Zadnjega dne oktobra se bo v Glasgowu na Škotskem začelo letošnje najpomembnejše multilateralno srečanje, nekateri celo menijo, da bo to najpomembnejše srečanje za nekaj naslednjih let, če ne desetletij. Trajalo bo od 1. do 12. novembra in si zasluži vso našo pozornost. Odločitve srečanja ali njihova odsotnost bodo krepko zaznamovale naša življenja. Govora je o podnebnem vrhu OZN oziroma COP26, se pravi o 26-tem srečanju držav članic Okvirne  konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP). Sprejeta je bila leta 1992 v Riu de Janeiru s ciljem zmanjšati učinek človekovih dejanj na podnebne spremembe. Ratificiralo jo je že 197 držav. Na COP se oceni napredek in sprejmejo odločitve za naprej. Med dosedanjimi COP je potrebno omeniti COP21 leta 2015 v Parizu oziroma Pariški podnebni sporazum. Podpisalo ga je 174 držav in EU. Z njim so si države zadale konkretni cilj, da se povečanje povprečne svetovne temperature ohrani pod dvema stopinjama Celzija oziroma blizu 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijskim obdobjem. Planet bi se tako obvarovalo pred grozečo katastrofo. Pri tem se naj bi uveljavilo načelo skupne, vendar različne odgovornosti. Razvitejše države in večji onesnaževalci naj bi prevzeli večjo. Velja dodati, da so največji onesnaževalci ozračja Kitajska, ZDA, Indija, Rusija in Japonska. 

Sedaj, ko je več ali manj jasno in splošno sprejeto, da je vzrok vse pogostejšim vremenskim katastrofam prav človek (prispevek goveda bomo pustili ob strani) so stvari vsaj na prvi pogled jasne. Potrebno je takojšnje ukrepanje in ve se, kako. Vendar se močno zapleta pri višini in trdnosti prispevkov posameznih držav k doseganju omenjenega cilja. Veliko jih pričakuje, da bodo smelejše poteze vlekle druge. Spet druge čakajo na tehnološke preboje. Po besedah Antonia Guterresa, generalnega sekretarja OZN, gredo stvari trenutno bolj proti segrevanju za dodatnih več kot tri stopinje Celzija. Povprečna globalna temperatura tako narašča hitreje od pričakovanj. Na to je v svojem zadnjem poročilu avgusta letos opozoril tudi Medvladni panel za podnebne spremembe. Kot medvladna organizacija je bil ustanovljen leta 1988 z namenom, da nepristransko oceni podnebne spremembe in predlaga znanstveno utemeljene rešitve. 

COP26 - letošnja podnebna konferenca v Glasgowu - naj bi torej postregel z novimi, višjimi, hitrejšimi in predvsem trdnejšimi prispevki, ti so namreč prostovoljni. Govora je predvsem o nadaljnjem omejevanju uporabe oziroma zgorevanja fosilnih goriv in prehodu na zeleno gospodarstvo. Kot je znano, zaradi povečanih emisij in koncentracije ogljikovega dioksida v ozračju, ki nastajajo pri izgorevanju fosilnih goriv, prihaja do učinka tople grede in povišanja temperature ter s tem do škodljivih posledic. Ogrožena je vzdržnost okolja, pa tudi gospodarstva in ne nazadnje naše zdravje. Podnebne spremembe poslabšujejo obstoječe grožnje globalni varnosti in ustvarjajo nove. Vse kaže, da bodo prav podnebne spremembe vplivale na mednarodne odnose (mednarodno stabilnost, varnost in mir) bolj kot karkoli drugega.

Migracije, denimo, kot posledice podnebnih sprememb povzročajo nevarna družbena vrenja in politične napetosti tako znotraj držav kot med njimi. Milijoni ljudi naj bi v prihodnje zaradi podnebnih sprememb zapuščali predvsem podsaharsko Afriko, južno Azijo in Latinsko Ameriko. Grozijo spopadi za vodo. Podnebne spremembe oziroma globalno segrevanje imajo torej tudi širše, geopolitične posledice. Po poročilu Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) podnebne spremembe predstavljajo tudi največjo zdravstveno grožnjo za človeštvo. To so potrdili tudi konkretni izsledki nedavne raziskave, ki jo je opravilo preko sto priznanih zdravnikov in zdravstvenih strokovnjakov. Objavila jih je znana zdravniška reviji Lancet.

Podnebne spremembe ne povzročajo le ekstremnih vremenskih pojavov, ki prinašajo razdejanje, ampak zaradi njih in njihovih posledic zbolevajo in umirajo tudi ljudje. Na primer zaradi ekstremne vročine. Vodijo tudi k pomanjkanju hrane in k lakoti, na primer zaradi suše, pozebe ali toče in tudi k izbruhom bolezni, v primerjavi s katerimi bi bil Covid-19 malenkost. Znano je, da se insekti, ki širijo tropske bolezni zaradi povišane temperature selijo proti severu in jugu kot tudi v višje gorate predele. Ob topitvi permafrosta (trajno zmrznjena tla) v Sibiriji se v ozračje ne sprošča le metan, ampak prihajajo na plan tudi bakterije, odporne na antibiotike in nepoznani virusi.

V ozračju je vse več cvetnega prahu, kar je vse prej kot dobro za astmatike in ljudi z dihalnimi, pljučnimi težavami. Ekstremne poplave in katastrofalne nevihte večajo nevarnosti kolere in drugih bolezni, ki se prenašajo z vodo. Svoje prispevajo plesni v domovih, ko se voda umakne. Dim gozdnih požarov vdira v pljuča in krvni obtok ljudi na stotine kilometrov stran. Predvsem pa se je treba zavedati, da ljudje umirajo zaradi vdihavanja drobnih delcev, ki sicer nastajajo pri vsakem vsakdanjem izgorevanju fosilnih goriv. Na milijone ljudi tako nepotrebno umre prezgodaj in če ne bo ustreznega ukrepanja, se bo njihovo število povečalo za dodatne milijone.

Nahajamo se na prelomni točki. 

Konkretno bi nove zaveze na konferenci v Glasgowu med drugim pomenile hiter konec uporabe premoga in zmanjšanje števila bencinskih in dizelskih avtomobilov in kasneje njihovo ukinitev. Odločneje se naj bi krenilo po poti obnovljivih virov energije. V večji meri se naj bi tudi spoštovale obljube razvitih držav o finančni pomoči državam v razvoju pri njihovem soočanju s podnebnimi spremembami.

Vendar pa je čas za glasgowsko srečanje in njegov uspeh vse prej kot ugoden. Svet se še vedno bori s Covid-19 in njegovimi ekonomskimi posledicami. Za nameček se sooča z energetsko krizo, pomanjkanjem in višjimi cenami energentov. Članice G20 so v času od začetka Covid pandemije veliko več investirale v fosilna goriva kot v čistejšo energijo. Kitajska, od ravnanja katere je precej odvisen uspeh srečanja, sicer obljublja doseganje ničelnih emisij do leta 2060, vendar trenutno povečuje gradnjo električnih central na premog. Odločnejše poteze pa je treba vleči že sedaj, ne pa jih odlagati nekam v prihodnost. Prihod kitajskega predsednika Xija v Glasgow je negotov. Slišati je celo, da naj bi bilo kitajsko sodelovanje glede podnebnih sprememb odvisno od stanja njenih odnosov z ZDA in Zahodom nasploh. Ti pa so trenutno vse prej kot dobri.

Zdi se, da sta Kitajska in ZDA (skupaj prispevata skoraj polovico škodljivih izpustov v ozračje) veliko bolj kot s podnebnimi spremembami okupirani z medsebojnimi odnosi. Ogljično nevtralnost leta 2060 obljublja tudi ruski predsednik Putin, pred tem pa se zavzema za gradnjo novih plinovodov in svetu za v prihodnje na veliko ponuja ruski plin, ki je - mimogrede - tudi fosilno gorivo. Kot kaže tudi predsednika Putina ne bo v Glasgow. ZDA so po odhodu predsednika Trumpa in prihodu demokratskega predsednika Bidena resda obrnile ploščo in nekdanjega senatorja in zunanjega ministra Kerryja imenovale za podnebnega sekretarja, ki naj bi potiskal voz dalje. Cilj Bidena, ki v Glasgow prihaja z zelo močno delegacijo, je zmanjšanje toplogrednih izpustov za 50 % že do leta 2030. Za to pa si bo moral pridobiti podporo kongresa, kar se kaže kot vse prej kot lahka naloga, tudi kar se demokratskih kongresnikov tiče. Tudi v ZDA namreč popušča vnema po hitrem opuščanju premoga. Še vedno se subvencionirajo fosilna goriva in proizvodnja nafte in plina ne upadata, kot bi si želeli. Enako velja za večanje investicij v čisto energijo.

ZDA zaostajajo tudi kar se finančne podnebne pomoči državam v razvoju tiče. Nič kaj bolj spodbuden ni položaj pri večini drugih držav G20 (gospodarsko najbolj razvite države na svetu), na primer Indiji, ki je še vedno zelo odvisna od premoga. Poleg nje si tudi Japonska in Saudska Arabija prizadevata za mnogo počasnejšo opustitev fosilnih goriv. Še posebej s svojim negativnim odnosom do amazonskega območja, ki je eno izmed najvažnejših "pljuč" našega planeta, izstopa Brazilija. Celo Združeno kraljestvo kot gostiteljica glasgowskega srečanja zmanjšuje podnebno finančno pomoč državam v razvoju.

Poročilo programa OZN za okolje ugotavlja, da bodo države leta 2030 svojo proizvodnjo fosilnih goriv, ki bi omogočala uresničitev s Pariškim sporazumom zastavljenih ciljev, presegle za dvakrat. Velja dodati, da veliko držav v svetu še vedno nima nikakršne podnebne strategije. Kratkoročni ekonomski interesi enostavno prevladujejo nad dolgoročnimi posledicami. Kljub kritični situaciji so torej izgledi glede uspeha bližnjega podnebnega vrha v Glasgowu vse manjši.

Podnebna diplomacija, na čelu katere so EU, Združeno kraljestvo in ZDA, je torej v zadnjih tednih razumljivo povečala svoje aktivnosti. Podobno velja za nekatere otoške države, ki jim ob rastoči gladini oceanov grozi potop. Trudi se tudi sosednja Italija, ki kot predsedujoča G20 dan pred konferenco na Škotskem gosti vrh G20 v Rimu, kjer bodo podnebne spremembe prav tako ena od glavnih točk dnevnega reda.

Članice G20 prispevajo kar štiri petine ogljikovega onesnaženja našega planeta.

EU in nekatere njene članice so bile že do sedaj gonilna sila glede podnebnih ukrepov. Tudi uspeh COP26 je v veliki meri odvisen od nadaljnje vodilne vloge EU in njenih prizadevanj. Nedavne katastrofalne poplave v Nemčiji in Belgiji ter ubijalski vročinski valovi in suša v Sredozemlju pripomorejo k temu. Podnebno nevtralnost naj bi EU dosegla do leta 2050. Kot vzgled drugim naj bi služil njen izvedbeni kratko- oziroma srednjeročni podnebno-energetski zakonodajni sveženj, imenovan Pripravljeni na 55 (Fit for 55), s katerim naj bi v Uniji do 2030 izpuste znižali vsaj za 55%.

Slovenija ima na COP26 pomembno vlogo koordinacije pogajalskih izhodišč EU. Vse prej kot lahek posel, saj je treba breme pravično razdeliti med države članice oziroma doseči ustrezno solidarnost. S težavami pri realizaciji zavez se sooča tudi EU, nekatere države članice v večji, druge v manjši meri. Slovenija spada med prve. Problem je seveda predvsem šoštanjska elektrarna na premog (TEŠ) in pa nerazumljiv odpor do vetrnih turbin in novih hidrocentral na Savi, da drugih rek niti ne omenjamo. Šoštanjska termocentrala proizvede tretjino energije v državi, ki jo bo treba nadomestiti. Podobno kot francoski predsednik Macron tudi predsednik naše vlade Janša vidi rešitev v nuklearni energiji oziroma izgradnji druge nuklearne elektrarne. Iz tega pa se kaj lahko razvije (sodeč po dogajanju okoli Covid-19) tipična slovenska zgodba, ki rešitve ne bo prinesla oziroma težav ne bo odpravila.

Naj izgleda še tako samomorilsko, vendar kaj lahko se zgodi, da svetovna podnebna diplomacija v Glasgowu ne bo uspela. Tisti, ki kaj dajo na žensko intuicijo, so še posebej zaskrbljeni. Kraljica Elizabeta II. se huduje na tiste, ki samo govore in nič ne storijo, aktivistka Greta ugotavlja, da velikih sprememb v Glasgowu ne bomo dočakali in tudi naša Lučka vse bolj utripa. Lahko slepimo samega sebe ali ena država druge, preslepiti narave pa se ne bo dalo.

Potrebna je globalna, vse vključujoča in ambiciozna akcija. Bo svet to spoznal še pravočasno?

Dr. Božo Cerar je veleposlanik v pokoju.