Pozdravljeni, prihajam iz bodočnosti, v katero boste vi šele vstopili. Uvodni stavek je samo navidez pretenciozen, v resnici pa izhaja iz izkušenj, ki sem jih pridobil v zadnjih šestih letih z nacional-ideološkimi patologijami. V tem obdobju smo postgravitacijski umetniki spremenili našo strategijo in taktiko. Zelo podobne pritiske sem doživljal pred skoraj štirimi desetletji s strani partijskih fanatikov. Ideološki pritiski zadnjih šest let so postali še bolj nevzdržni. A naše umetnosti niso mogli onemogočiti. Še bolj smo jo pospešili. V bodočnost. V leto 2045!

Od osebnega se obračam v skupni pogled; vse je pripravljeno za združevanje umetniškega z znanstvenim, mi sporočajo iz uredništva bostonske revije Leonardo (MIT). Umetnost XXI. stoletja je začela programirati aplikacije kot logično nadaljevanje estetskih in etičnih projekcij XX. stoletja (šola Bauhaus, Black Mountain College, Ljudska umetniška šola / Vitebsk, ZKM / Karlsruhe – šola za digitalno umetnost in Ars Electronica / Linz). Navkljub Covid praznotam so umetniške aplikacije izvrstni odgovori na estetske probleme in evolucijske naloge XXII. stoletja.

Stopimo za nekaj trenutkov stran od umetnosti, k zgodovini in zgodovinjenju. Ravno zgodovinarji in zgodovinarke so tisti, ki morajo temeljito in odgovorno opraviti svoje delo, da bi lahko tudi vsi ostali prešli iz preteklosti v bodočnost! Zgodovinarji in zgodovinarke so tisti, ki morajo opraviti dokončno revizijo dogodkovnosti XX. stoletja in nihče drug. Na tem mestu se strinjam z postmodernističnimi zgodovinarji, ki zavračajo "metanaracije", ki so po njihovem v resnici "meganaracije". Vse mega strukture pa so v svojem bistvu totalitarne. Je pa tudi res, da je postmodernistična zgodovina prehitro opravila operacijo "del ali celota". Vzporedno z zgodovinarji morajo tudi umetnostni zgodovinarji opraviti revizijo XX. stoletja s podobnimi izhodišči. 

Največja težava ni v razumevanju poklica zgodovinar ali zgodovinske metode, temveč v tem, da namesto poteka revizije zgodovine poteka totalna vojna za dominacijo nad interpretacijo zgodovine. Česa podobnega ni bilo še nikoli v zgodovinopisju. Spomini in njihovi pričevalci so največkrat mobilizacijski aparat (beri: topovska hrana), namenjen najslabšim ideološkim namenom. Kje je tukaj zavezanost k zgodovinski distanci? Zgodovina so predvsem dokumenti in arhivi. Seveda so pomebni tudi oralni viri, ki z metodo intervjuja dodajo še svoj pogled na določen dogodek. Ampak ta je namenjen le za strokovno uporabo. Vse ostalo je narcisističen medijski diletantizem.

Rad se ponavljam: Ali ste opazili, ko je na oblasti desna falanga, imajo ideologi okrog sebe razporejene korumpirane zgodovinarje, ki nam poklanjajo svoje vesele ideološko-religiozne hipoteze na pretekle dogodke, ko pa je na oblasti levi komisariat, ima okrog sebe razporejene filozofe z identičnim opisom del in nalog. 

Pred nami se je izoblikovalo enaindvajset let XXI. stoletja, sestavljenih iz vsote pomembnih odločitev preteklega stoletja. Prepolna so prepleta vzrokov in posledic. To ni vprašanje postmodernistične zgodovine, to kar gledamo, ni najnovejši barok, podoben historičnem baroku, ko je bil ves umetniški izraz podrejen katoliški protireformaciji (beri: katoliškem antikomunizmu).

V svetu umetnosti in znanosti se oblikujejo strateške aplikacije. To je bistevno! Vsaj zame. Česa se bomo spominjali in kaj bodo iz spomina nasilno izločili. Ne pozabimo na Bulgakova: Rokopisi ne gorijo!

Spominjanje in zaznavanje: Sam menim, da gre za logično nadaljevanje tistega, kar so na prehodu iz XIX. v XX. stoletje odpirale modernistične, industrijske rešitve druge generacije, še prej pa razsvetljenske projekcije. Ravno teh ne smemo prepustiti ideološki in religizoni razgradnji. Je pa tudi res, da svet po virusu ne more biti oblikovan le na gladkih modernističnih in postmodernističnih površinah / ruševinah. 

Še dobro, da postaja "modernizem" skupno izročilo za nastopajoča stoletja. Če pa se bo zgodilo, česar si ne želimo, da bodo religiozne avtoritete s pomočjo ideoloških odločevalcev poskušale razgradili tradicijo modernizma, potem ne želim več biti na tem svetu. Navkljub prehajanju iz enega v drugi čas obstaja v ideologijah kar nekaj stalnic: Špekulativne funkcije povečujejo diktaturo špekulacij! Tudi špekulacij z zgodovinsko znanostjo. Poleg tega je potrebno takoj demontirati vsiljen red, s katerim so vulgarno izrabili Covid krizo za svoje "demonske" namene. Beseda "demonsko" je uporabljena za potrebe ekspresije. Korupcija je ena od poslovalnic nacionalizma! Vsi vemo, da Covid virus ni sprožilec krize, ampak njen sestavni del.

Foto: Dunja Zupančič

Živimo v samoprevari, če menimo, da se bo proces razpada sam od sebe zaustavil. Arhivom moramo omogočiti življenje! Da jih ne bi slučajno uničili. Je pa res, da je globina edina prostorska zavezanost, ki se je bojimo. Zgodovinska resničnost je neskončna globina, je rekel Max Weber; strah pa je primarno čustvo in je konstitutivni element skupnosti. Naj živijo zgodovinska revizija, zgodovinska znanost in arhivi! Če pa ideologi slučajno mislijo, da jim bodo spremembe materialnih okoliščin (helikopterski kapital) omogočile kupiti zgodovinsko interpretacijo v njihovo korist, se zelo motijo. Umetnost in posledično kultura je tista, ki interpretira emotivno intelektualna stanja sveta. Vedno je bilo tako in vedno bo.

Vrnimo se nazaj v umetnost! Roj zgodovinskih procesov in umetniških odločitev: V svojem bistvu je "visoki modernizem" raziskovanje sveta pete industrijske generacije. Pred devetnajstim stoletjem se množice niso dnevno srečevale z umetnostjo, danes se z njo srečujejo, če ne drugače, z medijskimi predstavitvami, bodisi tiskanimi ali elektronsko posredovanimi informacijami. Množice so se prvič zavedle pomena umetnosti šele v XIX. stoletju in to prek plakatov, ki so napovedovali umetniške dogodke. Ravno plakati so s svojim eksperimentalnim oblikovanjem na ulici vzpostavili zavest o modernosti.

Niz mojih vprašanj svetu: Ali mora biti domovina res določena z mejo samo zato, da bi imela pod nadzorm kulturno zakonodajo? Ali ni tako, da trenutek spremembe nastopi, ko s pospešenim gibanjem razumemo pozicijo našega telesa v odnosu do časa? Ste opazili, kako postopoma izginjajo z ekranov mednarodne inštitucije, kot je recimo UNESCO. Kako je za čisto vse postala naš sogovornik nacionalna država s svojim virusnim nacionalizmom vred. Od nekdaj sem oboževal Združene narode, pa naj se sliši še tako naivno.

Vsi smo bitja, podvrežena zgodovinskim procesom. Toda kar nas dela presežne, je tudi to, da smo bitja, ki se ogledujemo in prepoznavamo v zgodovinskih časih. Problem postmodernistične zgodovine je v art/ikulaciji pomenov. Zgodovinarji in zgodovinarke bi morali biti prvi, ki bi zahtevali zaščito svojega poklica. In če je kaj, je ravno zgodovinska znanost ogrožena. Zgodovinarska navzkrižja (konflikt hipotez) niso nič manj pomembna od ubranosti (sprejetih zgodovinskih tez).

V letih 2018 in 2019 so v reviji Leonardo (MIT Press) posvetili postgravitacijski umetenosti generalne vsebine. Upam, da ne bo umetnostna zgodovina pozabila tega momenta. Od osebnega pogleda se obračam v skupnega; vse je pripravljeno za združevanje umetniškega z znanstvenim, mi sporoča uredništvo revije Leonardo iz Bostona. Vzročni mehanizmi kompleksnih dejavnosti so se že sprožili!