Posnetek domnevnega pogovora med Andrejem Vizjakom in Bojanom Petanom dokazuje samo to, da je montažer šlampast. Opravil je kilavo delo. Katastrofično neprofesionalno. Tak amaterski zmazek bi bila sposobna pripraviti tudi sama, čeprav že dolgo nisem ždela v montaži. Čudi pa me, da POP TV, ki sicer slovi po vestnem delu, očitno ponarejeni posnetek sploh pošlje v objavo. Ta televizijska hiša ima vrhunske tonske mojstre in njihovo vodstvo se resnično spozna na novinarstvo. Mar ni nihče poslušal prispevka, preden so ga objavili, ali pa so si že davno nehali umivati ušesa in pravi zvok ni uspel prodreti skozi kamione masla v njihovih glavah? Ali pa so preprosto menili, da so ljudje itak "glupi" in bodo skočili na prvo žogo?

Žal je to res. Ljudje so - ne zamerite mi, prosim - v veliki večini "glupi", ko gre za marsikaj. Ko gre za čustvene manipulacije, ki nam jih servirajo mediji, so pa še posebej "glupi". Lahko jim ponudiš največjo oslarijo, pa ji bodo verjeli. Bolj je nora, bolj se jim zdi realna. Volitve se bližajo in lahko ste prepričani, da bodo v prihodnjih mesecih po televiziji samo še oslarije. V časopisih in ostalih medijih pa tudi. Predlagam, v vaše dobro, da vse te reči ignorirate in raje vzamete v roke kakovostno knjigo. Zločin in kazen Fjodorja M. Dostojevskega je v sedanjem času izvrstno čtivo. Poučno. Tudi novinarji bi ga morali vsak večer, preden zaspijo, po malem brati. Za mantro in kesanje za lastne zločine.

Na tem mestu ne bom razpredala, kje naj bi posnetek nastal, kdo ga je prinesel novinarju POP TV in s kakšnimi interesi, ker me to sploh ne zanima. Še huje, na smrt me dolgočasi. Poleg tega o tem špekulirajo že vsi. Vsaj kolikor dnevno preletim dogajanje v državi. Vse mrgoli od intrig, in ker me sprevržena gniloba spravlja v malodušje, se ji izogibam. Kolikor se le da. Ne morem razumeti, kako lahko novinarji, ki zavestno uprizarjajo medijske umore, živijo sami s sabo, kako lahko zvečer mirno zaspijo, kako lahko nesejo žlico hrane v usta in uživajo v jedi, če pa vedo, da nekdo trpi zaradi njihovega krivičnega početja. Mar sploh premorejo vest ali so primarni psihopati, ki občutijo izključno sadistično ugodje, ko z lažmi in manipulacijami koga prizadenejo?

Strokovnjaki priznavajo, da je novinarstvo eden najbolj psihopatskih poklicev - poleg odvetnikov, menedžerjev in politikov -, in da samo v Sloveniji živi skoraj 20.000 bolj ali manj funkcionalnih psihopatov. Ko naslednjič vklopite poročila ali odprete vaš najljubši časopis, se spomnite, kaj sem ravnokar povedala.

Pred leti sem se veliko ukvarjala z medijskimi konstrukti, linči, umori, ki jih posamezniki ali interesne skupine uprizarjajo nasprotnikom s pomočjo medijev. Na to temo sem napisala tudi dve knjigi in te dni, ko sem malo spremljala afero z Andrejem Vizjakom, mi je šlo iskreno na smeh. Nekateri avtorji se neskončno širokoustijo z vedenjem o zlonamernem novinarskem početju. Kot da so odkrili toplo vodo. Kot da za vse skupaj slišijo prvič. Kot da ne bi bilo že vse davno obelodanjeno. No, pa saj ni pomembno. Naj imajo tudi piz** svojih 15 minut slave. Jaz je ne potrebujem, niti je ne želim. Od nje ni nobene koristi.

Oseba, ki v aktualnem dogajanju izpade najmanj kredibilno, pa je minister Aleš Hojs. Takšen, kot je, bi sodil v burlesko, ne pa v vlado. Mar mu res nihče ne more razložiti, da bi bilo včasih dobro držati jezik za zobmi? On si ne more kaj, da se ne bi pohvalil, da je za posnetek vedel že pred časom. Ne verjamem. Če bi to bilo res, bi za posnetek vedel tudi Vizjak, ne pa da je ob izbruhu škandala gledal kot prestrašena veverica. Če pa je Hojs res vedel za posnetek in Vizjaka s tem ni seznanil, potem je pa voluhar. Podlo, zelo podlo. Če bi Hojs za posnetek vedel, bi ga moral tudi naznaniti pristojnim organom, ki bi hitro ugotovili, da je fake, in škandala sploh ne bi bilo, ne pa da se sedaj z govoricami ukvarja vsa država, resne reči, ki pomembno vplivajo na naša življenja, pa se lepo odvijajo v senci, vstran od medijskih žarometov in mikrofonov. 

Slovenija je dežela korupcije. Tukaj se sporni dogovori in posli pod mizo resnično dogajajo, in to kar naprej. A ta čas, ko se vse vrti okoli ene sfabricirane zgodbe, se v ozadju dogaja sto resničnih. Za katere ne bomo izvedeli nikoli, ali pa bomo za katero od njih slišali, ko bo že davno prepozno.

Vizjak mi ni posebej pri srcu, Bojana Petana pa v mislih komot vtaknem tja, kamor odnašam mačje kakce. Niso mi ljubi levičarji, niso mi všeč desničarji, liberalci so nesrečno razpadli kot slabo pečen biskvit, zlata sredina pa je apatična večina.

Dovolj sem videla, da lahko zatrdim, kako se umazanih diskreditacijskih taktik poslužujejo prav vsi mediji in dovolj dolgo sem na svetu, da lahko grenko pripomnim, kako temu ni videti konca. Vsa čast posameznim novinarjem, ki premorejo vest in delajo, kot se spodobi. Malo jih je. Ostali so samo marionete v rokah lastnikom poslušnih urednikov ter lobistov in drugih botrov iz gospodarstva, ki se radi tako ali drugače udinjajo frakcijam zakonodajne veje oblasti. Ravno oni bogatijo od visokih davkov in se izčrpanemu narodu posmehujejo, da je "glup".

Že celih trideset let.