprašali 'a ste kaj pili?' in nikoli dali alkotesta. Ne črpalke ne tehnične trgovine, pošte etc.  skoraj nihče ne vpraša za PCT. Potrdila pa sploh ne zahtevajo. Edina izjema, ki dosledno zahteva od vsakega PCT potrdilo je Ikea. Vsa pohvala. Tako bi moralo biti povsod. Nekaj časa sem dajal prijave, a nisem zaznal učinka."

Seveda so tudi tokrat sprejeli ljudje odločbi obeh sodišč z odprtimi rokami in nehali upoštevati PC in PCT pravilo. PTC je osnovno pravilo, ki nam omogoča predčasno odprtje družbe. Le kdo je tako nevešč, da sam sebi dela težave? Ljudje so razumeli po odločitvi Ustavnega sodišča, da se PTC in PC ne uporabljata več, saj je tako odločilo sodišče. Ne uporablja se ga več tako, kot na začetku in neuporaba PCT ima seveda posledice, virus je veliko bolj svoboden in lažje potuje od človeka na človeka, ker mu z neupoštevanjem pravil to dovolimo.

*** 

Vsekakor pa dodajajo svoj delež k tem številkam tudi zbiranja ljudi ob sredah, petkih in tudi še kak drug dan. Pomembna so tudi zasebna druženja, ki vse bolj prispevajo število okuženih v skupno število, ki samo narašča. Na zbiranjih ne nosijo mask niti ne vzdržujejo varnostne razdalje. So pa zelo glasni in vemo, da glasno govorjenje ali kričanje, pa tudi petje vzpostavljajo pogoje, pri katerih se virus hitreje širi. 

Tako imamo sedaj stanje, ko so ljudje skoraj brez zaščite in ko se tudi ne upošteva v celoti več PCT ukrepa. Smo tako rekoč brez ukrepov in virus ima prosto pot. Verjemite mi, da jo bo izkoristil z vso močjo. Ali bo kdo za to odgovarjal? Če mene vprašate, verjetno nihče. Smo pa verjetno pred novim porastom okuženih in pred vsemi posledicami, ki temu sledijo ob tako nizki precepljenosti, kot jo imamo. Kot sem že dostikrat povedal, je v tej državi neverjetno veliko samodestruktivnosti, ki se odraža na vsakem koraku. Tudi v tej epidemiji jo je veliko in z veliko žalostjo spremljam številke o umrlih, ki jih nikakor ne bi bilo toliko, če bi se pravočasno cepili in upoštevali pravila.

Prav v teh dneh smo prestopli številko 5000 mrtvih! 

Ponovno se sprašujem, zakaj v Sloveniji ne zmoremo dovolj moči, da se povežemo in nehamo nagajati drug drugemu in strnemo vrste okoli boja proti virusu. Veliko držav to zmore, naša tega ne zmore, ker očitno politiki in drugi akterji ne zmorejo dovolj politične modrosti in demokratičnega obnašanja, da bi se umirili in reševali prebivalce, ne pa svojih političnih karier. Ljudje pa se bodo nekega dne zbudili iz te more in ugotovili, da sem imel prav, a žal bodo to ugotovili veliko, veliko prepozno. 

Do tedaj pa se bodo dogajale različne nesprejemljive stvari. Ko sem pred dnevi prišel na delo na Inštitut, je močno smrdelo po gnojnici. Kot da sem v štali. Pa so me sodelavke podučile, da je nekdo ponoči celo vedro gnojnice vlil pred vhodna vrata. Ko sem prihajal, so ravno čistile vežo. Vsi v hiši smo bili globoko užaljeni in ta dan se je začel zelo slabo za vse. Le komu to pade na pamet, da kaj takega počne v 21. stoletju sredi Ljubljane? Verjamem, da redki ljudje počenjajo take stvari, a poglejmo, kaj meni Slovar slovenskega knjižnega jezika o tem. "Polivati gnojnico po ljudeh" je sinonim za grdo govorjenje o ljudeh, nesramno govorjenje o njih. Torej je to neke vrste zahvala Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje za njegovo požrtvovalno delo v času epidemije?

***

Tudi sicer opažam, da se naklonjenost zdravstvu vse bolj zmanjšuje. Ali ljudje sploh še pomislijo v teh norih časih, kam bodo odšli po pomoč, ko bodo zboleli, kako bodo zdravniki sprejeli te negativne napade na zdravstvo? Odhajajo nam v tujino, tja, kjer so jih veseli. Ali ljudje res mislijo, da zdravniki lahko vse prenesemo? Ne, tudi mi smo ljudje in tudi mi zahtevamo človeške odnose. Polivanje gnojnice po zdravstveni ustanovi nikakor ni nekaj, kar bi zdravnike še bolj motiviralo za delo. Nikakor ne moremo sprejemati takšnega zaničljivega odnosa, še posebej, ker se zelo trudimo, da bi ustavili epidemijo in ob tem ne pozabimo na vse preostalo delo, kot je recimo skrb za duševno zdravje. Vsi smo prekomerno obremenjeni, a delamo, ker vemo, kaj je dolžnost zdravnika. Zato pričakujemo od ljudi vsaj spoštovanje, nič več kot samo to, kar oni pričakujejo od nas – spoštovanje. 

Pred časom sva z ministrom Janezom Poklukarjem poslala pisma na naslove prebivalcev, ki so bili tedaj starejši od 50 let in se še niso cepili. Povabila sva jih na cepljenje. Če bi se vsi odzvali in se cepili, bi imeli veliko manj mrtvih, kot jih že imamo in jih bomo imeli zaradi novega izbruha bolezni. Nazaj sva dobila veliko pisem in telefonskih klicev. Toda če mislite, da so bile to zahvale za povabilo, se močno motite. Prejela sva zelo žaljiva pisma in tudi raznovrstne grožnje. Naša pravna služba je imela veliko dela, da je večini odgovorila na njihova vprašanja. Potem pa mi je prišlo v roke pismo, napisano z izredno lepo pisavo iz Bosne in Hercegovine, ki je potisnilo v pozabo vse žalitve. Gospod je zapisal, da je trenutno tam na delu in da se je zelo razveselil najinega pisma. Dodal je, da se je cepil v Bosni in to dvakrat. In da bi se prav gotovo cepil v Sloveniji, če se še ne bi cepil ter se prav lepo zahvalil za najino povabilo. Priložil je tudi potrdilo o cepljenju. Vsa žaljiva in grozeča sporočila so stopila v ozadje, v ospredje pa pismo človeka, ki se zaveda, kako pomembno je cepljenje.

***

Ne morem mimo parlamentarne komisije, ki zaslišuje strokovnjake, ki so bili vključeni v reševanje kovid krize. S tem se izvaja politični pritisk na strokovnjake. Ta teden so spet izvedli nekaj zaslišanj. Iz dneva v dan spoznavam, da je to vse skupaj en velik nesmisel. Ljudje, ki o medicini nimajo pojma, sprašujejo vrhunske strokovnjake o medicinskih vprašanjih, ki so težko razumljiva celo njim, ker dokončnih odgovorov še vedno nimamo. In kar smešno je že, ko vidiš, da politiki, ki sprašujejo, žal ne morejo razumeti odgovorov strokovnjakov, kar je razumljivo, saj izpraševalci pač nimajo strokovnega znanja. Gre za čisto politično zasliševanje strokovnjakov in politični pritisk na stroko, kar je seveda nedopustno, a žal tudi že videno v preteklosti.

Vse bolj se to zasliševanje spreminja v smešnico, ko velikokrat vprašani ne razume, kaj ga sprašujejo, spraševalec pa razume še manj, kaj mu vprašani odgovarja. Zasliševalci se izgovarjajo na strokovnjake, katerih imen ne smejo povedati, ali pa povedo, da jih bodo kasneje povedali. Sprašujejo stvari, ki niso potekale v času, za katerega imajo mandat in vmešavajo se v delovna razmerja v zavodih, kar nikakor ni njihova prostojnost. Obtožujejo zaslišane, da so kadrovali po strankarskem ključu, kar sploh ni področje te preiskovalne komisije. Uporabljajo strokovnjake, ki so v sporu z zavodi in so namanj enostranski že zaradi spora, če ne še kaj več. Kar pa je še najbolj narobe, prav slednjim vse verjamejo in skušajo strokovnjake, ki ga zaslišujejo, diskreditirati. 

Ponovno se kaže, da ta preiskovalna komisija ne more imeti pooblastila za strokovna vprašanja in da spraševanja niso objektivna, ampak včasih celo žaljiva. Ali je nekdo delal strokovno ali ne, sodi na obravnavo čisto drugam kot v parlament. Prav zanimivo bo brati konstrukt, ki ga bodo na koncu dali od sebe. Žal tudi ne vedo, za kaj je kdo odgovoren, predvsem pa jim ni jasno, da parlament ni mesto za zasliševanje strokovnjakov in ocenjevanje njihovega dela. Kar pa je že nevarno, je pa to, da skušajo nastopati izključujoče do strokovnjakov, kar se je dogajalo pred časom na zaslišanju direktorice Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano (NLZOH), ki so jo hoteli strokovno diskreditirati, kar je pa velik precedens parlamentarne preiskovalne skupine in tudi parlamenta. Kljub temu, da jim je jasno povedala, da razprava o njenem strokovnem delu ne sodi v parlament, jim to ni bilo dovolj in so pritiskali še naprej z dodatnimi vprašanji in komentarji. S tem so vršili nanjo kot strokovnjakinjo nedopustni pritisk. Nedopustno je, da parlament tako ravna s strokovnjaki, ki so ves čas aktivno pomagali pri reševanju težke kovid situacije. Namesto zahvale so strokovnjaki sedaj pred neobjektivno skupino ljudi, ki nimajo niti ustrezne izobrazbe niti drugih veščin, da bi lahko na vsaj še dopustnem nivoju zasliševali tako visoko izobražene ljudi.

***

V nedeljo zvečer pa se je odvil večerni intervju, v katerem je bil večerni gost cenjeni dr. Tomaž Mastnak. Intervju sem kar nekajkrat poslušal, ker odpira marsikateri problem sodobnega časa in ga tudi pojasnjuje. Na sociološkem področju je bil odličen, zato sem ga večkrat poslušal in se ob tem spominjal svojega predavnaja stažistom na Medicinski fakulteti o neoliberalizmu in javnem zdravju. V določenem delu intervjuja se je gospod Mastnak posvetil tudi sodobnim vprašanjem cepljenja proti kovidu, pa bi bilo bolje, da se tega podorčja ne bi lotil.

Dotaknil se bom le nekaj točk iz intervjuja, kjer je omenjal cepljenje. Kot specialist javnega zdravja bi se težko strinjal z njim, da gre pri politiki cepljenja v prvi vrsti za zaščito ekonomije. Pri cepljenju gre v prvi vrsti predvsem za zdravje ljudi, zaščito zdravja ljudi in to ne samo pri kovidu; vsa cepljenja do sedaj so bila v prvi vrsti zdravila za hude nalezljive bolezni in ukrep za preprečevanje širjenja teh bolezni. Je pa tudi res, da so kot takšna cepiva ohranjala zdravje in zmanjševala obolevnost in predčasno umrljivost, kar je zahodni civilizaciji tudi omogočilo, da je tako razvita kot je.

Med drugim je doktor Mastnak izjavil: "Res je, da cepiva ublažijo simptome bolezni. Ni pa res, da cepiva preprečujejo širjenje bolezni in obolevanje."

Žal je tu cenjeni gost popolnoma zgrešil, saj če bi bilo po njegovem, bi se zopet okužila večina prebivalcev domov za ostarele. Pa kot lahko spremljate ravno zaradi predhodnega cepljenja ni množičnih okužb v domovih, ker cepivo preprečuje tudi okužbe. Nato je obravnaval totalno družbeno kontrolo, ki naj bi bila vse bolj prisotna v sodobnih družbah, in dodal, da so tudi cepiva del te totalne kontrole, a ne kot eno od možnih sredstev za bolj ali manj uspešno spoprijemanje z boleznimi.

Kot doktor znanosti ima Tomaž Mastnak velik dostop do literature in če bi jo poiskal, bi lahko prebral, da je cepljenje eden najbolj pomembnih in uspešnih javno zdravstvenih ukrepov, ki preprečuje mnoge prerane smrti in invalidnosti in da tu ni nobene skrite želje po nadzoru nad ljudmi, temveč gre za ohranjanje zdravja ljudi. V nadaljevanju se je dotaknil še mRNA cepiv, ki jih je prikazal kot nekaj, o čemer malo vemo, in da tehnično to sploh niso cepiva, ampak bolj cepiva v metaforičnem smislu. Mar gospod doktor ve, da so vsa cepiva temljito prej stestirana po točno določenih znanstveno preverjenih protokolih in da nikakor ne morejo dobiti potrdila za uporabo, če ne zadostijo vsem predpisanim pogojem? Gospod je doktor znanosti, ali mar ne zaupa znanosti? Naj poudarim, da dr. Mastnak Tomaž po njegovi izjavi ni cepljen, ni pa anticepilec. Kaj bi le lahko bil drugega po takšnih neresničnih izjavah kot anticepilec, ki je ta večer naredil škodo ljudem, saj se marsikdo zaradi njegovega nastopa ne bo cepil in bo posledično morda tudi umrl zaradi necepljenosti. Seveda se bo tedaj verjetno izgovarjal na svobodno voljo posameznika, da se odloča tako, kakor sam misli, in žal tudi tako kot mu posamezniki, kot gospod Mastnak, svetujejo.

Vračam se k nacionalni televiziji in voditeljici. Zakaj sprašujete sociologa o cepivih, ko lahko že v naprej pričakujete negativne odgovore in nepodporo cepljenju ter s tem škodite promociji cepljenja in predvsem ljudem? Cepljenje je predvsem javno zdravstveni ukrep. Nič nimam proti, da tudi gospod dr. Mastnak Tomaž pove svoje mnenje, toda sočasno je manjkalo mnenje medicinske stroke, kakšnega doktorja znanosti iz medicine, pa tega seveda ni bilo, kako bi sicer lahko drugače naša televizija ponovno zabila nov žebelj v cepilno krsto Slovencev. Kdaj se bo anticepilsko nagnjenje naše nacionalne televizije končno spremenilo in bo RTV Slovenija služila ljudem, ki potrebujejo pomoč, da bodo preživeli, in ne pomoč, da bodo umirali? Morda tudi to kdaj dočakam, kdo ve? Če dolgo časa čakaš, tudi dočakaš, le veliko časa izgubiš zato in osiviš, pa še tvegaš, da ne dočakaš, kajti dolgost življenja našega je kratka, pravi poet France Prešeren, in premineš v čakanju.

***

Danes je 18. oktober 2021, ko končujem ta zapis. Ob polnoči v celem dnevu je bilo odkritih 1669 na novo odkritih okužb. Vražji ples z virusom se je začel. Začetek poznamo, konca žal še ne. Nismo se precepili in davek v smrtih bo spet visok. Tokrat smo za to kot narod krivi kar sami, imeli smo možnost cepljenja, pa smo naredili vse, da se nismo pocepili. Imeli smo se možnost poenotiti, pa nismo bili tega sposobni. Sedaj bomo plačali ceno za vse, česar nismo naredili. In ne sprašujte me, zakaj tega nismo naredili, saj živite tu z menoj in dobro veste, zakaj je tako.

Svetujem vam, da se čim prej cepite. Potem pa, da se držite zaščitnih ukrepov in s tem zmanjšute možnost prenosa virusa. Koliko časa še, me boste vprašali? Vse dokler bo virus med nami in nenehoma na preži, da okuži novega človeka, saj samo na ta način lahko preživi; če ne okuži nikogar, se pač ne more več širiti. Kako dolgo bo to trajalo, v resnici nihče ne ve. Torej naj vsak od nas naredi čim več za to, da se virus ne bo širil in da bomo lahko zaživeli bolj svobodno. Spremeniti moramo preprosto vedenje in razmere se bodo izboljšale. Za to pa ne potrebujemo odlokov, potrebujemo le lastno odločitev.

Rešitev je torej v nas samih.