Nedolgo tega je na prestižnem intelektualnem forumu potekala razprava o podpori ruskemu oporečniku Alekseju Navalnemu z zahtevo, naj se ga nemudoma izpusti iz zapora. Kmalu zatem je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice na robu lastnih statutarnih pooblastil razveljavilo sodbo ruskega sodišča in naročilo izpustitev na prostost. Ostal sem v prepričljivi manjšini s stališčem, da se naj Slovenija ne umešava v tuje zadeve, naj opusti dirigirano načelno borbo za človekove pravice, ki bi naj bila univerzalne in kot takšne branljive po celem svetu. Nekateri razpravljajoči so šli tako daleč, da so nadaljnjo razpravo z mano označili za odvečno, razočarani nad nerazumevanjem univerzalnosti načela borbe za človekove pravice. Na portalu+ sem že pred časom objavil prispevek s pojasnili, zakaj se je potrebno izogibati razpravam z močnejšimi, se zavedati realnosti položaja, ki nam narekuje izrazito zadržanost pri zoperstavljanju nadmočnim.

Menim, da sem sedaj bolje razumljen.

 II.

Energetska kriza pretresa celotno Evropo. Cena energentov na prostem trgu presega tudi najbolj črne prognoze. Z nekdanjih 190 dolarjev na enoto se je plin podražil na 1.170 $, kar ustavlja gospodarstvo v Evropski uniji. Bližajoča zima bo gotovo zajela omembe vredne restrikcije rabe energentov, v gospodarstvu in v zasebnih gospodinjstvih. Na Kitajskem že periodično izključujejo večje potrošnike energije, države napovedujejo subvencije za gospodarstva, o navadnih smrtnikih – gospodinjskih porabnikih ta hip ne razmišljajo. Kaj vse se bo dogajalo, ne more predvideti nihče, čeprav je ogrevalna sezona pred vrati. Opozarjal sem, da nas bo konfrontacija z Rusi pripeljala v položaj, da se bomo morali znova zatekati s sekirami v gozdove. Če ne še letos, morda v prihodnje.

Potrebo po konfrontaciji z Rusijo so organi EU in razna pridružena telesa tipa OVSE povzdignili na raven histerije. Vse vrste birokratskih omejevanj, gospodarskih sankcij, grožnje s tožbami, svarilni nastopi komisarjev EU, nenehne vojaške vaje na ruski meji ... Evropa se je razdelila na majhno število razumnih držav, kot so Turčija, Bolgarija, Srbija, Madžarska, Avstrija, Nemčija ter na preostali, provokativni del na čelu z baltskimi državami, Poljsko, Ukrajino in še kom, podprtim s strani ZDA. Sledile so gospodarske sankcije, oteževanje gradnje Severnega toka 2, zahteve po prilagajanju zakonodaji EU – kratkomalo vse, kar je oteževalo ruski dostop na energetske trge EU. 

Kar zadeva politična umovanja tipa človekovih pravic in podobnega, jih je Rusija zlahka ignorirala kot neškodljive. Odločb tujih arbitrarnih in sodnih teles ni upoštevala. Gospodarske sankcije, po naravi minorne, je prestala s preusmeritvijo poslovanja drugam in selektivnim uvajanjem sankcij Evropi, kjer so ji je koristile. Grožnje s strani zveze NATO jd odvračala zavoljo enormnih vojaških kapacitet na zahodnem krilu.

Zgornje sovražnosti so torej po naravi brez strateškega pomena.

Nikakor pa niso brez strateškega pomena ekonomske grožnje omejevanja pristopa tržišču energentov. Konec koncev se lahko vse, kar je pomembnega, izrazi v denarju! Rusija je zmanjšala dotok ekvivalenta količin kapacitetam Severnega toka 2, s čimer je birokracijo EU postavila na realna tla; namesto grozeče je zavzela držo papirnatega tigra. Iščejo se načini pospeševanja izdajanja dovoljenj, opuščajo se političnega žuganja, motnje na področju človekovih pravic so padle v tretji plan, Alekseja Navalnega se več ne omenja, napevi o demokratičnosti so utihnili do reševanja gospodarskih težav, se ločili od ekonomskega bistva.

Kar zadeva Slovenijo, smo se morda izpostavili za odtenek preveč, nekoliko zanemarili različen pomen in razpored politične moči. Spregledali smo bližajoča se dogajanja na energetskih trgih, se znašli v položaju kupca dragih energentov, čemur so se prilagodile kompromisne države (Turčija, Bolgarija in vse tiste, koder poteka južni del ruskih plinovodov). Stroške dobave energentov delno blažijo  s tranzitnimi taksami, nekoliko ugodnejšo cenovno strukturo, čeprav se tudi v teh državah proizvodnja na energetsko potratnih segmentih omejuje.

Slovenija bo za razliko od njih energente plačevala po dosti višjih cenah, v posledici zapisanega izpostavljanja ter ob pomanjkanju poljubne pomoči tistih, s katerimi smo delili politične aktivnosti, ki pa so od nas večji, ekonomsko fleksibilnejši. Slednji bodo poskrbeli zase, brez tako visoko čislane solidarnosti in enotnosti med članicami EU. Ko bo prispevek že objavljen, bo potekalo srečanje v Strasbourgu, na katerem veljaki EU odločajo o plinski realnosti, v gradivu pa ni zaznati večjih namer po vzajemnosti. Nihče nikomur ne bo omogočil poceni plina, teža visokih režij bo padla na pleča držav. Stroški energentov se bodo po tekočih podatkih zvišali za okoli 12 %, sčasoma bržkone znatno več, kar bomo porabniki krili iz lastnih žepov. Gospodarstvo in posamezniki, ki dodatnega inputa ne bodo zmogli, bodo ustavljali proizvodne dejavnosti in zmrzovali po domovih. Vzpostavitev pogojev za delovanje Severnega toka 2, ki je edini zmožen zajeziti potrebe oziroma normalizirati cene, se bo zavleklo v drugi del grelne sezone, vmesni čas bomo kot država in posamezniki plačevali oderuške tekoče cene na mednarodnem trgu.

III.

Drugi faktor energetske rapsodije je v s strani razvitih delov EU vsiljena skrb za življenjsko okolje z zmanjševanjem izpusta toplogrednih plinov, redukcijo rabe "ekološko oporečnih" virov pridobivanja energije, uvedbo dajatev za onesnaževanje in vsiljevanjem izredno drage infrastrukture za izrabo "čistih" virov energije. Postavljanja miniaturnih vodnih elektrarn, vetrnih turbin, sončnih celic in tako dalje, omejevanje rabe fosilnih goriv, prehod na dražja, nefunkcionalna električna prevozna sredstva itd. že sedaj multiplicira stroške pridobivanja energije nič manj od prerekanja z Rusi. Izračuni izgub na državni in sektorskih ravneh niso dokončni, vendar bo plačevanje energetskih pripomočkov razvitejšim članicam EU zajetno. Če še drži podatek iz leta 2019, je Danska edina proizvajalka vetrnic,  profiti se stekajo v danski proračun. Nemčija je ogromna izvoznica "zdravo-energetskih pripomočkov", s čemer bogati nič manj kot na bančnih obrestih iz posojil manj razvitim članicam EU. 

Olajšave iz skladov EU, namenjene odjemalcem "zdravih tehnologij", predstavljajo kapljo v morje. Povprečno slovensko gospodinjsko bi za zagon sončnih celic moralo investirati okoli 27.000 evrov; naložba bi se obrestovala šele v več desetletjih. Nakup električnega osebnega vozila srednjega razreda stane okoli 35.000 evrov, kar je v povprečju skoraj enkrat več od "ogljičnega". Ob nezadostnem številu polnilnic, omejenem dosegu ter ob ostalih redukcijah elektrike, ki nas čakajo, bodo nastajali hudi sprotni problemi. Preusmeritev na sredstva javnega prevoza narekuje enormna infrastrukturna vlaganja z znatnim podaljšanjem za prevoz nujnega časa.

IV.

Pred vrati je torej praktičen razpad do sedaj samoumevnega, v večji meri na monopolih vojaškega, političnega in predvsem ekonomsko zasnovanega položaja zahodne civilizacije. Nova realnost bipolarnega sveta (v prvi vrsti ekonomskega, saj oba bloka funkcionirata na istih neoliberalnih postavkah) nam bo kratila poceni resurse; doktrina Pax Americana kot zagotovilo neoviranega dostopa do tujih energentov z vojaškimi posredovanji, postaja preteklost. Nezmožnost nadaljnjega ekonomskega podrejanja tujih držav (ne le Kitajske in Rusije, temveč tudi Irana, Indije, Južne Afrike s sateliti) bo v prihodnosti sprožila drastičen padec življenjskega standarda članic EU, obsega njihove ekonomije z vsemi spremljajočimi negativnimi posledicami. 

Dobra plat dekolonizacije leži v streznitvi; hočeš-nočeš bomo uvideli, kje in kaj smo, s kakšno močjo razpolagamo. Naučili se bomo postavljati skladno realnosti. Racionalnost opiranja na prej dominantne centre monopolne moči bo zamenjana z usmeritvijo vase. Dojeli bomo učinke ter posledice majhnosti, se ji prilagodili. Uspešnost države bo tesno povezana z notranjo racionalizacijo, usmerjena v razumno upravljanje notranjih virov, kar bo po sili razmer krepilo legitimne politične sile v zoperstavljanju  (ekonomskim) potrebam globoke države. Demonstriralo se ne bo več zaradi neumnosti, temveč zaradi dostojnega življenja. Ne zoper oblast, ki si prizadeva zajeziti odtujene centre moči, temveč zoper odtujene centre moči, ki napadajo oblast zato, da bi zaščitili nezaslužene (ekonomske) privilegije.