Današnji komentar je poln klicajev! Nedavno tega se je zgodil izjemno pomemben umetniško-zgodovinski dogodek. Navkljub jugoslovanskim ruševinam še vedno obstaja prostor skupnega zgodovinskega spomina. Izšel je veličasten, večjezični zbornik Sto let Zenita, ki zaokroža petdeset let temeljnih raziskav o vzniku umetniške revije Zenit. Založila ga je galerija Rima, v njenem imenu pa lastnik galerije Aleksandar Milojević. Istočasno se spominjamo petdesetletnice smrti Ljubomirja Micića, ustanovitelja in urednika Zenita. Umetnostno zgodovinska stroka je že pred desetletji prepoznala pomen in vpliv umetniške revije Zenit, ki je izhajala v prvi fazi v Zagrebu, v drugi pa v Beogradu. Vsega skupaj šest let, od 1. februarja leta 1921 do leta 1926. Micić je objavljal v Zenitu besedila v mnogih jezikih: v francoščini, angleščini, nemščini, ruščini, madžarščini, flamščini in italjanščini. Te dni zaokrožamo slavja ob stoti obletnici nastanka revije in njenega izhajanja.
Pred dvema dnevoma sem tudi sam sodeloval na predstavitvi zbornika v galeriji Matice Srbske v Novem Sadu. Urednici tega kapitalnega dela sta dr. Irina Subotič, profesorica emeritus, in Bojana Jović. Knjiga zbornik je spomenik-opozorilo nerazumevanju umetnosti v svojem času. Še dobro, da obstajajo etični strokovnjaki, zavezani svojemu poklicu, kakršna je dr. Irina Subotič, ki so neodvisni od trenutnih dikcij in kontradikcij. Ljubomir Micić si je v letih svojega delovanja nabral resnično veliko zbirko sovražnikov. Eden od osrednjih je bil enciklopedist Miroslav Krleža, drugi med njimi Krležev podrepnik, nadrealist Marko Ristić, in tretji v vrsti, Rističev podrepnik Radomir Konstantinović. Našteti po zaporedju so imeli moč izključevanja posameznikov iz kulturnega življenja v povojni, drugi Jugoslaviji. Prva, ki ga je osvetljevala, je bila poleg Zorana Markuša in Vide Ognjenovič ravno dr. Irina Subotić.
V zborniku je uredila petintrideset študijskih besedil avtorjev mednarodne zasedbe: iz Bolgarije, Češke, Madžarske, ZDA, Rusije, Hrvaške in naše Republike. Novomeško pomlad, njene povezave in vrzeli je v odnosu do zenitistov v zborniku predstavil dr. Marijan Dovič, umetniško revijo Tank in avantgardistične napore Ferda Delaka v povezavi z Zenitom pa je analizirala dr. Kristina Pranjić.
Zenitistične umetniške ideje so po duhu sočasne z evropskimi -izmi, toda šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so dobile status civilizacijskega preloma. V avantgardistično-zenitističnih naporih prve Jugoslavije (SHS) prepozamo suvereno, enakovredno, estetsko Evropo. Nasprotno od ideološke Evrope v najslabšem pomenu: Evropa, ki je proizvedela dve svetovni vojni, Evropa, ki je proizvedla koncept genocida in izumila holokavst. Imperializem je bil in še vedno je Bibilja Evrope in Evropejcev. Zato mi, iz sveta evropske umetnosti in znanosti, tulimo na ves glas in nenehno ponavljamo in ponavljamo: Evropa je veličastje umetnosti in znanosti. Evropejeci smo zaradi kulture judaizma in krščanstva, helenizma in renesanse, predvsem pa razsvetljenstva to, kar smo! Ne pozabimo antifašizma in antinacizma! Nikoli ne smemo pozabiti mariborskih tisočih preminulih mladeničev na Carinski postaji pozimi med letoma 1941-1942!
+++
Čas je pokazal, da je Zenitističen svet estetskih koordinat evropsko formativen. Prepoln estetskih formul. Na samem začetku je poleg ekspresionizma zastopal tudi dadaizem. Istočasno pa se je deklariral, podobno kot Srečko Kosovel, za antievropsko umetnost samo zato, da je lahko bil globinsko proevropski. Do skrajnosti kritičen! Kritična zavest je naš poklic! Zenitizem je proizvajal umetniška stališča, ne pa umetniških del. Vzpostavil se je kot proto-konceptualističen stilni izraz, ki ne slavi svojih izdelkov, temveč pozicionira evropski duhovni koordinatni sistem. Teoretično redefinira umetnost. To ni več glorija z roko proizvedenega, enkratnega, neponovljivega objekta, temveč deklaracija, revija, manifest; medijsko metastanje - kot umetnina! Za svojo uveljavitev je med drugim uporabljal provokacije in intervencije kot legalno orodje umetniških praks. Ljubomir Micić je bil ta, ki je izzival in provociral tradicionaliste: Poblazneli od nedolžnosti postajamo barbari! Vzpostavil je cel niz programskih prelomov v svetu estetskega. Umetnost postane tisto, kar ne bi nikoli pred tem moglo imeti statusa umetniškega dela.
Potrebno je ponovno opozoriti na kompleksno metamorfozo Micićevega internacionalizma, zaradi katerega je moral emigrirati iz prve Jugoslavije. Vse do radikalnega preobrata k - nacionalnemu! Zaradi katerega je moral v drugi Jugoslaviji prestopiti v notranjo emigracijo. Micića je izgnal iz Zagreba hrvaški nacionalizem, iz Beograda srbski nacionalizem, iz Pariza pa Bretonov narcizem. Ne pozabimo nacije in nacionalizmi so ravo tako evropske konceptualizacije.
Smrdljivi zadah čistega uma ne more nikoli vstopiti v cono zauma! je nekdo zapisal o avantgardistčnem paradoksu! Micić je z Antievropo, z barbarogenijem evropeiziral umetnost. Njegova bodočnost je že za nami!
Digresija: V knjigi Slobodan Mijušković, avtor mnogih študij o Kazimirju Maleviču, opozori, da sta bila Ljubomir Micić in njegov brat Branko V. Poljanski med prvimi, ki sta prepoznala prelomnost ruske avntgardne umetnosti v svetovnem merilu. Pomembno je, pravi, da vedno, ko hočemo razumeti sebe, Evropi dodamo Rusijo, ker Evropa je tudi Rusija. Konec digresije.
Ljubomir Micić je prepoln kontradikcij. Ravno kontradikcija je njegova impresivna konstrukcija. Mimo pretencioznosti, eksaltiranosti, naivnosti in kontradikcij Micić prehaja v cono anti-pozicije. Na drugi strani pa smo lahko gledali v tistem času Evropo v krleževski agoniji. Micić je bil s svojim internacionalizmom tudi anti-krležijanec. Načelno je nastopal proti Krleževi poziciji: Tak bu, kako bu, kak je na veke vezda bilo! Micić je vse življenje težil k metropolitanski umetnosti. Mesto (polis) je tisto, kar vertikalizira duha. Micić je slavil paradoks. Zato ni večjega pardoksa od tega, da bo postal čez sto let osrednje izhodišče Kulturne perstolnice Evrope prav Novi Sad 2022! Če to ni zmagoslavje paradoksa, kaj potem sploh je?
Anti/evropa, anti/kultura, anti/civilizacija je osnova preloma (kubizem, futurizem) modernističnega in avantgardističnega začetka iz leta 1909. Ko prepoznate v umetnini pozicijo s predpono -anti, vedite, da ste v območju modernizma! Tako nam je pred točno štirimi desetletji v Plečnikovi hiši izgovoril dr. Peter Krečič, in nadaljeval: Vse se je moralo razvrednotiti, da se je vzpostavila mlada Evropa. Micić je prevrednotil negativni kontekst besede Balkan v njeno estetsko prednost, kar je že smo po sebi temeljna -anti pozicija. Kot takšna je začetek jugoslovanske modernizacije. S to pozicijo se ni mogel strinjati levi vektor, tj. Krleža, Ristić in Konstadinović. Micić je bil levi, levi vektor. Evropa je morala ponovno postati prostor supervizje.
Micićev sodelavec Dragan Aleksić pravi: Vsak dada umetnik mora biti tudi antidada umetnik, če ne, sploh ne more biti dada, kaj šele umetnik! Umetnost se proizvaja v življenju, za življenje in nikakor ne izven življenja. Zenitisti ne poznajo domoljubja, ker nimajo domovine.
Preusmeritev paradoksa. Šolski primer:
Zenit je zažarel v šestih letih delovanja. Prekrival se je z odraščanjem Srečka Kosovela, ki je v svoji zreli Kons fazi povzel zenitistične in/formacije. Kosovel je bil izvrsten učenec Zenita. Tudi sam je zastopal – anti Evropo, ampak istočasno je bil tudi – anti Zenitist! Micićeva Antievropa je bila v svoji sredici popolnoma drugačna od tiste Evrope, ki je sama sebe uničevala v vojnah. Micićeva Antievropa je v svojem bistvu matematična Evropa, polna novega geometrizma, supremacije in konstrukcije. Predvsem pa evolucijskega formalizma.
Nenehna dilema: Mi in Evropa, ali mi Evropa! Za Micića ni dileme, čim bolj bomo proti stari Evropi, tem bolj bomo mlada Evropa. Tukaj sta si bila s Kosovelom skladna. Med tem pa so borze postala pljuča sodobne Evrope. Saj poznate tisto iz EuroNews: No comment. Brez komenatarja.