Čisto vsak protestnik je namišljeni junak, ki je dovolj pogumen, da se zoperstavi silam zla, medtem ko so ljudje, ki upoštevajo pravila, navadne ovce. No, takšen miselni proces se odvija v glavi tistega posameznika, ki ne najde več izgovorov za svojo nemoč v odnosu do objektivnega sveta. Ne bom govoril o tem, da to ni resnično, saj je vse kar posameznik doživlja, zanj zelo resnično. Vsako čustvo je resnično. Vprašanje je, ali služi svojemu namenu.

Za moj okus je največja težava v komunikaciji. Čisto vsak zdrav posameznik se lahko sam odloči, kako bo živel in kakšen odnos bo imel do svojega okolja. To je osnovna predpostavka vsega, kar živimo v demokratični družbi. To je naš potencial. Tisti, ki so zdravstveno omejeni, živijo svoje življenje po drugačnih pravilih kot pa zdravi posamezniki. In družbena norma je bila, da so zdravi posamezniki bolj uvidevni do bolnih. Vrednota je bila, da se bolnemu pomaga, nudi podporo, da se do takšnega posameznika ustvari empatičen odnos in se do njega komunicira bolj previdno, manj intenzivno in bolj negujoče. Normativ, ki je posledica nekega kulturnega okvira, se kaže v načinu komuniciranja in vedenja. Čisto vsaka vloga v družbi je definirana skozi način komuniciranja.

"Ko gledam družbene razpoke, ki požirajo vse, kar smo postavljali v novem družbenem potencialu zadnjih 30 let, z odporom spoznavam vse razsežnosti zloma psihološke pogodbe v naši skupnosti."

Družba je skupek posameznikov, kjer se prepletata kolektivna in individualna kultura, to so vrednote, ki se komunicirajo v vsakem trenutku naše eksistence. Tudi takrat, ko smo tiho in samo obstajamo. Ko gledam te družbene razpoke, ki požirajo vse, kar smo postavljali v novem družbenem potencialu zadnjih 30 let, z odporom spoznavam vse razsežnosti zloma psihološke pogodbe v naši skupnosti. Na eni strani imamo organizirane sisteme vpliva in moči, ki so posledica intrinzične človeške želje po udobju, redu in učinkovitosti, na drugi strani pa uporabnike, konzumatorje taistega udobja. Vsak protestnik, ki se danes bori na ulici proti oblasti ali korporaciji, se na nek način pravzaprav bori proti samemu sebi. Takšni posamezniki so najverjetneje res v hudih stiskah. Nekateri, ali bolje, večina se jih najbrž tega sploh ne zaveda. Živijo v svojih čustvenih prividih, strahu pred spremembo udobja.

Kakšen dan po vodnem topu sem v nekem lokalu v Ljubljani poslušal mladi dekleti, ki sta izmenjavali svoja ogorčenja nad ukrepi oblasti v odnosu do protestnikov. Njuna komunikacija je bila tako glasna, da niti slušalke niso preprečile njunega ogorčenja, da ne bi prišlo do mene in se me dotaknilo. Priznam, da je moj pogled na odnos oblasti do lastnega ljudstva zelo zmeden. Nisem povsem prepričan, da vedo, kaj počno. Največkrat se mi dozdeva, da se obnašajo kot študentje prvega letnika faksa, ki so prvič zaživeli samostojno življenje. Vtis je, da je oblast uporniška mladenka, ki mora naenkrat okusiti vse, kar življenje ponuja. Nikakor ne premore konstante, stabilnosti, ves čas si skače v besedo, predvsem pa je jezna, ker je nihče na tem svetu ne razume. Kljub družini, prijateljem, sošolcem, sosedom je povsem sama na tem svetu. Še dobro, da obstaja zunanji svet, kjer se lahko tu pa tam komu potoži, po strastni noči v tujčevem objemu. Morda pa le lahko tudi ona manifestira Melanijo.

Taisti ogorčeni dekleti pa sta izražali ogromno stisko, hud strah, fizionomija je kazala na hudo duševno stisko. Njuna največja težava je v tem, da se niti malo ne zavedata, da sta povsem sami odgovorni za njuno čustveno stanje. Čisto vsak posameznik je najprej sam odgovoren za svoje čustveno stanje. Dejstvo je, da smo del celote, del družbe, kolektiva. Vendar so posameznikove odločitve in vedenja izvorno intrinzične narave ne glede na to, ali verjamem v odstopanje od družbenih norm ali pa morda v mentalne bolezni. Torej ne glede na to, v kaj verjamem, se vsaka sleherna odločitev odvije znotraj nas. Kakšna je dinamika odnosa med zunanjim in notranjim svetom, je pravzaprav naša realnost. Intenzivna čustva so posledica odstopanja od harmonije namišljene in zatečene realnosti. Na eni strani je predstava naše realnosti, na drugi je objektivni svet, ki nam ves čas signalizira, koliko daleč smo od lastne harmonije. Na tem mestu se moramo vprašati, kako in koliko se razlikujejo naše harmonije, to je razmerje med individualnostjo in kolektivnostjo.

***

Svet ni ne pravičen, ne demokratičen, ne pošten, ali karkoli drugega bi si morda želeli. Svet in človeški um sta kvantne narave. Imamo potencial, materijo ter potisno silo, ki ji rečemo energija. Fokus in angažma, ali natančneje, fokusirana angažiranost pa nam nudi stvarnost, t.i. objektivno realnost. Vsi veleumi, ki skušajo svet interpretirati skozi ekonomijo in politiko, to počno v povsem napačnem okolju. Njihove ugotovitve so pravzaprav izvorni greh, ki ga v svoji življenjski končnosti ne bodo mogli nikdar odpraviti. Človek ni večji od narave, pa četudi poje vse steroide tega sveta. Metafora, da je ekonomija psihologija na steroidih, pove dosti o tej disciplini. Da je distorzirana do konca in naprej. Politika pa je del človeške nravi, neločljivi del tako posameznika kot kolektiva. Upanje, da bi družba lahko funkcionirala brez politike, je naravnost absurdna. Če želimo imeti debato z uporabnimi ugotovitvami, potem se moramo lotiti debate o tem, koliko nam je dano skozi genetiko in koliko okolje vpliva na naš razvoj (nature vs nurture). Razumeti moramo nove okoliščine večne realnosti. 

Dojeti moramo, da bo narava vedno našla pot, s človekom ali brez njega. In ne glede na moje ali vaše želje, bo narava oblikovala vse kar doživljamo. Lahko verjamemo v enakopravnost med spoli, nikakor pa ne moremo doseči enakosti. Spol ni samo kulturna predpostavka, ampak je biološka realnost. V odnosu do preživetja vrste nam je narava dala možnost reprodukcije, kjer se dve bitji z različno kromosomsko zasnovo povežeta v novo življenje. Druge poti ni, četudi bi radi verjeli v življenje iz epruvete. Še vedno verjamem, da bi morala ženska sama odločiti o tem, ali bo donosila ali ne; gre za njeno telo in njeno doživljanje realnosti, o tem kot moški ne morem presojati. Še vedno verjamem v svetost življenja in da je najvišje poslanstvo človeka življenje. Sprašujem se, kako dolgo bomo zanikali tisti nevidni del življenja, ki nas povezuje bolj kot katerakoli kulturna ali biološka predpostavka. To so naši občutki. To so naša čustva. Sprašujem se, koliko smrti bomo morali še doživeti, da bomo sprejeli tisti del naše realnosti, ki nas dela žive, čuteče, predvsem pa nas povezuje v smiselno celoto, kateri rečemo sreča, zdravje in ljubezen.

"Upanje, da bi družba lahko funkcionirala brez politike, je naravnost absurdna."

Kje smo zašli s poti zgoraj omenjenih smernic? Ali ima prav Levica, ki kriči, da je kolektivna zavest pred individualno? Ali morda bolj zadene konservativna opcija, ki trdi, da je le posameznik, ki sledi zunanji avtoriteti primeren državljan? Moje stališče je preprosto: Brez posameznika ni družbe, družba pa ne obstaja z enim posameznikom. In ker je ekonomija t.i. psihologija na steroidih in glavno vodilo družbe v danem trenutku, digitalizacija pa neke vrste desenzitizacija posameznika, je družba v kontekstu kvalitete življenja v spirali degeneracije. Imamo vsega več, pa vendarle je dojemanje naravnano na to, česar nam primanjkuje. Saj se spomnite filma Butec in butec, ko Jim Carrey doživi zavrnitev, se pa vseeno obesi na možnost 1:1000000?

Slovenija je po veliko kazalnikih ena izmed bolj demokratičnih in egalitarnih družb, obnašamo pa se, kakor da živimo v dekadenci srednjega veka, kjer bi se posameznike najraje kamenjalo, obešalo in raztelešalo. Zgrožen sem nad sebičnostjo posameznikov t.i. liberalne ali levosučne opcije, kot sem zgrožen nad prestrašeno desno majhnostjo, ki večno potrebuje zunanji stimuli za sleherni premik.

***

Sedaj, ko se zavedam svojih občutkov in čustvovanj, mi znanost in stroka nudita možnost vplivanja na moje doživljanje sveta. Svoje občutke lahko spremenim, posledično se bo spremenilo tudi moje čustvovanje. Če se sprašujete, kako se to doseže, morda uporabite orodje za zbiranje informacij za nekaj bolj koristnega, kot ste to počeli do sedaj. Poiščite usposobljenega strokovnjaka, ki vas bo vodil skozi proces spremembe. Naučite se zaupati, najprej sebi in svojim občutkom, nato pa svoji okolici, ki vam nudi resurse za negovanje vaših občutkov. Tako preprosto je kot spiti kavico, učinki pa bodo mnogo dolgotrajnejši kot kofeinska stimulacija.

Poskusite preseči besedo "jaz" in znebite se pritiska besede "moram". Znova se naučimo želeti in delovati iz navdiha. Morda pa se nam posveti, da moj sosed ni zgolj mejak, ampak vratar tistega, česar si intrinzično srčno želim.