Na grob strica Janeza in starih staršev sem se pred dnevi odpravila z mamo. Pokopališče je bilo polno, mama je srečevala svoje sošolce, znance ... Skratka, kogar ne srečaš sicer, je te dni na pokopališču. Vsi smo bili tam z namenom, da uredimo grob. Za lep grob porabimo vsaj 30 evrov, toliko namreč stane dostojen aranžma cvetja in sveče, brez katerih si predvsem starejši ljudje ne morejo zamisliti grobov. 

Živim v bližini Žal. V teh dneh začne od tam pošastno smrdeti po svečah, ki med 20. oktobrom in 10. novembrom gorijo v tolikšni meri, da bi njihova energija verjetno ogrevala kar nekaj prostora. Ekološkega premisleka ta družba ne zmore. Grob brez sveče v glavi povprečnega prebivalca te dežele pomeni neurejen grob, kar je res paradoks, saj cvetje, ki ga posadiš in na grobu raste vse leto, kaže mnogo boljšo sliko groba kot sveča. Za grob, ki je poln urejenega cvetja, namreč nekdo skrbi. Toda ali je ta skrb za grobove res tako pomembna?

Lani je veliko grobov, kamor svojci nismo mogli priti zaradi zaprtja države, ostalo neurejenih. Nič ni propadlo, nič ni bilo narobe s pokojniki. Takoj po koncu zaprtja bi jih bilo treba urediti, vendar so nekateri to storili šele zdaj. Nič hudega, morda so samo zlobni jeziki govorili o tem, kako nihče ne skrbi za grob, drugače pa hujših posledic ni bilo. Skratka, grob ostane, nikomur ni nič hudega, tudi če mine Dan mrtvih brez urejanja groba. Mrtvi počakajo, živi pa ne - in pri živih imamo v tej deželi težave.

Živi ljudje nam gredo na živce. Sosed je zagotovo preglasen, moti nas loputanje z vrati, glasno govorjenje, moti nas, ker nas grdo pogleda ali pa kakšen dan bolj čudno pozdravi. Starši so tečni, imajo neprestano neke pripombe, vedno bi nekaj naredili drugače - z njimi je sam križ. Otroci so zahtevni, ves čas nekaj hočejo, sprašujejo, silijo nas početi nemogoče stvari, jemljejo nam dragoceni čas. Prijatelji bi se kar nekaj videvali, vedno se najavijo ob nepravem času – le zakaj ne moremo načrtovati srečanj z njimi vnaprej, kaj si kar izmislijo, da bi se oglasili in pozvonijo?!

V službi so sami nesposobneži, nič ne razumejo, nič ne delajo, ni čudno, da nam vse skupaj propada. V trgovinah so vsi prepočasni in neprijazni, na cestah so sami mečkači ali pa izsiljujejo, politiki so sami nesposobneži, nihče nič več ne ve, saj ko preverimo na spletu, ugotovimo, kakšni bedaki so vsi ti ljudje okoli nas.

Torej – po naši deželi hodi kopica vsemogočnih velesposobnih ljudi, novopečenih genijev, ki prezirajo vse nas, povprečneže, ki priznavamo svoje napake, se namesto racionalno čustveno odzivamo, smo srčni, imamo vedno prijazno besedo na zalogi in – skrbimo za sočloveka. 

Skrb za sočloveka je v Sloveniji v letih razcveta postala postranska dejavnost, nekaj, kar je nepomembno. Otroke in prijatelje imamo za to, da se z njimi hvalimo. Če je otrok morda težaven, ni navdušen nad učenjem ali pa je celo zašel na stranpoti, je treba o njem molčati, kajti potem smo zavozili kot starši. Nikogar še nisem slišala, da bi rekel, moj otrok sicer ni najbolj uspešen, ampak je srečen, ker smo ljubeča družina ali kaj podobnega. Sama imam srečo in imam krog prijateljev, ki si stojimo ob strani – vemo, da je življenje polno vzponov in padcev in da eno brez drugega ne obstaja, toda velikokrat mi ljudje potožijo, da so prijatelji izginili, ko so padli ali pa se samo spotaknili.

Za starše praviloma skrbimo zaradi okolice, na žalost je pozabljenih in zapuščenih starejših ljudi preveč; osamljeni so in prepuščeni samim sebi. Ponavadi je tako s kakšno teto ali stricem iz družine, kjer je več otrok. Ostala ali ostal je sam, družina ga več ali manj pozabi in praviloma živi ali skrbi za družinsko kmetijo. Dokler je živ, ga obiskujejo ali zanj skrbijo le redki, največkrat pa je pozabljen od vseh osamljen in tako v osami tudi umre. Toda po smrti se oglasi družina – vsi so vzorno skrbeli zanj, vsi se zavzemajo za to, da bi dobili kakšen košček premoženja več. Le kje so bili vsi grebatorji, dokler je bila pokojnica oziroma pokojnik še živ?!

Po smrti smo vsi najboljši, toda hvalo si vsakdo zasluži, ko je živ. Prav v vsakem človeku lahko najdemo nekaj dobrega, nekaj pozitivnega, iskrico človečnosti, za katero morda celo on sam misli, da je nima več. Predlagam, da ob Dnevu mrtvih ali na Dan reformacije sebi in svojim bližnjim naredimo Dan živih. Dan, ko se bomo spomnili svojcev, prijateljev, ki jih nismo videli ali slišali že dolgo. Martin Luther, ki je želel človeka postaviti neposredno pred božje obličje, mimo cerkve in njegovih služabnikov, bi bil zagotovo naklonjen taki pobudi.

Dan živih imamo lahko potem vsaj enkrat na mesec, če si ga bomo naredili enkrat na teden, bomo kmalu ugotovili, da terapevtsko vpliva na nas; stiki z ljudmi so namreč nekaj, kar nas napolni, kar nam daje moč in nas povezuje ne nekem višjem nivoju. Zdaj bom zvenela bogokletno: tudi zdravi nas bližina sočloveka, pomirja. Radost, ki jo prinaša druženje, je zagotovo najboljša psihološka terapija!

V zadnjih letih je iz moje okolice in družine odšlo veliko ljudi. Edino, kar je ostalo za njimi, so spomini na naša druženja, na obroke, ki smo jih skupaj pojedli, na neumnosti, ki smo jih skupaj počeli. Ni mi treba na grobove, da se jih spomnim, v mojem srcu zanje gori sveča, ki je toplejša in bolj žareča kot katerakoli, ki jo prižgemo na pokopališču. Ob druženju z živimi obujam spomine nanje in jih tako še najbolj intenzivno ohranjam med nami. Za mnoge niti ne vem, kje imajo grob, pa so še vedno z mano – zato, ker sem imela z njimi velikokrat Dan živih. Naredite si ga čim večkrat, mrtvih se spominjajte skozi zgodbe, ki jih boste pripovedovali živim. Živite!

Natalija Gorščak je bivša direktorica TV Slovenija.