Vstopamo v novo fazo razvoja družbenih odnosov in politike na Slovenskem. To, kar se (nam) dogaja zdaj, je vojna vseh proti vsem. Za dosego cilja so povsem odkrito dovoljena vsa sredstva; laži, izsiljevanja, ponaredki in celo grožnje. Mediji se aktivno vključujejo v politični konflikt med vlado in opozicijo. Razen redkih idealistov, ki še vedno verjamejo politikom, so mediji bolj ali manj odkrito vstopili v politično areno deloma zaradi neposrednih ekonomskih koristi njihovih lastnikov, deloma zaradi osebnih zamer, ki jih lastniki gojijo do oblastne oligarhije. Veliko velikih egov je namreč prizadetih in ko se politika enkrat začne odvijati na osebni ravni, je država le še kolateralna škoda. Zaradi tega absolutnega razkola na dva bloka, ki spominja na tistega pred osemdesetimi leti, v Sloveniji takorekoč ni več prostora za normalno, odprto in pluralno razpravo. Ni več prostora za liberalno usmerjene medije, kakršen je denimo portal+. Tisto, kar je bilo še včeraj normalno, je danes anomalija. Družbeni podsistemi so talci ene ali druge politične paradigme, ki najbolj hromi javno oziroma državno upravo. Celo pravniki so naposled odvrgli figov list in v spopadu za nadzor nad ustavnim sodiščem poteptali osnovna etična načela in moralne standarde.

Znašli smo se pred zidom. Tisto, kar je naš največji problem, ki konkretno načenja državo, je njena demontaža. Ko so "founding fathers" leta 1991 v Podvinu sestavljali ustavo, jih je prežemal romanticizem. Bržkone zaradi tega niso imeli v mislih izrednih razmer, kakršne so v republiki nastopile v zadnjih 18 mesecih. Sistem, kakršnega so zasnovali očetje ustave, ni previdel takšnih napetosti v družbi in politiki, kakršnim smo priča danes, niti takšnih ekstremnih konfliktov med vejami oblasti, ki se dogajajo zadnje čase.

Medtem ko smo se plebejci ukvarjali s provokacijami, povezanimi z 20. stoletjem (da niti ne naštevam konkretnih primerov), so nam počasi, a zanesljivo demontirali državo. Naklepno ali iz hude malomarnosti, saj je vseeno. Podobno kot v kriminalki Umor na Orient ekspresu bomo šele na koncu izvedeli, da so pri tem zločinu sodelovali pravzaprav vsi politični akterji. Iz različnih motivov, a z istimi cilji: moč, oblast in denar.

Da se politiki per definitionem posvečajo boju za oblast, je seveda razumljivo. Težje je zagovarjati sporne, celo nezakonite metode, s pomočjo katerih bi se radi dokopali do oblasti. Opozicija si želi zmage na volitvah, vladna koalicija bi rada ostala na oblasti. V ta spopad se aktivno vključujejo mainstream mediji oziroma njihovi tajkunski lastniki. Maščevanje, sla po oblasti in denarju so glavni motivi za prestop Rubikona politične korektnosti in zlorabo profesionalnih standardov. Ker očitno niso dovolj volitve vsake štiri leta (ali prej, saj je vseeno). Niso dovolj instrumenti parlamentarne demokracije (interpelacije, referendumi, ustavne obtožbe ipd.). Vključiti je potrebno še ulico in izvajati pritisk na zakonodajno in sodno oblast. Diskreditirati je potrebno vsakega kandidata, ki nima pravega pedigreja, ko gre za volitve ustavnega sodnika. Dovoljeno je ponarejati zvočne posnetke pogovorov, do katerih tako alo tako ne bi prišli na zakonit način; ne le nezakonito zvočno snemanje, pač pa tudi ponarejanje posnetka sta nova "poklicna standarda" naših političnih operativcev. Ko aktualnega okoljskega ministra najbolj senzacionalistična komercialna televizija v državi obtoži (beri: obsodi), da je predsedniku uprav Dnevnika, DZS in Term Čatež leta  2007 po telefonu svetoval, naj ne plača davka, se nihče ne spomni, da bi vsaj za kratek komentar vprašal tudi Bojana Petana. Kot da bi se Andrej Vizjak pogovarjal z marsovcem. Še absurdnejše pa je to, da Petana, ki ga ponaredek obremenjuje prav toliko kot Vizjaka, za mnenje niso vprašali niti na Dnevniku, kjer so pompozno objavili članek (vir) o tem, kako je razkritje o Vizjakovih nasvetih "šokiralo Slovenijo". Šokirali so v bistvu na Dnevniku, ko Petanu niso namenili niti vrstice. Če to ni anti-novinarstvo, potem res ne vem, kaj bi lahko bilo še večji poraz slovenske "sedme sile" ...

Vedno bolj se namreč kaže, da je slovenski žurnalizem v zadnjem desetletju, ko so šli mediji čez tretjo fazo privatizacije, postal tako obupno slab in celo bolj skorumpiran, pokvarjen kot slovenska politika. To je zagotovo precej šokantna ugotovitev, ki pa se iz dneva v dan potrjuje. V okolju, kjer velika večina medijev ni več zmožna opravljati svoje temeljne družbene funkcije (nadzor oblasti), je seveda toliko lažje demontirati državo in njene atribute. Mediji so eden glavnih krivcev, da smo Slovenci v zadnjih tridesetih letih intelektualno tako nazadovali, takorekoč zaspali in posledično nismo dojeli, kaj se (nam) dogaja. Namesto, da bi lajali na nepridiprave, ki so nam v različnih korupcijskih hobotnicah kradli denar, so mediji (po)skrbeli za poneumljanje ljudi in še posebej za njihovo uspavanje.

Zgodba o ponarejenem posnetku, na katerem Vizjak nagovarja Petana, naj utaji davke, ima nekaj paralel s škandalom, povezanim z volitvami ustavnega sodnika, kar naj bi se v državnem zboru zgodilo prihodnji teden. Profesor na ljubljanski pravni fakulteti Saša Zagorc je namreč na tviterju "namočil" edinega kandidata Roka Svetliča, češ da je lani poleti na zaprtem posvetu o noveliranju Zakona o tujcih na ministrstvu za notranje zadeve v prisotnosti ministra Hojsa izjavil, da mora država, če "ne želi ostati postmodernistično mehkužna, za zaščito svoje simbolne vloge gospodarja v skrajnem primeru tudi streljati na migrante ob nezakonitem prečkanju državne meje".

Profesor Zagorc je bil seveda zgrožen nad takšno izjavo, vendar se je oglasil šele po dobrem letu. Ostali udeleženci sestanka (Aleš Hojs, Boštjan Šefic, Samo Bardutsky, Matej Avbelj in Janez Čebulj) se prav tako doslej niso oglasili, čeprav je Zagorčev profesorski kolega in zaveznik Bardutzky potrdil Zagorčeve obtožbe (in to prav tako na tviterju). Rok Svetlič je Zagorčeve obtožbe ostro zanikal in povedal, da česa takšnega nikoli ni izrekel. Posredno mu je pritrdil nekdanji ustavni sodnik Janez Čebulj, češ da se ne spomni, da bi na tistem sestanku kdo izjavil kaj takšnega.

Skratka, imamo besedo proti besedi. Komu verjeti?

Zakaj se na Svetliča ni usul plaz že prej, recimo takoj po tistem, ko naj bi govoril o "streljanju migrantov na meji"? Morda zato ne, ker takrat še ni kandidiral za ustavnega sodnika? Morda zato ne, ker ni dokaza, da bi Svetlič res to izjavil? O Sašu Zagorcu, predavatelju na ljubljanski Pravni fakulteti, študenti nimajo najboljšega mnenja. Na razvpiti spletni strani profesorji.net  (vir), kjer študenti ocenjujejo profesorje, je Zagorc takorekoč obsojen na kritike, saj je prejel eno samo pohvalo, pa še ta je tipično moško šovinistična (profesor Zagorc je "car" in je nesramen samo do "zabitih avš") ... mimogrede pa naletimo še za zanimivo opazko, da Zagorčeva dolgočasna predavanja "rešuje" njegov kolega Samo Bardutzky. Če so to opazili že študenti na fakulteti, potem morda niti ni naključje, da je od šesterice pravnikov, ki so bili ob Svetliču in Zagorcu prisotni na sestanku, edino Bardutzky potrdil navedbe, ki jih je Saša Zagorc objavil na tviterju. Zanimivo, mar ne?

Če pustimo ob strani aroganco nekega profesorja, ki zagotovo ni predmet javne razprave ali medijske obdelave, potem je v tej zgodbi o "ponarejeni obtožbi" na rovaš Pahorjevega kandidata za ustavnega sodnika vsekakor potrebno pogledati širši kontekst. Ljubljanska pravna fakulteta je v zadnjih letih izgubila precejšnji del monopola, ki ga je imela v pravni(ški) sferi, pojavila se je konkurenca. Resda so v trenutni sestavi Ustavnega sodišča trije precej izraziti predstavniki te fakultete, ki se za izvolitev lahko zahvalijo predvsem kolegu in prijatelju Miru Cerarju, vendar to očitno še ni dovolj. Špela Mežnar, Matej Accetto in Marijan Pavčnik so precej predvidljivi, ko gre za glasovanje oziroma ločena mnenja. Poleg tega je na Beethovnovi že nekaj časa čutiti prisotnost "rezultatskega odločanja", o čemer je pred dvema letoma govoril Andraž Teršek v intervjuju za portal+ (vir). Ob Klemnu Jakliču, ki kot sodnik že od prvega dne razbija monolitnost ustavnega sodišča, je očitno nastala zadrega ob možnosti, da bi bil za ustavnega sodnika izvoljen še nekdo, ki ni ukalupljen oziroma "pravilno usmerjen". Ob razmerju 7:2 je zavladala panika že ob misli, da bi se razmerje utegnilo spremeniti v 6:3.

Ne bodimo torej naivni. Ustavno sodišče je samostojno in neodvisno natanko toliko kot sodniki, ki tam sedijo. V razmerah, ko se nam pred očmi dogaja demontaža države, bi moralo biti ustavno sodišče absolutni varuh ustavnosti in zakonitosti, takorekoč oaza normalnosti, ustavni sodniki pa nesporne pravne in moralne avtoritete. Ne vem, zakaj mi gre ob tem stavku malce na smeh. Očitno ne verjamem več v laži, ki nam jih prodajajo. Ali če končam z mislijo Aleksandra Solženicina, s katero sem začel: "Vemo, da lažejo. Oni vedo, da lažejo. Oni vedo, da vemo, da lažejo. Mi vemo, da oni vedo, da mi vemo, da oni lažejo. Pa še zmeraj lažejo."