Razkrivamo

Hrvaški Bleiburg: Disgenetični učinki komunističnega terorja na genski zapis populacije žrtev

Komunistični genocidi so neposredno vplivali na upad kulturne in gospodarske rasti narodov vzhodne Evrope, ker je bilo veliko število inteligentnih ljudi preprosto izbrisanih in svojih genov niso mogli prenesti na potomce. Komunistični teror je bil namreč nesorazmerno usmerjen proti višjim slojem, kar z genetskega vidika nakazuje, da je imel disgenetične učinke na genski zapis populacij žrtev. Kaj to pomeni? Da bi se z odstranitvijo višjih razredov na splošno znižala genetska kakovost populacije. Profesor Tom Sunić, nekdanji profesor politologije na kalifornijski univerzi (University of California) in kasnejši hrvaški diplomat, je že pred več kot desetletjem o tem objavil izjemno provokativen prispevek v reviji The Occidental Observer. Njegovo izhodiščno vprašanje, zakaj je inteligenčni kvocient (IQ) Hrvatov nižji od evropskega povprečja, se hočeš nočeš vrača na razvpito prizorišče hrvaškega holokavsta, aristocida: Pliberk ali Bleiburg, kot mu pravijo naši severni in južni sosedi. Bleiburg je pomenil nasilno izginotje hrvaškega meščanskega razreda leta 1945. 

Za prevod se zahvaljujemo profesorju Boštjanu M. Zupančiču.

29.10.2021 21:00
Piše: Tom Sunić
Ključne besede:   Tom Sunić   komunizem   Hrvaška   Jugoslavija   vzhodna Evropa   Sovjetska zveza   Bleiburg   Aleksander Zinovjev   homo sovieticus

Foto: Wikimedia

Do jugoslovanske krize leta 1990 in poznejših divjih medetničnih pobojev najbrž ne bi prišlo, če bi imeli visoko inteligentne in visoko izobražene nekomunistične in nefašistične politike.

Pri preučevanju komunističnega terorja so bile uporabljene različne metode z različnih področij; od politologije, zgodovinopisja, filozofije do mednarodnega prava. Impresivno število knjig o komunističnih zločinih je opazovalcem omogočilo razumeti ta edinstven pojav dvajsetega stoletja, ki neizogibno povzroči veliko in čustveno ogorčenje, čemur sledi nenehno tarnanje o različnih številih trupel. Naj gre za nekdanjo komunistično Kambodžo ali nekdanjo komunistično Poljsko, v zavesti mnogih državljanov nekdanjih komunističnih držav je komunizem sinonim za nečloveški politični sistem.

 

Kljub padcu komunizma kot ideološkega in politično-pravnega sistema so komunistične ideje o egalitarizmu in veri v stalni gospodarski napredek še vedno žive, čeprav v drugih oblikah in pod drugimi imeni ter celo med ljudmi, ki se označujejo za antikomuniste. Morda je razlog za to dejstvo, da so ideje enakosti, internacionalizma ("globalizma") in gospodarske rasti morda lažje uresničljive ali se vsaj zdijo lažje uresničljive na liberalnem, kapitalističnem Zahodu kot v nekdanjih "realsocialističnih" državah na Vzhodu.

 

Komunistični sistem je bil doslej le malo preučevan v okviru sodobne genetike. Kot je razloženo v nadaljevanju, je bil komunistični teror vsaj včasih nesorazmerno usmerjen proti višjim slojem. Z genetskega vidika to nakazuje, da je imel disgenetične učinke na genski zapis populacij žrtev - to pomeni, da bi se z odstranitvijo višjih razredov na splošno znižala genetska kakovost populacije.

 

Richard Lynn in Tatu Vanhanen navajata, da se povprečni IQ v evropskih državah giblje med 90 in 100. Ugotovila sta, da je povprečni IQ Hrvatov slabih 90. Zakaj je IQ Hrvatov tako skromen?

 

Poleg tega, da je IQ morda nižji, se lahko vprašamo tudi naslednje: Ali je komunizem v nekdanji Sovjetski zvezi ali v nekdanji komunistični Jugoslaviji porodil posebno podvrsto ljudi, ki so nagnjeni h komunizmu?  Ali je narodil ljudi, ki bi se v pretežno birokratskem režimu z malo možnosti za osebno svobodo dobro počutili in se v njem dobro znašli?

 

 

***

 

Pravzaprav je komunistični način življenja dobro opisal že nekdanji ruski disident in pisatelj Aleksander Zinovjev v svojem delu Homo Sovieticus (1982). Zinovjev je v preučevanje komunistične patologije uvedel izraz homo sovieticus, čeprav bolj kot literarno metaforo in ne kot izraz za posebno antropološko vrsto. Gledano z vidika sociobiologije, Zinovjev homo sovieticus ni le literarna figura, ki odraža poseben življenjski slog, ali alegorija za komunizirane množice v nekdanji Sovjetski zvezi ali nekdanji Jugoslaviji. Je svojevrstna biološka podvrsta sodobnih množičnih demokracij.

 

Zinovjev se je dobro zavedal, da komunizem neposredno nagovarja najnižje vzgibe vsakega človeškega bitja in da je zato idealen sistem za prihodnje kolektivne masovne družbe, ki se soočajo s krčenjem naravnih virov. Za razliko od nestanovitnega sistema prostega trga komunizem delavcem zagotavlja občutek popolne psihološke varnosti in ekonomske predvidljivosti, ne glede na to, kako špartanski so lahko njihovi življenjski in delovni pogoji. Samo z dešifriranjem takšne komunistične miselnosti bodo zahodni opazovalci lahko razumeli čudne občutke "jugonostalgije" ali ljubeče spomine na Stalina v postkomunistični Vzhodni Evropi - celo med nekdanjimi žrtvami komunizma in kljub grozljivi zapuščini Gulaga in Koljme. Komunistični delavski moto, ki ga je tako pogosto analiziral Zinovjev, to najbolje povzame: "Nihče me ne more plačati tako malo, kot malo lahko delam."

 

 

Aristocid v Bleiburgu in komunistična polja smrti

 

Hrvaški Bleiburg je ime za množično pobijališče v južni Avstriji. Sredi maja 1945 se je več sto tisoč bežečih etničnih nemških in hrvaških civilistov in vojakov predalo Britancem - le da so jih ti nemudoma predali napredujočim in zmagovitim jugoslovanskim komunističnim enotam. Pozneje je izraz "Bleiburg" postal prispodoba za hrvaški holokavst in ga še dolgo po drugi svetovni vojni na sodobni Hrvaškem pogosto uporabljajo tisti, ki so trpeli pod komunistično nadvlado. V kolektivnem spominu Hrvatov beseda "Bleiburg" pomeni absolutno biološko katastrofo, katere zgodovinske, psihofizične in antropološke (in kraniometrične?) posledice še niso ovrednotene. Beseda Bleiburg za Hrvate pomeni to, kar za Poljake pomeni beseda Katyn ali za Jude Auschwitz. Čeprav je pravo število mrtvih v Bleiburgu predmet čustvenih polemik, je nekaj gotovo: Bleiburg je pomenil nasilno izginotje hrvaškega meščanskega razreda leta 1945.

 

Beseda "aristocid" je prvič prišla v angleški besednjak po zaslugi Nathaniela Weyla, nekdanjega ameriškega komunista judovskega rodu, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja postal slaven, potem ko se je spreobrnil v radikalnega antikomunista in obsojal svoje nekdanje komunistične tovariše. V eseju Zavist in aristocid Weyl opisuje, kako se zaradi zavisti manj inteligentni ljudje vedejo zločinsko in zlonamerno. Weylov koncept aristocida omogoča lažje razumevanje resničnih razlogov za krvavo ravnanje jugoslovanskih komunistov, ki so po drugi svetovni vojni izvajali obsežne poboje nad civilisti hrvaškega, srbskega in nemškega meščanstva. Jugoslovanske tajne policije (OZNA in UDBA) pri nenehnih čistkah niso vodili le ideološki razlogi, tj. znameniti "razredni boj", temveč prej prvinska zavistna čustva in zavest, da so številni protikomunistični in nacionalistični hrvaški intelektualci lepši, pametnejši ali bolj moralno neoporečni od njih. Nemški general in obveščevalec Lothar von Rendulic, ki je dobro poznal komunistično gverilsko miselnost na Balkanu, opisuje kanibalske prakse jugoslovanskih partizanov proti nemškim vojakom Wehrmachta in piše, kako so ga nemški vojaki prosili za premestitev z balkanske na vzhodno fronto. (Gekämpft-gesiegt-geschlagen, 1952). Velika škoda je, da številne tovrstne knjige niso bile prevedene niti v hrvaščino niti v angleščino.

 

John Glad je v svoji pomembni knjigi Future Human Evolution opozoril, da so komunistični genocidi neposredno vplivali na upad kulturne in gospodarske rasti novih narodov Vzhodne Evrope, ker je bilo veliko število inteligentnih ljudi preprosto izbrisanih in svojih genov niso mogli prenesti na potomce. Lahko rečemo, da so bili vsi vzhodnoevropski narodi podvrženi precejšnjemu izčrpavanju svojega genskega bazena. V tem je past mamljive ideologije egalitarizma in njenega najbolj očitnega izrodka, komunizma: Ti ideologiji učita, da so vsi ljudje enaki, iz česar logično sledi sklep, da je lahko vsakdo po svoji volji zamenljiv in nadomestljiv ter da se njegova replika zlahka reproducira v drugem družbenem okolju.  Star jugoslovanski komunistični pregovor, ki je še vedno živ v hrvaškem javnem življenju, pravi: "Nihče ni nenadomestljiv!"

 

Podobne teze o "nepogrešljivosti" in "odvečnosti" je že prej postavil sovjetski domnevni znanstvenik Trofim Lysenko, ki je trdil, da je na Antarktiki mogoče gojiti pšenico in da je inteligentne državljane mogoče proizvajati v skladu s petletnim načrtom komunistične partije.

 

Ta teza, da družbeno-gospodarsko okolje ustvarja čudeže, je še vedno razširjena, čeprav v svoji mehkejši različici, v večrasni Ameriki. Liberalna filozofija "dejavnika vplivanja na vzgojo" (nurture) se zdi idealno orodje za male prestopnike, neprilagojene posameznike in zlasti za ljudi z nižjo inteligenco, ki praviloma za svoje telesne in moralne pomanjkljivosti krivijo "nekoga drugega". Formula za takšno prokrustovsko etiko postane razvidna iz leksikalne in pravne prevare, znane kot "afirmativna diskriminacija" v ZDA, ki je v bistvu kopija tega, kar je multikulturna komunistična Jugoslavija imenovala "kvota republiških ključev". Ta jugoslovanska različica afirmativne akcije je pomenila, da je morala vsaka nekdanja jugoslovanska komunistična republika zagotoviti svoj delež komunističnih hlapcev, da bi prejela zvezne bonitete.

 

Od začetka boljševiške revolucije v Rusiji so komunistični revolucionarji ciljali na predrevolucionarne elite - ruske aristokrate, krščansko duhovščino, etnično nemški srednji razred in vse tiste, katerih inteligenca in znanje sta bila nadpovprečna. Zaradi tega komunizem s svojim naukom o enakosti še vedno zelo cenijo velike množice deprivilegiranih posameznikov, zlasti pa frustrirani intelektualci, saj poudarja dogmo o "enakih možnostih z enakimi dosežki".

 

 

***

 

Treba bi bilo opraviti študije o točnem številu hrvaškega meščanskega prebivalstva, ki so ga po letu 1945 pobili jugoslovanski komunisti. Morda bi forenzične študije mrtvih kosti, raztresenih v številnih neznanih grobovih in jamah po vsej južni Avstriji, Sloveniji in Hrvaški, razkrile zanimive podatke o padcu IQ med današnjimi Hrvati. Francoski avtor Christopher Dolbeau se je zelo potrudil in navedel imena neštetih hrvaških umetnikov in znanstvenikov, ki so umrli v komunističnih genocidih leta 1945 in pozneje (pisatelji: John Softa, Marijan Marijašević, Marijan Blažič, Bonaventura Radonić, Kerubin Segvić, Jerko Skračić, Vladimir Jurčić; pesniki: Stanko Vitković, Branko Klarič, Vinko Kos, Gabriel Cvitan; novinarji: Stanko Vitković, Branko Klarič, Vinko Kos, Gabriel Cvitan, Vilim Peros, Daniel Uvanović, Tias Mortigjija idr.). Če tem imenom dodamo še imena hrvaških inženirjev, tehnikov, vojaških častnikov, duhovnikov - vseh razredov ljudi z nadpovprečnim IQ, je številka človeških žrtev med hrvaškimi intelektualci po drugi svetovni vojni res zastrašujoča (Croatie, Sentinelle de l'Occident, 2005).

 

Komunizem in v veliki meri tudi sodobni liberalizem po svoji naravi spodbujata povprečnost in brezvoljnost, saj je vsakdo, ki izstopa iz povprečja, hitro oklican za "meščansko, fašistoidno deviacijo". Na podlagi grobih ocen človeških žrtev v Jugoslaviji bi lahko ugibali tudi o poznejših političnih dogodkih v Jugoslaviji, vključno z nenujno vojno med dvema podobnima narodoma, Srbi in Hrvati, leta 1991, ki so jo v veliki meri organizirali nekdanji komunistični srbski oziroma hrvaški aparatčiki. Poleg tega je imela Hrvaška tudi svoj "tihi Bleiburg", tj. prostovoljni odhod več kot milijona Hrvatov v zahodne države med letoma 1945 in 1990.

 

Ob predpostavki, da se ta biološka katastrofa ni zgodila, bi Hrvaška danes morda dosegla nekaj pomembnih dosežkov na nekaterih področjih znanosti - in to ne le na področju športa ali nogometa. Enako velja za vse vzhodnoevropske države, razen ene podrobnosti: Hrvati, Estonci in Litovci so majhni narodi in čas, potreben za obnovo njihovega genskega bazena je zgodovinsko gledano daljši.

 

Postavimo lahko še dodatno hipotezo. Do jugoslovanske krize leta 1990 in poznejših divjih medetničnih pobojev najbrž ne bi prišlo, če bi imeli visoko inteligentne in visoko izobražene nekomunistične in nefašistične politike, kot sta bila pokojni Srb Milan Stojadinović (ki je leta 1945 odšel v Argentino) in njegov hrvaški kolega Vlatko Macek (ki je istega leta odšel v Združene države). Nasprotno pa, če na hitro pogledamo fenotip voditeljev tako na Hrvaškem kot v Srbiji leta 1991, nas preseneti, da so bili vsi nekoč navdušeni udeleženci iste jugoslovanske komunistične miselnosti.

 

 

***

 

Umori in preganjanje inteligentnih ljudi vodijo v gospodarsko nazadovanje. Zimbabve (nekdanja Rodezija) je bil nekoč glavna afriška država izvoznica pšenice. Danes mora zaradi nesposobne vlade hrano uvažati. Alžirija je bila nekoč žitnica Francije, zdaj pa je kljub temu, da je ena glavnih svetovnih izvoznic zemeljskega plina in nafte, odvisna od velikega uvoza hrane. Ni čudno, da je bil tako imenovani sovjetski čudež - predvsem izstrelitev vesoljske rakete Sputnik v orbito - posledica prizadevanja ujetih nemških znanstvenikov. Na Hrvaškem je še danes neizrečena resnica, da je bil tako imenovani "jugoslovanski čudež v 60. letih prejšnjega stoletja" posledica nemških suženjskih delavcev (tj. ujetih etničnih Nemcev in nemških vojnih ujetnikov, 1945-50).

 

Ob predpostavki, da bi Hrvaška ohranila svoj genetski nabor in da ne bi prišlo do tragedije v Bleiburgu, ob predpostavki, da se več sto tisoč Hrvatov ne bi izselilo v zahodne države, ni izključeno, da bi bila Hrvaška danes dinamična država z 8 do 10 milijoni prebivalcev (približno dvakrat več kot danes), s povsem drugačnimi političnimi elitami in političnimi vrednotami. Tako ostaja oblikovanje javnega mnenja na Hrvaškem še danes privilegij sinov in hčera nekdanjih komunističnih veljakov, katerih lastna stvar ne bo minila.

 

Na sociobiološke analize lahko liberalni mediji gledajo s posmehom. Vendar pa vsak posameznik krvavo dobro ve, kateremu plemenu ali inskupini pripada, ko "pride do stiske" - katera je njegova prava in-skupina. Če ne bo priznal svojih rasnih ali etničnih sorodnikov ali svojega "teritorialnega imperativa", ga bo "Drugi" brez oklevanja na to opozoril. Morda se sliši cinično, vendar je precejšnje število Hrvatov svoj nacionalistični kredo odkrilo šele leta 1990 - ko se je na obzorju začela pojavljati komunistična in srbska grožnja. Odkritje takšne "negativne pripadnosti" morda jutri čaka tudi Američane, zaradi česar bi lahko bil primer nekdanje Jugoslavije videti kot prepir v otroškem vrtcu.

  

Podzavestno se vse rase zavedajo tistega starega latinskega pregovora, da "značaj človeka leži v njegovem obrazu" (in facie legitur homo). Friedrich Nietzsche pa je bil še bolj neposreden, ko je spomnil na staro evropsko modrost "monstrum in anime, monstrum in fronte" (pošast po duhu, pošast v obrazu). Prevedeno v slovenščino: političnega goljufa prepoznamo po izrazu njegovega ksihta.

 

Prevedel: prof. dr. Boštjan M. Zupančič

  

Dr. Tom Sunić je avtor, prevajalec, nekdanji ameriški profesor politologije in nekdanji hrvaški diplomat (vir, vir). Prispevek je bil objavljen v The Occidental Observer pod naslovom Dysgnics of a Communist Killing Field: The Croatian Bleiburg (vir).

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
16
Has the count down begun for Tik Tok in the U.S.?
0
05.12.2022 22:00
Is Tik Tok on its way out from United States? Perhaps yes, should Republican Congressmen find adequate information that the ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Spolnih zlorab osumljeni pater Rupnik, dvoličnost jezuitskega papeža in posebni vatikanski odposlanec za Slovenijo
20
04.12.2022 23:15
Neverjetno naključje, toda prav v dneh, ko se je v Ljubljani mudil Andrew Small, papežev posebni odposlanec za preiskovanje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ruske paravojaške skupine: Psihopati z macolo, neonacisti in obsojeni kriminalci
17
04.12.2022 00:30
Skupina Wagner ni edina ruska paravojaška skupina, je pa največja in najbolj razvpita. Ustanovljena je bila, da bi vojaško ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
O višini javnega dolga in obrestnih merah v času krize
8
22.11.2022 23:00
Po višini dolga je Slovenija sicer še vedno pod povprečjem Evropske unije, vendar se moramo zavedati, da smo kot majhna država ... Več.
Piše: Bine Kordež
Sprehod po Ljubljani: Kot v prestolnici ponosne socialistične republike, ki se skoraj sramuje samostojnosti
25
21.11.2022 20:00
Slovenija je tako polarizirana, da se njeni prebivalci ne strinjamo več (?) niti o pomenu osamosvojitve. Mnenja so tako deljena, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Rent-a-Pilot: China Hiring Retired Military Personnel from Western Countries
11
20.11.2022 22:49
Pressure is increasing for investigation from the United Kingdom, Australia and New Zealand against reported recruitment of ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Ramzan Kadirov, najljubši Putinov zasebni morilec na daljinsko upravljanje
9
16.11.2022 22:45
Ramzan Ahmatovič Kadirov je formalno predsednik Republike Čečenije, ki je formalno del Rusije. Rad ima medijsko pozornost in ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Predsednica je rojena: Ponovna zmaga ideologije s potencialno lučko na koncu tunela
38
14.11.2022 00:48
Dobili smo prvo predsednico države. Nataša Pirc Musar, ki jo je BBC sinoči označil kot Trumpovo odvetnico (ker je pred leti v ... Več.
Piše: Uredništvo
Zmagala bo Nataša Pirc Musar, Anže Logar ga je strateško polomil, ker ni pravočasno izstopil iz svoje stranke SDS
40
09.11.2022 19:00
Le nekaj dni pred odločilnim krogom predsedniških volitev je tehtnica na strani Nataša Pirc Musar, ki za razliko od ... Več.
Piše: Uredništvo
Rowan Atkinson: Proti sovražnemu govoru se moramo boriti s še več svobode govora!
21
30.10.2022 21:15
Do netolerance nimam tolerance! Proti sovražnemu govoru se ne bori s cenzuro ali represijo, ampak s še več svobode govora, je v ... Več.
Piše: Uredništvo
Bilo je nekoč v Muri: Kratka zgodba o dolgem in prav nič političnem umiranju neke tovarne
12
29.10.2022 22:59
Od propada Mure je minilo že kar nekaj let, vendar zgodbe o tej tovarni še živijo. Pogosto slišimo, da je znamenita pomurska ... Več.
Piše: Bine Kordež
Postmoderna banalnost zla: Putinovi ubijalci z daljinskim upravljalnikom
14
28.10.2022 20:00
Mednarodni kolektiv raziskovalnih novinarjev Bellingcat je razkril, da globoko v drobovju Glavnega računalniškega centra ruskih ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Russia, China's new gas station: Xi wants to buy oil from Putin at a cheaper rate
6
21.10.2022 21:00
China has been stockpiling cheap oil to build up its strategic reserves. It has found Russia as an ideal source from where it ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Genialna logika Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport: 3 x nezakonito = zakonito!
6
18.10.2022 20:30
V medijih smo doslej že prebirali, kako se Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) spreneveda, ko dobi vprašanja, ... Več.
Piše: Uredništvo
Xi faces challenge of shrinking Chinese population as he goes for the third term
11
16.10.2022 21:00
President Xi Jinping faces the real threat of a shrinking Chinese population as he gears up to accept a third term of power and ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Posledice vojne v Ukrajini so že dosegle rusko družbo in nikakor niso nedolžne
10
15.10.2022 21:20
Tisti ruski mediji, ki so še uspeli ohraniti nekaj neodvisnosti, poročajo o različnih posledicah vojne v Ukrajini za rusko ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Hiperprodukcija elite: Države, ki ustvarjajo visoko izobražene, a zafrustrirane in razočarane mlade ljudi, same silijo v težave!
8
07.10.2022 23:00
Problem prekomerne proizvodnje elite in ohranjanje razmeroma visokega števila vpisnih mest na suficitarnih študijskih programih ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Kje so realne poti za zmanjševanje neenakosti pri nas?
11
05.10.2022 19:55
Dohodkovna in premoženjska neenakost prebivalstva je vsekakor ena izmed najbolj izpostavljenih slabih strani sodobnega sveta. ... Več.
Piše: Bine Kordež
G7 Plans for New Global Infrastructure Initiative to Challenge China’s Belt and Road Initiative
8
03.10.2022 20:30
China has tried to project itself as a helping hand for developing countries in matters of infrastructure and economic ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Skoraj izgubljena vojna: Ali Putin lahko konča vojno v Ukrajini in ohrani oblast v Rusiji?
16
01.10.2022 23:59
Putin se je z napadom na Ukrajino pošteno zaplezal in v tej vojni skoraj ne more več zmagati. Vsaj s konvencionalnim orožjem ne. ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Življenje brez Janše ali zakaj brcanje (navidezno) mrtvega konja nikoli ne bo športna disciplina
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.651
02/
Spolnih zlorab osumljeni pater Rupnik, dvoličnost jezuitskega papeža in posebni vatikanski odposlanec za Slovenijo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.963
03/
Slovenci so narod? Ne, Slovenci so pleme!
Denis Poniž
Ogledov: 2.193
04/
Referendum je dokaz nesposobnosti politike, je prelaganje odgovornost na ramena ljudstva
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.999
05/
Uredniški komentar: Kaj ostane liberalcem na južni strani Alp?
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.615
06/
Rusija je država, ki podpira terorizem
Božo Cerar
Ogledov: 1.126
07/
V Ukrajino prihaja "general Zima", z njim pa olajšanje, da smo se za nekaj časa izognili 3. svetovni vojni
Valerio Fabbri
Ogledov: 1.025
08/
Ruske paravojaške skupine: Psihopati z macolo, neonacisti in obsojeni kriminalci
Maksimiljan Fras
Ogledov: 939
09/
Kot v Afriki: Pri skoraj 300.000 prebivalcih ima Ljubljana eno samo zdravnico za obiske na domu
Milan Krek
Ogledov: 1.834
10/
Sprehod po Ljubljani: Kot v prestolnici ponosne socialistične republike, ki se skoraj sramuje samostojnosti
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.472