Petkova konferenca za novinarje, ki jo je po seji na Brdu sklicala vlada, se je začela s 195 minutami zamude. Če pustimo ob strani simboliko odnosa oblasti do medijev, javnosti oziroma državljanov, potem sta v ozadju pravzprav velika zadrega in neodločenost vlade. Na tnalu sta bili namreč ponovno dve vrednoti, naj se sliši še tako patetično: delo oziroma denar na eni ter zdravje oziroma življenje na drugi strani. Nekoliko strožji ukrepi, ob katerih bi gospodarstvo še vedno delovalo nemoteno, ali pa popolno zaprtje države, lockdown? Kdor je pričakoval odločno potezo in 10 ali 14-dnevni lockdown, s katerim bi bržkone rešili slovenske bolnišnice pred zlomom v drugi polovici tega meseca, je bil presenečen ...

Da je vlada še kako razdeljena, dokazuje prav ta astronomska zamuda. Podpredsednik Počivalšek se je v zadnjih dneh precej jasno opredelil proti lockdownu, na drugi strani minister za zdravje Poklukar ne more ohraniti niti črke d od dostojanstva, če vlada ne bo nemudoma začela zmanjševati strahovitega pritiska na slovenske bolnišnice, v katerih so čez noč čudežno "našli" skoraj 130 novih postelj za intenzivno nego covid pacientov. Zagotovo je bil to tudi zadnji čudež slovenskega javnega (državnega) zdravstva v tej epidemiji. Ki je, če smo pravniško pikolovski, ta hip pravzaprav sploh ni. Če bi jo vlada razglasila, bi namreč to za seboj potegnilo precej finančnih posledic.

Toda vse to ne odgovori na ključno dilemo: zakaj bi dali ekonomiji ali denarju, kar je v bistvu končna transmisija dela, prednost pred človeškim življenjem? Ali smo po poldrugem letu življenja s covidom izgubili že toliko čuta za humanizem, da je treba največjo zdravstveno krizo v moderni zgodovini presojati skozi denar, dobiček, kapital? Morda je vprašanje napačno zastavljeno, morda obstaja tudi nekakšna vmesna rešitev, ki še vedno daje prednost človeškemu življenju, obenem pa ni povsem brez posluha za "delovanje gospodarstva"?

Kakšen lockdown si vlada sploh predstavlja? Kajti če bi spet takšen, kakršen je bil lani, potem je jasno dvoje: da bomo ponavljali stare napake in da kakšnega posebnega učinka od tega ne bo. Kar pomeni, da smo do februarja ali marca obsojeni na vse razsežnosti izgubljene bitke s covidom. O številu mrtvih nihče noče ugibati, vendar se ponovno obetajo štirimestne številke. S to razliko, da je letos zdravstveni sistem dejansko v zadnjih vzdihljajih in da brez konkretnega ukrepa ne bo zdržal niti do konca meseca - ob predpostavki, da je dejansko na voljo 300 intenzivnih postelj. To pa pomeni samo še več mrtvih. Ampak dejansko veliko več mrtvih!

Kaj je takšen konkreten ukrep, s katerim bi preprečili skorajšnji zlom zdravstvenega sistema, je v petek zvčer na vladni seji najbolj konkretno govoril minister za zdravje. Kajti brez lockdowna, ampak tistega resničnega, ki bi trajal najmanj deset dni, se bodo bolnišnice sesule in sistem bo enostavno kolabiral.

Če se za hip postavim v kožo ministra za zdravje, si lahko predstavljam, kako grozljiv občutek mora biti, da moraš svoje kolege ministre prepričevati v takšen radikalen, politično izjemno nepriljubljen in osovražen ukrep. Toda Poklukar ni politik in zato mu (na srečo) ni treba misliti na predvolilno kampanjo in volitve, za katere si izgubljeni predsednik želi, da bi bile 24. aprila prihodnje leto. Na prvi možni datum. Čim prej.

Poklukarju za razliko od politikov koalicije in opozicije ni treba misliti na všečnost pred javnostjo in priljubljenost. V tem pogledu je neprimerno manj obremenjen od ministrskih kolegov, ki so si prav zaradi političnih kalkulacij včeraj dolge ure razbijali glave z vprašanjem, kakšno strategijo uporabiti v doslej neuspešnem boju proti novemu koronavirusu, ki grozi, da bo v četrtem valu opustošil Slovenijo? V začaranem krogu, ki se ponavlja že več kot leto dni, so premlevali tisto o nekakšnem zaostrovanju obstoječih ukrepov. Da ja ne bi bilo treba poseči po lockdownu. Ki tako ali tako ne bi bil učinkovit, saj je znano, da se skoraj polovica Slovencev ne drži ukrepov, ker bodisi ne verjamejo v virus bodisi tako zelo sovražijo vlado, da so že zaradi tega proti vsemu, kar odloči ali uveljavlja ta vlada.

Seveda razumem ljudi. Dvajset mesecev se počutijo kot hrčki, ki poganjajo kolo, vrtijo ga in vrtijo, pa se nikamor ne premaknejo. Frustrirani so. Slovenci so poleg tega - roko na srce - še izjemno čudaški, ko gre za teorije zarot, precej pa šepa tudi splošna razgledanost, zato se nekaterim zdi, da epidemija pustoši le po Sloveniji in nekaterih okoliških državah, za katere so že slišali ali tam celo kdaj bili, medtem ko drugod po svetu živijo povsem normalno življenje ... Spet drugi, ki sicer vedo, da Slovenija ni izolirani otok v tej pandemiji, pa so prestrašeni in verjamejo, da gre pri vsem tem zgolj za to, da se jim omejijo ali celo odvzamejo tiste pravice, za katere se je nekoč zdelo, da so samoumevne. Za vsako izmed teh "skupin" lahko našel določeno stopnjo razumevanja ali celo empatije. Strah ohromi razum.

Toda nič ni tako srhljivo od samomorilske patologije, ki je zajela državo zaradi politične polarizacije. Da precejšen del ljudi naklepno in zavestno sabotira predpisane ukrepe izključno zato, ker za njimi stoji osovražena oblast, je nekaj, kar normalen človek težko razume. Toda s tem smrtonosnim fenomenom se zdaj soočamo in dokler ne bo prevladalo spoznanje, da epidemija nima zveze s politiko, ne bo bolje. S politiko ima zvezo edinole odločitev glede ukrepov za zajezitev epidemije. Lockdown je v končni konsekvenci vedno politična odločitev.

Na nek način je minister za zdravje vseeno postal politik, kajti odločitev o zvišanju plač medicinskim sestram je koncesija, ki si jo je izposloval na račun lockdowna. Takšna poteza se zdi najmanj moralno sporna, čeprav je v tem pogledu Poklukar neprimerljivo manj tvegal od svojega šefa. Premierjeva odločitev, da ne podpre lockdowna (s čemer se je postavil na stran Počivalška), je namreč vsaj tako tvegana politična igra kot ruska ruleta; lahko da ne bo nič, lahko pa bomo slišali strahovit pok, ko se bo lomil slovenski zdravstveni sistem ...