Kontinuiteta označevanja Jugoslovanske ljudske armade (JLA) z zaničljivimi očitki, predvsem dveh tipov - okupacijska armada in velikosrbska armada, ne pojenjuje. V omembe vrednem delu zasnovano v resničnem. Toda na resničnost podlage se prijemlje za človeško vrsto večna težnja po sovraštvu, odklonu, anatemizaciji, zavračanju, blatenju. Težnja, prisotna iz časov, ko so divja plemena odganjala soljudi, da se jim ne bi pretihotapili na ozemlje, zadostno le za njih, da jim ne bi odvzeli hrane za preživetje, ki jo je točno toliko, kolikor je tam ljudi in nič več. Opazujoč borce, kakršni so tudi sami, otroke, ki lačni jokajo kakor njihovi, opazujoč noseče premražene žene, enake njim samim - so morali vekomaj odganjati sprejemanje, ga preobračati v bes, sovraštvo, poboje, iztrebljanja.

Del tega pradavnega izročila vpliva na oblikovanje tekoče slovenske zavesti, ki obnavlja zaloge sovraštva. Do naroda in sile, ki nam ne grozi že desetletja, ki do nas ne goji namer, obrnjena povsem drugam, rešujoč lastne probleme, ki z nami nimajo ničesar, iščoč pomoč od sebi podobnih, a od nas različnih, s katerimi prav tako nimamo ničesar in tudi oni ne z nami. Sovraštvo je po moči, vztrajnosti enakovredno oponentnemu pandanu ljubezni Svetega Avguština: "Ljubezen je ljubezen, kadar je neskončna". Torej: "Sovraštvo je uspešno, kadar je neskončno."

In jih bomo slepo sovražili tudi v prihodnje.

II.

Naj mi odpustijo nestrinjajoči, naj me razumejo v dobri veri, prispevka naj ne sprejmejo kot zabadanja trna v oko. Sovražno silo doživljam tudi drugače, v neki zasebni čustveni optiki. Kolikor zla je prinesla Slovencem, je imela tudi drugačne plati. Da jo morda poskusimo dojeti vsaj malce drugače.

Moralo je biti leto 1965, tri in pol leta star otrok sem pripeljan k očetu – mlademu zdravniku, dodeljenemu oklepni enoti. Lep, sončen dan. Očeta zaznam po dolgem času, se izvijem iz maminega objema in planem vanj, se ga oklenem, ga ne izpustim. Drži me v naročju, lastnega otroškega boga. Soborci se smejejo, me trepljajo, si me podajajo. Naenkrat se znajdem, objet od očetovega tovariša, v kupoli transporterja ali morda tanka. Postavijo me med sebe. Vse naokoli utripajo lučke kot vesoljska ladja iz risank. Prvič in zadnjič čutim neštete očete, ki me jemljejo v srce in dušo. Dan je še vedno sončen, poslovilni očetovi objemi. Tu se zgodba prekine. 

Preskok skozi čas, v prijetne pogovore s pohorskim tastom, nečakom dveh stricev Pohorskega bataljona. Tast je v dolgem življenju preživel veliko, za več življenj. Do konca je pogledal v vse kotičke življenjskega polja. Daleč nad krajem in časom; živa vez med bogatimi in ogabnimi časi. Spomini ga zanašajo v Titograd, v kraj moje mladosti, očetovega odraščanja, poboja deda in stricev. Ki so nosili enako peterokrako, s katero med soborci koraka tudi mlad Slovenec. Tisti, ki sem ga pred šestimi leti spremil na pokopališče v Slovenskih Konjicah z občutki skrajne izgube. Opisoval je kanjone rek, v katerih so lačni lovili ribe, jih pekli skupaj s kruhom, kruh prepojili z vonjavami rib. Opisoval je pohode čez polje, potem desnega brega reke, po najkrajši poti do podnožij albanskih hribov in tankov Enverja Hodže. Oče, tedaj otrok, živeč kakšnih pet kilometrov stran od smeri njihovih pohodov, je gotovo oprezal za kolonami, po čistinah vmesnih polj pa je vsaj enkrat moral ošvrkniti s pogledom očeta bodoče snahe v pogumnem maršu proti smrti. Opazoval je vračanja sanitetov, ki so peljali mrtve mladeniče iz vseh krajev domovine. Tast je znal ločevati, prepletati dobro in slabo, poiskati napake, vendar ga nisem slišal reči karkoli slabega o JLA in domačinih. Te dve leti in pol je doživljal kot najbolj čisti del življenja. Okolje, v katerem je vojeval, ga ščitil, poznam v dušo: vem, da so ga jemali za lastnega sina, ga varovali s pogledi, ga prenašali skozi poglede kot kasneje mene v tistem oklopniku, ne sprašujoč se, iz kje se je pojavil. Bil je njihov, ne manj kot oni sami.

Mali Lošinj – Tovar in Kovčanje, vezisti s trdim pehotnim drilom. Začetek junija 1983, vroč, redna plutja čez mejo. Italijanske bojne ladje, oborožene, druga za drugo, cevi usmerjene proti Reki. Releji gorijo, vezisti ne spimo. Po več izmen, nočna preverjanja linij in baz, spanje nekaj ur med izmenami. Na puljskem letališču piloti v vojaških letalih, pripravljeni na vzlet samomora, pod nos Avianu in stotinam tamkajšnjih zadnjih besed tehnologije. Zamračeni podkopi rezervnih relejskih položajev, menjavanja šifer. Tiščanje pušk k bradi, da te ohladi ledeno jeklo. Pogledi v navidezno črto morja, ki jo vsak dan razjedajo italijanska plovila. Dolgih 6 dni. Vseh narodov in barv; domačini, ki nosijo pisna opažanja s civilnih opazovalnic. Reka ni bila napadena. Srečni oboji, prepleteni v objem z očmi.

III.

Bežno, odsotno listam zemljevida Francije in Španije. Obe se začneta na črnem Atlantiku severa, preko nešteto različnih pokrajin se spuščajoč k jugu, kjer so ogromni pasovi morja. Baski, Korzičani, Katalonci ... z željo po lastnih državah, vendar nikoli dovolj močno. Vedo, česar mi ne bomo nikoli vedeli: da je veliko veliko, a majhno majhno. Da veliko upravlja z majhnim, da majhno nima obrambe. Izčrpani z večnimi vojnami, delitvami med sabo, obrnjeni od zunanjih k notranjim sovragom, občutljivi na odtenke svobode, nesposobni trpeti nadvlade, večni nezadovoljneži, oboroženi s kratko zažigalno vrvico v glavi, rojeni za majhnost.

Ko veliki udarijo po majhnosti, ko "zavezniki" snamejo ovčjo, si nadenejo volčjo kožo ... se spomnimo drugi drugih. Si skačemo v objem. Se ljubimo s strastjo mladih vznesencev. Po osvoboditvah gradimo, brzimo, preskakujemo zgodovino. Nakar obogatimo, se najemo, dobimo lažen občutek varnosti, zbesnimo od samovšečnosti. Zaupljivi do siren tujosti, ki prinašajo srebrne ogrlice in ognjeno vodo. Pa se pričnemo sovražiti, malo, več, veliko, neskončno. Še desetletja potem, ko več ni treba. Prekletstvo Balkana. Od vekomaj, za vselej. Vnuki naših vnukov bodo sovražili "tiste spodaj", neizprosno, boleče. Njihovi vnuki si bodo skočili v objem.

IV.

Verjamem, da se bodo ponovno na ves glas pele pesmi iz strnjenih kolon, ne o Titu, okupatorjih, svobodi, temveč o nekom in nečem drugem. Pa vendar bodo lačni otroci, kot nekoč pokojni oče, strmeli za kolonami, ki bodo marširale k mejam, od koder vdirajo tujci, kakor je nekoč marširal pokojni tast. Ponovno bo bodoči tast pravil vznesene zgodbe bodočemu zetu, kakor je tast pojasnjeval meni. 

Ponovno in začasno bodo sprejemali k ognju, k hrani prišleke lačnih oči, otroke umazanih, potolčenih nog, utrujene nosečnice. Peli bodo ob ognjih, skupaj, iste pesmi. Vendar ne za dolgo.

Do naslednje vojne.