Pri preučevanju komunističnega terorja so bile uporabljene različne metode z različnih področij; od politologije, zgodovinopisja, filozofije do mednarodnega prava. Impresivno število knjig o komunističnih zločinih je opazovalcem omogočilo razumeti ta edinstven pojav dvajsetega stoletja, ki neizogibno povzroči veliko in čustveno ogorčenje, čemur sledi nenehno tarnanje o različnih številih trupel. Naj gre za nekdanjo komunistično Kambodžo ali nekdanjo komunistično Poljsko, v zavesti mnogih državljanov nekdanjih komunističnih držav je komunizem sinonim za nečloveški politični sistem.

Kljub padcu komunizma kot ideološkega in politično-pravnega sistema so komunistične ideje o egalitarizmu in veri v stalni gospodarski napredek še vedno žive, čeprav v drugih oblikah in pod drugimi imeni ter celo med ljudmi, ki se označujejo za antikomuniste. Morda je razlog za to dejstvo, da so ideje enakosti, internacionalizma ("globalizma") in gospodarske rasti morda lažje uresničljive ali se vsaj zdijo lažje uresničljive na liberalnem, kapitalističnem Zahodu kot v nekdanjih "realsocialističnih" državah na Vzhodu.

Komunistični sistem je bil doslej le malo preučevan v okviru sodobne genetike. Kot je razloženo v nadaljevanju, je bil komunistični teror vsaj včasih nesorazmerno usmerjen proti višjim slojem. Z genetskega vidika to nakazuje, da je imel disgenetične učinke na genski zapis populacij žrtev - to pomeni, da bi se z odstranitvijo višjih razredov na splošno znižala genetska kakovost populacije.

Richard Lynn in Tatu Vanhanen navajata, da se povprečni IQ v evropskih državah giblje med 90 in 100. Ugotovila sta, da je povprečni IQ Hrvatov slabih 90. Zakaj je IQ Hrvatov tako skromen?

Poleg tega, da je IQ morda nižji, se lahko vprašamo tudi naslednje: Ali je komunizem v nekdanji Sovjetski zvezi ali v nekdanji komunistični Jugoslaviji porodil posebno podvrsto ljudi, ki so nagnjeni h komunizmu?  Ali je narodil ljudi, ki bi se v pretežno birokratskem režimu z malo možnosti za osebno svobodo dobro počutili in se v njem dobro znašli?

***

Pravzaprav je komunistični način življenja dobro opisal že nekdanji ruski disident in pisatelj Aleksander Zinovjev v svojem delu Homo Sovieticus (1982). Zinovjev je v preučevanje komunistične patologije uvedel izraz homo sovieticus, čeprav bolj kot literarno metaforo in ne kot izraz za posebno antropološko vrsto. Gledano z vidika sociobiologije, Zinovjev homo sovieticus ni le literarna figura, ki odraža poseben življenjski slog, ali alegorija za komunizirane množice v nekdanji Sovjetski zvezi ali nekdanji Jugoslaviji. Je svojevrstna biološka podvrsta sodobnih množičnih demokracij.

Zinovjev se je dobro zavedal, da komunizem neposredno nagovarja najnižje vzgibe vsakega človeškega bitja in da je zato idealen sistem za prihodnje kolektivne masovne družbe, ki se soočajo s krčenjem naravnih virov. Za razliko od nestanovitnega sistema prostega trga komunizem delavcem zagotavlja občutek popolne psihološke varnosti in ekonomske predvidljivosti, ne glede na to, kako špartanski so lahko njihovi življenjski in delovni pogoji. Samo z dešifriranjem takšne komunistične miselnosti bodo zahodni opazovalci lahko razumeli čudne občutke "jugonostalgije" ali ljubeče spomine na Stalina v postkomunistični Vzhodni Evropi - celo med nekdanjimi žrtvami komunizma in kljub grozljivi zapuščini Gulaga in Koljme. Komunistični delavski moto, ki ga je tako pogosto analiziral Zinovjev, to najbolje povzame: "Nihče me ne more plačati tako malo, kot malo lahko delam."

Aristocid v Bleiburgu in komunistična polja smrti

Hrvaški Bleiburg je ime za množično pobijališče v južni Avstriji. Sredi maja 1945 se je več sto tisoč bežečih etničnih nemških in hrvaških civilistov in vojakov predalo Britancem - le da so jih ti nemudoma predali napredujočim in zmagovitim jugoslovanskim komunističnim enotam. Pozneje je izraz "Bleiburg" postal prispodoba za hrvaški holokavst in ga še dolgo po drugi svetovni vojni na sodobni Hrvaškem pogosto uporabljajo tisti, ki so trpeli pod komunistično nadvlado. V kolektivnem spominu Hrvatov beseda "Bleiburg" pomeni absolutno biološko katastrofo, katere zgodovinske, psihofizične in antropološke (in kraniometrične?) posledice še niso ovrednotene. Beseda Bleiburg za Hrvate pomeni to, kar za Poljake pomeni beseda Katyn ali za Jude Auschwitz. Čeprav je pravo število mrtvih v Bleiburgu predmet čustvenih polemik, je nekaj gotovo: Bleiburg je pomenil nasilno izginotje hrvaškega meščanskega razreda leta 1945.

Beseda "aristocid" je prvič prišla v angleški besednjak po zaslugi Nathaniela Weyla, nekdanjega ameriškega komunista judovskega rodu, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja postal slaven, potem ko se je spreobrnil v radikalnega antikomunista in obsojal svoje nekdanje komunistične tovariše. V eseju Zavist in aristocid Weyl opisuje, kako se zaradi zavisti manj inteligentni ljudje vedejo zločinsko in zlonamerno. Weylov koncept aristocida omogoča lažje razumevanje resničnih razlogov za krvavo ravnanje jugoslovanskih komunistov, ki so po drugi svetovni vojni izvajali obsežne poboje nad civilisti hrvaškega, srbskega in nemškega meščanstva. Jugoslovanske tajne policije (OZNA in UDBA) pri nenehnih čistkah niso vodili le ideološki razlogi, tj. znameniti "razredni boj", temveč prej prvinska zavistna čustva in zavest, da so številni protikomunistični in nacionalistični hrvaški intelektualci lepši, pametnejši ali bolj moralno neoporečni od njih. Nemški general in obveščevalec Lothar von Rendulic, ki je dobro poznal komunistično gverilsko miselnost na Balkanu, opisuje kanibalske prakse jugoslovanskih partizanov proti nemškim vojakom Wehrmachta in piše, kako so ga nemški vojaki prosili za premestitev z balkanske na vzhodno fronto. (Gekämpft-gesiegt-geschlagen, 1952). Velika škoda je, da številne tovrstne knjige niso bile prevedene niti v hrvaščino niti v angleščino.

John Glad je v svoji pomembni knjigi Future Human Evolution opozoril, da so komunistični genocidi neposredno vplivali na upad kulturne in gospodarske rasti novih narodov Vzhodne Evrope, ker je bilo veliko število inteligentnih ljudi preprosto izbrisanih in svojih genov niso mogli prenesti na potomce. Lahko rečemo, da so bili vsi vzhodnoevropski narodi podvrženi precejšnjemu izčrpavanju svojega genskega bazena. V tem je past mamljive ideologije egalitarizma in njenega najbolj očitnega izrodka, komunizma: Ti ideologiji učita, da so vsi ljudje enaki, iz česar logično sledi sklep, da je lahko vsakdo po svoji volji zamenljiv in nadomestljiv ter da se njegova replika zlahka reproducira v drugem družbenem okolju.  Star jugoslovanski komunistični pregovor, ki je še vedno živ v hrvaškem javnem življenju, pravi: "Nihče ni nenadomestljiv!"

Podobne teze o "nepogrešljivosti" in "odvečnosti" je že prej postavil sovjetski domnevni znanstvenik Trofim Lysenko, ki je trdil, da je na Antarktiki mogoče gojiti pšenico in da je inteligentne državljane mogoče proizvajati v skladu s petletnim načrtom komunistične partije.

Ta teza, da družbeno-gospodarsko okolje ustvarja čudeže, je še vedno razširjena, čeprav v svoji mehkejši različici, v večrasni Ameriki. Liberalna filozofija "dejavnika vplivanja na vzgojo" (nurture) se zdi idealno orodje za male prestopnike, neprilagojene posameznike in zlasti za ljudi z nižjo inteligenco, ki praviloma za svoje telesne in moralne pomanjkljivosti krivijo "nekoga drugega". Formula za takšno prokrustovsko etiko postane razvidna iz leksikalne in pravne prevare, znane kot "afirmativna diskriminacija" v ZDA, ki je v bistvu kopija tega, kar je multikulturna komunistična Jugoslavija imenovala "kvota republiških ključev". Ta jugoslovanska različica afirmativne akcije je pomenila, da je morala vsaka nekdanja jugoslovanska komunistična republika zagotoviti svoj delež komunističnih hlapcev, da bi prejela zvezne bonitete.

Od začetka boljševiške revolucije v Rusiji so komunistični revolucionarji ciljali na predrevolucionarne elite - ruske aristokrate, krščansko duhovščino, etnično nemški srednji razred in vse tiste, katerih inteligenca in znanje sta bila nadpovprečna. Zaradi tega komunizem s svojim naukom o enakosti še vedno zelo cenijo velike množice deprivilegiranih posameznikov, zlasti pa frustrirani intelektualci, saj poudarja dogmo o "enakih možnostih z enakimi dosežki".

***

Treba bi bilo opraviti študije o točnem številu hrvaškega meščanskega prebivalstva, ki so ga po letu 1945 pobili jugoslovanski komunisti. Morda bi forenzične študije mrtvih kosti, raztresenih v številnih neznanih grobovih in jamah po vsej južni Avstriji, Sloveniji in Hrvaški, razkrile zanimive podatke o padcu IQ med današnjimi Hrvati. Francoski avtor Christopher Dolbeau se je zelo potrudil in navedel imena neštetih hrvaških umetnikov in znanstvenikov, ki so umrli v komunističnih genocidih leta 1945 in pozneje (pisatelji: John Softa, Marijan Marijašević, Marijan Blažič, Bonaventura Radonić, Kerubin Segvić, Jerko Skračić, Vladimir Jurčić; pesniki: Stanko Vitković, Branko Klarič, Vinko Kos, Gabriel Cvitan; novinarji: Stanko Vitković, Branko Klarič, Vinko Kos, Gabriel Cvitan, Vilim Peros, Daniel Uvanović, Tias Mortigjija idr.). Če tem imenom dodamo še imena hrvaških inženirjev, tehnikov, vojaških častnikov, duhovnikov - vseh razredov ljudi z nadpovprečnim IQ, je številka človeških žrtev med hrvaškimi intelektualci po drugi svetovni vojni res zastrašujoča (Croatie, Sentinelle de l'Occident, 2005).

Komunizem in v veliki meri tudi sodobni liberalizem po svoji naravi spodbujata povprečnost in brezvoljnost, saj je vsakdo, ki izstopa iz povprečja, hitro oklican za "meščansko, fašistoidno deviacijo". Na podlagi grobih ocen človeških žrtev v Jugoslaviji bi lahko ugibali tudi o poznejših političnih dogodkih v Jugoslaviji, vključno z nenujno vojno med dvema podobnima narodoma, Srbi in Hrvati, leta 1991, ki so jo v veliki meri organizirali nekdanji komunistični srbski oziroma hrvaški aparatčiki. Poleg tega je imela Hrvaška tudi svoj "tihi Bleiburg", tj. prostovoljni odhod več kot milijona Hrvatov v zahodne države med letoma 1945 in 1990.

Ob predpostavki, da se ta biološka katastrofa ni zgodila, bi Hrvaška danes morda dosegla nekaj pomembnih dosežkov na nekaterih področjih znanosti - in to ne le na področju športa ali nogometa. Enako velja za vse vzhodnoevropske države, razen ene podrobnosti: Hrvati, Estonci in Litovci so majhni narodi in čas, potreben za obnovo njihovega genskega bazena je zgodovinsko gledano daljši.

Postavimo lahko še dodatno hipotezo. Do jugoslovanske krize leta 1990 in poznejših divjih medetničnih pobojev najbrž ne bi prišlo, če bi imeli visoko inteligentne in visoko izobražene nekomunistične in nefašistične politike, kot sta bila pokojni Srb Milan Stojadinović (ki je leta 1945 odšel v Argentino) in njegov hrvaški kolega Vlatko Macek (ki je istega leta odšel v Združene države). Nasprotno pa, če na hitro pogledamo fenotip voditeljev tako na Hrvaškem kot v Srbiji leta 1991, nas preseneti, da so bili vsi nekoč navdušeni udeleženci iste jugoslovanske komunistične miselnosti.

***

Umori in preganjanje inteligentnih ljudi vodijo v gospodarsko nazadovanje. Zimbabve (nekdanja Rodezija) je bil nekoč glavna afriška država izvoznica pšenice. Danes mora zaradi nesposobne vlade hrano uvažati. Alžirija je bila nekoč žitnica Francije, zdaj pa je kljub temu, da je ena glavnih svetovnih izvoznic zemeljskega plina in nafte, odvisna od velikega uvoza hrane. Ni čudno, da je bil tako imenovani sovjetski čudež - predvsem izstrelitev vesoljske rakete Sputnik v orbito - posledica prizadevanja ujetih nemških znanstvenikov. Na Hrvaškem je še danes neizrečena resnica, da je bil tako imenovani "jugoslovanski čudež v 60. letih prejšnjega stoletja" posledica nemških suženjskih delavcev (tj. ujetih etničnih Nemcev in nemških vojnih ujetnikov, 1945-50).

Ob predpostavki, da bi Hrvaška ohranila svoj genetski nabor in da ne bi prišlo do tragedije v Bleiburgu, ob predpostavki, da se več sto tisoč Hrvatov ne bi izselilo v zahodne države, ni izključeno, da bi bila Hrvaška danes dinamična država z 8 do 10 milijoni prebivalcev (približno dvakrat več kot danes), s povsem drugačnimi političnimi elitami in političnimi vrednotami. Tako ostaja oblikovanje javnega mnenja na Hrvaškem še danes privilegij sinov in hčera nekdanjih komunističnih veljakov, katerih lastna stvar ne bo minila.

Na sociobiološke analize lahko liberalni mediji gledajo s posmehom. Vendar pa vsak posameznik krvavo dobro ve, kateremu plemenu ali inskupini pripada, ko "pride do stiske" - katera je njegova prava in-skupina. Če ne bo priznal svojih rasnih ali etničnih sorodnikov ali svojega "teritorialnega imperativa", ga bo "Drugi" brez oklevanja na to opozoril. Morda se sliši cinično, vendar je precejšnje število Hrvatov svoj nacionalistični kredo odkrilo šele leta 1990 - ko se je na obzorju začela pojavljati komunistična in srbska grožnja. Odkritje takšne "negativne pripadnosti" morda jutri čaka tudi Američane, zaradi česar bi lahko bil primer nekdanje Jugoslavije videti kot prepir v otroškem vrtcu.

Podzavestno se vse rase zavedajo tistega starega latinskega pregovora, da "značaj človeka leži v njegovem obrazu" (in facie legitur homo). Friedrich Nietzsche pa je bil še bolj neposreden, ko je spomnil na staro evropsko modrost "monstrum in anime, monstrum in fronte" (pošast po duhu, pošast v obrazu). Prevedeno v slovenščino: političnega goljufa prepoznamo po izrazu njegovega ksihta.

Prevedel: prof. dr. Boštjan M. Zupančič

Dr. Tom Sunić je avtor, prevajalec, nekdanji ameriški profesor politologije in nekdanji hrvaški diplomat (vir, vir). Prispevek je bil objavljen v The Occidental Observer pod naslovom Dysgnics of a Communist Killing Field: The Croatian Bleiburg (vir).