Nasprotja Dostojevskega so tako intenzivna, da si jih ne želim na noben način sešteti v enostavne misli. "Enostavne oči ne obstajajo več", je pred desetletji zapisala Eda Čufer, odlična poznavalka literarne umetnosti Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Njegove romaneskne elipse se ne skladajo z mojim pogledom na umetnost, a mi kljub vsemu dajejo začasno legitimnost, da se lahko poglobim v njegove izjemne obsesije. 

V zadnjih petih letih sem v pravoslavno-krščanskem miljeju ženskega samostana Mali Jaroslavec skupaj z Miho Turšičem sodeloval pri konceptualiziranju dveh muzejev; muzeja zmage nad Napoleonom in zmage nad Hitlerjem. V obeh primerih sta bili nevralgični koordinati muzeja zmaga in odrešitev. Lahko si mislite, da imajo v samostanu obe zmagi, tako nad Napoleonom kot nad Hitlerjem, za "čudež", ne le za zgodovinsko dejstvo.

Čez nekaj dni bomo obhajali dvesto let od rojstva Fjodora Mihajloviča Dostojevskega. Ves svet se te dni spominja njegovega monumentalnega umetniškega napora. Tudi v našem kulturnem bazenu smo imeli njegove briljantne razlagalce. Prvi med njimi je Dušan Prijevec - Ahac. Moje današnje besedilo sprejmite kot poziv k ponovnemu branju Dostojevskega. Res pa je, da mi je od peterburških avtorjev od nekdaj bližji Daniel Harms, ker sem svetlobna leta stran od psihološko realističnega (mimetičnega) razumevanja umetnosti. Neverjetno dejstvo je, da mi je mati Ivanka relativno pozno, a v izjemno pomembnem razvojnem trenutku, podarila zbrana dela Dostojevskega. Še danes prevladujejo na knjižni polici njenega doma.

Le neomejena svoboda povzroči neomejeno nasilje in še huje - neomejeno diktaturo! 

Istega leta, ko je na Kranjskem umrl pesnik Prešeren, so v Peterburgu odvzeli prostost socialistu, idealistu Fjodorju Mihajloviču Dostojevskemu zaradi njegovega sovražnega delovanja proti Carju. Obsojen je bil na smrt in poslan pred strelski vod. Carjev ukaz o pomilostitvi je prišel v zadnjem hipu. Danes vemo, da je bila eksekucija uprizorjena, ne da bi se kaznjenci tega zavedali. Simulacijo je zaukazal car Nikolaj I. osebno. Dostojevski je bil po tem morbidnem dogodku izgnan v Sibirijo, kjer je preživel kar nekaj zahtevnih let. 

Bralca komentarja prosim, da se za nekaj trenutkov poistoveti z najmračnejšo možno lego: si na smrt obsojen in ravnokar te bodo ustrelili. Pomisli, kakšna kompleksna psihodinamika se vliva vate v tistih stotinkah sekunde. Eden od nesrečnikov simulirane eksekucije je dobesedno zblaznel. S pretekom let je Dostojevski postal kategoričen nasprotnik revolucionarnega socializma. Postal je radikalen zagovornik krščanske ortodoksije.

Preskok: Od nekdaj mi je blizu roman Besi zaradi anatomskega seciranja anarhizma Bakuninovega tipa. Sam še danes pripadam Kropotkinovemu anarhističnemu mišljenju. Ko se Dostojevski dramatično sooča s svojim bralcem, se ta drseče istoveti z njegovimi protagonisti. Nekaj časa je poplnoma na strani ateizma, a že v naslednjem trenutku je v območju krščanskega pravoslavja, v območju Kristusove prisotnosti. "Čudež", ki oblikuje umetniški paradoks Dostojevskega, je v tem, da se bralec skoraj istočasno istoveti s popolnoma nasprotnimi filozofskimi in idejnimi koncepti. Vsi njegovi romani so v bistvu filozofske teksture prepojene z globinsko vero. Formalno pa je blizu Balzacovemu realizmu. Mimogrede: vedno me je od celotnega konglomerata idej Dostojevskega najbolj privlačila konceptualizacija Aljoše v Bratih Karamazovih. Sploh pa bi si želel prebrati roman z naslovom Aljoša, ki ga ni nikoli napisal. Verodostojnost njegovih protagonistov vidimo v njihovih držah, dvomih in metafizičnih prekrških. 

Če je kateri od romanov dejansko ideološko-filozofski, so to ravno Besi. V njem prepoznamo liberalne zlo/čince, opremljene z izjemno inteligenco. Za Dostojevskega razum ni dovolj, da ohrani etično držo. Lepota se za Dostojevskega ne nahaja v racionalni analizi. Njegov nagovor nas sili v ideološke patologije, protagoniste srečujemo na poligonu pretvarjanja. Besnijo.        

Stavrogin! S svojo karizmatičnostjo prekriva nekaj demonsko zapletenega. V tem primeru je beseda "demonsko" skladna z avtorjevim pogledom na svet, v katerem se "sveto" prepleta s strašljivim. Dostojevskega navdihujejo popačene resnice. Stavrogin in z njim Dostojevski živita v demonskem oznanilu. Tako mu ni težko poiskati besedišča za svoje romane: edino tisti, ki ogroža otroka, ne more biti odrešen, pravi. V svojih skrajnih stanjih je prepoznaval svoje blodnje in bese. Ideološki fanatiki in preračunljivci oblikujejo teroristično ideološke radikalizme. Vse svoje energije je usmeril proti ideologijam in ideologom! 

Menil je, da za ideologa ni druge možnosti, kot da vedno, ampak vedno, uporablja za svoje orodje nasilje - zločin. Ideolog vedno v izteku bivanja postane morilec, če ne drugega, pokonča samega sebe. Dostojevskemu se gabijo ideologi.

A je navkljub vsemu je bil zavezan le umetnosti. Zavezan je bil samemu sebi, iz samega sebe je bil prisiljen "ustvariti" umetniško delo. Bodite pozorni na besedo - ustvariti. Ta je bistevna! A popolnoma drugače kot pri modernističnih eksperimentatorjih, ki jih je Dostojevski v celoti zavračal; komično - podobno kot Lenin. Pravzaprav se je eksperimentatorjev bal, v njihovem idealizmu je prepoznaval demonsko fatalnost in istočasno zločinskost. Menil je, da za ideologa ni druge možnosti, kot da vedno, ampak vedno, uporablja za svoje orodje nasilje - zločin. Ideolog vedno v izteku bivanja postane morilec, če ne drugega, pokonča samega sebe. Dostojevskemu se gabijo ideologi. Ravno oni so osrednji akterji Besov. Dostojevski je navkljub lastnim besom zavračal kakršnokoli nasilje, še najbolj pa nasilje, ki se utemeljuje v ideoloških konstruktih.

V Besih ima bralec občutek, da ima Stavrogin skrivno znanje, s katerim zaznava "sveto" oziroma čisto. A to so le hipna, mimobežna stanja. Neodvisno od tega, kako se Stavrogin odloča in opravičuje samemu sebi, svojih odločitev ne zna razložiti. Umanjka mu samorefleksija. Vsekakor je to še eno iz množice njegovih protislovij. Navkljub vsemu je bil v svojih romanih razumevajoč do radikalnih, a inteligentnih izobčencev (Zločin in kazen).

V svojih teksturah je zajel velik razpon mislecev svojega časa, pred bralca je izlival njihove vročične vizije. Križal jih je s svojimi značajskimi strastmi. Zaradi njih se je samega sebe bal. V enem trenutku je bil pobožnjakar, v naslednjem pa nepredvidljivo eksploziven, epileptičen mož. Bil je nasproten, sovražen samemu sebi. Menil je, da je bil Kristus slab demagog in da so mu bila usta po nepotrebnem polna ljubezni v svetu zlobnega Boga. Do konca svojega življenja je sledil tej misli svojega učitelja. In zdaj kontradikcija; v starosti je bil zagovornik pravoslavnega nacionalizma - spreobrnjeni Dostojevski! Vse skupaj zveni kot halucinantna fikcija, ki pa je umetniško neverjetno prepričljiva.

Smo v finalu komentarja: Besi so filozofsko in psihološko motivirana literarna operacija, usmerjena proti ideološkemu radikalizmu. Dostojevski je videl ravno v Centralni Evropi vir ekstremizmov, ki uničujejo ruskega mladega človeka s pomočjo ideoloških zapeljevanj. V svojem drugem delu življenja je vse podrejal pravoslavni teologiji. Prek nje je poiskal obsesivne, a skladne pripovedi za svoje romane. V njih pa je vključeval množico zapletov. Tako je vse postalo še bolj umetniško prepričljivo.

Vse se je začelo z mišjo, pravi! V imenu "svetlih idealov" bo prišlo do masovnega poboja ideoloških nasprotnikov. Z vsem svojim bitjem se je potopil v pravoslavno molitev, petje in vzklikal - Aksios (Dostojen). Le neomejena svoboda povzroči neomejeno nasilje in še huje - neomejeno diktaturo! Velikan duha, ki je izzival svoje bese v kazinojih Evrope. Tuje, meni je vse to tuje, a zmagovalno in odrešujoče. Aksios!